Na vas se obračam zaradi težave s krvavitvijo, ki traja od 6.7.2017. Krvavitev je bila do 15.7. zelo šibka, v soboto pa je postala kot običajno pri menstruaciji. V trebuhu čutim rahle bolečine in napetost kot pri menstruaciji. Ginekologinja mi je predpisala tablete primolut, po katerih se je krvavitev do danes skoraj zaustavila, vendar ne povsem. Od meseca aprila sem imela popolnoma zmešan cikel. Po menstruaciji, ki je bila 27.4.2017, sem menstruacijo dobila 19.5.2017. Cikli so bili do aprila točni na 28 dni. V mesecu juniju mi je menstruacija izostala, julija pa je prišlo do teh težav. Na pregledu pri nisem bila, ker sem bila prejšnji teden v tujini, sedaj pa je do konca meseca na dopustu ginekologinja. Ginekologinja meni, da prehajam v meno. Stara sem 40 let.
Zadnji bris, ki je bil brez posebnosti, sem imela oktobra 2015. Takrat sem imela podobne težave, ki naj bi jih povzročil polip in pa luteinska cista. Polip so mi takrat na urgenci odstranili in je bil negativen.
Prosim vas za nasvet, ali naj grem na pregled na urgenco ali naj pojem vse tablete primolut in počakam do 31.7. Za vaš nasvet vam bom zelo hvaležna.

Spoštovani,
v 4. desetletju življenja in tja do menopavze se rade dogajajo motnje pri ovuliranju in rezultat v obliki luteinske ciste ni tako redek pojav. To seveda povzroča motnje v ciklusih, prebojne, vmesne, izvenciklične krvavitve, močne menstruacije, ko cista poči ipd. Če se bo stanje začelo ponavljati, bo mogoče primerno kar sistemsko uvesti progestagen za 12 dni na mesec, da see prepreči ta nered, ki sicer res lahko z različno dolgimi prekinitvami traja tja do menopavze, do tja pa je lahko še več let in včasih kar celo desetletje. Ker ne vem, koliko debelo imate maternično sluznico, Progestagen Primolut Nor pa prime dobro le pri zadebeljeni sluznici, nimam vseh potrebnih informacij za svetovanje. Če ste s Primolutom že začeli, ga uporabljajte vsaj 12 dni, nakar po prenehanju pričakujte močnejšo krvavitev, ki bi se pa morala končati v tednu dni. Če ne, bo treba ponovno do ginekologa.

Pozdravljeni!
Se bom kar priključila tej temi. Imela bi vprašanje glede abrupcije posteljice, saj na internetu o tem ne piše kaj veliko.
Sem tretjič noseča (36t 2/7), v teku te nosečnosti sem bila pogosto v bolnišnici zaradi krvavitev, v zadnjih 14 dneh kar 2x. Enkrat zaradi bolečin, ki jih je ctg zaznaval kot popadke in so v roku 5 ur ponehali, drugič po rutinskem pregledu kjer je bila ugotovljena blaga krvavitev, ki pa je sama nisem zaznala. V prejšnjih nosečnostih sem imela zaradi krvavitev pri obeh otrocih indukcijo poroda, pri ta drugi je v 37t bila potrjena abrupcija. Zanima me ali je možno da se bo v tej nosečnosti ponovila? Naj omenim da razen krvavitev nisem imela drugih simptomov, kot so močni krči in slabost. Ctg je bil vedno bp, tudi sedaj v tej nosečnosti je Ctg in UZ vedno bp, ne ugotovijo pa razloga za krvavitve. Strah me je da bi se mi v tej nosečnosti stanje ponovilo pa tega ne bi niti opazila.
Sedaj mi pogosto otrdeva trebuh, včeraj pa so se ob tem pojavile še bolečine v predelu nad popkom. Vem da je otrdevanje trebuha proti koncu nosečnosti normalno, so lahko prisotne tudi bolečine, ki sicer minejo ko otrdelost popusti?
Hvala in LP

Spoštovani,
pravzaprav nimam kaj odgovoriti. Abrupcija posteljice je po defoltu nenapovedljiv in nepredvidljiv zaplet nosečnosti in kolikorkrat se pač zgodi, se zgodi in ga kljub vsej diagnostični tehnologiji ne znamo niti napovedati niti predvideti, pogosto celo niti zanesljivo diagnosticirati, ker se ga ne opazi vedno. Abrupcija placente je tipična klinična diagnoza, h kateri tehnologija žal kaj dosti ne doprinese in tistega, ki se na tehnologijo preveč zanaša, ta kvečjemu zapelje v prezgodnjo ali napačno diagnozo ali spregledanje abrupcije. Strah ni rešitev, prej težava, saj je logično, da zategnjenost in adrenalinsko stanje prej spodbudi takšen dogodek kot ga prepreči. CTG tudi ni sredstvo, ki bi nam pri tem kakorkoli pomagal, otrdevanje maternice pa je v tem času več kot normalen pojav. Skratka, prav ničesar ne morete storiti niti preprečiti, če vam je namenjeno, pa tudi medicina ne pozna nobenega preventivnega ukrepa proti takšnemu pojavu.

Najlepša hvala za odgovor!
Sem Rhd- partner pa Rhd+, Rhd + so tudi najini otroci, je možno da je to neskladje kaj pripomoglo k tem težavam?
Ko ste omenili UZ diagnostiko, naj povem, da je hčerka, pri kateri so mi ugotovili abrupcijo, po porodu tehtala le 2030 in merila 48cm, pa tega niso ugotovili. Za odgovor sem dobila le “ugotavljanje stanja na podlagi UZ je zelo nehvaležno”. Torej to pomeni da pregled z UZ, ki naj bi bil bp ni vedno nujno da je?
Hvala

Spoštovani,
odgovor na vaše vprašanje je dejansko večplasten in iz nadaljevanja boste verjetno razbrali, zakaj vam niso želeli reči drugega kot so vam povedali. Ko enkrat začneš pojasnjevati takšne reči, se namreč težko ustaviš. Naprej jasno, ne, neskladje v krvnih skupinah ni imelo nič pri tem.
Kot prvo UZ diagnostika ni tako “natančna” kot se zdi iz mer z decimalkami milimetrov. V bistvu je vgrajena merska napaka sistematično okrog 10%. Kaj to pomeni? Da npr. meritev premera glavice 80 mm lahko pomeni, da je res 80mm, lahko pa je v bistvu karkoli med 72 mm in 88 mm, pa se zaradi tega ne smemo pretirano vznemirjati. Enako velja za vse mere. Če se iz mer, ki imajo 10% napako ocenjuje težo ploda, je seveda tudi ta ocena z vgrajeno napako. Napako seveda lahko zmanjšuje sistematičnost in standardizacija postopka merjenja, vedno isti preiskovalec, izkušenost preiskovalca, sodobnost UZ naprave, uporaba primernih tabel za izračunavanje teže ploda (teh je mimogrede v svetovnem merilu preko 20 in vsaka deluje drugače na različni populaciji – naciji). Ocena teže vašega ploda bi torej lahko bila kjerkoli med 2000 in 2600g v času poroda, kako je rasel še 3 do 4 tedne pred tem, brez meritev ni mogoče reči in če bi ga seveda merili vsakih 3 do 4 tedne, pa vam to sistemsko ne pripada, z merjenjem razdalje sramna kost – vrh maternice pa se suhih plodov pogosto ne da učinkovito odkrivati). Če upoštevamo zgolj vse zgoraj našteto, vam mora biti jasno, kako ranljiva je navadna UZ meritev ploda in vse, kar izhaja iz nje, če se poenostavi le enega od naštetih dejavnikov, kaj šele, če je vse skupaj zelooooo ohlapno, na hitro in mimogrede opravljeno, tako kot žal pogosto je, ker je v čakalnicah toliko čakajočih nosečnic, zdravnikov in naprav pa premalo in nenazadnje tudi zato, ker so zdravstvene storitve po tako nizkih cenah, da kaj boljšega niti ne smemo pričakovati. Kakorkoli namreč obrnemo, velja, da za malo denarja ne moremo pričakovati veliko muzike. Naprave so pogosto stare in amortizirane, ljudje utrujeni in naveličani, demotivirani tudi zaradi dnevnega poslušanja pritožb nad odkloni, na katere 99% zdravstvenih delavcev nima nobenega vpliva, pacienti pa vse bolj zahtevni in koristijo zdravstvene usluge tudi takrat, ko jih ne potrebujejo, ne vem, mnogi očitno iz dolgega časa ali zato, ker preveč surfajo po spletu in iščejo diagnoze, ki si jih potem postavljajo sami, pa so v bistvu brez težav in s tem kradejo čas zdravstvenemu osebju in denar sistemu, ki bi ga sicer porabili za tiste, ki pomoč res potrebujejo.
Drugo je ravnanje. Za vsako ravnanje moramo najprej imeti ugotovitev. Za vsako ugotovitev je treba biti ravno prav kritičen. Če smo preveč “zagnani”, bomo bolezensko diagnozo postavili prepogosto, ukrepali prehitro in s tem naredili več škode kot koristi. Če smo premalo zagnani, bolj malodušni ali nismo pri stvari, se nam diagnoza lahko izmuzne in jo postavimo prepozno, ukrepamo prepozno in so učinki ukrepanja slabši ali povsem izostanejo. Kako zagotoviti, da bo vsega ravno prav? Tega se žal ne da, da pa se temu približati, predvsem tako, da se v reševanje strokovnih problemov ne vtikajo ljudje, ki za to niso usposobljeni in prav to se dogaja kar naprej tako iz strani politike, uradnikov in menedžerjev v zdravstvu kot s strani pacientov. Kar naprej nam zdravstveni menedžerji omejujejo kakovost opreme in materiala, s katerim delamo, srečujemo pa zaskrbljene nosečnice, ki imajo polno idej, kaj vse bi lahko šlo narobe. In ne pozabijo dodati, da si želijo res zdravega otroka. Seveda, mi pa verjetno ne…:-)…
Pa da svoj esej zaključim tako, da boste od tega vsaj kaj imeli. Abrupcija je nepredvidljiv in nenapovedljiv dogodek, v bistvu zaplet, ki se lahko konča tudi slabo (z odmrtjem ploda), če je masivna in se zgodi daleč od porodnišnice. Na srečo je pogosteje manjša in samo sproži porod. Res je pogostejša pri nosečnicah, pri katerih plod zaostaja v rasti, večinoma pri takšnih, ki imajo v ozadju vsega skupaj kakšno bolezensko stanje, bodisi že prej obstoječ visok krvni tlak, ki ni bil zdravljen, bodisi kakšno vezivno avtoimuno obolenje (lupus, antifosfolipidni sindrom, trombofilijo) nekatere kljub nosečnosti kadijo ali pa razvijejo preeklampsijo. Pri vas je bil plod majhen za gestacijo in abrupcija placente je bila verjetno povezana s tem pojavom, vzročno pa morebiti le preko tretjega stanja, ki sploh ni bilo ugotovljeno ali pa vsaj ne še.
Če je torej res šlo za kombinacijo zastoja v rasti in abrupcijo placente, bi kazalo preveriti vsaj možnost obstoja antifosfolipidnega sindroma ali trombofilije. Presejalni test za ti dve stanji sta dve preiskavi, aCL in anti beta2 GPI. Če je kateri od teh dveh testov pozitiven, ima smisle iskati naprej in seveda pri za to usposobljenem strokovnjaku, najbolje pri specialistu, revmatologu.

Najlepša hvala za obširno razlago! 😊
Ne krivim zdravnikov, ki tega niso odkrili. Šokiralo me je le dejstvo, ki ste ga opisali, da ima UZ takšna odstopanja in da zaradi tega kdaj kakšna diagnoza “uide” ali pa se jo napačno – pre zgodaj postavi.
AFS sindrom ima moja mama, baje da je to avtoimuna bolezen – telo tvori mikrostrdke? (mama je imela 4 splave preden so ugotovili), je ta avtoimuna bolezen dedna? Ko so me spraševali glede bolezni v družini sem jim o tem tudi povedala, pa vendar kakšne preiskave niso delali… Je to potrebno opraviti samoplačniško?
Hvala

Spoštovani,
zdaj, ko imamo za preiskave pri vas še dodaten razlog, bi vsekakor le te priporočil. Dedno je zelo veliko stvari, seveda pri avtoimunih stanjih gre le za dedovanje nagnjenosti, ne nujno izražanja nekega stanja, zato ni nujno, da to imate, ampak ob omenjenih zapletih, bi na to možno vsekakor pomislil. Preiskave načeloma niso samoplačniške. če so medicinsko indicirane in pri vas so medicinsko indicirane.

Spoštovani,
Najprej bi se Vam najlepše zahvalila za odgovore in nasvete. Preiskave po mnenju zdravnikov več ne bodo potrebne, saj je že imamo našo punčko in hvala bogu je vse ok z njo.
Zgodba pa bi se lahko iztekla tragično in še vedno ne razumem določenih stvari…
26. Zvečer sem ponovno začela krvaveti (krvavitev kot pri močnejši menstruaciji), brez bolečin. Se odpravim v porodnišnico, kjer me nahrulijo, da če ne vem, da so krvavitve v tem obdobju normalne (dokler me ne pregledajo). Naj povem da je bil CTG in UZ spet bp.
Na podlagi tega so me hoteli spustit domov (hvaležna sem babici ki je spravila “v red” to zdravnico, da so me glede na prejšna stanja ponovno obdržali na opazovanju). Na oddelku me je čez kakšne dve uri začel bolet trebuh, vsakič ko je trebuh otrdel me je močno bolelo v predelu nad popkom. Ker se je bolečina stopnjevala so mi priključili CTG. Vsakič ko me je začel boleti trebuh so plodu utripi začeli padati iz 140 na 80, za nekaj časa, nato se je popravilo. Poslali so me v porodno na kontinuiran CTG, kjer se je zadeva par ur nadaljevala, dokler utripi niso padli za dalj časa in se je začela panika… Sledil je urgentni CR. Naj povem da sta bolečina in otrdevanje prihajala v intervalih, bolečina je bila ostra in se je pojavljala samo v omenjenem predelu.
Skrbi me dejstvo, da kljub temu, da so naredili CR in dejansko lahko pogledali “noter”, še vedno ne vedo kaj je razlog. Plod ni imel popkovine ovite okrog vratu in posteljica je bila videti bp.
Ali še obstajajo kakšne možnosti za dodatne preiskave, da se ugotovi zakaj je prišlo do tega? Skrbi me da bi zadeva lahko bila dedna.
Hvala in Lp

Spoštovani,
takšni zapleti pri porodu niso dedni. Šlo je za “fetalni distres”, torej odziv pretiranega stresa na popadke in to se je ustrezno kazalo na CTG posnetku in ekipa se je na to pravilno odzvala. Pojava za nazaj ni treba raziskovati, ker je mimo. O tem kolikor ste imeli sreče in koliko je k uspešnemu rojstvu zdravega otroka doprineslo tudi znanje, pa mislim, da ne bomo razpravljali na tem mestu.