Dolgo nisem bila tu, pa vidim, da se ni nič spremenilo.
Vsem tistim, ki jim gre zelo težko, ne obupajte, pojdite na vsa možna vrata, povsod se da kaj dogovoriti, storiti, dobiti. Naj vam ne bo težko, naj vas ne bo sram !Še posebej ,če ste sami z otrokom. Poskušajte se znajti!
Jaz sem kar nekaj let hodila na RK in Karitas po cunje in riž ter makarone. Ojoj, kako me je bilo sram. Pa sem preživela. Ves čas sem imela istih pet oblačil, samo za otroka, ki raste, sem fehtala naokoli.
Danes sem z dna sem zdaj splezala na vrh. Ne gledam na denar, ko grem v trgovino. Privoščim si vse, kar si želim, čeprav se ne afnam, niti slučajno. Ostajam realna, saj nikoli ne veš…
Zato tudi stvari, ki jih otrok preraste oddam tja, kjer sem vsak ponedeljek stala pred vrati ,še predno so odprli, da sem dobila kaj lepega.
Skratka, nikoli obupat, pa če zgleda še tako grozno! Za dežjem vedno posije sonce !