Najdi forum

Novo partnerko

Po večletni zvezi in dveh otrocih, se je skoraj že bivša žena (postopek teče) odločila, da družinsko življenje ni več zanjo. Moram reči, da sem bil precej razočaran, ker pred tem nisem videl nekih očitnih znakov. Bil sem vedno skrben, sedaj ugotavljam da mogoče še preveč. Ampak to je sedaj za mano in bi si želel iti naprej.
Kot je že iz naslova razvidno se je v meni ponovno prebudila želja po vezi, po ženski s katero bi si lahko delil vse radosti jo razvajal in seveda bil razvajan nazaj, ali da si zapolnim prosti čas še drugače, kot s prijatelji. Seveda sem nekako v dilemi ali ženske znate sprejeti dva tuja otroka za svoja ali naj se raje posvetim iskanju partnerke z otroki…aja stara sta 5 in 6 let.
Lahko še nekaj malega povem o sebi za lažjo predstavo, star sem malo nad 35 let..lahko rečem, da mladosten s službo..itd..

Kakšne so vaše izkušnje? je mogoče katera v podobni situaciji in bi si želela koga spoznati? Klik pod ZS…

Nisi napisal, a bosta otroka živela s tabo, ali ne. Se mi zdi pomembna informacija za ženske.

Kot drugo pa: a si nebi raje vzel malce časa, premislil vse skupaj kako in kaj naprej in se intenzivno ukvarjal z otrokoma, ki bosta ob ločitvi potrebovala tako tebe, kot mamo.

Otroka bosta en teden pri enem in en teden pri drugem..skupno skrbništvo. Otroka imata dovolj moje pozornosti in se za vse maksimalno potrudim.
Mi pa v tistem tednu, ko sem sam ostaja dovolj časa in bi ga rad čim bolj izkoristil.

nova
Uredništvo priporoča

Imam izkusnjo z dekletom sicer sem imel 20 eno dekle ki sem bil vanjo zaljubljenj .
Vendar so drugi prijatelji govorili da imam drugo lubico rajši kakor njo .
Doživel sem vse mogoče stvari od varanja , poljubov , seksa , plesa ter veliko denarj je slo v to .
No meni je bilo malce žal kajti lahko bi jo imel samo 12 let .
Leta 2005 meje prosila ena prijateljica za sance ljubezni .
Bila je zelo lepa in poštena punca ravno prava zame .
No en prijatelj je rekel vzemi mene ne jožkota .
Čez tri mesece sem videl kakšni ljubinec je on ko sta z šošolce malce poljubila je rekev jast take punce ne maram .
No leta 2008 so začeli govoriti dase poljubljam z drugo lubico tudi to so bile leži .
Leta 2009 je začela prijatelčjica govoriti moja želja je taka da bi dobila Jožkota .
Vendar 2010 se je začelo ti sto ki so iskali vsa leta lažem prijateljica je zakuhala veliki pojub ljubezni .

Pozdravljen,

Že dolgo nisem bila prisotna. Sama sem tvojih let, mama 3 otrok. Z bivšim imava vse urejeno glede otrok,,. V tem času se še nisem spustila v nobeno vezo. Mogoče hecno,toda resnično. Na začetku so bili na prvem mestu otroci, postavljati pa sem začela tudi sebe na mesto kakršnega si zaslužim. Problem je mogoče v mojem razmišljanju,,kje pa naj koga najdem, pa še trije otroci so tukaj.
Povedati hočem, da se je težko odločiti kaj je prav.

Ni se tako težko odločiti, če so tvoji cilji jasni. 😉

tudi sama se m v isti dilemi.Kaj sedaj ko ostaneš sam.Imam še enega mladoletnega otroka,samo ko je pri očetu mi je zelo dolg čas.Nisem pa navajena pohajat.Vso energijo sem vlagala v družino in sem malo sedaj zgubljena.25 let je šlo v maloro-zdaj se pa znajdi.
Tudi sama sem pri 48l še mladostna,samo ni mi za neke površne veze-kar vsi iščejo.
Me pa jezi v mojem kraju,ker vejo da sem sedaj sama,da se lahko vsi kar nekej ponujajo-halo-kdo pa je rekel da sploh kaj iščem.

Pozdrav,
Vem kaj hočem.
Realno gledano, da si bi našla koga za zvezo je problem – mogoče tudi ne. Prijateljica ima še večjo družino pa si je našla drugega za družbo; je na začetku.
Jaz pa razmišljam drugače, da je samski pri mojih letih je nekaj narobe z njim, verjetno. Brez otrok – si saj sploh ne ve v kaj se spušča. Ostane samo še oseba, ki je tudi ločena ali pa vdovec.
Letos sem opazovala na morju dve družini ( ločeni) otroci moji – tvoji. Pri enih je bilo vse ok, otroci tudi enake starosti. Pri drugih pa ni bilo vse ok. On je imel enega fanta (kakšnih 7 let) ona pa že najstnici. Na pogled je bila tudi starejšanjeni punci zase, fant pa sam.
Kaj takšnega ne bodo opazili tisti, ki so prava družina. Mi pa , ki smo dali ločitev mimo vidimo različne stvari.
Jaz še vedno mislim in se tudi držim tega, da so mi otroci še vedno na prvem mestu.
Meni ni bilo v določenih stvareh nikoli tako lepo, kot pa mi je sedaj.
Je pa res, da ko ostaneš sama se jih najde veliko, ki se želijo ponujati, sploh če si v kraju kjer te vsi poznajo.
Jaz se sploh ne pojavljam več pri nas okloli, pa še vedno slišim kaj za povedat.
Res pa je da ne komentiram več čenč, to pa zaboli največ tiste, ki se ukvarjajo z vsemi drugimi – pri njih pa je še slabše.

Brala sem de že leta nazaj,tudi sama sem bila med tistimi,ki si jim kdaj kaj odgovoril,deluješ mi zrel in odgovoren moški. Me pa zanima,če si v vseh teh letih,ko si šel narazen z mamo tvojih otrok (kolikor se spomnim imaš 2, lahko da se motim) ,živel s katero žensko skupaj in kako je to izpadlo/se je obneslo ali ne-razlog.
Hvala!

No, dolgčas pa res ni pravo izhodišče za uspešno zvezo. Poiščite spet sebe, kajti čez deset in toliko let bodo otroci hodili po svoje in boste vi spet pred isto dilemo. Partner/ka pa tudi verjetno ne bo komaj čakal-a, da se z vso težo obesite nanj-o.

In znebite se tudi vnaprej zabetoniranih predstav, kakšen naj bi bil idealen partner za ločene ljudi z otroki. Ljudje brez otrok imajo lahko še kako občutek za otroke in uživajo z njimi, tudi če niso njihovi. Deset let sem imela partnerja, ki ni imel otrok niti si jih ni želel, in ni bilo popolnoma nobenih problemov zato. Zdaj sem v zvezi z moškim, ki ima malčka, moji so pa srednješolci in tudi čisto lepo funkcionira.

Imam že 14 let prijateljico, vendar ne živim z njo. Videvava se čez vikende, praznike in dopuste, saj je oddaljena 100km.

Tudi ona ima enega otroka in lahko rečem, da kadar smo skupaj, vse funkcionira.
Res pa je, da sem par stvari razčistil: ne dovolim ji da se vmešava v mojo vzgojo in prav tako se jaz ne vmešavam v njeno. Za vse tri, kadar smo skupaj, veljajo ista pravila (k sreči so podobnih let).
Kadar je njena hči pri nas, ne delam razlik med otroki in lahko rečem, da me ima njena tamala ful rada.
Enako moja otroka njo, saj jima daje vsaj delček mame, pa čeprav le čez vikende.
Se pa tudi sam sprašujem, kako bi bilo, če bi živeli skupaj pod eno streho. Ker ima moja drugačno vzgojo in non-stop odnaša rit otrokom, bi sigurno nastajali problemi na vseh možnih relacijah.

Če pomislim za vsa leta nazaj (17), mi ni žal, da sem imel vezo na daljavo. Kar se otrok tiče, sta mi bili prioriteta in nihče me pri tem ni oviral. Danes sta moja otroka stara 25 in 22 let. Starejša piše magistrsko in je redno zaposlena v tujini, mlajša je absolvent in tudi veliko dela preko študenta. Na obe sem ponosen.
Tko da punce, zajebano je bit sam z otroki, ampak če se boste potrudile, vam ne bo žal :))

Imam že 14 let prijateljico, vendar ne živim z njo. Videvava se čez vikende, praznike in dopuste, saj je oddaljena 100km.

Tudi ona ima enega otroka in lahko rečem, da kadar smo skupaj, vse funkcionira.
Res pa je, da sem par stvari razčistil: ne dovolim ji da se vmešava v mojo vzgojo in prav tako se jaz ne vmešavam v njeno. Za vse tri, kadar smo skupaj, veljajo ista pravila (k sreči so podobnih let).
Kadar je njena hči pri nas, ne delam razlik med otroki in lahko rečem, da me ima njena tamala ful rada.
Enako moja otroka njo, saj jima daje vsaj delček mame, pa čeprav le čez vikende.
Se pa tudi sam sprašujem, kako bi bilo, če bi živeli skupaj pod eno streho. Ker ima moja drugačno vzgojo in non-stop odnaša rit otrokom, bi sigurno nastajali problemi na vseh možnih relacijah.

Če pomislim za vsa leta nazaj (17), mi ni žal, da sem imel vezo na daljavo. Kar se otrok tiče, sta mi bili prioriteta in nihče me pri tem ni oviral. Danes sta moja otroka stara 25 in 22 let. Starejša piše magistrsko in je redno zaposlena v tujini, mlajša je absolvent in tudi veliko dela preko študenta. Na obe sem ponosen.
Tko da punce, zajebano je bit sam z otroki, ampak če se boste potrudile, vam ne bo žal :))[/quote]

Hvala res za tale iskren odgovor. Podobno je tudi pri meni in po resnici povedano (berem,da so tudi tvoje punce že kar veliko stare), si niti kasneje ne predstavljam,da bi živela skupaj. Tako mi je fajn, bi bilo škoda,če bi se to spremenilo v slab konec. Tudi sama nisem oseba,ki bi bila osamljena,tega občutka skorajda ne poznam,sem edinka,tako nimam potrebe imeti nekoga vedno poleg sebe,da bi ne bila sama. Pred ločitvijo (z bivšim sem bila od 18.leta,pa do skoraj 35.) je bilo to drugače,bili so otroci,bile so sanje,… Danes gledam in vidim stvari drugače,zato raje ohranim to kar je,tako je čisto fajn. Samo to sem želela dodati – je pa na spletu marsikdo,kot tudi v reali,ki meni,da bi bilo normalno in pravilno,da bi živeli skupaj.Kje? Pri meni,v blokovskem stanovanju,ob fantih 13,16? Ne hvala.In či bi name pritiskal moj,sedaj že kar nekaj letni prijatelj (tudi ta izraz je za nekatere neprimeren – ja pa kako pa naj pol rečem, pri 47 – fant,partner..:-)) Pa tudi sicer sva pri nekaterih stvareh različna,ampak lažje je,če nisi skupaj – živi in pusti živeti.

Lepo je to prebrati. Tudi jaz si tako nekako predstavljam kaj novega po ločitvi. Ni več nobenih možnosti, da bi s kom živel skupaj. Tudi zaradi otroka ne. Sem se tudi sam popolnoma odvadil dvojine.

da presenečaš. V pozitivnem smislu 🙂

pa že novo išče.

Imam že 14 let prijateljico, vendar ne živim z njo. Videvava se čez vikende, praznike in dopuste, saj je oddaljena 100km.

Tudi ona ima enega otroka in lahko rečem, da kadar smo skupaj, vse funkcionira.
Res pa je, da sem par stvari razčistil: ne dovolim ji da se vmešava v mojo vzgojo in prav tako se jaz ne vmešavam v njeno. Za vse tri, kadar smo skupaj, veljajo ista pravila (k sreči so podobnih let).
Kadar je njena hči pri nas, ne delam razlik med otroki in lahko rečem, da me ima njena tamala ful rada.
Enako moja otroka njo, saj jima daje vsaj delček mame, pa čeprav le čez vikende.
Se pa tudi sam sprašujem, kako bi bilo, če bi živeli skupaj pod eno streho. Ker ima moja drugačno vzgojo in non-stop odnaša rit otrokom, bi sigurno nastajali problemi na vseh možnih relacijah.

Če pomislim za vsa leta nazaj (17), mi ni žal, da sem imel vezo na daljavo. Kar se otrok tiče, sta mi bili prioriteta in nihče me pri tem ni oviral. Danes sta moja otroka stara 25 in 22 let. Starejša piše magistrsko in je redno zaposlena v tujini, mlajša je absolvent in tudi veliko dela preko študenta. Na obe sem ponosen.
Tko da punce, zajebano je bit sam z otroki, ampak če se boste potrudile, vam ne bo žal :))[/quote]

Hvala res za tale iskren odgovor. Podobno je tudi pri meni in po resnici povedano (berem,da so tudi tvoje punce že kar veliko stare), si niti kasneje ne predstavljam,da bi živela skupaj. Tako mi je fajn, bi bilo škoda,če bi se to spremenilo v slab konec. Tudi sama nisem oseba,ki bi bila osamljena,tega občutka skorajda ne poznam,sem edinka,tako nimam potrebe imeti nekoga vedno poleg sebe,da bi ne bila sama. Pred ločitvijo (z bivšim sem bila od 18.leta,pa do skoraj 35.) je bilo to drugače,bili so otroci,bile so sanje,… Danes gledam in vidim stvari drugače,zato raje ohranim to kar je,tako je čisto fajn. Samo to sem želela dodati – je pa na spletu marsikdo,kot tudi v reali,ki meni,da bi bilo normalno in pravilno,da bi živeli skupaj.Kje? Pri meni,v blokovskem stanovanju,ob fantih 13,16? Ne hvala.In či bi name pritiskal moj,sedaj že kar nekaj letni prijatelj (tudi ta izraz je za nekatere neprimeren – ja pa kako pa naj pol rečem, pri 47 – fant,partner..:-)) Pa tudi sicer sva pri nekaterih stvareh različna,ampak lažje je,če nisi skupaj – živi in pusti živeti.[/quote]

Ti imaš mlajše otroke in oba sta doma. Pri meni je samo še tamala in še nje dostikrat ni, tako da jaz pa sem dejansko dostikrat sam sam. To traja že kar nekaj časa in že težim moji, naj se preseli k meni, ker drugače bom začel iskati drugo. Ni lahko se seliti in menjati službo, to vem. Ampak sam živet pa tudi ne mislim kar v nedogled.

Hvala res za tale iskren odgovor. Podobno je tudi pri meni in po resnici povedano (berem,da so tudi tvoje punce že kar veliko stare), si niti kasneje ne predstavljam,da bi živela skupaj. Tako mi je fajn, bi bilo škoda,če bi se to spremenilo v slab konec. Tudi sama nisem oseba,ki bi bila osamljena,tega občutka skorajda ne poznam,sem edinka,tako nimam potrebe imeti nekoga vedno poleg sebe,da bi ne bila sama. Pred ločitvijo (z bivšim sem bila od 18.leta,pa do skoraj 35.) je bilo to drugače,bili so otroci,bile so sanje,… Danes gledam in vidim stvari drugače,zato raje ohranim to kar je,tako je čisto fajn. Samo to sem želela dodati – je pa na spletu marsikdo,kot tudi v reali,ki meni,da bi bilo normalno in pravilno,da bi živeli skupaj.Kje? Pri meni,v blokovskem stanovanju,ob fantih 13,16? Ne hvala.In či bi name pritiskal moj,sedaj že kar nekaj letni prijatelj (tudi ta izraz je za nekatere neprimeren – ja pa kako pa naj pol rečem, pri 47 – fant,partner..:-)) Pa tudi sicer sva pri nekaterih stvareh različna,ampak lažje je,če nisi skupaj – živi in pusti živeti.[/quote]

Ti imaš mlajše otroke in oba sta doma. Pri meni je samo še tamala in še nje dostikrat ni, tako da jaz pa sem dejansko dostikrat sam sam. To traja že kar nekaj časa in že težim moji, naj se preseli k meni, ker drugače bom začel iskati drugo. Ni lahko se seliti in menjati službo, to vem. Ampak sam živet pa tudi ne mislim kar v nedogled.[/quote]

Meni zveni tako, kot da itak že iščeš drugo.

Živjo

No postopek se je pred dobrim mesecem končno zaključil 🙂
Lahko rečem, da sem vesel, da se je vse skupaj končalo.

Dogovor je tak, da sta otroka v skupnem skrbništvu in sta pri vsakemu po en teden,
Tudi ostale stvari so dogovorjene tko da je res vse ok.

New Report

Close