FRANKOLOVO 63. OBLETNICA
Zgodilo se je v Celju, 12. februarja 1945
Prababi, pa ne že spet…
http://med.over.net/forum5/read.php?186,3459601,3459866#msg-3459866
beri, beri, beri… moje stališče se v tem letu ni nič spremenilo.
Vir: SVOBODNA MISEL, 14. marec 2008
KRVAVE JABLANE V FRANKOLOVEM
Wiesentalov Inštitut na Dunaju uvršča tragedijo na Frankolovem 12. februarja 1945 med najbolj pošastna dejanja nacistov v drugi svetovni vojni. Vedeti je treba, da so ta zločin izvršile predvsem Hitlerjeve zveste SS-enote z gestapom na čelu. Zgodovinar Stane Terčak je v svoji knjigi Frankoloovski zločin zapisal:
“Vzrok za to gnusno reakcijo nacistov leta 1945. je bilo v času, ko so enote 14. devizije 2.2.1945 leta v zasedi na cesti Konjice-Frankolovo-Celje napadle sovražno vojaško kolono, med katero je bil tudi osebni avto okrožnega vodje Antona Dorfmeisira. Pri tem napadu je bil hudo ranjen in naslednji dan je v bolnišnici Celje umrl. Ta je že za časa stare Jugoslavije, ko je imel svoj vodilni nacistični sedež v Gradcu na Štajerskem, zlasti v Celju in bližnji okolici pridobil 1066 članov, svojih zvestih pristašev. Ti člani so se po zasedbi Jugoslavije s strani Hitlerjevih vojaških enot takoj vključili v nemške, nacizmu zveste tajne službe in odkrito delovali proti zavednim Slovencem. Ti ljudje so tvorili jedro agentov, ki so nato izvajali aretacije, streljali in pošiljali zavedne Slovence v taborišča.”
SS-general Rösener se je takoj, ko je izvedel za smrt Dorfmeistra, iz Ljubljane pripeljal na sedež gestapa v Maribor k šefu Kurtu Stategeju. Na list papirja mu je napisal odredbo o takojšnjem obešanju stotih zapornikov, in to na kraju, kjer je bil ranjen Dorfmaister. V največji tajnosti so stekle priprave za izvršitev ukaza generala SS. Določen je bil tudi dan izvršitve kazni. Vse priprave je vodil šef gestapa v Mariboru Kurt Stage s pomočnikoma Franzem Wiegelejem in Georgom Kramholerjem iz izpostave v Celju. Kramholeer je osebno prisostvoval in vodil proces obešanja, Stage pa se je temu izognil, čeprav je general Ervin Rösener določil, da mora biti prisoten tudi on.
Iz tedanje občine Žalec je bilo pet talcev, iz Zasavja pa šest.
Udeležil sem se javne razprave leta 1947 v Mariboru, ko je med 16. in 20. junijem zasedalo Divizijsko vojaško sodišče Celje in so sodili zgoraj navedenim vodilnim funkcionarjem tajne policije.
Sodišče je zasedalo v prostorih, kjer je danes mariborsko gledališče. Vojaškega tožilca je posebej zanimalo, zakaj so za talce izbrali tudi mladoletne in sploh mlade talce, kar je še posebej gnusen in najhujši zločin. Med njimi je bil tudi moj brat Franc. Izdan je bil, ko se je novembra 1944 vračal iz Zgornje Savinjske doline, kamor je, tedaj še na osvobojeno ozemlje, gnal živino in ob povratku utrujen zaspal na nekem seniku pri Letušu. Toda izdan je bil, aretirali so ga vermani in predali celjski policiji.
Na vprašanje vojaškega tožilca je Stage odgovoril, da so zelo težko pripravili seznam stotih zapornikov – talcev. Predlagali so ga strokovni referenti gestapa, ki so v postopku obravnavali posamezne zapornike.
Obtoženci so začeli pod težo dokazov obremenjevati drug drugega, zlasti vodjo gestapa Kurta Statega, ki je bil generalu Rösenerju odgovoren za pravočasno sestavo imen obsojencev. Le-ta je ob koncu izjavil:
“Generalu smo v Ljubljano osebno dostavili seznam. Rösener ga je v Ljubljani dal na vpogled predsedniku tedanje vlade Leonu Rupniku.”
Menim, da je bil tedaj še čas za morebitno posredovanje, s katerim bi lahko dosegli milejšo kazen, če bi bila za to pripravljenost.
Tistega usodnega, izredno mrzlega jutra 12. februarja 1945 se je zgodilo najhujše. Prav takrat se je zavezniško vojno letalstvo pripravljalo, da bo na Paški Kozjak odvrglo večjo pošiljko pehotnega orožja, zlasti oblačil (vojaške pelerine in drugo). Na tem sektorju in Brdcah so bile koncentrirane brigade 14. devizije. Akcijo za vojaško pomoč je tedaj vodil ameriški podpolkovnik Franklin Lindsay. Štabne službe so tisto jutro namerile -17°C na območju Celjske kotline. Sam sem bil tedaj v obveščevalni službi devizijskih enot, zato so mi bili ti podatki znani. Žal pa nismo vedeli kakšna tragedija se tega dne dogaja v Grabnu pri Stranicah. Ko je načelniš štaba Marjan Jerin izvedel za tragedijo, je bil ogorčen in je nas obveščevalce močno kritiziral. Ko je operativni štab devizije opazil večje premike nemške vojske, namenjene varovanju, je sklepal, da jim grozi nevarnost partizanske vojske na tem sektorju. Policijska tajnost je bila tedaj tako temeljita in izvedba izredno hitra, da nismo mogli nič ukreniti.
Ob 5. uri zjutraj tistega februarskega dne je na dvorišče zaporov v Celju pripeljalo sedem vojaških vozil iz Zabukovice pri Žalcu, kjer je bila vojaška enota SS, ki so jo sestavljali banatski Nemci. Kamioni so bili na pol odprti in vojaki na njih močno oboroženi.Iz celjskih zaporov so na dvorišče nagnali sto zapornikov. Na hrbtu so jim roke trdno zvezali z žico, da so jim kmalu pomodrele. Strpali so jih na kamione in slabo oblečene v velikem mrazu odpeljali proti Frankolovemu, kjer so se ustavili. Na levi v smeri Frankolovo-Konjice, so opazili, da večja skupina drugih zapornikov koplje večje jame, in ko sta dva banatska Nemca začela zavezovati vrvi na veje jablan ob cesti so obsojenci postajali nemirni, zbegani in obupani. V smrtnem strahu niso mogli zadrževati niti blata ne urina. Z besedo je težko izraziti njihovo psihično stanje. Policija je ljudem ob cesti ukazala, naj zagrnejo okna svojih hiš in jim prepovedala pogled na kraj dogodka.
Decembra 1945 sem dobil poziv od Vojaškega sodišča Celje, da naj bi nastopil kot priča v nekem drugem dogodku. Vrnil sem se iz Zrenjanina v Vojvodini , kjer je bila nastanjena 14. devizija. V Celju sem častnika prosil, naj mi omogoči ogled kraja tragedije na Frankolovem, in ta mi je ugodil.Tam mi je gospa Fijavževa pripovedovala o strašnem zločinu, ki je pretresel vse domačine. Med talci je bilo več mladoletnih; bili so še otrocci, jokali so, dergetali, obupani so klečali na tleh in prosili naj jih izpustijo, klicali so mame, naj pridejo ponje. Kdor je to dogajanje videl in doživel, ne more verjeti, česa vsega je človek sposoben, kako se lahko spremeni v razjarjeno žival. Rablja sta jih privlekla k drevesu in postavila na stol, na katerem niso mogli stati; sedeli so in prosili, naj jih spustijo domov.
Po tragičnem in mučnem dogodku so žrtve z jablan položili na tla in jih slekli. Fijavževa je opazila, da je nekaterim iz žepa padel rožni venec. Pobrala jih je pozneje zakopala v bližnji grob.
S tega pretresljivega kraja sem odšel domov, na Ponikvo pri Žalcu. Mami o tem, kar sem izvedel, nisem povedal ničesar, tudi pozneje ne. Zanjo je bil to strašen udarec, zlasi še potem, ko je izvedela, da tudi moža, mojega očeta, ne bo več iz taborišča Dachau.
Članica Spominskega društva sto frankolovskih žrtev, žal že pokojna pisateljica Vera Remic Jager, je svojemu očetu in vsem žrtvam v Frankolovskem pasijonu zapisala:
“Zavedam se, da ni besed, ki bi izrazile vsa občutja nedolžnih ljudi, obsojenih na pošastno smrt, vso grozo, ki jim je pod vešali razklala dušo in zbegala razum. Samo oni so vedeli zanjo. Otrpnila je v morilskih zankah. A tudi, če bi se kdo od talcev rešil, se prav tako ne bi mogel zaobjeti v svojih besedah, marveč bi jo do zadnjega diha obnavljal v svoji razbičani zavesti.
Vojne grozote so zapustile v duševnosti vsakega človeka, ki jih je doživel, neizbrisane sledove, posebno mlade ljudi so za vselej zaznamovale. Toda ne preostane nam drugega, kot da se sprijaznimo tudi s tem deležem življenja, pa naj bo še tako trpek in bridek. Brez te osvobajajoče sprave s preteklostjo bi nam bilo težko živeti naprej.
Shirala bi pod okamenelo bolečino ali pa bi potonila v živem sovraštvu.”
V ta vprašanja naj bi danes posegla tudi komisija pri Vladi Republike Slovenije, ki ji predseduje JOŽE DEŽMAN.
Na tisoče nerazčiščenih in neraziskanih vprašanj glede števila izdajstev kolaboracije, zaradi katerih so trpeli in umirali zavedni Slovenci, terjamo odgovor in hkrati tudi delček zanimanja, kot ga omenjena komisija kaže za žrtve na drugi strani.
Ne sovražimo ljudi, tudi tistih ne, ki so bili po svoji zmoti ali kako drugače na sovražnikovi strani. Zavzemamo se za pomiritev in spravo, nasprotujemo pa temu, da bi obema stranema iz tistega zgodovinskega časa pripisali kar enako krivdo.
Avtor: Milan Razdevšek
“Partizani so namreč tudi na Primorskem pobili več Primorcev kot pa okupatorjev.”
https://www.casnik.si/brezmadezno-partizanstvo-na-primorskem/