No, pa dajmo še enkrat. Ni prvi poskus. Na povsem enak način sem probala že januarja. Najprej gnojna angina, ko tri dni niti pod prazno nisem pomislila na kajenje, ker ti ni niti jasno kako boš pogoltnil Ospen 1500 ne da bi se zadavil, kaj šele da bi vlekel tisto svinjarijo. Potem pa, ko že ravno tri dni nisem kadila (niti čutila potrebe) in sem tiste najhujše telesne odtegnitvene sindrome nekako prespala, se začne po mislih valjat ideja o novem poizkusu. Bo tokrat kaj drugače? Ne vem. Mislim, da sem januarja zdržala nekje osem dni, ko me je premagalo in je bil res idealen, miren, sončen trenutek, brez otrok, na terasi, ob kavi, ko sem si privoščila (ker sem si seveda zaslužila) 🙂 enega, pa naslednji dan enega, pa potem dva in naslednji dan tri, no in potem sem do pred petimi dnevi, kadila še več kot pred poskusom prenehanja, nekje dobro škatlico na dan, za vikende pa z lahkoto dve na dan.

Bo tokrat kaj drugače? Ne vem, vem pa, da bi bila res ponosna nase, če mi uspe. Ker nazadnje sem bila precej razočarana, ker sem se pustila ujeti v past: sej je samo eden, pa saj če bi samo enega ali pa max. tri na dan, to bi bilo še bolje kot če neham! pa če bi samo ob takih posebnih trenutkih, kot je ta? In sem že dajala takt slabše delujočemu vžigalniku, da je le zapalil in sem vdihnila do konca… Pa ko ne bi bilo tako zanič, še ne bi imela razloga za tako razočaranje, tako pa, ko ima okus, kot da ližeš pepelnik, pa kljub temu prižgeš še enega zatem, ah.
Kakorkoli. 5 dan mineva danes. In malo me je že trgalo danes, ko je bil spet skoraj tako lep trenutek za na teraso… pa nisem. Trije globoki vdihi in kozarec vode, pa je šlo nekako. Glava je pa čudna. O ja, med rahlo bolečo pa med občutkom, kot bi bila rahlo zadeta 🙂 Malo omotična, pa obliva me (imam še kar nekaj do menopavze) 🙂 Mogoče pa le nisem prespala vseh najhujših abstinenčnih težav. Bo treba še vseeno kar borbat.

Je še kak borec tu? Na sveže? Ali pa izkušen, vse sprejmem. 🙂 Moram se prebiti čez 21 dni. Tam nekje sem si zadala neko mejo, ko postane lažje. Ni nujno, da dejansko bo, ampak bi pa želela najprej priti do tja in povedat ali je temu res tako.

Spoštovana!

Predvsem sem prepričan, da zmorete!!!

Pot je dobra, sama bolezen vam je pomagala. Vsekakor po nekaj dnevih še ne morete biti izven abstinenčih težav. Bodite pripravljeni, da bodo in ne se ponovno ujeti v zanko, v katero ste se že.

Povsem jasno je, da tisti trenutek, ko boste prižgali enega, boste na poti nazaj, kar se vam je že zgodilo. Zato vztrajajte in ne ponovite te napake. Oblivi in druge težave, ki jih opisujete so seveda posledica prenehanja kajenja. Vendar zdržite, prepričan sem da zmorete. Nekaj časa bo potrebnega, da preneha fizična odvisnost in hlepenje po nikotinu, dlje časa bo trajala vedenjska odvisnost, ki jo “vzdržujejo” vsi rituali, na katere ste navajeni (terasa, kava itd..). Poskusite to spremeniti, ali na terasi najti nekaj novega, kar vas bo privlačilo in ne bo povezano s kajenjem. Prepričan sem, da se da in držim pesti za vas.

Hvala g. Čakš.

Danes je sedmi dan. In hkrati prvi dan v službi, kraj zločina za številne čik pavze 🙂 Zaenkrat gre. Danes je bila malo slabša noč, kar se spanja tiče. Zbudila sem se ob 4:30 in nikakor ne nazaj zaspat. Sem pa imela včeraj pop. močne borbe sama s seboj. Pa sej mogoče pa kaditi sploh ni tok slabo… K sreči sem zmagala!

Super, vsaka taka zmaga šteje!!!

Če ne morete zaspati, poskušajte preusmeriti misli na na neko besedo in jo ponavljajte.

Držim pesti za naprej!!!

Še kar čakam, da bi se pridrižil še kdo, ki si želi prenehati, ali pa je že, pa izgleda, da ni ravno gneče 🙂

Včeraj je bilo presenetljivo lahko. Ena kriza se je pojavila pozno zvečer, pa sem obula superge in naredila en krajši krog. Ampak v službi pa res presenetljivo lahko. Jutranjo prvo kavo sem nadomestila z pravim čajem, in si prvo kavo privoščila pozneje dopoldan. Zanimivo je imala drugačen okus, kot sem ga vajena. Pa ne morem reči da je boljši, ampak zgolj drugačen. Najbrž ena prvih opaznih sprememb po prenehanju.

Osmi dan teče. Čutim se močno. Naj tako ostane.

Super, ste na pravi poti in tudi prave načine uporabljate (tek, sprehod, zamenjava rituala).

Gremo tako na naprej!!!!

Niste sami. Se trudim od 8.marca. Kadila sem 35 let z vmesnim pet letnim predahom. Tokrat je bilo huje kot pred desetimi leti. Prvi teden je bil skoraj peklenski: nespečnost, živčnost, slaba volja, občasno sem bila čisto premočena, lahko bi zgrizla vsakega ki je šel mimo, prebava na nuli in še kaj bi se našlo. Ob neštetih lastnih vprašanjih, kaj mi je tega treba, sem preživela prve dni in zdaj sem nekako na mesecu in pol. Popijem veliko vode, več se gibam, hrano zelo nadzorujem. Zredila sem se dve kili in pol, vendar mi je uspelo ustaviti nadaljnje pridobivanje teže – upam. Tudi prebava se počasi normalizira. Nimam težav v družbi kadilcev, preživela sem tudi že eno zabavo, vsak dan grem med malico na kavo s sodelavko, ki pač kadi in mi tudi to zaenkrat ni problem. Problem je, ker se počutim kot da to nisem jaz. Manjka mi kajenje iz socialnih razlogov, zdi se mi da sem nekako odrezana od dogajanja. Upam, da tudi to mine. Tokrat bi rada zmagala.

Niste sami. Se trudim od 8.marca. Kadila sem 35 let z vmesnim pet letnim predahom. Tokrat je bilo huje kot pred desetimi leti. Prvi teden je bil skoraj peklenski: nespečnost, živčnost, slaba volja, občasno sem bila čisto premočena, lahko bi zgrizla vsakega ki je šel mimo, prebava na nuli in še kaj bi se našlo. Ob neštetih lastnih vprašanjih, kaj mi je tega treba, sem preživela prve dni in zdaj sem nekako na mesecu in pol. Popijem veliko vode, več se gibam, hrano zelo nadzorujem. Zredila sem se dve kili in pol, vendar mi je uspelo ustaviti nadaljnje pridobivanje teže – upam. Tudi prebava se počasi normalizira. Nimam težav v družbi kadilcev, preživela sem tudi že eno zabavo, vsak dan grem med malico na kavo s sodelavko, ki pač kadi in mi tudi to zaenkrat ni problem. Problem je, ker se počutim kot da to nisem jaz. Manjka mi kajenje iz socialnih razlogov, zdi se mi da sem nekako odrezana od dogajanja. Upam, da tudi to mine. Tokrat bi rada zmagala.

Bravo Neprijavljena!!!

Čestitam za odločitev, vztrajanje in pogum. Razumem,da se počutite, kot da niste to vi, vendar zagotovo boste oblikovali (in si že oblikujete) nov način življenja in svojo novo podobo. Verjamem v vas in držim pesti za vas.

Spoštovani Sveža in Neprijavljena!!!

Pogumno ste se lotili in verajamem, da bosta uspeli. Kot vidita, nobena ni sama. Še več pa je takšnih, ki to berejo in navijajo za vaju ter dajejo sebi pogum, čeprav morda tega ne napišejo.

Torej le pogumno naprej!!!

Bravo Neprijavljena! Ha, meni se zdi mesec in pol cela večnost in spoštovanja vredno dolgo obdobje. Bi delila z nami, zakaj si spet začela kaditi, po tolikem času od prenehanja? Jojmene, res nikoli nisi več varen? Mar ni grozna ta misel, da se bomo do konca življenja prepričevali, da nam brez kajenja nič ne manjka? Ko kadiš, se zavedaš kako nepotrebno in nekoristno in tudi nezdravo je vse skupaj, ko pa nehaš, pa se sprašuješ ali se je res vredno odrekati, morda pa le ni tako nezdravo in tudi tist užitek nekaj šteje… Kar jezi me, ker smo kadilci takole potisnjeni v kot.

No zame komaj osmi dan. Glava je nekajkrat na dan še vedno čudno omotična, sem pa trdno spala danes. Zapaše mi ene desetkrat dnevno, od tega dvakrat do trikrat res močno. A ne dovolj močno, da bi zavrgla teh osem dni. To je zaenkrat moja glavna bilka- je tist en cigaret res vreden da greš še enkrat čez vse to? Aha ne vem če sem napisala koliko let sem kadilka…še sama ne vem točno, a mislim da je nekje okoli 17 let oziroma 21.420 €. :S

Škatlice se mi še vedno valajo- ena v torbici, dve doma. Presenetljivo me ne nervirajo, po eni strani dajejo občutek, da se slovo še ni zgodilo, da ni nič groznega, še so z menoj, samo kadim jih ne. Kar bolano ane? 🙂

Drži se neprijavljena in napiši še kaj kako ti gre. V primerjavi s prvimi tedni- je želja kaj manj močna, se jo da lažje utišat? Te je kdaj strah, da celo življenje ne bomo smeli več prižgat in koliko užitka na ta račun zamujamo. Uf danes imam negativne… Ampak držim se pa še vedno!

Zakaj sem takrat začela kaditi? Afnarija in ker misliš, da si varen. Eden ni nobeden pa seveda ni res. Kakšen teden dva fehtaš, nato kupiš in si pečen. Prve dva tedna sem vsakič ko sem pomislila na cigaret spila kozarec mrzle vode, zelo pomaga in veliko sem brala o prenehanju kajenja. Meni te zgodbe o borbah s cigaretami res pomagajo. Pomembno je, da se čim bolj zaposliš. Vsak napad mine v minuti ali dveh, samo zavestno moraš misli preusmeriti drugam. Smo pa po moje kadilci precej tako kot alkoholiki. Sama sem očitno kar dobro zasvojena in očitno je to pač moj življenski projekt. Drži se in vztrajaj.

9 dan. 🙂 Mala zmaga. Zadnjič je osmi dan že visela bela zastava.
Včeraj se mi je zgodilo, da med vožnjo domov (pol ure) sploh nisem pomislila na kajenje (sicer sem v avtu namreč rada prižgala na poti domov). Tega sem se zavedla tik predno sem prispela domov in se mi je kar nasmejalo. Ta občutek / zavedanje je bilo pa super. Če ne pomisliš na kajenje, potem tudi ne razmišljaš o tem kot o odpovedovanju užitku. Enostavno živiš kot normalno neodvisno bitje. Oh, da bi ta občutek (izbris spomina na kajenje) postal stalnica, to bi potem šlo.

Nepripravljena- enake občutke glede kajenja iz socialnih razlogov imam tudi sama. Vsaj kar se službe tiče, tista družba na 5 minutni pavzi, je moja najljubša. In se ji tudi nisem odpovedala. Hodim normalno z njimi dol, le prižgem ne. Priznam pa, da če se privali kak oblak dima mimo mojega nosu, ga globoko in z veseljem vdihnem 🙂 Smrdi mi še nič kaj pretirano, prej diši. Ampak res pa je tudi, da ni ne vem kakšna muka ga ne prižgat.

Prvi resni preizkus me čaka v soboto, ko je v planu fešta. Takrat bo pa treba fino stisnit zobe.
Ampak s tem se bom ukvarjala v soboto. Gremo dan po dan.

Joj včeraj zvečer je bilo pa res blizu! K sreči nisem, in lahko rečem da teče 10 dan! Zdaj vidim, kako zelo žal bi mi bilo danes, če bi včeraj prižgala. Ker ni lepšega kot zjutraj, ko mine kaka ura, dve, predno sploh pomislim na cigaret. Kot da ne bi nikoli poznala te odvisnosti. Za to, se splača vztrajat- svoboda!

Sem pa našla eno fajn misel na tem forumu, ki se me je dotaknila in malo lajša vse skupaj, mislim da je bil avtor Gruber: kadilci imajo nešteto abstinenčnih kriz tekom dneva, medtem ko bivši kadilec, po npr. enemu letu nekajenja, le sem in tja kakšno na par mesecev. To pa podpišem.

Super, čestitam, da ste vzdržali. In pa vaša ugotovitev, da to pomeni SVOBODO!
Pa tudi lepo misel ste našli in jo ponovno zapisali.

KAR POGUMNO NAPREJ!!!

11. dan nekajenja. Dan po dan grem, res dan po dan, krizo za krizo. Mogoče mi je danes jutranji dim, ki je prihajal od sosednje mize na kavi, malček zasmrdel. No vsaj ni bil tako mamljiv kot prejšnje dni.
Najtežje mi je zvečer. Ko se umiri, otroci zaspijo, takrat bi tako enega… Imam pa k sreči podporo v partnerju, ker sva nehala skupaj. In ko ga milo gledam in fehtam, da bi morda pa vseeno šla prižgat skupaj samo še danes, je on precej bolj odločen in reče ne. Jutri bi ti bilo žal. In res se zjutraj vedno zbudim z nasmeškom, da nisem storila traparije prejšnji dan. Daj no Sveža, 11 dni si sveža! Ne postani spet hodeči pepelnik.
Neprijavljena kako ti gre te dni?

Prvi fail! Vceraj zvecer sem podlegla skusnjavi. Ne mislim kaj dost komentirat. Grem pa se enkrat od zacetka. Škoda ker sem vrgla stran 12 dni, a zdaj ne morem vec nicesar spremenit. Nisem se mogla upret misli, da ga hocem prizgat, in sem ga. In jih potem zvecer pokadila se nekaj. Vseskozi pa je bil obcutek, da je pravzaprav brez veze da kadim. Mogoce sem rabila se to spoznanje.

Danes torej mineva prvi dan nekajenja.

Drugi dan brez teče. Precej lažje je, kot je bilo predno sem popustila. Kot bi mi tistih nekaj pokajenih čikov, dalo novega zagona, v smislu- vidiš, da je brezveze in res ni nič posebnega, če prižgeš. Nič ni drugače, ko ugasneš, le da smrdiš. Upam, da ni le varka, s katero se tolažim, ker sem se prekršila. Ampak tale dva dneva sta šla res z lahkoto skoz. Še noben do zdaj tako. No, sicer bom pa kmalu ugotovila, kaj je na tem.

Nisem farbala samo jajc, ampak tudi samo sebe. Ni bilo tako lahko, kot sem pisala vceraj. Zvečer je prišla takšna kriza, da sem ji podlegla in letela po škatlo cigaret. Danes ze cel dan kadim. Pa mi vsakic smrdi, a kljub temu prizgem. Ja spet sem usmrajena s tem smradom. Sem se mislila potuhnit, izginit s foruma, ampak sem se vseeno odlocila priznat. Komu naj le skrivam? Nisem še rekla zadnje. Spet bom poskusila. Ampak najprej morem spet razčistit sama pri sebi. Trapa.
Neprijavljena, upam da ti gre bolje od mene in vztrajas! Drzim pesti.

Predvsem ne obupajte!

Že to, da vstrajate v želji po prenehanju je pomebno. Padci so vedno lahko prisotni, vendar je potrebno pričeti znova in zagotovo bo enkrat tako, da boste vzdržali. vam je pa lahko vsak padec izkušnja, kje ste se zjeli v past. Takrat ko se ne morete premagovati, morate obvezno strotiti nekaj drugega: pojdite na sprehod (ne mimo trafike), na kolo, tek in ne sedite ter ne razmišljajte o tej svoji želji, ne pestujte jo in predvsem se ne smete smiliti sama sebi.

V vsakem primeru pa ste dobrodošli na tem forumu kadarkoli in ves čas. Prepričan sem, da vam lahko uspe in držim pesti za vas.