Spostovani!
v 38+4 so mi sprozili porod s pomocjo trakca zaradi stevilnih patologij v nosecnosti. v soboto ob 9 zjutraj so mi vstavili trakec, malo pred polnocjo sem sla v porodno sobo. tam so se zadeve stopnjevale popadki vse mocnejsi, vendar porod ni in ni napredoval. nato so predrli plodove ovoje, ampak zadeve se se nekaj casa niso zacele odvijati po nacrtu… na koncu so se zaradi patoloskega ctg odlocili za vakuumsko dokoncanje, utrpela sem rupturo 3b in napravili so mi mediolateralno epiziotomijo, rodila sem komaj v nedeljo zvecer, sepravi sem v porodni prezivela okrog 19 ur. zdaj pa imam problem, da poroda kar ne morem preboleti, preganja me v sanjah in ob spominu na dogajanje zacnem nemudoma jokati. zanima pa me ali je mogoce, da bi zaradi te psihicne in tudi fizicne skode, pri naslednjem otroku bilo mogoce napraviti vnaprej dogovorjeni CR? ce ne, ali obstaja morda samoplacniska moznost? zelo mi je hudo ob misli, da ne bom mogla imeti nobenega otroka vec zaradi te grozljive izkusnje, kajti cez porod nisem pripravljena vec iti in zelo me je strah da ta travma ne bo nikoli sla stran, saj se mi kar naprej v glavi odvija prizor iztisa, ko mi je osebje pritiskalo na trebuh, pa bolecih vaginalnih pregledov vmes, itd-seveda razumem da je vse to nujno, pa vendar… ne razumem le, zakaj se po 12 urah niso odlocili za cr, ampak so vztrajali pri porodu… ze preden sem sla v porodno sobo so komentirali ozkost moje medenice in zmajevali z glavo. vem da je o tem odvec razmisljati, saj kar je je, pa vendar me te misli zlepa ne zapustijo. prav tako me zanima ali je mogoce da je po tej stopnji rupture spodaj lahko se vse po starem? vsaj cez leta? stara sem 22 let in res me misel, da bi za
vedno ostala pohabljena in nezmozna uzivati v spolnosti preganja.

Spoštovani,
žal iz vašega dopisa ni razvidno, koliko ste po porodu. Dan v tednu, ko so se stvari dogajale, namreč prav nič ne pove, saj imamo v letu 52 sobot in nedelj. Oddaljenost od poroda pa vedno pomaga pri premagovanju morebitnih neprijetnih doživetij med porodom. Se pa strinjam, da negativna izkušnja ne doprinese k ničemur, čeprav je močno odvisno tudi od značajskih potez ali v premišljanju bolj dela na prepoznavanju pozitivnih momentov ali se drži vseh in vsakega negativnega spomina posebej ter išče razloge za jezo in samopomilovanje. V osnovi namreč nihče od osebja pri porodu ne dela iz drugih nagibov kot iz profesionalnih ter z mislijo, da se zdravi ženski rodi zdrav otrok s čim manjšo škodo za njeno in otrokovo zdravje. Takšni načrti pa se včasih nepredvidljivo izjalovijo. Sam sem npr. zelo proti pritiskanju na trebuh ob porodu in čeprav je pritiskanje lahko zlasti pri vakuumskem porodu tudi koristno, pa je za to treba biti izrazito rahločuten. Sam prepovedujem babicam, da se z vso močno uležejo na trebuh porodnice ali da to celo izvajata dve skupaj. To res lahko povzroči škodo na nožnici in rodilih, ki jih tudi Keglove vaje težko popravijo. Ker torej ne vem, kaj se je dejansko dogajalo pri vašem porodu to težko komentiram.
Sprašujete torej ali je mogoče, da bi naslednjič rodili s CR? Ni izključeno, je pa potrebno za to nekaj malega storiti že zdaj. Predlagam, da se ca 6 tednov po porodu prijavite k kliničnemu psihologu v porodnišnici(vsaj v Ljubljani ga imamo), da boste prediskutirali svojo porodno travmo ter imeli neke začetne zapise o svojem odnosu do lastnega poroda pod opisanimi pogoji. To bo potem lahko osnova v naslednji nosečnosti za “diagnozo”: strah pred porodom in s tem za indikacijo za CR. Zgolj na “željo” namreč CR v SLO ne delamo in tudi plačništvo za enkrat ni možno.