Najdi forum

Zdravo,
Zanima me ali imate tudi ostali, ki ste se znasli v podobni situaciji, vcasih strahove, ce bo vse ok. Namrec po smrti partnerja sem ostala sem ostala sama z dvema osnovnosolskima otrokoma. Trenutno nimamo vecjih tezav, ne financnih ne logisticnih, tudi razumemo se ok, mislim da znamo sedaj ceniti vsak trenutek, ki ga preživimo skupaj. Vseeno pa me je vcasih strah, ce bo tudi v prihodnosti tako. Se morda kdo s takimi mislimi ter ali kdaj minejo?

Pozdravljeni,
Tudi sama sem vcasih-bi rekla velikokrat v dvomih. Sem msmica enega osnovnosolskega otroka. Najveckrat sem v dvomih, kako mi bo slo financno in z zaupanjem sama v sebe, ali bom zmogla. Manjka podpora od partnerja, ki ga zal tako ali drugace nimamo. Sem pa zelo vesela in ponosna, da kljub temu, da sva z otrokom sama in se oba trudiva ( vcasih uspe bolj, vcasih manj) ob vseh tezavah, ki jih imava, da je zelo uspesen v soli. Sva tudi zelo povezana.Ne obupat, ceprav je tezko in ziveti za sedanjost. En pregovor pravi, ce gres v planine neses v nahrbtniku samo tisto, kar rabis tisti dan in ne nosis za cel teden, mesec, leto..-ker postane nahrbtnik pretezak, enako je z nasimi mislimi, skrbmi.. Vse dobro in srecno!

mislim, da je tvoj strah pogost in niti ni kakšna posebnost enostarševskih družin. marsikateri starš se sprašuje če mu bo uspelo spraviti otroke do kruha ali ne.
sama imam sicer že dva odrasla otroka, a smo ostali sami ko sta bila še zelo majhna. ko danes gledam nazaj sploh ne vem kako mi je uspelo vsa ta leta spraviti mesec za mesecem skupaj in nas preživeti, ampak danes sta, kot rečeno, odrasla in na svojem. jaz sicer še nisem stara niti 50, se pa počutim popolnoma izžeto kar se tiče življenjske energije in ga ni denarja, za katerega bi se bila še pripravljena prepogibat in prosit. ko sta bila otroka mala sem naredila vse, tudi prosjačila za službo, danes pa ne morem več. mogoče ne bi bilo tako, če nam finančno ne bi nič manjkalo, a nam je, zato sem garala po cele dneve, da sem zvezala mesec z mesecem.

kolikor lahko sklepam po svoji družini je edina stvar, ki ohrani člane skupaj, povezanost. tista pristna povezanost, občutek pripadnosti. ne zaradi občutka dolžnosti, ampak zato, ker se vsi zavedamo, da smo uspeli skupaj in da smo tu kjer smo zato, ker smo vsi pljunili v roke in vlekli voz. jez sem s svojima otrokoma srečna, zadovoljna in predvsem sem vesela za to, da imata lepe spomine na otroštvo in na našo družinsko življenje,

New Report

Close