Ja, ganljiva je ta skrb desničarjev za belo raso in slovenski narod še posebej. Bi človek še padel na finto njihovi propagandi, če ne bi vedel, da desničarje kot delodajalce prav malo briga za blaginjo sodržavljanov, ko jim plačujejo samo minimalca in še goljufajo pri socialnih prispevkih in nadurah. Oni so proti priseljevanju tujcev, jih pa vseeno radi zaposlujejo v firmah, da lahko zbijajo ceno dela sonarodnjakom. Desničarjev so polna usta skrbi zaradi premajhne rodnosti, mladih slovenskih žensk pa vseeno ne zaposlujejo, da ne bi slučajno zanosile in odšle na porodniško. Tudi slovenske samohranilke so jim sramotne, ker rojevajo pankrte, s katerimi potem njih, poštene garače, davčno obremenijo, da se jim plačujejo razni socialni transferji. Desničarji, ki jim tako srce gori za slovenstvo, bodo kot najemodajalci vseeno dajali prednost tujcem prek airbnb kot pa slovenskim bratom in sestram. Njim bodo ponujali samo tisto, kar tujcem ne morejo prodat – plesnive socialistične garsonjere po oderuških cenah. Ko postavljajo cene, takrat jih nič več ne briga za socialno varnost sodržavljanov – take so pač cene na trgu, pa naj crknejo pod mostom, če jim ne odgovarja. Oni že niso socialna ustanova za slovenske nesposobneže, ki niso nič svojega betona ustvarili. Desničarji so polni besed, da je treba najprej poskrbeti za slovenske reveže. Ko pa je govora o slovenskih revežih, takrat jih takoj mine volja do solidarnosti, ker gre menda za same lenuhe in parazite, za katere oni že ne bodo razmetavali svoj težko prigarani denar. Desničarji zamerijo slovenski levakarski vladi oziroma vladam, da jih skrbi samo za lastno rit, namesto da bi si prizadevali za odpravo revščine in brezposelnosti med Slovenci. Ko jih vprašaš, kako bi sami reševali te probleme, ti odvrnejo, da nimajo kaj oni tega reševat, da je vsak sam zase odgovoren, da je dela v Sloveniji dovolj za tiste, ki ga hočejo, da se pridnim, sposobnim in delovnim v Sloveniji ni bati revščine, ter da je hrane dovolj v smetnjakih. Desničarji tulijo, da levakarska oblast premalo vlaga v razvoj tega in onega, hkrati pa zaripli hropejo, da je utaja davkov povsem legitimna, da oni že ne bodo plačevali raznih skorumpiranih vladnih projektov, da ne bodo plačevali slovenske javne uprave, slovenskih socialcev, zdravstvenega sistema in šolstva, ker je treba to vse privatizirat, potem pa naj si vsak (Slovenec) po svojih zmožnostih plačuje šolanje, zdravstvene in druge storitve, če nima, naj se pa pod vlak fukne. Toliko o njihovi skrbi za lasten narod.

Precej boljšo reklamo jim delaš, kot si jo sami.

Ali pa skrb desničarjev za slovenskega delovnega človeka. Slovenski delovni človek je heroj, dokler ne pride predlog za zvišanje minimalne plače za par evrov. Takrat pa vsa desnica v luft, da je to ropanje lastnikov kapitala, da bo gospodarstvo propadlo, da je slovenski delavec neproduktiven, samo strošek, delavci so lenuhi, nefleksibilni, poznajo samo pravice in nobenih dolžnosti, nelojalni so in zaščiteni kot medvedje … Desničarski delodajalec, varuh slovenstva in slovenskega delovnega človeka, ki bi za narod dal vse, tudi vsakič zagrozi, da je za par evrov večjo delavsko plačo pripravljen seliti firmo v tujino in dajati delo tujcem. Drugače bi pa načeloma vse žrtvoval za slovenski narod in domovino.

K sreči imamo veliko izvrstnih levičarskih zasebnih podjetij. Zaposlujejo veliko in plače so preko 1500 €. Prispevajo levji delež k zaposlovanju Slovencev.
Kot so Elekta in podobne. Ne pa neki desničarski izkoriščevalcem kot Akrapovič, Pipistrel ipd…ki bi jih po poslancu Levice Mihi Kordežu morali nacionalizirali. Samo sramoto delajo državi. Kajne?

Desničarska ljubezen do lastnega naroda in države se konča, ko je treba plačat (minimalno) plačo, prispevke in davke. Takrat je pa slovenska država za njih banana republika, nevredna obstoja, slovenski narod pa drhal, opranoglavci, ovce, lenuhi in paraziti.