OD, preživnina, deljeno starševstvo

Lepo prosim za pomoč iz prve roke, usmeritve, nasvete…karkoli, kar bi mi pomagalo urediti zadeve.

Ločena sem 2 leti. Ločitev se je zgodilo na mojo željo in pobudbo, ker v danih razmerah nisem mogla več živeti. Ni šlo za prevaro, le za to, da sem dokončno obupala nad zakonom, ki to ni bil. Bivši mož sicer ni bil nikoli nasilen fizično, zato pa čustveno skoraj mrtev in kot izjemno močna oseba močno manipulativen. Po 15 letih in 3 otrocih tega nisem več zdržala. Kot vedno, ko kaj ni bilo po njegovem, se je najprej smejal, ko pa je dojel, da resno mislim resno, je pobesenel, mi grozil, da otrok nikdar in nikoli več ne bom videla, grozil mi je, da mi bo življenje spremenil v pekel, da mi nikoli ne bo niti ficka izplačal itd On je finančno bistveno, bistveno močnejši od mene, saj zasluži najmanj 3 x moje plače, ima doma zajetno premoženje, tudi skuaj sva ustvarila ogromno. V času zakona sem jaz pokrivala vse položnice, on pa je “vlagal”, iz česar je zrasla skupna hiša, več pripomočkov za delo na kmetiji itd. Groba neuradna ocena uradnega cenilca ob ločitvi je bila, da ceni skupno premoženje med 150 in 170.000 €, pri čemer je bivši mož zemljišče prinesel s sabo v zakon in je to cenilec upošteval pri cenitvi – cenil je samo stavbo, brez zemljišča in stroje. Ker mi je bivši mož grozil s tem, da mi bo otroke vzel, ker sama s svojo plačo itak nisem sposobna preživet treh otrok ipd fore, sama sem pa itak bila ž živci povsem na tleh in seveda tudi brez finančnega zaledja, se nisem zmogla ustrezno podučiti o stvar, na katere sem v tistem stanju pristala. Bivši mož je ob pomočiodvetnice to znal izkoristiti v svojo korist. Kot neko “Izjemno milost” mi je ponudil deljeno starševstvo – kvazi “zaradi otrok”, da ne bodo, reveži, brez mame. Sama sem sicer zaprosila za brezplačno pravno pomoč, a danes vem, da odvetniki niti približno ni opravil svoje vloge. Niti z besedo mi ni pojasnil, kaj točno pomeni “deljeno starševstvo” in jaz, trapa, sem v strahu, da sicer res nikoli več ne bom videla svojih otrok, z obema rokama zgrabila priložnost in sprejela vse, karkoli so ponudili – samo da ne bom ob otroke! Pristala sem na “otroški” račun, kamor se steka moja preživnina, ki znaša 130 €, preživniva bivšega moža znaša 2 x toliko, torej 260 € za TRI otroke, na ta isti račun pa moram prenakazati tudi OD, ki znaša za 3 otroke 250 €, ker je izračunan na mojo plačo. Za otroke naj bi skrbela 50:50, vendar je dejansko tako, da otroci preživijo 75-80% časa pri meni – tudi ko bi zanje po črki dogovora moral skrbeti mož. On tega fizično ne zmore, saj je zaradi službe od doma odsoten v najbolj idealnih pogojih 11 ur (vozi se uro in pol daleč v eno smer!) in da otroci niso okoli sosedov in sorodnikov, jih kljub temu, da je “njegov teden” vzamem jaz do časa, ko on pride iz službe, saj imam jaz službo v kraju bivanja in to od 6 -14h. On se iz službe vrne okoli 18. ure. Seveda so otroci v tem času, lačni, žejni, imajo dejavnosti, na katere jih je treba voziti. Ob dejstvu, da sem se morala za nakup stanovanja zakreditirati do grla in dejstvu, da je bivši mož stisko ob nakupu stanovanja izrabil v svoj prid in me odpravil z malenkostno odpravnino (po mnenju cenilca slabo tretjino zneska, ki bi ga morala dobiti), sem stalno v hudi finančni stiski. Na “otroški račun” brez njegove vednosti ne smem posegati, za vsak € s tega računa moram prositi za njegovo milostno dovoljenje. Da bi iz teh sredstev kupovala hrano za otroke ali bencin za njihovo razvažanje, je zanj nesprejemljivo. Z premoženjem oz. z denarjem se nikoli nisem ukvarjala, nikoli nisem imela namena, da ga “oberem” in se “okoristim”, vendar mi zdaj zmanjkuje moči, idej, sredstev. Bivšemu možu sem predlagala, da bi obdržala OD, ki so tako ali tako izračunani na MOJO plačo (njegova je bistvena previsoka, poleg itega ima ogromno premoženja!), pa je mož dobesedno pobesenel, migorzil s tožbo izvršbo, spet s tem, da mi bo otroke odvzel, ker zanje nisem sposobna skrbet. Za vsak pogovor, utemeljitev, da ne morem otrokom reči, naj bodo do 21h zvečer lačni in naj potrpijo, da pride oči domov, je gluh. Zdaj mi grozi, da otroci pač ne bodo pri meni, ker so mi “tako breme” in jih bo dal v čuvanje svoji 87letni materi in bratovi družini, pa sestrični, skratka komurkoli bo pač naneslo. Vsi otroci so v OŠ, z njimi se j potrebno učiti, delati domače naloge, česar ni počel, ne počne in tudi ne bo počel. Tudi nihče od naštetih se ne bo učil z njimi, nihče jih tudi ne bo razvažal – meni je bencin res hud strošek, sama hodim vsepovsod peš ali s kolesom, otrok pa ne morem npr. po treningu plavanja dat jeseni na kolo!! Za vse to je on gluh. Zbrala sem račune zgolj za zadnja 2 mes, strogo sem ločevala nakupe hrane, praškov, bencina, sadja, zelenjave, pijač…… zase in za otroke. Nismo hodili ne po bazenih, ne po pijačah, sladoledih, nobenih “luksuznih” stvari si nismo privoščili, pa sem z računi nabrala okoli 300 € stroškov – samo za otroke, brez mene. Bivši mož mi ne verjame, pravi, da ne znam obračati denarja, da sem nesposobna, pogoltna, da mi gre samo za denar. Ničesar nočem od njega – rada bi obdržala samo otroške dodatke, ker mi ob obroku kredita, ki znese 480 € mesečno, ob življenjskih stroških, ki znesejo skoraj 400 € (odpovedala sem vse nebistvene stvari, imam sicer še internet, najbolj osnovni paket, a tudi to razmišljam, da odpovem!), pomenijo preživetje. Dobesedno PREŽIVETJE! Na vsak poskus pogovora se mi samo reži, da je itak vedel, da sem nesposobna, da mi bo otroke vzel ipd. Na tistem “otroškem” računu se nabira gora denarja. S tem denarjem lahko kupimo oblačila – če se on strinja. Obutev – če se on strinja – ne more si otrok izbrati čevljev po svoji želji, ampak mora očetu poslati sliko in opis čevlja in potem on odobri ali pa tudi ne. Hkrati jim sam kupuje same prestižne stvari, da s tem mene pred njimo očrni, češ – glej, kakšna reva je mami, ona ti more kupiti salomonih superg, le mene se drži, sicer boš “klošar”. S tega računa se ne sma plačati položnic za glasbeno šolo, krožke, tečaje – te plačujeva vsak pol, tako da mi gre dodatno še 70 € v ta namen. Svojim otrokom bi dala vse – ne gledam jih kot strošek, so moje življenje in moje vse. A sem res na robu. Delavka na CSD mi je rekla, da bom izredno težko kaj dosegla, ker sem se pač strinjala z deljenim starševstvom. Absolutno želim, da imajo otroci očeta, da so z njim, da imajo z njim čimbolj živ in normalen odnos. Nočem nagajati, kljubovati, ker se zavedam, da sem se ločila jaz in ne oni. V njihovem interesu sem ostala blizu bivšega moža, čerav bi stanovanje veliko lažje in veliko ceneje kupila pol ure vožnje stran – a bi to njemu in otrokom zelo zapletlo življenje. Zgleda, da vse to ni nič vredno. Obupana sem in ne vem, kaj naj naredim, da bi tisti osnovni sporazum spremenila tako, da bi vse drugo ostalo enako, delež njegove in moje preživnine, a da bi lahko obdržala vsaj OD in s tem prebila mesec brez stradanja. Mi zna kdo pomagati, povedati, kako?