Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja SINDROM OTROKOVE ODTUJITVE OD STARŠA

SINDROM OTROKOVE ODTUJITVE OD STARŠA

Pozdravljeni!

Rad bi slisal vase mnenje o tako imenovanem “Sindromu otrokove odtujitve od starsa”, ki je tudi zal prisoten v vecini primerov razpada partnerske zveze. Zrtve so seveda nasi otroci, ne pa partnerja.

Clanek je na internetni strani:

http://ovpn.mojforum.si/ovpn-post-823.html

Lep pozdrav.

Odin41: tak sindrom imam jaz v odnosu do svoijh staršev. članek pa je tako dolg, da ga bom prebrala doma in ti podala svoj pogeld na temo.

Odin, ravno sem prebrala ta link na drugem forumu :-))) , sem ga mislila sem prilepit.

No, jaz sem si prebrala ta sestavek, navsezadnje gre za znanje za mojega otroka. Zelo poučen. Moram pa reči, da je vsega kar tu piše mene naučila moja kolegica. Vse to je počela, rezultat je takšen, kot tu piše. Mene je groza. Ona je zadovoljna, oče trpi, mali tudi (no, zdaj ni več tako majhen). S tem se ne strinjam in ko sem videla, kak učinek je imelo njeno početje na otroka in bivšega, sem prisegla pri sebi, da tega ne bom NIKOLI počela. In ko sem v krizi, ko pride bivši in si spet vse možno zmišljuje, pljuva po meni, se peni od jeze, privoščljivosti in nesramnosti, se spomnim na kolegico in požrem vse kar mi on servira- v dobro najinega malčka.

Strinjam se tudi z delom “noče k očetu”. Pa kaj še. Če ga oče ni fizično izrabljal, se otrok ne bo samodejno odtujil staršu. Če je otrok že odtujen je treba iskati vzroke za to, pri staršu, kjer otrok živi. Saj bi se moj otrok tudi drugače obnašal, če bi mu jaz vsakič, ko bi on rad slišal tatija, kaj zabrusla, ali pa se zjokala od bolečine, da bi mali ja videl. Midva z bivšim imava boje okoli preživnine, premoženja in včasih bi ga kar utopila v žlici vode, ampak mali tega ne čuti. Ko pride po njega je on samo njegov oče, torej človek, kateremu sem hvaležna za tega zlatega otroka. Se izogibam kreganju, grdim pogledom. In ko vidim, kako se mali obnaša, ko ni niti malo v zadregi, ko smo vsi trije skupaj… to je plačilo za moje ravnanje, obnašanje. In to plačilo je več kot velikodušno.

S prstom kazat na katerokoli/kogarkoli je brezveze. Vsak/vsaka bo v tej zgodbi prepoznala igralce. Mislim, da je bil tudi Odinov namen, da se vsak/a zamisli nad temi igralci in učinkom na njihove najdražje.

Lp

Sem prebrala članek. In Katarina tudi jaz sem se našla v njem. Mislim pa, da je tale najin sindrom malo drugačen.Jaz se poskušam sama odtujiti od staršev, ker me čustveno izpijata (mami sploh). Moja sta ločena že tretje leto. Še vedno nista delila premoženje, z bratom igrava neke miroljubne čete in čedalje bolj čutiva zamero in posledice na najino življenje. Onadva se pa igrata z najino vestjo, kako oba trpita zaradi naju in nama ohranjata dediščino. WTF.

PAS-u, ki je pa opisan v članku sem bila pa priča med mojim (še vedno težko napišem pokojnim) in njegovo hčero iz prvega zakona. Čeprav težko verjamem, da kdorkoli lahko tako vpliva na 17 skoraj 18-letnico, razen, če tega sam/a noče.

In nenazadnje mojima otrokama sem prepovedala omenjanje, stike in sploh izogibanje sorodstvu po očetovi strani (brez obrekovanja in podobno, samo z jasno prepovedjo). Če bosta zaradi tega ‘fasala’ PAS je to pač nujno zlo, jaz vem, da sem poskrbela za njuno varnost.

***...na koncu se vse uredi, če pa ne, pa še ni konec...***

nevaM: replika: moji hčeri nočeta ka očetu in zavijata z očmi, ko pride in se kregata, ko pravim, da gresta k njemu. sama sebe ne krivim za to, ker sem leta dolgo prosjačila za stike in skupen čas. tko da …
citiram: /Če je otrok že odtujen je treba iskati vzroke za to, pri staršu, kjer otrok živi./ ne drži v mojem primeru

No, jaz sem pa ločitvi in selitvi v novo stanovanje, njegove slike dala lepo na police in jih je mali imel kar na vidu. Tudi moj bivši je prihajal k njemu samo 1x na teden za kakšno urco, ker je sbil službeno v tujini in je hodil v slo, samo zato, da mu je mami cote oprala, mimogrede se je še pa pri sinu ustavil. Morala bi videti reakcijo malega, ko sem mu na monitor dala njuno skupno sliko. Mali je bil takrat star max. 7-8 mesecev, posnela sem filmček tega veselja. Enkrat, ko se bo moj bivši skuliral, mu bom vse te filmčke pokazala. In kako je to zgledalo? Hmmmm. Tak isto kot sva gledala knjigice in opisovala slikice, tak isto sma gledala album in opisovala slikice…in tudi zdaj, ko smo narazen in se vsak večer kljub temu slišita, mu še vseeno povem istočasno, ko mu rečem, da ga imam rada jaz, da ga ima rad tudi tati in babi in ded. Saj se ne zlažem.

To, da tvoji najstnici nočeta k očetu, pa mislim, da je vzrok iskat tudi v tej dobi. Zdaj jima pri očetu ni več tako zanimivo. Isto bi se zgodilo tudi, če bi živele pri njemu in hodile k tebi. To so pač ta leta.

Z zanimanjem sem prebral vase komentarje in z veseljem preberem vsako mnenje. Saj poznamo tisti pregovor: “…vec ljudi vec ve…”

S sindromom otrokove odtujitve od starsa sem se srecal pri svoji bivsi. Njena mati je prav po “solsko” izpeljala odtujitev obeh hcera od oceta, tudi bivse zene. Zal te patoloske navezanosti na mater in sovrastva do njenega oceta (ter posledicno ostalih moskih) nisem videl, saj sem bil zaljubljen v njo, kakor radi recem od uses do uses. Kasneje sem zvedel, da je lahko sla prvic k ocetu na obisk, ko je bila stara 8 let (zal nista nasla z ocetom kontakta, kako bi ga le, ce pa je bila vsakodnevno bombardirana s strani njene matere, kako je uboga, kako jo je zapustil z dvema otrokoma, kaksen zenskar je, itd).

Ta sindrom je povzrocil (v to sem preprican), tudi razpad najine zakonske zveze (ni moj namen, da bi prevracal krivdo na bivso zeno). Imava otroka, dve leti in pol bo star in opraviceno (vsa ta negativna dejanja na to kazejo) se bojim, da bo ponovila isti vzorec, kakor ga je njena mati, se posebej zato, ker zivi z njeno materjo v istem gospodinjstvu. Prav zaradi tega sva se tudi razsla, ker sem zelel, da greva na svoje, tudi ce je to podnajemnisko stanovanje. Ona se je zlahka odlocila za svojo mater…

Z veseljem bom prebral vsako misel, mnenje, idejo,…

Lep pozdrav vsem.

Ne vem no……toda meni je partner, s katerim želim imeti normalen in ljubeč odnos pred mamo, oz. starši.
Mamo imam rada, jo spoštujem; toda, da bi zaradi nje zavrgla družinsko življenje………ne, jaz ne. Če je partner ok, dober in ljubeč oče in seveda tudi meni odgovarja v vseh pogledih potem sploh ni dileme kako in kje bi živela.

Enako razmisljam tudi jaz acjom…

Rad imam svoja starsa, ju spostujem in jima tudi pomagam, vendar ko si clovek ustvari svojo druzino, je le-ta vedno na prvem mestu.

Ceprav druzina potrebuje neka osnovna materialna sredstva, sta po mojem mnenju najpomebnejsi ljubezen in spostovanje.

Prej tega nisem nikoli ramisljal, saj sem odrascal v toplem druzinskem okolju. Zal pri bivsi zeni tega ni bilo prisotno. Zal starsi velikokrat naredijo (naredimo) napake, ki se jih mogoce niti ne zavedamo, so pa odlocilne za nadaljni razvoj nasih otrok.

In potem taksni otroci odrastejo, in zal velikokrat zaradi tega njihovega vzorca, storijo isto napako, kot so jo naredili njihovi starsi… Tako pac jaz razmisljam, zelo poenostavljeno sicer, vendar zagotovo je v tem clanku “sindrom otrokove odtujitve…” kar veliko resnice.

lahko sicer polemiziramo o ravnanju tvoje žene, ampak mislim, da je to, kar se v njej dogaja (zavedno in nezavedno) očitno močnejše od ljubezni do tebe. Glede na to, kar si napisal in če še upoštevam, kar vse se da prebrati v literaturi je to storila predvsem iz občutka krivde. Če se ni želela seliti od matere, kljub temu, da si jo prosil, je, po mojem mnenju, prisoten tudi občutek “zavezanosti” za materino srečo. Z istim primerom sem se morala jaz srečati z mojim bivšim. In ni bila toliko ljubezen do njegovih staršev tista, ki je premagala najino, ampak je bil njegov večen občutek “zavezanosti” in dolžnosti. Njegova starša sta tudi to s pridom izrabljala. To počneta še zdaj. In, ja, tudi moj otrok hodi k njim in se bo tudi navzemal njihovih vzorcev, mi je jasno. V moji moči je le to, da ga naučim, kaj je to brezpogojna sreča in da se naj izogiba tistim, ki mu venomer ponujajo le pogojno. Stavek: “midva sva trpela, se odrekala zato, da bi ti vse nudila, ti pa vračaš tako…”, je pri njih stalnica. Sina bom naučila, da je to stavek, ki vodi v pogubo-dobesedno, in to tistega, ki ga izreka in tistega, ki mu je namenjen. Tako, da razumem svojega bivšega, razumem njegovo stisko in ga zato sploh ne poskušam več spametovati- I just go with the flow :-)))).

Tebi in tvojemu otroku pa želi, da se vama ne bi kaj takšnega zgodilo.

Lp

Ps: pred kratkim sem spoznala enega moškega, ki je zdaj na novo poročen, a ima grozne probleme z bivšo. Tudi on malega ne sme videvat drugače kot med tednom in še to v njeni prisotnosti. Hmmm…brez besed.

No jaz pa se z sidromom odtujenosti srečujem sedaj.Tako je videt in tak soe počutim.Občutim ga jaz.Ločena 9 let(alkoholik), hči stara skoraj 15 let.Nikoli nsime preprečevala stikov z njenim očetom,ker sva se ločila sporazumno sva imela tudi stike urejene zelo flexibilno.Dogovorjeno je sicer bilo,da je vsak drug vikend pri očetu ampak nikoli ni bil preoblem,če je šla še čez teden za kakšen dan oz vsak vikend.Pa na počitnice..Nikoli ji nisme rekal tvoj oče je en navaden pijanc,vsa leta sme poslušala očitke češ ti si kriva,da sta se z očetom ločila,ker nisi bila tiho,ko je ati prišel domov pijan…naj pivem,da je hči ze od malega bila priča prepirov,fozični obračuni…skratka ločila sme se tudi zato,da sva imele mir…večkrat mi je rekla(4-5let stara) mami naj ati gre,da bo mir…no potem je res šel in hči ga je normalno pogrešala in pač reagirala kot otrok-ti si kriva,da je šel ipd….jaz sem ji vedno govorila,dako bo starejša b osama spoznal resnico..Vsa ta leta nisme preprečevala stikov z njim,negovimi pa čeprav sem vedela,da hči odhaja v neprimerno(vzgojno)okolje.Namreč cela familija bivšega z njim na čelu je alkoholizirana,znani so fizič obračuni(policija),bivši je večkra t va pijanem stanju pretepel lastno mater,ki tudi pije …skratka…najbolj si to zdaj očitam.Da je bilo hud onarobe,da sme jo spuščala tja.Čeprav verjetno ni nujno,da bi bilo sedaj kaj drugače .Vedno,ko je hči prišla od njih sem potreboval 2-3 dni,da sem jo spravila na tir nazaj,ker je bila čisto drugačna.Namreč pri očeru pač veljajo drge vrednote kot pri meni kjer je zivela.Poleg tega je hči moral poslušati vsa ta leta(bila je stra 6 let,ko sva se ločila)kako slaba zenska sem jaz,kurba,uničila nihovega sina,lena,materialstka,zapravljivka…takšno mnenje imajo njegovi in seveda moj bivši še sedaj.Bivši se je ves ta čas na nek način vmešaval v moje osebno zivljenje na način,da je pokomentiral vsakega mojega partnerja rekoč-kakega bitelja si je pa zda jdobila(to je govoril meni ne da bi ga vprašala se razume)in seveda hčeri,pa vsaki moji odločitvi se je smejal,me poniževal pred hčerjo.Vsa ta leta poslušam kako zivimo z njegovo prezivnino-od avta(kredit),cinje,hrana,frizer,kozmetičarka…potovanja skratka vse črpamo iz njegove prezivnine kot da jaz svoje plače nimam.Hči je skoz šuntal,da prezivnino do centa moram porabit samo za njo-in pred 3 leti si je v zvezek začela pisat kaj vse sem ji na mesec kupila in poročala očetu.Seveda ni zajela položnic in hrane.potem sta me oba obtoževala kaka slaba mama sem,da otroku nič ne kupim.Naj povem,da sme vsa ta leta lepo skrbela za otroka,bila je sita,oblečena,imela je vsega dovolj,če pa si jaz kupim kaj pa to nobenega ne briga še najmanj pa bivšega.Amap tako je pri nas potekalo vsa ta leta-škoda,da nsime videla rdeče lučke ,ki je ze utripala…situacija pri nas pa se je začela spreminjat nekje od maja letos -hči je padla v puberteto,postajal vedno bolj agresivno nastrojena proti meni,samo prepirali sva se še,ni me več upoštevala,me zalila,zmerjala,grozila ,da me bo ubila,v šoli je popustila..pogovarjali sva se še samo,če je kaj potrebovala…skratka situacija je šla tako daleč,da mi je nekega večera grozila z glaževino,da me bo porezala ..in od tistega dne zivi pri očetu.Da je hči postala taka karšna je sem tudi jaz kriva,ker pač nisem znala postavljati mej-v vsem sem ji ugodila,,najhuje od vsega pa je tud ispoznanje,da je bivši kriv zato kar je nastalo iz hčere.Tako sovraštvo do mene-da je to res so izjave,ki mi jih hči reče v smislu-nimaš me rada,ker mi ne daš denarja…Namreč z njenim očetom se sedaj pričkava za prezivnino(en obrok je sporen zanj)jaz pa vztrajam da mi ga nakaže.Psihično jo je matretiral 8 let-jaz pa sme to dopuščala in zato plačujem sedaj.Kar sem si skuhala sama bom tud ipojedla.Mogoče bi bilo bolje,da je ne bi pistila,da tako pogosto godi k očetu,da nikoli nsime rekal nič o nem..ko je bila hči stara 11 let mi je nekega dne rekla-mama zdaj pa vem zakaj si šla od atija-on samo pije…takrat je tudi hčeri že šla ta pijač na zivce,ker je bil konstanto nazgan i nje prekinila za kake 3 mesece stike z njim..seveda me je zmerjal,da sem jaz kriva…no zdaj je ze 1 leto ozdravljne alkoholik in misli da je pozrl ceno znanost sveta..naj povem,da v 8 letih ni šel niti enkrat v šolo,ni pomagal pr ivzgojo(ker je bil itak nadelan skoz)..skratka za vse sem bila sama..V zahvalo,ker sme bila tako normalna samohranilka pa imma danes to,da je npr včeraj hči v šoli(bila sme na govorilnih)se obrnila vstran od mene-ko sme šla do nje pa mi je rekla kaj da hodim sem,da itak je zdaj pri očetu…Ignorira me,za vse tezave ki jih zdaj ima sme kriva jaz,na zadnje nisme vredna niti besede človek,bivši me je naredil za smet na cesti….toliko o tem.Se opravičujem za tako dolg post ampak tak ome boli duša,da sme moral dat to ven….

n12: si mislim kako hudo je, ampak morala boš stopiti iz sence. Postavi se zase. Seveda je zdaj hčera pod njegovim vplivom, ampak za njno dobro, se boš morala postavit na noge in zarjovet. V tem trenutku on zdaj osrečuje hčero, ampak naloga staršev ni le osrečevati otrok, ampak jih pripravit na življenje. Morda ti bo zdaj zamerila, ker bo po “njenem” tvoje početje spet indiciralo na to, da je ne maraš, ampak bolje je da misli, da je ne maraš, kot pa da zaide v življenju. Torej, če ti lahko svetujem seveda, obrni se na Društvo za nenasilno komunikacijo, oni te bodo usmerili tudi za naprej. Ne govorim o fizični sili, ampak o “prisilnem” vračanju na tire, ki vodijo v povprečno življenje. Bodi močna, ne klecaj pred hčerinimi solzami (teh bo ogromno), pred njenim obtoževanjem (tega bo še več) in ne pusti je bežati (ker to bo kar naprej hotela), imej v mislih njeno življenje. Vse ima nekje mejo in ko je treba zarobantit je pač treba. Tudi jaz sem v bistvu miroljuben človek, se ne kregam in raje molčim, ampak, če bi šlo za življenje mojega sina, bi pa bila pripravljena tudi za več, kot le zarobantit.

Lepo zrihtaj,

N.

Vprašanje – kaj je narobe z sindromom odtujitve ali karkoli že, če je slab oče? Če že za časa skupnega življenja ni imel nikoli časa za otroka? Kaj je s tem narobe?

Ko sem prebrala post od n12 sem točno vedela, da jaz tega bivšemu ne bi nikdar dovolila.

xenna, oprosti, ampak, če bi ga prebrala še bolje, bi vedela, da je pisala o tem, da je njen bivši njej odtujil hčero. Torej zrcalna slika.

se pa strinjam, da tega ne bi dovolila, ampak je vseeno dobro, da je mala videla, kako tam funkcionirajo stvari. n12 je pa res škoda prepozno reagirala, ko je videla utripat rdečo lučko. sem pa prepričana, da bo kot dobra mama (sodim iz njenega posta), to zdaj popravila in bo mala spet na pravi poti.

ja, žal pa ne spoštovanje ne ljubezen ne napolnijo praznih želodcev. in tudi mojima hčerama jih niso, ko sem pred leti ostala popolnoma brez vsega.

zanima me (pa saj približno vem, ker sem rasla v taki družini) kako odrasli gledajo na svoje starše, ki jim niso bili sposobni zagotovit dostojnega življenja ( ne njim, ne sebi), ki se niso znašli, ki otrok (zdaj odraslih) niso naučili preživeti in dostojno živeti, se postaviti zase in obstati s pokončno hrbtenico. ne vem koliko spoštovanja so ti starši deležni in koliko ljubezni.
dolžnost staršev bi naj bila otroka naučiti vsega ali veliko stvari, ki jih bo potreboval v odraslem svetu. to pomeni da bo znal preživeti, biti samostojen. in koliko staršem to res uspe? koliko otrok se “uspe” odcetip od staršev brez težav, muk in slabe vesti ali celo strahu ali bodo sposobni živeti sami?

torej … jaz bi pred spoštovanje in ljubezen postavila še marsikaj drugega, predvsem pa polne želodce.

NevaM- hvala za dobre misli ampak se mi zdi,da nimma kaj več popravljat.Namreč hči ze mesec in pol zivi pri očetu,pravi da domov ne pride več,da ne more več z mano živet.To sem se zda jtud ina nek način pomirila-da pač tam živi,samo da je njej dobro.Ampak to njeno odločitev smatram kot dobro premišljneo potezo,ker je pač ugotovila,da bo zam imela večji maneverski prostor,več svobde.Ker njen oče je cele dneve v sluzbi,njegova žena tudi(sicer pa je ze hči rekla,da je ona pač ne bo komandirala..)Da se razumemo-nimma kja proti temu,če se je hči odločila za življnje pri očetu.Konec koncev je to njena pravica.Da bo le bolj umirjena…ampak zdaj gre zato,da je jaz kljub temu,da je ne gnjavim(prej je bil to vzrok za najine spore),da zivi tam -ne hod i k meni na obiske,če pa ze pride gre na računalnika ali pa gleda tv-ne komunicira.Zdaj je ni bilo ze zelo dolgo,če pa pride pa pride takrat ko menen ni doma in vedno kaj vzame in odnese,Kkot sraka.Ni pa toliko,da bi m irekla ,da bo prišla po svoje stvari ij jih odnesla.Še pomagala bi ji.Gre predvsem za odnos-ne zeli komunicirat z mano,če pa ze me samo obtozuje.da je ne maram,da jaz poznam sma odenar…da gledam za svojo rit….še bolj nastrijena je do mene kot prej…včerajšni dogoodek na šoli pa je bil višek-da se je obrnila vstran…ne bom je več klicala,ne bom je več vabila na pijače,aerobiko….upam samo,da bo s časoma spoznala resnico….zdaj trenutno je preveč naščuvana prosti meni….ja prepozno sem odreagirala ampak zdaj je kar je.In definitivno,če bi še e nkrat morala skoz to ne bi dovolila imeti več toliko stikov z neprimernim očetom in njegovim okoljem.Žal.ni pa garancije,da se mi ne bi isto zgodilo….

Sem razumela, ampak moj komentar je bil mišljen v smislu, da recimo v njenem primeru bi bilo pravilno, da bi ona njemu še pravočasno čim bolj odtujila hčerko. To bi bilo v hčerino dobro.

In kot vidim ni problem samo v tem, da je on njej odtujil hčerko, ampak jo je, jo uničuje in bo še naprej uničeval hčerko.

Nikakor se ne morem strinjat z tem odtujevanjem.

n12, obstaja rešitev za to. Če si res želiš najboljše za hčero, jo boš morala postavit pred dejstvo. ke rje toliko stara bo težje, ampak z dosti moči ti bo uspelo. Ne ustraši se njenih reakcij, v obupu bo pripravljena storiti marsikaj. Na dolgi rok ti bo pa hvaležna. Pokaži, da si starš ti in ne ona. Ne vabi je na pijačo, aerobiko, ukaži ji red. V tej starosti bo potrebovala zid, ki bo dovolj močen, da ne bo padel pod njenimi pestmi in ne rožie, ki ji bo dišala ko ali če bo sploh v sobo pršla. Potrebuje še vodilo. In, ne ne bo sama ugotovila ničesar, le zašla bo še bolj. Nočem ti prati možganov, ampak med vrsticami berem, da si že obupala, psihično. Ne obupat ne zdaj in ne nikoli. Kasneje ti bo hvaležna. Ne dovoli ji, ti si mati, ti si ji dala življenje (za temi besedami je še marsikaj drugega), ti se postavi zanjo. Ne pričkaj se z njo, ker tu te bo spet dobila v kot. Enostavno jo postavi pred dejstvo. Zato ti pravim, da se obrni na Društvo za nenasilno komunikacijo, tam ti bodo poakzali kako postavit mejo, ne da bi sama posegala po nasilju. Pojdi naredi to, vsaj poskusi, čeprav si že izčrpana od vsega.

Lahko ti na kratko povem, da sem bila jaz v podobni situaciji kot najstnica. V 7. razredu OŠ sem zapadla v slabo družbo. Prej sem bila vedno na 4., potem se mi je pa zdelo “in”, da sem lahko dobivala enice. Ko sem bila že pri vseh predmetih na negativni, je moja razredničarka poklicala k meni domov, kaj se dogaja. Sploh niso vedeli za to, ker se pač niso nikoli zanimali kaj počnem. No, takrat sem dobila hišni pripor do srednje šole. Hodila sem samo v šolo in takoj domov. Nič več izhodov takšnih in drugačnih, tudi v trgovino nisem več hodila jaz (pa je bila samo čez cesto). Takrat sem seveda mislila na vse najslabše, hotela pobegnit itd. Ampak nisem smela. Povem ti, kazen je zalegla. Izdelala sem razred, videla, kako je bilo ves ta čas vsem mar zame, samo jaz tega nisem HOTELA videt (torej učiteljem, sorodnikom). Od takrat naprej nisem nikoli več zapadla v slabo družbo, kjub temu, da že od polnoletnosti skrbim sama zase.

Hočem ti povedat, da to kar jo trenutno osrečuje, ji bo kasneje morda v sramoto, tako kot je meni moj 7. razred OŠ.

Lp

NevaM!res hvala za dobre misli ampak situacija je taka:
Kar nekaj mesecev sva z hčero hodile na terpije na lokalni csd(nekega dne sem jih poklicala,ko nisme več zmogla) in nekaj časa je nekak ozgledalo da pomagajo ti sestanko tudi hčeri.Meni so-postavljanje mej…začela sme se tega drzati,reakcije pri hčeri so bile še bolj agresivne(če kaj ni bilo po njenem) potem je tudi sama hči priznala,da pa bi se le malo poboljšala…no iz tega ni bilo nič-na zadnjem takem sestanku je terapevtka ugotovila,da je hči ena razvajena,egoistična,posesivna smrklja,ki manipulira .In na vseh teh sestankih smo se tud ipogovarje o možnostih ,da hči gre zivet k očetu ali pa v mladinski dom,ker sama še pač pri 14 ne more zivet(ker hči s ije pač tak ozamislila).No na koncu,ko je hči ze zivela pri očetu je terapevtka rekla,da je mogoče pa res bolje,da hči še malo poizkusi ziveti tam.Z bivšim sva se nekako dogovorila,da še ne bi uradno naredila te premestitve,da naj pač tam bo,tud isva se dogovorila za znesek,ki ga bom jaz zdaj dajala za hčer.No dokler do pred 14 dni ni zahteval več denarja,ne upošteva zneskov,ki sem jih zapravila za hči,ko sme ji kaj kupila…skratka njegova odločitev je taka,da bo dal vlogo za spremembo skrbništva.Da bo hči tudi uradno tam,tožil oa me bo tudi za prezivnini(ne vem kak zbnesek si je zamislil)ker si je vse lepo izračunal koliko mu bo to nanesli-prezivnina,doklade,hči ma še denar na svoji knjigi…skratka od takrat je vojna.In hči me zmerja z istimi besedami kot me on,zali in piše sms.grozi kako me bo tozil(vse skupja zgleda kot prab+nje perila samo po 8 letih).očitno me še ni prebolel in pač mu gre v nos,da zivim bolje finnačno kot on.Ker mi je ze povedal,da zdaj pa bo konec mojega”lagodnega” zivljneja,pa potovan,pa avta novega…skratka vse te stvari ga motijo in ščuva hčer ona pa je to poslušala itak vsa leta zdaj ko pa je v puberteti ji je pač to udarilo na nek način ven-tak ojaz jemljme njneo “preobrazbo”.Naj povem,da sva vse do letošnjega leta kar dobro sodelovali…me je ubogala,zdaj pa mi je bivši tako zrušil avtoriteto da me lastna hči ima za brezčutno ,preračunljivo zensko,ki ji gre samo za to,da enega bivšega matretira in še to 8 let po ločitvi…to me najbolj boli in mislim da nimam kja narest.odločitev je taka,da hči ne zeli zivet več pri meni in da pač bom morala tudi uradno to izvest.Sem pa utrujena od vseh podtikanj….

Tvoja deklica dela natako to kar je moja sestrična v teh letih (zdaj je 31-letnica z dvema otročkoma in urejenim življenjem). Pri 14-tih je ugotovila, da lahko manipulira z ločenima staršema, ki se ne zastopita in ‘pluvata’ en po drugem. Ona se je izmaknila kontroli imela preživnino zase, v mladinskem domu je imela svojo sobo, ponoči je imela neomejene izhode, ker jih pač nihče ni kontroliral. Zavrnila je možnost, da bi živela pri drugih sorodnikih, meni je priznala, da ni nora, da povsod so neke meje, v domu jih pa nima. Takrat in sedaj, ko se pogovarjava o tem, prizna, da ni imela prav ampak, da pa si ni mogla kaj, da ne bi iskoristila situacije (pač puberteta al kaj). Še zdaj pa zameri, da je mama takrat dvignila roke od nje. Poišči kakšno nevtralno institucijo. Pri nas je tako društvo Skala, med drugim sami poiščejo take otroke (tako, da ne izgleda, kot da ‘delajo’ s tabo). Ponavadi ponudijo svojo pomoč šoli, vendar šola tega ne propagira, moraš sama vprašat. Poglej na njihovo spletno stran in se informiraj kako delaj.

***...na koncu se vse uredi, če pa ne, pa še ni konec...***

New Report

Close