Forum.Over.Net

Enostarševske družine

Biti starš v enostarševski družini pomeni biti odgovoren za vse - vzgojo, gospodinjstvo, finance. Na tem forumu boste našli odgovore na vprašanja, ki vas težijo in o katerih si ne upate govoriti.

Skupno skrbništvo nad otroki

Default avatar

KurtisAlen

Predstavljam Vam članek g. Igorja Fabjančiča, ki govori o psiholoških posledicah otrok, ki jim je bil eden od staršev odtujen. Zanimiv aspekt, tega bi se morali zavedati vsi skrbniki v enostarševskih družinah.

Družinsko pravo: Sindrom otrokove odtujitve od starša

Vir: Družinsko pravo: Sindrom otrokove odtujitve od starša, Pravna praksa, 2002, št. 10-11, str. 37-38.

V današnjem času nemalokrat govorimo o družini ter varovanju in spoštovanju njenih vrednot. Ob tem pa pozabljamo, da ima družina svoje vrednote in njeni člani svoje pravice tudi, če se zgodi, da razpade. Treba je spoštovati in upoštevati tudi vrednote in pravice razpadle družine. Med take pravice sodita tudi pravica roditelja, da ima stike s svojimi otroki, in otrokova pravica do obeh roditeljev.

Zakon v načelu jamči tistemu roditelju, ki mu po ločitvi ne pripade skrbništvo, da ima po ločitvi redne stike s svojimi otroci. Žal pa se prepogosto dogaja, da roditelj z dodeljenim skrbništvom (pri nas najpogosteje matere), želeč se maščevati drugemu roditelju in bivšemu partnerju, le-temu samovoljno ovira in preprečuje stike z otrokom. Poleg tega pa otroku vceplja še negativen odnos in sovraštvo do tega roditelja. Končni rezultat takega samovoljnega vzgojnega vplivanja je, da se pri otroku sčasoma razvije odnos do odsotnega starša (najpogosteje očeta), ki ga lahko označimo samo kot nezdrav in nenormalen.



V takem nenormalnem odnosu do odsotnega roditelja je ameriški psihiater dr.



Richard Gardner(*) začel videti psihično motnjo, ki jo je poimenoval sindrom otrokove odtujitve od starša ali Parental Alienation Syndrome. Po dr. Gardnerju ima ta motnja pri otroku tri stopnje: blago, zmerno in hudo. Pri odtujitvenem sindromu pa, kot poudarja dr. Gardner, ne gre le za indoktrinacijo ("pranje možgan"), v kateri bi imel otrok le vlogo pasivnega objekta, ampak sčasoma še sam aktivno prispeva in doprinaša k blatenju, obrekovanju in klevetanju odsotnega roditelja.



Otrokovo odtujitev od starša označuje sovraštvo, odklanjanje stikov predvsem pa okrutnost in brezobzirnost do odklanjanega roditelja. Otrok ne odgovarja na poslana pisma, razglednice in voščilnice. Darila, poslana na njegov dom, zavrača, jih ne odpira ali jih celo uničuje (vedno v pristnosti "ljubljenega" roditelja). Če kličejo sorodniki odklanjanega roditelja, otrok odgovori z izbruhom jeze ali pa naglo zapre slušalko.



Najbolj značilna za sindrom otrokove odtujitve pa je odsotnost slehernega občutka krivde zaradi prizadevanja čustev odklanjanega roditelja. Odtujevanje dejansko naredi iz otrok zelo kruta in brezobzirna bitja. Pri takih otrocih je povsem odsotna hvaležnost za darila, preživnino in druga znamenja nadaljevane skrbi in pozornosti odklanjanega roditelja. Otrok o njem misli vse najslabše, o roditelju, pri katerem živi (najpogosteje materi), pa brez sledu kritičnosti vse najboljše.



Pri hudi stopnji odtujitvenega sindroma kaže otrok odpor, odklonilnost in sovraštvo tudi do razširjenega sorodstva in celo zgolj znancev po strani odsotnega roditelja. Najbolj izražena značilnost hudo odtujenega otroka pa je odsotnost vsakega občutka ali celo očitka vesti za trpljenje, ki ga s svojim odnosom, izjavami in ravnanjem povzroča odsotnemu roditelju in sorodstvu po njegovi strani.



Odtujen otrok pogosto zahteva, da odklanjani roditelj nadaljuje s plačevanjem preživnine celo po njegovi doseženi polnoletnosti, hkrati pa še vedno zavrača stike z njimi. Običajno izjavlja, da ga ne želi videti nikoli več ali pa vsaj ne pred dvajsetim letom.



Dr. Gardner navaja, da takega otroka običajno vpraša: "Ti torej želiš, da tvoj oče nadaljuje s plačevanjem za tvojo hrano, obleko, stanarino in izobraževanje - in ga še vedno nočeš videti nikoli več. Se ti zdi to prav?" In pogosto dobi odgovor, kot je tale: "Tako je prav. Ne zasluži, da bi me videl, ker je podlež in plačevanje vsega tega denarja je dobra kazen zanj."



Ne pretiravamo, če trdimo, da odtujevanje, ki ga izvaja prenekateri maščevanja bivšemu partnerju željni roditelj z dodeljenim skrbništvom (pri nas žal najpogosteje matere), naredi iz otrok okrutna in brezsrčna bitja, na dolgi rok pa zelo verjetno problematične odrasle osebe z močno vprašljivo sposobnostjo za zdravo partnerstvo in starševstvo.



Na drugi strani pa nimamo le odrinjenega in odklanjanega roditelja, kot je to v Sloveniji najpogosteje oče, ampak z njim še odrinjene stare starše, tete, strice, bratrance, sestrične in celotno sorodstvo po njegovi strani. Tudi sosedje, prijatelji in znanci iz časov pred prekinitvijo stikov so za odtujenega otroka odrinjeni, pozabljeni in prezrti, prav tako kot vsi pozitivni spomini iz preteklosti, ki so kakorkoli povezani z odrinjenim roditeljem ...



Zaradi egocentrizma roditelja z dodeljenim skrbništvom, ki odtujuje otroka zaradi želje po maščevanju nekdanjemu partnerju, tako ne trpi zgolj ta, ampak poleg njega še daleč širši krog ljudi, za katere nihče ne more trditi, da so si to zaslužili.



Na daljši rok vzgoja otrok s strani egocentričnih mater povzroča škodo in prikrajšanost širši skupnosti ljudi.



Družba mora spoznati, da je odtujevanje otrok enemu od roditeljev egoistično in škodljivo početje in da je treba proti njegovim akterjem ukrepati učinkovito in zadosti zgodaj. Predodeljevanje otrok v okolja, ki ne bodo gojila odtujevalne vzgoje (drugi roditelj, reja), je lahko učinkovit ukrep, če je uporabljen še pravočasno. Ko se pri otroku že razvije višja stopnja odtujitvenega sindroma, je ukrepanje težje, vendar po Gardnerju še vedno možno (mediacije, terapevtske intervencije v PAS) .



Dr. Gardner pravi, da je najslabše pri odtujitvi otroka je, če zadevo "začasno" opustimo (obesimo na klin) v upanju, da se bo nekoč uredila sama od sebe, češ "ko bo otrok velik, bo že sam poiskal pot do mene". Ne bo se. Pregovor, da čas zdravi rane, se pri odtujitvi ne obnese. Če zadevo pustimo, da teče po svojem toku, pomeni to obsodbo otroka na doživljenjsko odtujenost in izgubo odrinjenega roditelja.

(*) Dr. Gardner A., Richard: Legal and psychotherapeutic approaches to the three types of parental alienation syndrome families, Court review, Volume 28, Number 1, spring 1991, p.14-21
Kurtiš Alen, dipl. prav.
Default avatar

včeraj

Ja z vsem zapisanim se strinjam. Vem da se odtujevanje s strani mater (ob obilni podpori maminega sorodstva dogaja). In to je narobe. Velikokrat sem že napisala, da oče ki je vreden tega naziva, poskrbi da odtujevanja ne pride. Kakor je v zgornjem zapisu razvidno, je treb a to narediti čimprej, da se ne dela škode otroku.

Vem, da gledam z drugimi očali, ker imam ravno nasproten primer. Ampak govoriti bi bilo treba tudi o primerih zanemarjanja otrok s strani odtujenega starša. Poimenovati in definirati bi bilo treba tudi odtujitveni sindrom???? za katerega je kriv neskrbeči starš (običajno zaradi psihične bolezni in alkohola). Prenehati bi bilo treba s stališčem pristojnih organov, da se otrok ne šteje za zanemarjanega, če zanj eden od staršev skrbi.
Predvsem pa bi bilo ti dve problematiki razmejiti. Ker k stvari pristopamo vsak s svojega brega se tudi kregamo na tem forumu.
Očetje razumite, da je moje otroke oče zapusti in nehajte iskati krivde v meni.
Tudi jaz razumem, da so mame, ki odtujujejo otroke očetom in to poskušam razumeti in tudi obsojam to.

Logično je, da če sta šla starša narazen, do tega ni prišlo zaradi njune sloge. Jaz sem to naredila ravno zato, ker sem štela, da za otroke ni dobro odraščati ob takem očetu. Ker sem bila skrajen primer, so to prepoznali tudi vsi organi, brez da bi se posebej naprezala (sodna prepoved stikov). Sprašujem pa se (in to ves čas izpostavljam na tem forumu) kdo bo premagal presekati gordijski vozel, kjer primer ni tako očiten kot moj. Mama gre stran ker meni da oče ni OK, seveda ne moremo pričakovati, da bo zdaj svojega otroka rinila v naročje temu istemu očetu. Kdo bo mamo prepričal, da ta oče le ni tako slab? Vse kar je staršem ponujeno je da najamejo odvetnika. Vsak svojega. Običajno ga financiramo celo davkoplačevalci (BPP). To je jasana vojna napoved. V resnici bi rabili samo enega odvetnika in sicer za otroka. In to ne bi smel biti pravnik po duši, ampak človekoljub, ki bi razumel, da je nemočna stranka v postopku otrok. In tega je treba zaščititi. Zaščiti pa ga lahko nekdo , ki pozna družinsko dinamiko, ne nekdo, ki posega po pravniških fintah.
Prisiliti bi bilo treba starše biti starš in kaznovati vse tiste starše, ki to niso. Kako?
Default avatar

Jalur

Debato na to temo smo že imele. Pri tem so nas zanimale pravice otrok. Torej, SKRBNIK je dolžan poskrbeti, da ima otrok do neskrbnika primeren odnos. Vse lepo in prav, tudi pravne posledice so določene. Tu so neskrbniki (in otroci) dokaj zaščiteni.

Nismo pa še dobile odgovora na vprašanje, kaj narediti, če neskrbnik nima odnosa z otrokom. ga ne kliče, ne izvaja stikov, nanj pozabi. Še takrat ko ima stik pa otroku očita "tak si kot tvoja mati". Na tak način otroka od sebe odtuji sam.

V čem je v teh dveh primerih razlika v posledicah na otroku? Po konvenciji o otrokovih pravicah bi namreč morali prvenstveno gledati koristi otrok. Ne pa koristi staršev. "Odrivan in odklanjan roditelj" ni nujno samo posledica dejanj matere.

Torej imamo sodno prakso, če govorimo o PAS sindromu. Na tapeti je skrbnik(-ca).
Kake pa so posledice za tiste neskrbnike, ki svojega otroka zanemarjajo in/ali se do njega obnašajo na način, da sami sprožijo odklonilen odnos otroka do sebe?
Default avatar

Fighter1

Pozdravljeni in dobrodošli.

Vse razumljivo tam, kjer se odtujevanje zares dogaja ter izvaja.
Koliko in v kakšni meri pa to dosodijo naša sodišča? Kakšni so ukrepi?

Vprašala bi vas tudi za mnenje kaj (storiti) tam, kjer drugi starš ne hodi na stike, le teh torej ne izvaja. Ne pokliče, se ne zanima, niti ne pride po otroke. Tudi tam so otroci odtujeni....
Kaj storiti tam? Kakšno je vaše mnenje? Kakšne so možnosti ukrepanja? Zanima me vaš osebni pogled ter pravno stališče/praksa kot takšna.

Hvala.
Default avatar

včeraj

Torej očitno nas je tu gor veliko, ki poznamo in priznavamo odtujitveni sindrom. Žal nam to ne pomaga, ker je naš problem obraten.
Vpijemo in prosimo za nasvet pomoč, vse kar je bilo do sedaj (in je moderator to dopuščal) je bilo, obkladanje s tem da smo me krive...... A dopustite, da morda nismo? Nam ponudite nasvet ali pa rečete, da ne obvladate področja. Najmanj pa kar pričakujemo je da moškim, ki vztrajno skrbijo za etiketiranje, poveste, da naj dopustijo nasprotno situacijo, Me jo dopuščamo...

In samo še ena misel se mi je utrnila. Ne pričakovati od mame, da bo otroku v imenu preprečitve PAS sindroma, otroku lagala, kako je njegov oče dober. Otroci rabijo ljubezen, varnost in RESNICO. Letom primerno, a vendarle resnico. A mislite da bo imel otrok kaj manj PAS če bo živel z zavestjo, da ga je oče zapustil, mati pa mu je ves čas lagala?
Default avatar

KurtisAlen

Članek v moji objavi se je nanašal predvsem na psihološke posledice, ki jih lahko povzročijo ravnanja neodgovornih skrbnikov, ki jih k temu vodijo prizadeta čustva. Nikakor se nisem imel namen postaviti na eno ali drugo stran. Te stvari se dogajajo tako pri ženskah kot pri moških in prav je, da opozarjate tudi na druge problematike.

Starš, ki ima pravico stika in ga ne izvaja oz. ni v kontaktu s svojim otrokom ni po veljavnem pravu v nikakršnem prekršku. Gre zgolj za upravičenje enega od staršev, ki ga izkoristi ali pač ne. Takšnih primerov je ogromno.

Menim, da je potrebno v tem primeru zavarovati otroka. Otrok v takšni situaciji že tako depriviran. Starš, ki v tem primeru edini skrbi za otroka se mora še posebej potruditi in mu po svojih najboljših močeh omogočiti, da otrok ne občuti manjka enega starša, čeprav je to skoraj nemogoče.

Opozoril bi tudi, da starš, ki edini skrbi za otroka v teh primerih ne očrni drugega starša, pa čeprav bi si ta po vseh moralnih vrednota to še kako zaslužil. Otrok že tako trpi, ker nima ob sebi enega starša, še bolj kot se mi zavedamo, olajšajmo mu njegovo bolečino s pozitivnimi besedami in mu skušajmo olepšati zgodbo o staršu, ki ne skrbi zanj(ta naj bo se vedno resnicna). Verjemite, da bo otrok ob svoji dozorelosti in na podlagi vaše vzgoje, ter vrednot, ki mu jih boste vnesli, sam še kako dobro vedel kaj je zamudil v otroštvu in bo sam presodil v kakšni luči bo imel svojega starša.

Ko boste v stiski in vas bo otrok vprasal zakaj stars ne skrbi zanj in zakaj spet ni prisel ponj ne pozabite, še preden ga boste skusali očrniti zaradi vase prizadetosti in bolecine, ki jo je ta oseba przadejala vasemu otroku, da ste temu otroku vi izbrali starša in zato tudi vi nosite del odgovornosti.
Kurtiš Alen, dipl. prav.
Default avatar

Fighter1

KurtisAlen je napisal/a:
Menim, da je potrebno v tem primeru zavarovati otroka. Otrok v takšni situaciji že tako depriviran. Starš, ki v tem primeru edini skrbi za otroka se mora še posebej potruditi in mu po svojih najboljših močeh omogočiti, da otrok ne občuti manjka enega starša, čeprav je to skoraj nemogoče.

Opozoril bi tudi, da starš, ki edini skrbi za otroka v teh primerih ne očrni drugega starša, pa čeprav bi si ta po vseh moralnih vrednota to še kako zaslužil. Otrok že tako trpi, ker nima ob sebi enega starša, še bolj kot se mi zavedamo, olajšajmo mu njegovo bolečino s pozitivnimi besedami in mu skušajmo olepšati zgodbo o staršu, ki ne skrbi zanj(ta naj bo se vedno resnicna). Verjemite, da bo otrok ob svoji dozorelosti in na podlagi vaše vzgoje, ter vrednot, ki mu jih boste vnesli, sam še kako dobro vedel kaj je zamudil v otroštvu in bo sam presodil v kakšni luči bo imel svojega starša.

Ko boste v stiski in vas bo otrok vprasal zakaj stars ne skrbi zanj in zakaj spet ni prisel ponj ne pozabite, še preden ga boste skusali očrniti zaradi vase prizadetosti in bolecine, ki jo je ta oseba przadejala vasemu otroku, da ste temu otroku vi izbrali starša in zato tudi vi nosite del odgovornosti.
Tu nas je par mam, ki vse to vemo in (ne)izvajamo. Ločujemo svoj odnos do bivšega partnerja in odnos otrok in njihovega očeta. Me ne rabimo debatirati o sebi in o našem stališču ter o našem ravnanju. Me ne želimo in ne škodujemo otrokom na takšen način. Nam je to jasno.
Tudi to vemo, da neskrbnik ni v prekršku, če ne pride po otroka. Me pa smo, če otrok ne gre (iz kateregakoli razloga) na stik z drugim staršem. Nas moti ta dvojnost, ta ena pravila za ene in druga za druge.

Če se vrnem na vprašanja:

Koliko in v kakšni meri PAS sindrom dosodijo/priznajo naša sodišča? Kakšni so nato ukrepi?

Kaj storiti, če neskrbnik ne izvaja stikov? Kakšne so možnosti? Kaj bi storili vi?
Default avatar

včeraj

G. Kurtiš, vsaj jaz nisem razumela, da ste se postavil na eno ali drugo stran.
Oglasile smo se zgolj zato, da nehamo terati že znano in zagrizemo še v drugo smer.
Osebno sem prepričana, da je neplačevanje preživnine in neizvajanje stikov zanemarjanje otroka in s tem kaznivo dejanje. Zakonsko podlago za to vidim. Problematično je stališče CSD, ki otroka za katerega eden skrbi drugi ne, ne šteje za zanemarjanega. V tej smeri bi se moralo kaj spremeniti. Samo če bomo eno in isto 100x povedano zgodbo o PAS (ki celo drži) ponavljali ne bo napredka. Me imamo druge probleme. Hvaležne bomo, če smo našle pravno podkovanega pravnika.

Pri treh otrocih sem se naučila tehle pravil:
- o drugih (tudi njihovem očetu) govori spoštljivo
- nikoli jim ne olepšuj zadev, ker te slej kot prej označijo za lažnivko
- povej resnico, na starosti primeren način, ker to ni blatenje očeta
Default avatar

ma-go

histerija na kubik je napisal/a:
Pavšal za elektriko ti tudi zvišajo, če je treba.
Mesečni pavšal kot preživnina se plačuje tudi v drugih državah in tam niti ni odvisen toliko od konkretnih stroškov konkretnega otroka, temveč imajo kar na počez določen odstotek plače glede na starost otroka.
Očitno so povsod po svetu bile zraven ženske.
Mago, kakšno preživnino pa dobiva hčerka od tvoje nove partnerke? A ona svojemu bivšemu vsak mesec izstavi obračun? Se ji zdi preživnina previsoka?
Je kdo od zavezancev že kdaj v življenju bivšo ženo vprašal, ali je ta denar dovolj? Ali ste vedno že kar apriori prepričani, da je preveč?
to bi bilo treba uvesti, , mesečni obračun, za vsak mesec posebaj, zato ker je več kot jasno, da ni vsak mesec enak strošek, in je najbolj moteče, ko se preživnina na pamet plačuje, in se na eni strani zavezanca za plačilo priveže z štrikom okoli vratu, ker diha na škrge , da pride skozi mesec, in po drugi strani upravičenec, ki prejema preživnino in začne živeti razkošneje od prej, predno je začel prejemat preživnino.
Default avatar

ma-go

Je kdo od zavezancev že kdaj v življenju bivšo ženo vprašal, ali je ta denar dovolj? Ali ste vedno že kar apriori prepričani, da je preveč?[/quote]

pa še to, da noben od zavezancev NE sprašuje bivše zato ne, ker dokler ne bo sistem urejen kot more bit, bodo vedno lahko bivše jamrale po dolgem in po čez, lagale da je premalo denarja, in iskale priložnosti kako zvišat preživnino, da bodo še več koristi imele.Skoz eno jamranje , pa laganje kolk je premal dnarja, pa da ne pride skoz, magar bi nakazal 1000eur za enga otroka, tud nebi blo dost! Tko da smo že več kot preveč prepričani, da preživnina skoraj nikjer ni pravično določena, ali je to zaradi osebnega koristja, požrešnosti po denarju in maščevanja,ali pa njene nesposobnosti, ker plačane preživnine ne porablja realno v prave namene, ko pa se nikjer ne pozna spremembe. Vlagaš v otroka, da bo ja čim več imel, na koncu ugotoviš, da nič nima.
Default avatar

modrival

Po mojem mnenju, glede na to, da je življensko gledano ob dodeljevanju skrbništva otrok enemu od staršev dobesedno odvzeto starševstvo, bi zahteve po pravni ureditvi obveznih stikov staršu, ki ni skrbnik, to pomenilo direktno diktaturo nad njim in odvzemanje svobode. Že urejanje in določnanje preživnin je močno vprašljivo z etičnega stališča, vendar se nekako razume, ker drugačne rešitve za dobro otroka in njegove potrebe ni videt. Da pa bi resnično z represijo še žugali temu staršu (običajno očetu), ki praktično ni in ne more več bit dejansko starš, bi bil pa popolen absurd.

Če bi že v teh vzklikih po izpolnjevanju izvrševanja stikov starša neskrbnika bile res v ospredju otrokove koristi, potem bi se slišalo kaj drugega kot to. Recimo bolj drastičen ukrep, skupno skrbništvo, kjer ima otrok stalen dom, starša pa se selita in oba v enaki meri skrbita za otroka. Tako bi dejansko oba starša ostala starša in se morala trudit za otroka, saj konec koncev sta se skupaj zavestno odločila zanj in otrok nosi v sebi gene obeh. Taka ureditev ni utopija in se po nekih državah, sicer v majhni meri zaenkrat, že prakticira.

To vzklikanje po izpolnjevanju stikov s strani očeta, ki mu je bilo starševstvo odvzeto, pa jaz razumem predvsem, kot željo po nekem izvajanju oblasti nad bivšim partnerjem in morda celo sredstvo, da si skrbnik-ca jemlje fraj dneve in to takrat kadar ji- mu paše.
.
.......................................................................................................................................................................................... Več ljudi brez dlake na jeziku...in bi se sčasoma rodilo upanje za boljši svet...
...........................................................................................................................................................................................
Default avatar

včeraj

ma-go je napisal/a:
Je kdo od zavezancev že kdaj v življenju bivšo ženo vprašal, ali je ta denar dovolj? Ali ste vedno že kar apriori prepričani, da je preveč?
pa še to, da noben od zavezancev NE sprašuje bivše zato ne, ker dokler ne bo sistem urejen kot more bit, bodo vedno lahko bivše jamrale po dolgem in po čez, lagale da je premalo denarja, in iskale priložnosti kako zvišat preživnino, da bodo še več koristi imele.Skoz eno jamranje , pa laganje kolk je premal dnarja, pa da ne pride skoz, magar bi nakazal 1000eur za enga otroka, tud nebi blo dost! Tko da smo že več kot preveč prepričani, da preživnina skoraj nikjer ni pravično določena, ali je to zaradi osebnega koristja, požrešnosti po denarju in maščevanja,ali pa njene nesposobnosti, ker plačane preživnine ne porablja realno v prave namene, ko pa se nikjer ne pozna spremembe. Vlagaš v otroka, da bo ja čim več imel, na koncu ugotoviš, da nič nima.[/quote]

JA PREMALO DENARJA JE.
Sicer oče mojih otrok ne plačuje nič preživnine in je neizterljiv. Vendar sama zaslužim za slovenske razmere več kot nadpovprečno. Nesramno veliko. Pa mi vedno znova zmanjka. Ne ker sem potratna. Ker vlagam v tri otroke. Šola, inštrukcije, glasba, nakup inštrumentov, šport, potovanja, knjige....zdrava hrana. Za obut in oblečt? Samo povprečno C&A in H&M je običajna praksa. Konstantno sem na nuli. Torej nobena mamica, ki jamra, da nima, NE JAMRA ampak GOVORI O DEJSTVU. S 1.000 evri na mesec se v resnici ne da. Če pa smo strenirani v skromnosti, in zmorete, to me pomeni, da živimo slovencelni človeka vredno življenje ali da mamice jamrajo.
Prosim ne razumite, da se važim s prihodki, ne mislit da vas zaradi nizkih dohodkov v nič dajem. Samo rada bi vam dopovedala, da v Sloveniji morda ni niti 100 preživnin, ki bi otroku ali mami res omogočale nepotreben luksuz. Mogoče so kakšne, ki so sporazumno dogovorjene. Če jo mora dosoditi sodišče, je preživnina že premajhna.
Razumem krizo, razumem brezposelnost, razumem, da Slovenija nima Švedskega standarda, razumem, da če ni ni. Ne razumem pa da nekdo, ki da 100 evrov za svojega otroka govori, da s tem bivši omogoča luksuz. Za res kvalitetno življenje otroka tudi 1.000 ne bi bil luksuz za bivšo ampak le udobno otroštvo otroku, za kak študij v tujini je pa že premalo.
Default avatar

KurtisAlen

Vrjamem, da je nekaj žensk, ki se te problematike zavedajo. Moje besede niso bile namenjene zgolj ženskam, ampak vsem skrbnikom, ki se tega ne zavedajo. V veselje mi je, da je še nekaj takšnih, ki se zavedajo posledic, ki jih tovrstno obnašanje staršev prinese otrokom.
Sodišča o PAS sindromu ne odločajo, saj pride do tega procesa kasneje, ne takoj ob ločitvi, ko se urejajo stiki in preživnina. Tovrsten sindrom je tudi tezje dokazljiv. Če bi prislo do tovrstne ugotovitve na podlagi izvedenskega mnenja, bi sodisce najbrz sprejelo ukrepe in otroka napotilo k psihologu, ter ga ves cas spremljalo ali se situacija izboljsuje. Na podlagi šestega odstavka 106. člena ZZZDR je mogoče staršu pri katerem otrok živi in onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev in stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, lahko sodišče na zahtevo drugega starša odloči, da se staršu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja in se otroka zaupa drugemu od staršev, če meni, da bo ta omogočal stike in če je le tako mogoče varovati otrokovo korist.
Kot že rečeno stars, ki ni skrbnik ni dolžan izvajati stikov, to je njegova pravica in ne dolžnost, v tem primeru ne morate storiti ničesar, da bi ga prisili v izvajanje stikov, če si on tega ne želi.
Kurtiš Alen, dipl. prav.
Default avatar

Jalur

Po kaki logiki bi se morali samo skrbniki zavedati odgovornosti, ki jih imajo do otrok? Samo vprašam. Zakaj opozarjate skrbnike, ki za otroke v večini naredijo več kot neskrbniki, na njihove odgovornosti, neskrbnikov pa ne?

In še eno vprašanje? Kako ste prišli iz vprašanja o skupnem skrbništvu na PAS sindrom? Kako je to povezano?
Default avatar

včeraj

KurtisAlen je napisal/a:
Vrjamem, da je nekaj žensk, ki se te problematike zavedajo. Moje besede niso bile namenjene zgolj ženskam, ampak vsem skrbnikom, ki se tega ne zavedajo. V veselje mi je, da je še nekaj takšnih, ki se zavedajo posledic, ki jih tovrstno obnašanje staršev prinese otrokom.
Sodišča o PAS sindromu ne odločajo, saj pride do tega procesa kasneje, ne takoj ob ločitvi, ko se urejajo stiki in preživnina. Tovrsten sindrom je tudi tezje dokazljiv. Če bi prislo do tovrstne ugotovitve na podlagi izvedenskega mnenja, bi sodisce najbrz sprejelo ukrepe in otroka napotilo k psihologu, ter ga ves cas spremljalo ali se situacija izboljsuje.
Kot že rečeno stars, ki ni skrbnik ni dolžan izvajati stikov, to je njegova pravica in ne dolžnost, v tem primeru ne morate storiti ničesar, da bi ga prisili v izvajanje stikov, če si on tega ne želi.
Še enkrat ali to v zakonodaji ni urejeno, je celo kontra urejeno ali pa je le naše tolmačenje obstoječe zakonodaje neustrezno?

Zanemarjanje otrok je kaznivo dejanje? Je.
Kaj je opustitev finančne skrbi za otroka? Zame zanemarjanje otroka.
Kaj je opustitev siceršnje skrbi in vzgoje otroka? Zame zanemarjanje otroka.
Kaj je preložitev celotnega finančnega bremena otroka na enega starša (tudi po ločitvi)? Ekonomsko nasilje.
Kaj je prepustitev celotnega bremena skrbi in vzgoje otroka? Psihično nasilje.

To da en starš 200% skrbi za otroka, ne pomeni, da drugi starš otroka ne zanemarja.
Ali moram zanemariti otroka opustiti skrb za otroka še jaz? Me zanima ali bi tudi potem samo mene preganjali zaradi zanemarjanja ali tudi očeta?
Še dobro da me nihče ne preganja, ker nisem uspela prisili očeta od otroka, da zanj skrbi.....
Pravniki in strokovni delavci morda bo treba narediti premik v razmišljanju in tolmačenju zakonodaje.
Default avatar

histerija na kubik

ma-go je napisal/a:
Je kdo od zavezancev že kdaj v življenju bivšo ženo vprašal, ali je ta denar dovolj? Ali ste vedno že kar apriori prepričani, da je preveč?
pa še to, da noben od zavezancev NE sprašuje bivše zato ne, ker dokler ne bo sistem urejen kot more bit, bodo vedno lahko bivše jamrale po dolgem in po čez, lagale da je premalo denarja, in iskale priložnosti kako zvišat preživnino, da bodo še več koristi imele.Skoz eno jamranje , pa laganje kolk je premal dnarja, pa da ne pride skoz, magar bi nakazal 1000eur za enga otroka, tud nebi blo dost! Tko da smo že več kot preveč prepričani, da preživnina skoraj nikjer ni pravično določena, ali je to zaradi osebnega koristja, požrešnosti po denarju in maščevanja,ali pa njene nesposobnosti, ker plačane preživnine ne porablja realno v prave namene, ko pa se nikjer ne pozna spremembe. Vlagaš v otroka, da bo ja čim več imel, na koncu ugotoviš, da nič nima.[/quote]

Res se mi ne ljubi več, ampak na kratko: višina preživnin v Sloveniji ni nobena skrivnost in velika večina otrok dobiva do 200 evrov na mesec. Od cca 65.000 otrok, ki živijo z enim od staršev, jih samo 9000 dobiva več kot 200 evrov na mesec.
Ne vem, koliko se ti ukvarjaš s stroški za otroka, ampak z 200 evrov na mesec ne verjamem, da kdo pride skozi. Se pravi, da mora drugi od staršev nujno nekaj prispevati.
Zdaj mi pa povej, kakšen luksuz si lahko skrbnik privošči za sto evrov na mesec? To je ena kompletna frizura v malo bolj znanem salonu. Ali pa si jaz luksuz predstavljam drugače kot ti.
Statistika pravi še, da v Sloveniji, kjer predvidevam, da živiš tudi ti, revščina najbolj ogroža samske mame z otroki, takoj za njimi so samske ženske.
Tako da če lahko podkrepiš svoje trditve o luksuznih samohranilkah s čim drugim kot s svojimi predsodki, bi bilo zelo dobrodošlo.
Default avatar

histerija na kubik

KurtisAlen je napisal/a:
Članek v moji objavi se je nanašal predvsem na psihološke posledice, ki jih lahko povzročijo ravnanja neodgovornih skrbnikov, ki jih k temu vodijo prizadeta čustva. Nikakor se nisem imel namen postaviti na eno ali drugo stran. Te stvari se dogajajo tako pri ženskah kot pri moških in prav je, da opozarjate tudi na druge problematike.

Starš, ki ima pravico stika in ga ne izvaja oz. ni v kontaktu s svojim otrokom ni po veljavnem pravu v nikakršnem prekršku. Gre zgolj za upravičenje enega od staršev, ki ga izkoristi ali pač ne. Takšnih primerov je ogromno.

Menim, da je potrebno v tem primeru zavarovati otroka. Otrok v takšni situaciji že tako depriviran. Starš, ki v tem primeru edini skrbi za otroka se mora še posebej potruditi in mu po svojih najboljših močeh omogočiti, da otrok ne občuti manjka enega starša, čeprav je to skoraj nemogoče.

Opozoril bi tudi, da starš, ki edini skrbi za otroka v teh primerih ne očrni drugega starša, pa čeprav bi si ta po vseh moralnih vrednota to še kako zaslužil. Otrok že tako trpi, ker nima ob sebi enega starša, še bolj kot se mi zavedamo, olajšajmo mu njegovo bolečino s pozitivnimi besedami in mu skušajmo olepšati zgodbo o staršu, ki ne skrbi zanj(ta naj bo se vedno resnicna). Verjemite, da bo otrok ob svoji dozorelosti in na podlagi vaše vzgoje, ter vrednot, ki mu jih boste vnesli, sam še kako dobro vedel kaj je zamudil v otroštvu in bo sam presodil v kakšni luči bo imel svojega starša.

Ko boste v stiski in vas bo otrok vprasal zakaj stars ne skrbi zanj in zakaj spet ni prisel ponj ne pozabite, še preden ga boste skusali očrniti zaradi vase prizadetosti in bolecine, ki jo je ta oseba przadejala vasemu otroku, da ste temu otroku vi izbrali starša in zato tudi vi nosite del odgovornosti.
Malček me moti tole, da v primeru PAS otrok ne bo vzpostavil stika z odtujenim staršem, ko bo večji in bo znal stvari postavit v perspektivo, medtem ko v primeru zanemarjanja s strani neskrbnika bo pa znal stvari postavit v pravo perspektivo in ocenit, kaj se mu dogaja.
V obeh primerih je za otroka sicer zelo švoh.

Ne razumem (sem pač naivna in na srečo s sodišči nimam veliko izkušenj), kako da se teh stvari ne da poštimati tik tak. Ne verjamem, da bi neskrbnik tožil drugega starša, če bi se stiki izvajali normalno. Hkrati ne razumem, zakaj opuščanje stikov po vašem mnenju ne sodi pod zanemarjanje otroka in zato ni kaznivo? Meni se to zdi zanemarjanje otroka in opuščanje dolžne skrbi za mld. osebo.
Default avatar

KurtisAlen

Ne gre za moje mnenje, gre zgolj za tendencijo veljavne pravne zakonodaje.
Kurtiš Alen, dipl. prav.
Default avatar

Jalur

kaj pa spada pod zanemarjanje otroka?
Default avatar

histerija na kubik

KurtisAlen je napisal/a:
Ne gre za moje mnenje, gre zgolj za tendencijo veljavne pravne zakonodaje.
No, bom poskusila vprašati drugače. Zakaj se pravni stroki zdi, da opuščanje stikov ni zanemarjanje mld. otroka?

Že takoj v prvih členih Zakona o druž. razmerjih namreč piše:

(1) Starši imajo pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in
dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok.
(2) Zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za
samostojno življenje in delo imajo starši pravice in dolžnosti, da skrbijo za življenje,
osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok. Te pravice in dolžnosti
sestavljajo roditeljsko pravico.