Koliko starševskega odtujevanja v Sloveniji?
Glede na to,da je v Ameriki odtujevanje otroka od starša, ki ni skrbnik tako pogosto, da so ga že pred leti poimenovali kar sindrom starševskega odtujevanja PAS, me zanima, koliko je po vaši oceni tega v Sloveniji? Govori se na to temo bore malo, sum pade pri malo bolj ozaveščenih le takrat, ko se v medijih pojavi kak izjemoma res redek razplet o predodelitvi otroka očetu, ob katerem se po večini matere čudijo, kako so lahko predodelili otroka očetu, katerega se otrok boji.
Na forumih, kot je ta in forum ločitev, je zaznat iz izjav očetov o preprečevanju stikov in nagajanju mater preko otrok, da bi znal bit ta problem tudi v Sloveniji zelo razširjen, vendar se morda z nekim namenom skrbno prikriva. Sum na to problematiko lahko razberemo tudi v prispevkih žensk skrbnic v enostarševskih družinah, ki vedno znova govorijo o neprimernosti bivših za očete in to leta po ločitvi, ko bi jeza in prizadetost morala že davno skopneti.
Po zakoniku Slovenije imate vsi možnost:
https://zakonodaja.com/zakon/kz/200-clen-odvzem-mladoletne-osebe
Zavedati pa se morate tudi te:
https://zakonodaja.com/zakon/kz/288-clen-kriva-ovadba
V primeru resničnih navedb, se ukrepa. Ne govori.
Mene moti to, da se pri odtujevanju otroka od starša, ki ni skrbnik vedno kot krivca postavi mamo. Ker je “menda” otroka hujskala proti očetu in onemogočala stike. Kaj pa druga možnost, da otrok ne želi stikov z očetom in se od njega odtuji, zaradi očeta samega, njegovega odnosa in obnašanja, mogoče že pred razpadom zveze, mogoče kasneje? Oče je odgovoren za to, in mama se lahko na glavo postavi, pa ne bo otrokovega mnenja spremenila. Ali pa tretja možnost. Oče se za otroka ne briga, zanj ne skrbi, nima stikov. Otrok se odtuji od očeta, s tem da ima otrok čustvene posledice, ker oče ni prisoten v njegovem življenju. Za to so pa pozabili sindrom poimenovat? Zato, ker se o tem ne govori? Ker avtomatsko predvidevajo, da je vedno mama kriva za odtujitev?
Zanimivo mi je, da ni posebnega imena za sindrom prostovoljne opustitve skrbi za mld. osebo, se pravi, da se eden od staršev prostovoljno odloči, da ne bo več imel stikov z otrokom. Tudi teh podatkov nimamo.
Tudi posebnega poimenovanja za sindrom opuščanja plačevanja preživnine nimamo. Imamo pa vsaj podatke, koliko je nadomestil, ne vem, ali obstaja podatek, koliko je vloženih izvršb.
Zanimivo je tudi, da je preprečevanje stikov kaznivo dejanje, opuščanje stikov pa v strogem pomenu te besede ne oziroma da nekateri celo zagovarjate, da nima smisla starša siliti v stike z otrokom, če se jih otepa.
Sicer pa bi lahko podatek o PAS nemara razbral iz podatka o ovadbah zaradi onemogočanja stikov.
Fighter, prosim,da ne smetiš teme, ker tvoj odgovor nima zveze z zastavljenim vprašanjem. Tema o odtujevanju otroka od starša, ki ni skrbnik, že obstaja na tem forumu. Zato sprašujem, ali je Slovenija res taka izjema v primerjavi z ostalimi državami, da se praktično ne govori o tem in kakšno je vaše mnenje o tem, ali morda poznate primere tovrstne problematike. Koliko je dejansko tega pri nas, ker odkrivanje in predvsem dokazovanje tega je vse prej kot enostavno, preden sploh kdo prisluhne in začne resno jemat, kaj šele potem dolžina teh postopkov.
Za osvežitev spomina nekaterim, zakaj gre, prilagam tudi članek dr. Richarda Gradnerja.
ČLANEK PAS
Dr.Richard Gardner našteva več pojavnih oblik sindroma otrokove odtujitve od starša (Parental Alienation Syndrome -PAS). Prva je kampanja blatenja, s katero otrok napada osovraženega in odsotnega roditelja. To litanijo zlahka sprožijo učitelji, advokati, sodniki ali socialni delavci in je običajno najmočnejša v prisotnosti osovraženega starša. Otrok se začne izogibati izgubljenega starša in govoriti z njim preko posrednikov (“ti povej očku, da ga ne želim videti). In se izogiba se vzeti obleke ali igračke od izgubljenega starša domov, da ne bi tam kontaminiral “ljubljenega” roditelja. Otrok lahko najprej kameleonsko eksperimentira, da pridobi obljube od vsake strani, da ne bo povedala drugemu. Otroci se hitro učijo na kateri strani je.Otrok se uči, da kar se najbolje prodaja je kakšna.
Otroci z absurdnimi izjavami kritizirajo izgubljenega roditelja.
“Dela hrup pri mizi.”
“Vzel me je v Disneyland, ko nisem hotel.”
“Vedno govori o raketah za na luno.”
“Naredi me, da jemljem ven trash”
To je le otrokovo posnemanje podobnega ravnanja pri odtujujočem roditelju:
..v odtujitvenem sindromu vztrajnost odtujujočega roditelja nikoli ni razumno povezana z resnostjo incidenta. Odtujujoči roditelj vidi v otrokovem odklanjanju dokaz neprimernosti drugega roditelja.”
(Goldwater, 1991p.125)
S tem je povezano popolno pomanjkanje ambivalence tako pri odtujujočemu roditelju kot tudi pri otroku. Ta ambivalenca normalno karakterizira vsa človeška razmerja.Advokati vidijo v njihovih odtujujočih strankah
Otroci z odtujitvenim sindromom se izražajo kot popolne male fotokopije odtujujočega roditelja (Goldwater,1991 p.126).V izgubljenem roditelju ne morejo videti nič dobrega, v “ljubljenem” pa nič slabega. Če mu predočimo seznam dobrih in pozitivnih doživetij, ki jih je v preteklosti preživel z očetom, bo otrok povedal, da v nekaterih ni užival, za druga, da je bil v njih “prisiljen”, za tretja, da so bila v celoti “očetova ideja” in za četrta, da se jih več ne spominja. Na delu je proces pozabljenja (amnezije), v katerem se otrokovi dobri in pozitivni spomini na roditelja, od katerega je odtujen, povsem uničijo.
Četrto…
Obstaja mnenje, da je odločitev o odklanjanju roditelja avtentično otrokova. To opisuje Gardner leta 1992 kot “fenomen neodvisnega misleca” (independent thinker phenomenon). Ta fenomen v svojih izjavah pred sodiščem pogosto poudarjajo odtujujoči starši.
Kot je n.pr.tale izjava neke matere pred sodiščem: “Rad bi, da bi videval svojega očeta, vendar če to ne želi, se bom borila do konca, da zagotovim, da bo njegova odločitev spoštovana.”
Goldwater je nasprotoval:“Noben roditelj z dodeljenim skrbništvom ne bi pričakoval, da se sodnik odloči dovoliti otroku izostajanje iz šole, zato ker doslej ni maral hoditi tja. Zakaj bi potem sodnik iz enakega razloga odločil, da otrok ne obiskuje svojega drugega roditelja?”
Otroci, ki poudarjajo, da razmišljajo samostojno, pogosto uporabljajo besede in pogovorne fraze odtujujočega starša, kar postavlja njihovo trditev na laž. Odtujujoči starši mnogokrat delujejo na take načine, ki razodevajo, da ideja o odklanjanju odsotnega starša ni izvirno otrokova.
Gardner pravi: “Otroci niso rojeni z geni, ki jih programirajo, da odklanjajo očeta. Tako sovraštvo povzroči okolje in najverjetneje oseba, ki doprinese k otrokovi odtujitvi od očeta, je mati (Gardner, 1992, s.75).”
Petič, obstaja povsem avtomatska, refleksna podpora ki jo otrok nudi “ljubljenemu” roditelju. Ta refleksna podpora lahko izvira iz prepričanja, da je “ljubljeni” roditelj idealna oseba, ki ne more narediti nič napačnega Iz otrokovega zornega kota je “ljubljeni” roditelj šibkejši in potrebuje obrambo.
Šestič, obstaja popolna odsotnost občutka krivde, kar se tiče čustev izgubljenega roditelja. “Ne zasluži, da bi me videl.” Ne obstaja hvaležnost za darila, usluge ali podporo otroku dano s strani odsotnega starša.
Gardner verjame da:“Pomanjkanja občutka krivde pri otroku tukaj ni mogoče preprosto razložiti s spoznavno nezrelostjo, ki je pogost primer pri zelo majhnih otrocih. Vendar pa to pomanjkljivo občutenje krivde govori o krutosti, do katere je odtujujoči roditelj sprogramiral otroka, tako da je ta povsem ravnodušen oblivious do učinkov njegovega sadizma na nedolžne žrtve(Gardner,1992, p.77).”
Sedmič, otrok si pogosto sposoja scenarije. Litanije, ki jih otroci proizvedejo pogosto vključujejo izraze in fraze “ljubljenega” roditelja. “Očkova nova prijateljica je kurba.” Ali so to lahko besede petletnika?
Končno, odtujeni otrok prenaša sovražen odnos na širšo družino osovraženega roditelja. “Njegova mama me je imenovala brat.” Otrok z odtujitvenim sindromom enako gleda na stare starše, tete, strice in bratrance. Nanje se jezi, češ da je vse njihovo ravnanje zgolj poskušanje, da ga pripravijo do tega, bi znova “vzljubil” izgubljenega roditelja.
Doslej so bile navedene le klasične manifestacije odtujitvenega sindroma. Novejša spoznanja o naravi te motnje pa zahtevajo preciznejše in širše definiranje, ker so odkrili nove parametre.
To je posebno pomembno, če pojasnimo, da ta problem v družbi narašča. Zdaj odtijitev prizadene kar cca 90% vseh otrok v okoliščinah borbe ločenih staršev za dodelitev skrbništva (Gardner, 1992). Naslednja opazovanja kažejo, da so parametri PASA širši, kot so to verjeli doslej.
1)Odtujitveni sindrom lahko sprožijo nesporazumi med starši, ki niso povezani z dodelitvijo skrbništva. V začetku so trdili, da je PAS relativno nov pojem, ki je v načelu nastal zaradi sprememb kriterijev za dodelitev s skrbništvo. Ti kriteiji so označevali premik v sodnem pojmovanju najboljše otrokove koristi za razliko od tender years presumption in naraščajočo preferenco v odločitvah sodišč za joint custody namesto sole custody.
2)Obtožbe spolne zlorabe so lahko navidezne,ker je oznaka PAS neustrezna v primerih, ko gre za resnično spolno zlorabo otroka, je customaty (in nujno za dobro otroka) najprej razlikovati med resnimi obtožbami zlorabe in tistimi, ki so podtaknjene.Gardner je l. 1991 opisal, kako se lahko odkrijejo podtaknjene obtožbe.V primerih podtaknjene obtožbe je nastala nova varianta obtožbe.Poimenoval sem jo virtualna (navidezna) obtožba. Nanaša se na tiste primere, katerih je zloraba zgolj hlinjena, njen namen je očrniti v nadaljevalnm programu očrnitve.
Obstajal je primer, ko je mati očeta obtožila, da je prikazoval otroku sposojen videotrak s pornografsko vsebino. Čeprav je bil film holywoodska komedija z glavno vlogo Chevy Case, vrhu tega pa ta video izbral otrok sam, je mati na sodišču izjavila, da je bil film “sugestiven, erotičen in pornografski”. Po temeljitem zaslišanju otroka se sodnik ni strinjal, da bi bil film pornografski. Rekel je, da je bil otrok v resnici “razočaran s filmom”, vendar ne zato, ker bi bil film “pornografski” temveč zato, ker ni bil smešen.
Lahko pričakujemo, da bo število navideznih obtožb spolne zlorabe v prihodnosti še naraščalo zaradi njihove subtilne narave, težjega preverjanja in ker sodniki ter advokati, ki so seznanjeni in vpeljani v PAS, postajajo vse bolj izurjeni v spoznavanju podtaknjenih obtožb.
3)Čas zdravi vse rane, razen odtujitve. Nekaj dokazov potrjuje, da so adolescenti, ki so se jim zgodaj ločili starši, bolj občutljivi (Frost&Pakiz,1990). Čeprav to potrjuje staro modrost, da čas zdravi vse rane, to ne velja v primeru PAS-a, kjer odmikanje časa prej slabša kot pa izboljšuje stanje. Vendar ne moremo reči, da je čas nepomemben:
Nasprotno pri odtujitvenem sindromu čas ostaja življenjskega pomena z vse vpletene strani. Da bi ozdravil razmerje, otrok zahteva kakovosten čas z izgubljenim roditeljem, da bi nadaljeval in popravil pomenljivo zvezo, ki lahko obstaja od rojstva. Nadaljevana komunikacija tudi služi kot preverba resničnosti da ta nadaljevana komunikacija tako uporabljen čas pomaga, da se postavi po robu negativnemu učinku odtujitve.
Odtujujoči roditelj pa po drugi strani potrebuje čas, da nemoteno dokonča indoktrinacijo otroka. Manipulacija s časom postane primarno orožje v rokah odtujevalca, ki ga uporablja, da strukturira, zasede in uzurpira otrokov čas, da prepreči “zastrupljajoč stik” z izgubljenim roditeljem. S tem krši pravico obeh, da preživljata skupni čas in spodbuja osnovni cilj odtujevanja.
Običajne zdravilne lastnosti časa so izgubljene, ko je uporabljen kot primarno orožje, da prizadene izgubljenega roditelja z odtujevanjem njegovega otroka.
4)Stopnja otrokove odtujitve je direktno proporcionalna času, ko je bil izpostavljen vplivu odtujevanja.
Še en razlog je, zakaj je čas tako pomembno orožje v rokah odtujevalca. Z odmikom časa otrok naraste in postane sodelavec v odtujevanju.
Sodnik, ki morda ne bi poslušal devetletnikove zahteve, da ne videva svojega očeta, bo morda bolj nagnjen k temu, da posluša starejšega, “pametnejšega” in bolj artikuliranega trinajstletnika. Prelaganje sodne odločitve na poznejši čas ne le da podpira indoktrinacijo in pranje otrokovih možgan in doprinaša in doprinaša k odklonitvi prosilca za stike, temveč zagotavlja odtujujočemu roditelju v samem otroku močnejšega zaveznika na končnem sodnem naroku.
Žal je tako čas kupljen z lažnimi obtožbami za spolno zlorabo, s sumničenji, da je otrok v nevarnosti, če ima stik z izgubljennim roditeljem., in z zahtevami za preložitve sodnih obravnav, nadaljevanja in postponements. Včasih so celo psihološki testi in psihiatrična vednotenja postavljena v službo odlagalnih manevrov, Ob drugih priložnostih je psiho-legalna ekspertiza naprednejša…Psihološko testiranje lahko primerjamo s sposojeno pištolo uperjeno na sodišče, da se ga prisili k negativnemu mnenju o roditelju pod krinko ekpertize (Goldwater, 1991 p.123). Cilj odtujujočega starša je jasen: prikrajšati izgubljenega roditelja, ne le za otrokov čas, temveč tudi za čas otroštva.
Odtujitev se ne pojavi čez noč. Je postopen in konsistenten proces, ki je direktno povezan s časom, ki je bil porabljen za odtujevanje. Daljši ko je čas, ki ga otrok ali otroci preživijo z odtujujočim roditeljem, močnejša bo njihova odtujitev. Njihovo vcepljeno sovraštvo do izgubljenega roditelja se ne zmanjša v času odsotnosti od njega, marveč postane močnejše, preprosto zato, ker so v rokah odtujujočega starša neprestano učeni sovraštva in imajo neomejene možnosti, da to sovraštvo prakticirajo. Nimajo nobenega časa, da bi se naučili alternativnih reakcij, kot zgolj sovraštva. To je eden od razlogov zakaj v resnih primerih Gardner(1992) predlaga popolno odstranitev otroka od odtujujočega starša z možnostjo nadzorovanih obiskov.
5)Počasnost sodnih postopkov je lahko v korist strategiji in taktiki odtujujočega roditelja
6)Odločna sodba sodišča se zahteva proti silam odtujevanja
7)Pretirano odtujevanje lahko povzroči duševno bolezen pri otroku.
8)Malo vemo o srednje in dolgoročnih učinkih odtujitvenega sindroma na njihove žrtve.
Največja bela lisa v našem razumevanju PAS sindroma ostaja naše pomanjkljivo znanje o tem, kaj se zgodi žrtvam odtujevanja na srednji in dolgi rok. Kratkoročne posledice so znane in vidne. Odtujevalec izkusi sladkost maščevanja in vznemirljivost “zmage”. Roditelj, ki mu ni bilo dodeljeno skrbništvo izkusi grenkobo izgube otroka, ali še slabše, otrok. Ena stran starih staršev, sorodnikov in prijateljev je podobno prizadeta in povsem odpadejo.
Veliko bolj resen je učinek na samega otroka, ki izkusi veliko izgubo, primerljivo s smrtjo roditelja, dveh starih staršev in vsega sorodstva ter še prijateljev izgubljenega roditelja. Vse naenkrat…
Lahko vidimo, da to predstavlja izgubo za otroka, ki je celo večja od smrti enega roditelja.
Ker je otrok nesposoben, da spozna izgubo, oziroma jo preboli, postane to tragedija velikih razmer v življenju otroka. Resnost te tragedije se ne more preceniti.
To so znane in relativno kratkoročne posledice
Kaj pa srednjeročni učinki?
Srednjeročni učinki so povezani s stalno (za nasprotje od začetne odsotnosti) odsotnostjo izgubljenega roditelja (ne pozabimo tudi starih staršev, sorodnikov in prijateljev), kar ima svoj vpliv na otrokov razvoj.Ponavadi otroci, ki so zrasli brez roditelja ali starega starša, pravijo da “nekaj manjka” v njihovem otroštvu. Kaj s tem mislijo?
Izgubljena je vsakodnevna interakcija, učenje, podpora in ljubezen, ki jo normalno izkazujejo starši in stari starši. V primeru smrti je taka izguba neizbežna. Če pa je taka izguba povezana z odtujitvenim sindromom, je neodpustljiva, ker se ji je možno izogniti.
Kaj pa dolgoročni učinki?
Vsakdo, ki je žrtev odtujitve, trpi za določenimi dolgoročnimi motnjami. Take motnje zadenejo tudi odtujujočega roditelja, ki v nasprotju z začetnim zmagoslavjem, le stežka občuti celotno izkušnjo kot nekaj ugodnega. Tudi če odtujujoči roditelj v kasnejših letih ne občuti krivde ali obžalovanja za svoja dejanja, lahko razvije nekaj simpatije do svojega otroka, ki mu je bil odvzel drugega roditelja. Roditelj brez dodeljenega skrbništva izkusi izgubo a tudi nadaljevanje skrbi za otroka.Ker se pomanjkanje stika z otrokom lahko nadaljuje leta dolgo, se lahko prav tako tudi občutek izgube nadaljuje leta.
Resno in povsem brez potrebe trpijo stari starši.
Gardner 1992 opisuje primere najmanj dveh še dokaj zdravih starih mater, ki sta umrli dobesedno zaradi strtega srca ob izgubi svojih vnukov.
Seveda je tu otrok tisti, ki največ trpi. V zgodnji fazi
9)Potrebne so nadaljne raziskave:
– kakšne so dolgoročne posledice za odtujene otroke, ko prestopijo prag
odraslosti?
-do katere stopnje se lahko njihovo razmerje z izgubljenim staršem vzpostavi na novo?
-ali je njihovo razmerje z odtujujočim staršem stalno harmed v kasnejši odraslosti?
-kaj se zgodi z odtujenimi otroci, ki jim neskrbniški roditelj umre, brez da bi
kdajkoli ponovno vzpostavili stike in razmerje z njim?
-ali se v takem primeru njihovo občutje krivde intenzivira , če ja, kako ravnajo z njim?
-ali se lahko njihovo razmerje do izgubljenega roditelja, a v zvezi s tem seveda tudi razmerje do odtujujočega (ne pozabimo, nekoč : “ljubljenega”) roditelja, sploh kdaj normalizira?
-kako vse to vpliva na njihove lastne starševske sposobnosti in vzgojo njihovih lastnih otrok?
-če se njihovo razmerje z izgubljenim roditeljem ne obnovi, potem lahko izgubljeni starš postane izgubljeni stari starš. Kako bo to vplivalo na vnuke?
10)Problem otrokove odtujitve od starša je mnogo resnejši, kot se je to pojmovalo doslej. Če gledamo s tega vidika, je problem PAS-a zelo resen. Pogosto govorimo o zaščiti in ohranjanju družinskih vrednot, vendar ob tem pozabljamo, da imajo tudi razpadle družine vrednote in pravice (kot je videvanje in obiskovanje otrok), ki morajo ščitene in spoštovane, zato da se prepreči nadaljnje razpadanje in popoln kolaps. Če se stvari zanemarijo, pomeni to žrtvovanje cele generacije otrok na oltar odtujitve, ter njihovo obsodbo na družinsko neprilagodljivost in doživljenjsko izgubo roditelja.
Reference: Frost, A.KK.&Pakiz,B (1990): The effects of marital disruption on adolescents: time as a dynamic. American Journal of Orthopsychiatry, 60(4), 544-555
Goldwater, A (1991). Le syndromee d9alienation parentale (in english). Developpments recents en droitt familial(19919. Ccowanswille, QC: Les Iditions Yvon Blais. pp.121-145 Gardner,R.(1985)Recent trends in divorce and custody litigation. Academy Forum, 29(2): 3-7
Gardner,R(1989). Psychotherapeutic and legal approaches to the three types of parental alienation syndrome families. In family evaluation in chhild custody mediation, arbitation amnd litigation Crsskkil, NJ: Ccreative therapeutics
Gardner, R.(1991). Parental alienation synddrome and the diffrentiation between fabricated and genuine childd sex abuse, Cresskill, NJ: Creative Therapeutics Gardner,R (1992). Parental alienatiion syndrome: A guide for mental health nd legl professionals. Cresskill, NJ: Creative Therapeutics
Healy, J., Mailey, J, & Stewart, A.(1990).Children and their fathers after parental separation. American journal of Orthopsychiatry, 60(4),
531-543
Johnston,J., Campbell, L., &Mayers, S(1985). Latency children in post separation and divorce disputes. Journal of the American Academy of Chiild psychiatry, 24,563-574
Levy, D. (1992) Review of Parental alienation syndrome: A guide for mental health and legal professionals. American Journal of Family Therapy, 20(3),276-277
Palmer,N.(1988).Legal recognition of the parental alienation syndrome. American journal of Family Therapy, 16(4),360-363
Watson,A.S.(1970).The children of Armageddon:Problems of custody following divorce.Syracuse Law Review, 21, 55-86
Ne vem, ali sporočilo še ni bilo odobreno (čeprav je v drugi temi komentar že objavljen) ali ni šlo skozi sito “primernosti”. Zato komentiram še enkrat.
[/quote][/quote]
Verjetno je res kak tak primer, ko se otrok očeta boji zaradi nagovarjanja mame. Nihče pa se ne vpraša, če se otrok očeta boji zaradi drugih razlogov, ki očitno tu niso pomembni. Mogoče otrok samo želi živet z mamo in noče it živet h očetu, čeprav se ga ne boji.
PAS dejansko obravnava samo odtujevanje, kjer je direkten krivec mama z blatenjem očeta. Ampak razlogov za odtujevanje je lahko več in v določenih primerih je lahko krivec oče. samo zato pač nimamo poimenovanega sindroma, zato se o tem ne govori.
Po mojih izkušnjah je PAS ogromno, le da se vsaj v Sloveniji nepravilno uporablja. Višja sodišča že napišejo, da gre za klasični PAS, na nižjih pa se vse vrti okoli tega, da med staršema ni ustrezne komunikacije, ali da je z otrokom nekaj narobe.
Dejstvo je, da je žensk, ki so po razpadu veze besne, ogromno in za svoj način maščevanja bivšemu uporabijo otroke. Prepričane, da s tem prizadenejo bivšega. V svojem pohodu niti enkrat ne pomislijo na otroka, ampak le na lastno ugodje in maščevanje. Otroka potem dobesedno naredijo za čustvenega invalida, ter ga prisesajo naše. Btw temu se reče čustvena zloraba. Otrok je potem prepričan, da so edino besede matere prave in ne zna razmisljati s svojo glavo. Na CSD, sodišču in izvedencih potem govorijo tisto kar matere od njih pričakujejo. Izoblikujejo si lažni jaz in naredijo vse, da bi ustregli materi. Zanj je NE materi enako kot nima me rada.
Premalo se o tem govori in premalo očetov se bori za svoj prav. Redki to čustveno bitko pripeljejo do konca. Da o financah tu ne bi.
Jaz čisto pošteno ne poznam nobenega primera, da bi otrok odklanjal očeta zaradi ščuvanja matere. Mogoče je tega pri nas manj zato, ker je pravilo slovenskih institucij, da otrok MORA imet stike z drugim staršem, hoče ali noče, v nasprotnem primeru se morata zagovarjat mati in velikokrat tudi otrok, matere pa s kaznimi podpirajo državni proračun, četudi je bila neizvedba stikov kdaj upravičena. Dejansko je zaradi odtujevanja pri nas vedno kaznovana samo mati.
Poznam več primerov odtujevanja otroka od očeta, ker je očetu bolj pomembna nova družina ali družba ali pijača,…
Koliko pa je na leto takih sodb višjega sodišča, kjer je ugotovljen pas sindrom? Je takih mladoletnih otrok v Sloveniji več, kot otrok, ki z očetom nimajo stikov, ker oče noče obveznosti?
Pa še to: ali ima otrok kaj manjše čustvene posledice, če je mama kriva za odtujitev otroka od očeta, ali če je krivda na očetovi strani?
In če ugotovijo PAS sindrom pri otroku, katerega oče je alkoholik in/ali izvajal nasilje v družini, je tu spet mama kriva, ker ne bi smela preprečevat stikov z nasilnim očetom, ki po možnosti dokazljivo izvaja nasilje še dalje drugje?
Samo moje mnenje. Za večino tule na tem forumu lahko mirno trdim, da bodo imeli otroci hude psihične posledice zaradi ločitve in vsega kar se dogaja po njej. Preprosto je tako zelo malo normalnih ločencev, ki bi lahko pozabili zamere in mislili na otroke, da so stiki še najmanjši primer. Močno sem prepričan, da je tdi v mojem primeru za otroka daleč najbolje, če stikov z mano nima. Med mano in otrokovo mamo namreč vlada totalno sovraštvo, ki se na otroka prenaša celo namerno. Naredit ne moreš nič. Če imam stike poslušam otroka kaj mu o meni govori mama, če jih nimam bo poslušal kako sem ga zapustil.
Sklepi sodišč po mojem mnenju predpostavljajo, da gre za odrasle osebe, ki lahko zamere in “grehe” iz preteklosti pozabijo v dobro otrok. Kot je razvidno na tem in sorodnih forumih pa to ni v praksi ni mogoče.
Glede na to, da slovenska sodišča za vsako nesoglasje med staršema vključijo sodne izvedence, ki so strokovnjaki, bi ti prepoznali, če argumenti matere zdržijo ali ne.
Samo naš primer: imeli sodnega izvedenca zaradi stikov, ki jih oče sploh ne izvaja. Vsakič so ugotovili, da so stiki koristni za otroka. Zdaj sem jaz kriva, če se otrok odtuji, ker ne vozim sama otrok h očetu, ker on ne hodi na stike, bi pa imel otroke kdaj pri njem, samo bi morali sami h njemu prit? Na koncu je vedno mama kriva.
Imamo osebno izkušno s tem (žal).Popolnoma tako je bilo,kot je tukaj napisala Jalur.Otrok je bil ob ločitvi 14. Do takrat je bil za otroka zelo malo prisoten,od moje vložitve ločitve je obrnil ploščo.Otrokove želje ni upošteval,z otrokom je morala govoriti celo sodnica,da je prišlo do dokončne odločitve.
Mislim,da je bil v Društvu Podos,ki je moškim s tovrstnim funkcioniranjem dalo krilo in jih še bolj potisnilo v napačno smer.Če k temu dodamo še mater očeta,ki je ščuvala svojega sinka,ta pa ji je na vsakem koraku sledil,vemo kakšen je rezultat.Očetov trud za odnos z otrokom je bil NULA.Vse kar je delall je lasnemu otroku pošiljal razne poste o PAS sindromu ipd. O škodi,ki je bila narejena tukaj ne bi.Ne da se je več popraviti in zaradi tega načina je najbolj našpukal otrok.
Vse kar ima danes oče stika z otrokom je,da ga dvakrat na leto pelje na pijačo in še to ob tem minimalističnem druženju blati mamo. Do danes mu še ni curnilo kako se otrok ob tem počuti.
Tako se popolnoma podpišem po mnenje Jalur.Popolnoma in 100% .Klasificirat očetov sindrom bi znal otrok sam – pravi,da ima nefunkcionalnega očeta,ki zaradi sovraštva pohablja lastno meso in kri.
Ali se nismo dogovorili, da bomo prenehali s tako komunikacijo. Prosim, da udeležneci debate ne postavljate mnenj o ostalih udeleženkah tega foruma, ker nas ne poznate in ne veste skozi kaj smo šle in še gremo, ravno zaradi neodgovornih očetov. Kljub temu da se lahko pogovarjamo o PAS sindromu, si vsaj jaz ne dovolim nobenega etiketiranja.
Gardner leta 1992 kot “fenomen neodvisnega misleca” (independent thinker phenomenon). Ta fenomen v svojih izjavah pred sodiščem pogosto poudarjajo odtujujoči starši.
Kot je n.pr.tale izjava neke matere pred sodiščem:“Rad bi, da bi videval svojega očeta, vendar če to ne želi, se bom borila do konca, da zagotovim, da bo njegova odločitev spoštovana.”
V okoliščinah očetove odsotnosti take matere vrhu tega še vzgajajo otroke v negativnem odnosu ali naravnost sovraštvu do očeta.
Odtujevanje dejansko naredi iz otrok zelo kruta in brezobzirna bitja. Pri takih otrocih je povsem odsotna hvaležnost za darila, preživnino indruga znamenja nadaljevane skrbi in pozornosti odklanjanega roditelja. Otrok o njem misli vse najslabše, o materi, pri katerem živi, pa brez sledu kritičnosti vse najboljše.
Šele ko odrastejo, skušajo nekateri sami ugotoviti, kakšen je pravzaprav ta njihov “lažnivi” oče.
To trdim že zelo dolgo. Resnično vprašanje je kako zelo so stiki koristni. Moje osebno mnenje je, da v veliko primerih močno škodijo in je za otroke bolje, da imajo pač samo enega. To leti predvsem na primere kjer sta starša še leta po ločitvi totalno skregana in si nista nikdar odpustila.
V mojem primeru je prišlo recimo celo do tega, da otrokova mati 4,5 let staremu sinu govori o meni kakšen sem bil do nje in kakšen do njega, ko smo živeli skupaj. Otrok seveda sprašuje zakaj in kako, servirane dobi pa laži, ker poizkuša mene oblatiti pred otrokom. Zakaj? Ker je še “živa” tožba za predodelitev in, ker se na smrt boji, da bo pristala tako kot jaz-torej brez otroka in s preživnino na grbi.
Seveda se gospa ne pusti seznanit, da kar je bilo je bilo, vendar ji hudo prav pride, da poizkuša otroka indoktrinirati proti meni s svojim izkrivljenim razmišljanjem. Samo za ponazoritev. Zanjo je nasilje karkoli ji človek dobronamerno predlaga-recimo tudi moj predlog kaj bi otroku lahko ponudili za jesti….In sedaj to kot sveta dejanja proti njej prodaja otroku….
Glavna vprašanja, ki se zastavljajo so:
1. Ali je zares le eden starš odgovoren, za odtujevanje otroka od drugega starša?
2. Ali se odtujevanje zares dogaja?
3. Ali se dogaja namenoma (zlonamerno)?
4. Ali ima otrok zato posledice in kakšne?
5. Ali je odtujevanje otroka vezano le na en spol in t.j. matere?
6. Ali je bilo ukrepano (in kako) s strani starša, ki se mu naj bi preprečevali stiki?
7. Kaj naj bi bil razlog in vzrok za odtujevanje, ki se zares dogaja?
8. Kaj je v najboljšem interesu za otroka?
9. Ali ni tudi neizvajanje stikov neskrbnika vzrok za PAS sindrom pri otroku?
Drugače pa: to je javni forum. 🙂
Zakone imamo zato, da jih uporabljamo, ko jih potrebujemo. Če bi mi nekdo zares preprečeval stik z mojim otrokom, bi ga uporabila!! In, seveda, imajo še kako vezo! Ukrepa se!
Moj bivši mož se je izgovarjal na PAS sindrom. Ko v resnici on ni izvajal stike z otroki. Moj odvetnik mi je lepo povedal, da je sicer res videl preprečevanje stikov, vendar nikakor pri meni in mi pojasnil, da sem se jaz res trudila, da bi do stikov prišlo, da nisem naredila niti ene stvari napačno že od začetka in sem strogo ločila svoj zakon (najin odnos) in odnos njega, z otroki. Da sem bila glede tega izredna. To je potrdil sodni izvedenec in nato še sodnica s sklepom, da očetu mojih otrok jaz ne preprečujem stikov. Njega enostavno na stik ni bilo. In ga še sedaj ni. Kako se pa temu reče??
Otroci? Želijo si ga videti, sprašujejo kdaj bo prišel, sprašujejo me o njem, sprašujejo me zakaj ne pride. Če bi prišel, bi ga bili veseli. Če bi prišel, bi takoj stekli k njemu. Če bi prišel, bi takoj vzpostavili, srečni, stik. Če bi prišel.
Če vam nekdo preprečuje stik z vašim otrokom: se velja zamisliti. Zakaj bi vam drugi starš preprečeval stik; kolikšna in kakšna je vaša odgovornost in vaša vloga, za to; kaj vse lahko storite (začenši pri sebi), da vzroke izboljšate; ste prevzeli vse odgovornosti zrelega in odgovornega starševstva; ste naredili vse, v dobro vašega otroka in: ste prijavili ter se obrnili na vse uradne institucije? Ste naredili vse to?
V pasivni vdanosti in le z govorjenjem PAS sindroma ne gre preprečiti ali zmanjšati.
In še: hvaležnost za darila, hvaležnost za preživnino?? Saj smo vendar mi želeli imeti otroke in mi smo jih spravili na svet!! Joj, joj,
Otroci pa odrastejo, ko vidijo starša realno. Ne le enega.
Vsak starš naj se sam potrudi, da bo čim boljši starš.
Na vsa ta vprašanja je že odgovorjeno v člankih in pojasnjeni odgovori mater, čemu pravijo fenomen nodvisnega misleca,, kot je že zgoraj navedeno, kjer se mati na vse načine trudi, da svoja hotenja, misli in dejanja, prikaže kot voljo in prepričanje otroka. Posledice so pa tudi znane in navedene na kratko v prejšnjem postu, obširneje pa v zgornjem članku in ta nikakor ni edini, ki obstaja.