ČAS, KI ŽIVI! – GONARS
ČAS, KI ŽIVI! – Zato ga spoštujmo in ne pozabimo!
V Gonarsu je bila 22. septembra 2007,
SPOMINSKA SLOVESTNOST OB 65. OBLETNICI USTANOVITVE TABORIŠČA GONARS
Vse navzoče na spominski slovesnosti je pozdravil župan Občine Gonars.
Lepo pozdravil vse prisotne internirance, ki so v Gonarsu preživljali hudo trplenje.
Predlagal je enominutni molk za preminule žrtve.
Slavnostni govornik je bil mag. Vasja Klavora dr. med. podpredsednik Državnega zbora Republike Slovenije.
Pozdravni nagovor je imel tudi predstavnik Sekcije nekdanjih internirancev Čabra.
Bilo je še več govornikov, na koncu govora, pa vsak dejal, da se kaj takega ne bo dogodilo, NIKOLI VEČ!
Slovenska kulturna točka – Oktet Raskovec je zapel več pesmi, med drugimi tudi, LIPA ZELENELA JE, in recitacije.
Kulturni program, nastop iz Čabra, deklamacije.
Ob polaganju vencev je igrala godba Gonars.
Vse govore so prevajali v italijanski in slovenski jezik.
Govorniki so navzoče popeljali v čas trplenja.
Mnogim so se utrnile solze. Žalostno je gledati take prizoze.
Radostni objemi preživelih internirancev, ki so se zopet srečali in spominjali na takratno trpljenje.
Župan Občine Gonars, je vse prisotne povabil v telovadnico, kjer je Občina Gonars pripravila zakusko in pijačo. Udeleženci spominske slovesnosti so se pripeljali z mnogimi avtobusi in osebnimi avtomobili.
Prirediteljem spominske slovesnoti se je zahvalil predsednik Taboriščnega odbora Rab-Gonars Herman Janež, Ljubljana.
O tem dogodku v Gonarsu so poročali samo na POP TV, v drugih medijih nisem zasledila, tudi na TV SLO 1, ne. Mogoče se motim?
O Gonarsu so napravili film, povedano je bilo, da bo preveden v slovenščino, menda je obljubil gospod Možina iz RTV Slovenija.
Bomo videli?
http://24ur.com/naslovnica/novice/slovenija/20070922_3106071_60049022.php Spomini še vedno živijo, Gonars
Ta link je bil že podan v temi “povojni poboji 2”, napisal “TCO”
V SMRTNI CELICI
07. – 17. 8. 1942
Zaprt sem v celici in čakam,
kdaj pride pome smrt-birič,
in ure dol in gor korakam,
devet dni zgodi se “nič”.
Vsiljiva žarnica nad mano,
me ostro moti noč in dan,
pred celico pa neprestano
me straži črni Italijan.
Skoz luknjo line zijajoče
notri njegov pazljiv pogled,
njegov korak v možganih tolče
in moj korak v nedogled.
In od vsega pijan, utrujen
na postelji sedim, molčim
in dremajoč, na pol prebujen
obrnjen v steno – zamižim.
Nasproti vrat visoka lina,
poševni rob, železni križ …
Tu v prsih čudna bolečina.
Kdaj v tole glavo strel dobiš?
Železna postelja ob steni
trdno pritrnjena je v zid.
Železo zdaj, se misel zmeni,
in od železa boš ubit!
Čez posteljo jetniška deka
pogrnjena skoro do tal.
Mi bo fašistična pokveka
čez mrtvo glavo krpo dal?
Premakniti te postelje
ne moreš in – ne smeš!
Ne sodbe te, usode ne
ne ganeš ti, da veš!
Ta miza s čvrstimi vijaki
pritrjena na tla in stol.
TAko na tejle smrtni tlaki
mi ne uide smrtni kol!
Ta miza prazno zevajoča
brez prta, vaze, tenkih knjig!
Brezdelnost vseubijoča
praznote smrtne je nanig?
Samo ta luč neugasljiva,
samo koraki črnih straž
in misel težka in vsiljiva:
Zakaj? Čemu življenje daš?
===========================
(Filip Rihar, Volterski vzdihi)
RISIERA DI SAN SABBA
MONUMENTO NAZIONALE
cOMUNE DI TRIESTE
RIŽARNA,
pri Sv. Soboti je nemški okupator, najprej spremenil v začasno jetniško taborišče za italijanske vojake, ki so bili ujeti po 8. septembru 1943.
Proti koncu oktobra so Rižarno spremenili v policijsko jetniško taborišče. Od koder so pošiljali deportirance v Nemčijo in na Poljsko, kjer so skladiščili naropano blago ter zapirali in likvidirali talce, partizane, politične jetnike in Žide.
Na levi strani je v podvozu prva soba “celica smrti”, kjer so jetnike pobijali z “batom”, razstavljen je v muzeju. Bat je na ročaju, na koncu je svinčen bat, udarec s tem batom je bil smrten, saj se je iz glave takoj ulila in brizgnila kri. V majhnih 17-tih celicah so bili jetniki, ki so morali že sami do konca izmučeni, pripeljane razne ujetenike odvleči v krematorisko peč, kjer so za njimi končali tudi ti. V muzeju vidiš poslovilna pisma ujetnikov.
Krematorij je bil zgrajen na osnovi načrta “izvedenca” Erwina Lamberta, ki je že zgradil krematorijske peči v raznih nacističnih koncentracijskih taboriščih.
Več boste prebrali v spodnjem linku. Veliko je napisano, še več pa vidite tam, na samem kraju. Opis dogodkov je v petih jezikih, tudi v našem.
Spodnji link sem slučjno odkrila, nanaša se na zgoraj napisano temo:
“ČAS, KI ŠE ŽIVI – GONARS”, link posredujem zato, ker si vsega nisem zapomnila.
O Gonarsu imam še nekaj podatkov, mogoče kdaj drugič.
http://www.zzb-nob.si/rubrike.php?rubrika_aktualno=89
Ne vem, ce bomo pod sedanjo oblastjo to videli na nacionalni televiziji.[/quote]
Ne, na nacionalni televiziji, se film menda še ni vrtil, predvajajo ga po nekaterih krajih. Tudi kupi se ga lahko, po ceni 10 evrov, da film lahko gledaš doma.
V soboto 26. aprila 2008 sem pa dočakala obljubljeni film o taborišču Gonars in Rab. Tam je umrlo mnogo zavednih Slovencev, tudi nedolžnih otrok.
Preveden je bil iz italijanščine v slovenščino. Takrat je bilo rečeno, da bo za prevedbo filma poskrbel gospod Možina iz RTV Slovenija.
NE, NE, gospod Možina se ni pobrigal za prevod filma, on je raje poskrbel, da se prav danes zopet vrti film o “Petričkih” na TV 1 SLO.
Za nedolžne “Petričke”, ki so trpeli in umirali v taboriščih na Rabu in Gonarsu, se ni pobrigal. Mnogo otrok se je tam rodilo, bili so brez pelničk, brez hrane, saj mamice sestradane, niso imele mleka pri taki hrani, da bi jih dolile, zato jih je mnogo tam umrlo. Za pokop teh Petričkov, je bil poseben prostor, ko so jih po več letih odkopavali, še kosti ni več bilo.