Odnosi pred in po ločitvi

S partnerjem živiva ločeno že tri leta, od tega sva uradno ločena eno leto. Pobudnik ločitve sem bila jaz. Imava dva skoraj odrasla otroka. Za ločitev sem se odločila, ker sem bila takorekoč sama v zakonu. Pa to ne pomeni, da je bil partner odsoten fizično. Tudi ni bilo alkohola, nasilja in česa podobnega. Razdelitev del v najinem zakonu je bila naslednja: on- prenova hiše, jaz – vse ostalo. Ni bilo časa in ne denarja (po njegovi filozofiji!!!), čeprav sva oba imela solidne službe (on bi lahko z dodatnim delom tudi precej zaslužil), da bi se kdaj odpravili kam v toplice, na kak izlet…. Poleti smo sicer šli na morje, pa še to raje ne bi razlagala, kako je izgledal naš dopust.
Ok…si mislite, je pač vlagal čas in denar v hišo. Ne drži, ker hiša še do danes ni v celoti obnovljena. Zadnjo tretjino prenove sem speljala že sama, ker je bilo stanje porazno. Kljub mojemu dolgoletnemu prigovarjanju, jokanju, prošnjam (skoraj 30 let), se nisva uspela ničesar dogovoriti. Po njegovem se nič ni dalo, zmoglo, ni bilo denarja, itd…..kup izgovorov pač.
Nisva se mogla niti skregat, ker je bila pri njemu takoj velika užaljenost, če sem se karkoli želela pogovorit. Po njegovem nisem izbrala pravih besed in ne pravega tona. Zadnjih deset let se je, bolj ko ne, ukvarjal samo s sabo…zdrava prehrana, depresija (nediagnosticirana), nespečnost (kao!?).
Pa naj povem, da sem bila po moje kar dobra žena, urejena, dobro kuhala, bila na voljo v postelji, vzgajala otroke, skrbela za svoje in njegove starše… Trudila sem se mu stati ob strani, kolikor je pač bilo v moji moči. Vmes izgubila službo, odprla s.p., delala po 12 ur in vzgajala dva pubertetnika. On je včasih čez vikend sedel na kavču in po več ur buljil tja v tri dni. Sem ga prosila, moledovala naj poišče pomoč….brez uspeha. Ko je pa postal na isti način depresiven še moj najstniški sin, mi je pa počil film…. dobesedno. In sem ga prosila naj se odseli, ker ne zmorem več.
Hvala bogu, da s tem ni bilo težav, čeprav bi lahko še kaj napisala o tem, kako težko mi je bilo zaradi otrok. Ampak…… jaz bi se pod tem bremenom zlomila, enostavno nisem mogla več. Lahko bi posegla po alkoholu, kar bi bila lažja varianta, ker bi na zunaj ohranila podobo srečne družine, kar je v Sloveniji splošni pojav, se mi zdi.
Odločila sem se napisati svojo zgodbo zato, ker sem opazila kako razdeljena mnenja so, kar se tiče ločitev. Vam pa iz prve roke povem, da je to zelo težka odločitev, ki zahteva ogromno poguma in ni to zato, ker človek išče nove dogodivščine, kot si nekateri to razlagajo.
Edino, kar sem si v življenju želela, je bilo družinsko življenje z enim partnerjem. Žal, so bile okoliščine drugačne kot želje. In ne….ne počutim se kot žrtev, ampak se vsak dan znova borim za svoja otroka in svoj dom, pa četudi je prekleto težko.
Mož je odšel lepo k svoji mami, da mu pere in kuha. Me klicari, kako bi rad prišel nazaj, kako me ljubi, kako se je spremenil, ozdravel… Pa vendar v vseh teh letih niti enkrat ni odpeljal otrok kam (razen v kak dveurni šoping), jim skuhal ali se kako drugače potrudil, da bi mi malo olajšal skrb zanju. Da o financah sploh ne govorim…. Zahteva par tisočakov, dokladi mi itak ne pripadajo, nakazuje jima minimalno, kar tako ali tako pripada njima. Ali sem tukaj res jaz tista ta hudobna, se včasih sprašujem, ker mi to skoz in skoz očita.

tip je živi psiho, bodi srečna, da si se ga losala in upaj, da sin ne bo po njem.
Edino kar je s tabo narobe je to, da si očitno bila vzgojena v prepričanju, da je ženska zadnji predpražnik in da mora vse potrpeti, kar ji življenje prinese.
Znebi se teh vzorcev, zunaj je lep in čudovit svet, ki čaka, da ga odkriješ.

V današnjem svetu se vse pogosto dogaja točno tako kot opisuješ.
Tudi v naši familiji so okoliščine podobne.
Največjo napako pa naredijo strahopetni mošk, ki se odselijo potem pa iščejo poti nazaj.
Upam da te napake ne naredim ,v mislih odselitve.
Sem normalen vsaj za enkrat deloven tako, da nimam nobene slabe vesti ostati v družini,kljub temu da se s partnerko ne razumeva.