pa sem vendarle imela prav
Mi se tu prepiramo, otroci pa rastejo. Moja tavelika je postala polnoletna že celo po ameriških predpisih. Torej že zdavnaj se je zgodil veliki pok. Ampak fantje ne pri 18 ne kdajkoli kasneje, ni začutila nobene potrebe pri očetu razčiščevati česar koli, prav tako mi ni pljunila v obraz (kot fantje tule napovedujejo) in seveda ni končno svobodna zdrvela očitu v objem (ker sem ji prej branila???). Fantje nič od tega nobene Resnice pri 18-ih. Fotr pa še kar naprej pije…..
Ampak me je pa zelo razveselila oni dan, ko se mi je zahvalila, da sem prav jaz njena mama in da sem kakršna sem. Da zasluži kak evro, čuva otroke. Prav ti otroci oz. njihovi starši so bili razlog, za to zahvalo. Namreč pri čuvanju otrok (uglednih ljubljanskih družin) opaža, da se z mulčki nihče ne ukvarja, da sicer imajo vse materialno, ampak z njimi nihče ne zlaga kock, nihče jih ne sili karkoli doma delati, z njimi se nihče ne uči, nihče jih ne kontrolira. Ne gredo za vikend skupaj nekam. Ampak vsak na svoj moški ali babji žur, otroke pa varuški. Prav rekla mi je, da ne bi nikoli zamenjala za kako drugo mamico, ker sem bila jaz vedno z njimi.
Torej fantje, daleč od samomora in psihiatra je tale moj veliki otrok, pa čeprav se je morala učiti in ni bilo TV, računalnika in druge potuhe.
Očitno ji celo dejstvo, da se je fotr zapil in da jaz tega nisem skrivala in olepševala, ampak vedno povedala tako kot je (po mnenju fantov z mona sem blatila očeta) ni škodilo,
Ja otroci rabijo:
red doslednost delo ljubezen iskrenost, toliko bolje če to dobijo od obeh staršev.
Starša, ki je popustljiv cenijo manj.
Čakanje na otrokovih 18 let in veliki pok resnice je oslarija. Potrjeno.
To je tako, če si ji oprala glavo bo pač šla po tvojih stopinjah, da nima posledic si ni treba delat utvar, so zagotovo vidne že zdaj in še bolj bodo, seveda ne tebi in njej, ker vidve boste videle in zagovarjale le: ti to kar si jo učila, ona pa naučeno od tebe. Sicer recimo ni isto vendar je primerljivo, ga recimo skoraj ni primera, kjer se je mama kur-bala, da se tudi hči nebi, to je sicer bolj vidno od teh prikritih iger in uničevanja psihe na obroke. Zagotovo ima vsak otrok ločenih staršev posledice, to se da videt v realnem življenju na vsakem koraku, ko gledamo kopije življenj mater ali pa razne frustracije ipd.
Da pa podobe staršev začno najbolj sekat ven okoli tridesetih in po tridesetem je pa med drugim razvidno tudi iz trenda ločevanja v zadnjih letih…
to je tud naivno , da pričakuješ, da bo otrok v isti sekundi ko dopolni 18 let, že kazal s prstom na krivca. Počakaj še kako leto, da pridejo vsa vprašanja na dan, zdej so verjetno še hormoni močnejši od kakih resnih debat…še vedno pa menim, da si ji vcepila le svojo zgodbo, resnične zgodbe pa še ne pozna.
@včeraj,
jp, tega še nisem doživel. Upam, res upam, da bom in da bojo “moji geni” po vrednoti vsaj mal podobni men. Učim in učijo me v tej smeri. In idealna družina tudi ni oh in sploh, ker za fasado se lahko marsikaj skriva. Drugače pa ji želim vse naj naj…
Če si imela prav – ne vem – vprašanje kaj bi on rekel, oče; Tudi ne kako si ga ti izbrala pred 19leti. Vsekakor pa, v tolažbo, ne gledamo vsi v pijačo.
Me res zanima ali imamo sploh kako teoretično možnost, da po vaše kaj prav naredimo? Ena sama zloba vas je.
Če bi moji otroci bili prestopniki in neuspešni v šoli – jasno moja krivda
če so uspešni športniki mednarodnega ranga – jasno jaz jih maltretiram in forsiram, da futram svoje frustracije
če so odličnjaki – jasno uničila jih bom, ker sem prezahtevna in šola ni vse, če se pa da z njimi ribarit in pred TV in compom afne guncat, da se jim prilizne očka
bog ne daj da bi zboleli – jasno psihosomatske posledice moje dosledne vzgoje boste rekli
če grem na sodišče – se vlačim po sodiščih
če ne dobim preživnine – zakaj ga ne tožim
Vedno boste našli nekaj. In roko na srce vse samo z namenom, da bi upravičili svojo lenobo nesposobnost in neodgovornost.
to je tud naivno , da pričakuješ, da bo otrok v isti sekundi ko dopolni 18 let, že kazal s prstom na krivca. Počakaj še kako leto, da pridejo vsa vprašanja na dan, zdej so verjetno še hormoni močnejši od kakih resnih debat…še vedno pa menim, da si ji vcepila le svojo zgodbo, resnične zgodbe pa še ne pozna.[/quote]
Ampak če bo tebi slučajno kdaj uspelo to, kar si želiš, bo veljalo popolnoma isto. Tudi ti boš otrokoma vcepil le svojo zgodbo in ne bodo poznali resnične zgodbe, kako leto po osemnajstem se bodo pa obrnili proti tebi.
Res te ne razumem.
v ameriki si polnoleten z 21 leti 🙂 Bo dovolj čakanja?
Hormoni so popustili že zdavnaj. Maturirala je že dve leti nazaj. K učenju je ne priganjam več, ker študira zaradi sebe ne zaradi mene, torej kaj naj še čakam?[/quote]
Nič ni treba čakat, ker se nič ne zgodičez noč, vse se spontano nabira in po malem kaže na ven, enako neopazno kot staranje, dejansko pa se s starostjo čedalje bolj v človeku izraža podoba starša, če sam pri sebi ne izvaja rednih popravkov, na podlagi zavedanja. Koliko vem je pa 21 let rana mladost in šele začetek življenja, tako da zagotovo nisi še nič videla. Najbrž tudi sama nisi vodila vojne proti bivšemu pri 21. in imela za sabo desetletni staž sprenevedanja, pljuvanja in hinavščine obrnjene proti vsem očetom? Da pa bi čakala, da bi nekaj videla, pa ne vem…si ne predstavljam tega nivoja razmišljanja.
In naj še dodam, res se mi naivno zdi tako razmišljanje, da se nekim letom dajejo zaključki o osebi.
Gledam svojega sina pri 15. Lahko bi se reklo, da je olikan, družaben, se veliko veseli, presmeji, druži, je dober učenec in športnik. Pomagam mu na vse načine do čimveč veselih trenutkov, sploh po ločitvi še bolj intenzivno, ker dejansko opazim pri njemu v trenutkih trpljenje, ker praktično nima mame, delno mu je odvzeta tudi sestrica in bi si sam želel da je drugače, da je tako kot prej, pa tega ne more bit več nikoli.
Kaj bo pri njegovih 18. ali 21., ne vem. Lahko, da bo videt navzven še bolj srečen ali pa tudi ne. Kakšna bo njegova življenska pot, kdo ve? Še če zase vsak pogleda za nazaj, večino kar je prišlo z življenjem in odzivom osebnosti na življenje, ni mogel sam pri sebi predvidet.
Vsak po svoje sicer,samo moje mnenje je,da tukaj nima nobenega smisla spuščanja v debate z nekom,ki je ves čas na »nasprotni« strani. Škoda energije in časa,ker efekta NE BO NOBENEGA. O tem smo se lahko sedaj že prepričali! Enostavno se mi zdi najbolje povedati svoje mnenje o določeni temi,potem pa zadevo ignorirati,če gre v napačno smer,saj je sicer rezultat kot pri pri čustvenih vampirjih in neverending story. Tudi imam npr. osebno še kaj drugega bolj pametnega za početi od tega,kot da se grem tukaj neplodno besedno vojno z nekom,ki funkcionira popolnoma v nasprotju z načinom,ki se mi zdi v normalnih mejah, in ki si ne da nič dopovedati in goni enotaisto 10…let.
Kot že večkrat povedano,prepričanega ne moreš prepričati in najbolj slep je tisti,ki noče videti. Kdor hoče videti,mora gledati s srcem. Vse ostalo je tukaj zaman.
Prav se mi zdi,da nekdo,ki čuti potrebo odpre svojo temo,potem pa enostavno ne odgovarja več na provokacije,ker tudi kot je že bilo zapisano; Never argue with stupid people, they will drag you down to their level and ten heat you with experience.
1000x prežvečena tema o preživnini,normalnih starševskih odnosih med bivšima, kaj je dobro za otroka,kako naj se preživijo stiki,kakšne vplive ima na otroka ločitev,kako je bivša in ne vem kdo še kriv in najslabši,pa sistem najslabši,…. O tem se tukaj debatira že tolikokrat in enitaisti še skoz isto natepavajo in niso zadovoljni… Ne vem,jaz tukaj ne vidim smisla. Če povem svojo izkušnjo,kar me žuli,negativizem se potrudim izločit in potegnit bistveno in tisto,kar se mi zdi dobro in normalno.
Sem morala to povedati,ker mi že res preseda to večno sabljanje ko je jači…
Srečno!
Bi napisala da ste mojstri sprenevedanja, ampak mojstri niste samo sprenevedate se.
Seveda ni mogoče nekim letom/starosti pripisati moči, da se lahko dokončno presoja. Seveda je presoja pri moji 21 letnici samo začasna.
Vse to sem zapisala samo, ker vi vztrajno blebetate kako boste ko bo otrok star 18 let povedali vso resnico. Povedala sem vam samo da je to no go. In itak otrok rabi vas (vaš čas ljubezen in denar) danes, pri 18 pa zagotovo ne bo rabil vaše resnice.
Dodal bi še to. Tvoji otroci defacto sploh ne živijo v ločeni družini, pač pa živjo samo z mamo. Koliko let niso videli očeta?
Kot že skoz trdim. Morda je to celo bolje kot, da imajo “dva doma”, “dve vzgoji”, “stalne selitve narodov”,…..Tvoj primer to za sedaj potrjuje. Pravzaprav zanikaš same sebe. Se vidi tvoja jeza na bivšega. Brez veze.
Ne vem kako sprenevedanje in kdo, trdim da ima vsak otrok posledice zaradi ločitve staršev, tako moj kot tvoj in vsi ostali, pa je tebi to všeč ali ne, hočeš videt ali ne. In marsikaj lahko o tem prebereš tudi od strokovnjakov takšnih in drugačnih, le kaka “strokovnjakinja”, ki je enako ravnala, bo prirejala resnico sebi v prid.
Tudi nihče nikogar ne želi prepričat, ampak se zgolj pove, tako da žaljive opazke lahko mirno pustiš ob strani. Tudi če bi se koga prepričalo ne bi nič pomagalao, kajti če je otrok najprej utrpel ločitev staršev, zatem mati toliko let polagala otroku napačen vzorec o odnosih in napačnen pogled na očeta, ne bo nobeno prepričanje pomagalo, da se to ne bi odražalo v odraslosti in življenju tega otroka.
Mick je v sosednji temi napisal čisto prav, nikoli ne gre za dobro otroka pri teh družinskih agonijah, ampak za jaz in sebičnost tistega, ki se je na svojo željo ločil. Nadaljevanje o “dobrem za otroka “se pa nadaljuje v isti smeri in vse to zagotovo pusti posledice na otroku, se škoda slepit in res je sebično sprenevedanje, da ne.
Je pa mnogim težko sprejet resnico, vedno je najhuje je za človeka, če mu v obraz poveš, kaj mu gre in kaj je res.