Pozdravljeni!
Me zanima vaše mišljenje in izkušnje pri vas. Kot prvo naj napišem, da sem mama samohranilka z enim otrokom. Zanima me pa naslednje, kako je bilo pri vas:
-Ali ste kdaj začutili/videli, da je bivšemu partnerju/partnerki žal, da je razbil/a družino?
-Ali kdaj čutite ljubosumje nove/ga partnerja do vas, do otrok, ali pa menite, da mu/ji je baš mar za dogajanje bivše družine?
-Ali mislite, da so tisti, ki so razbili družino v novi družini lahko srečni?

Lep pozdrav!

– Žal zagotovo, pa ne za razbitje družine, ampak ker se ni izteklo po fantazijah in željah. Žal takim ljudem za razbitje družine ne more bit, ker tega čuta ne premorejo, prav tako sramu ne, poznajo samo jaz in oni trpijo kakorkoli obrneš, ter so “žrtve”.
– za ljubosumje ne vem, bi pa rekel, da pihata oba v isti rog, puhata jezo in bi se nekaj maščevala, s tem da se partner sploh ne zaveda in mu ni mar, da sta otroka dva, pa že mati ne premore kaj dosti zavedanja glede tega
– prepričan sem da ne, kar sama potrjuje z jamranjem celo po institucijah, da to ni življenje, ki si ga je želela

Mojemu bivšemu ni žal, da je razbil družino, ker se sploh ne zaveda, kaj je bilo narobe. Za vse sem namreč jaz kriva :D. Moški ima tudi v zakonu svoje pravice, jaz pa sem hotela, da se namesto pijači & Co. družini malo posveča. :). Je pa zanimivo, da mi to po vseh teh letih še vedno pod nos vrže. Ker on ne pije več (je nehal kake 4 leta po ločitvi). Glede na to, da je že nekaj partnerk menjal v tem času in se predvsem z njimi ukvarja, za otroke pa nima ne časa ne denarja, mi ni jasno, kako si on družino predstavlja. Njemu ni mar za nas, tudi če bi prišel nazaj, bi prišel samo zaradi sebe, zadovoljevanja svojih potreb. To je edino, kar je njemu mar. In zato ne more bit srečen v nobenem partnerstvu. Ker mu ni pomemben partner (potrebe in zadovoljstvo partnerke), ampak je partnerka pomembna samo zaradi njega, torej da zadovoljuje njegove potrebe.

Vsekakor pa mislim, da je načeloma (ena stabilna oseba) v novi zvezi lahko srečna, če dobi sebi primernejšega partnerja. Ker razlogi za ločitev (razpad zveze) so različni.

– Mislim, da ji ni žal. Kot je napisal Modrival ona vidi samo sebe. Mi je tudi očitala ob ločitvi, da je zame to bila “fiktivna družina”. Obstaja možnost, da ji je v resnici žal, vendar je tako trmasta, da noče niti besede rečt. V bistvu že tri leta z menoj ni spregovorila besede….
-Meni je močno mar kaj se dogaja pri njej, ker je tam otrok 95% časa. Žal pa tega ne vem, ker mi majhen otrok pač ne more povedati. Sprašujem ga pa ne, razen formalnosti (ali si jedel kosilo danes?,….)
– Prepričan sem, da ona ne more biti srečna več z nikomer. Mislim, da sama pri sebi ve, da je šla predaleč in v bistvu ugotovila, da bo srečna le sama. Tudi jaz ne morem biti srečen, ker pač težko pozabim nekaj let laganja in manipulacij. Pa vse kreganje zaradi otroka, željo po denarju,….

Pozdravljeni!

Hvala za odgovore.Ja razlogi za razbitje družine so različni. V mojem primeru je šlo za varanje, zato me je glih zanimalo vaše mnenje. Mi pa nikakor ni jasno, kako se lahko ženska, ki ve, da ima moški družino vmešava v moškega in še, da lahko moški tako na lahko podleže. Sem pa mnenja, da ko se poliže med, je v takšnem primeru, je obžalovanje in da ni sreče (na račun nesreče drugega in otrok)…

Tudi v mojem oz. najinem primeru je šlo za varanje (njegovo), vendar se mi zdi, da tvoja vprašanja lahko veljajo za vse.
Ne vem, ali je bivšemu kdaj žal – ker sva se dobro razumela in se lepo ujemala v 80 procentih, si mislim, da mu verjetno kdaj je. Rekel ni tega nikoli. Je meni kdaj žal, da sva šla narazen? Seveda, ker nama ni manjkalo veliko, a on se je žal odločil probleme reševati v tujem naročju, mene in otroke pa prepustil samim sebi. Ljubosumen ni, mislim pa, da je z novo partnerko in v novi družini dovolj srečen. Je prilagodljiv in dober igralec, tako dober, da še sam sebe prepriča.Kolikor ga poznam, ima zelo verjetno tudi zdaj kje rezervo, vsaj platonsko, če ne tudi konkretne.
Mene je za vezanega človeka škoda, mah saj to je isto, kot bi moral najboljšo torto na svetu krasti in jesti nekje na skrivaj, pohlastati čim več naenkrat, zbasati v usta in hitro pogoltniti – to ni noben užitek. Ampak vsi ne razmišljajo tako. Še vedno se mi zdi veliko huje, da vezan človek z otroki skače po tujih posteljah.

Članek, ki sem ga dolgo nazaj pisala na to temo…

Varanje je še vedno tabu tema. Področje, kjer si še zatikamo oči in si pravimo, da se ne dogaja. No, vsaj nam ne, mogoče sosedom in znancem, to tako in tako ni naša stvar. In kdaj sploh govorimo o varanju? Vsesplošna definicija je, da je varanje že takrat, ko se čustveno navežemo na nekoga drugega. Po mojem mnenju je varanje vsekakor spolni odnos z drugo osebo, poljub z drugo osebo in platonska ljubezen, ki neposredno vpliva na naš odnos. Bežno spogledovanje in opazovanje drugih je zame zgolj nedolžna igrica, ki ti daje potrditev in občutek, da si še zanimiv. Tisti trenutek ko se spogleduješ veš, da boš domov šel sam in da s to osebo ne misliš vstopiti v odnos.

Če ste mislili, da so moški tisti, ki varajo več, ste se zmotili. Ženske smo žal tiste »packe«, ki smo bolj nezveste. Nekoč je veljalo prepričanje, da moški varajo in se vračajo, ženske pa, ko prevaramo, gremo. Če je kdajkoli bilo to res, žal zdaj ni. Veliko žensk ima ljubimce in se nimajo najmanjšega namena ločiti. Prav uživajo v življenju, ki ga imajo. Karikirana podoba Slovenske družine je mož, žena, stari starši, otroci, pes, mačka, vsaj dva avta pred hišo, oba z dobro službo in ljubica, ter ljubimec. Razloge, za takšen način življenja je moč najti v nezadovoljstvu v zakonu. To je tudi glavni razlog, da tako moški kot ženska varajo. Moški po navadi začne afero, ker pri ženi ne dobi čustvene opre. Ob svoji ženi se ne počuti pomembnega, privlačnega in zanimivega. Zato potrditev najde drugje. Ne išče ženske, ki bi bila pametnejša od žene, ali lepša, samo tisto, ki mu bo dala občutek, da je privlačen, zanimiv in vreden. Ženske varajo zaradi občutka osamljenosti. Ženske se dostikrat počutimo same in osamljene, čeprav vedno ni razumljivo zakaj. Včasih smo kot majhni otroci, ki se počutimo zavržene, če nekaj ne dobimo takoj in zdaj. Naša čustva je težko razumeti in če ne slišimo tisti rad te imam, lepa si itd. znamo biti zelo težavne. In če moški dlje časa ne ustreže našim muham, to poiščemo drugje.

Ni važno kdo vara, a iznajdljivost o prekrivanju tega dejanja, je tako na moški kot na ženski strani podobna. Redko se zgodi, da tisti, ki vara ni ulovljen. Avanture za eno noč je veliko lažje skriti kot afere, ker slej kot prej nas nekdo vidi, ali sliši tisto kar ne bi smel. Po drugi strani nas občutek krivde podzavestno začne razjedati. Prvotno navdušenje mine in na koncu ostane samo pogorišče, ter vprašanje, če je bilo vredno. V tolažbo tistim, ki varajo, varanje nikoli in nikdar ni bil razlog za ločitev. Varanje je zgolj zadnje dejanje v vezi, kjer že dolgo časa škriplje. Nihče, ki se odloči, da bi varal, ne naredi to, ker se je slučajno zgodilo. Do takšnega dejanja ga pripelje cela kopica dogodkov, sporov in dejanj, ki se v vezi dogajajo. Vendar je prevaranemu težko slišati, da je doprinos dal sam. Odločitev sicer ni bila njegova in same dejanje tudi ne, a pot, ki je pripeljala do tega, je bila tlakovana z njegovo pomočjo.

Torej kaj narediti, ko izvemo, da smo prevarani. Lahko obtožujemo, kričimo in iščemo krivca v svetu. Mira ne bomo našli. Če bomo gledala na sliko realno, in videli delček krivde tudi v nas, se bomo lažje odločili, če lahko odpustimo in znova zaupamo, ali je bolje, da gremo dalje in iz dogodka vzamemo tisto dobro, da se nam kaj takšnega nikoli več ne bo ponovilo.

Mislim, da ni vedno tako, da sta oba kriva za varanje. V mojem primeru je bilo tako, da bivši partner ni imel hrbtenice in bi se postavil za naju z otrokom, je podlegel pritisku okolice (sorodnikom) in tako je bilo posledica tega prevara. Ja, sem pa mnenja, da se za prevaro ODLOČIŠ, se ne zgodi. Sicer pa se čas vedno vse razkrije. Ker ni hotel izpasti “prasec” in zapustiti nekaj mesecev starega otroka in mamico, je tako spremenil obnašanje do naju tako, da je izpadlo, kot da sem jaz hotela da gre. Čas pa je pokazal svoje in verjamem, da marsikaj obžaluje, mogoče meni v tolažbo, ali pa, da se lažje premaknem naprej.
Vse lepo vsem v podobnih situacijah in pogumno zmagam naproti.