Marksisti pravijo da se prebivalstvo stara in zato vabijo nove državljane KOT ŽE OD PAMTIVEKA, V EGIPTU V ANATOLIJI V GRČIJI VSEPOVSOD JE ZAMENJANO PREBIVALSTVO

Marksisti ne obstajajo je rekel Žižek, zato lahko brez skrbi rečem; Ven. Ven veeen vrn ven ven veeeeeeen ven ven ven ven vuuuuuuuun nisi dobrodošel tu idi ven !!!!!!!!!!!

Pravzaprav to govorijo lastniki kapitala, ki bi radi imeli dovolj potencialnih tlačanov, da bi obdržali mezde na nizki ravni. Ne bi rekel, da so oni marksisti, je pa Marx pred 150 leti pisal o teh njihovih interesih in težnjah.

Negativne pojave v modernih evropskih družbah, ki lahko, če ne bodo pravočasno ustavljeni, pripeljejo do popolnega razkroja Zahodne civilizacije, na splošno uvrščamo lahko v eno zunanjo grožnjo v obliki množičnega priseljevanja ali v drugo, notranjo grožnjo, ki jo predstavljajo subverzivne ideologije kulturnega marksizma in liberalizma. Prva grožnja, katere cilj je demografska zamenjava avtohtonih narodov Evrope z enim mešanim prebivalstvom, ki ga bo lažje nadzirati, vzbuja več nelagodja in skrbi med Evropejci, saj so njene posledice bolj vidne, obenem pa se kaže tudi skozi porast kriminala in nasilja v multikulturnih prestolnicah Evrope. Vendar pa je to množično priseljevanje, ki ga spremlja demografska kriza in porast nasilja v nekoč dokaj mirnih homogenih evropskih družbah le posledica druge, pravzaprav večje grožnje za naše narode, ki se izraža v zgoraj omenjenih subverzivnih lažnih ideologijah, katerih cilj ni le spremeniti družbo, temveč pred tem spremeniti tudi evropskega človeka samega, spremeniti njegovo naravo in zatreti njegove instinkte, ki so mu služili in ga vodili od začetkov naše zgodovine, ter omogočali njegovo preživetje v velikokrat nevarnem in neprijaznem okolju evropske divjine. S pomočjo naravne selekcije, ki je te instinkte v naših davnih prednikih še ojačala, je Evropejec razvil višjo stopnjo zavesti, odgovornosti, pravičnosti in solidarnosti, saj so v neprizanesljivem okolju tistega časa preživeli le tisti, ki so bili pripravljeni sodelovati, si pomagati, ter skrbeti drug za drugega, obenem pa so morali biti sposobni tudi predvidevati različne situacije, ter pravočasno pripravljati načrte za prihodnost, kar je vključevalo utrjevanje zavetja, nabiranje hrane, lov in tako naprej. Tako so ravno ti z naravno selekcijo podkrepljeni instinkti, skupaj z neusmiljenim okoljem oblikovali zavest Evropejca, ter posledično pripeljali do ustanovitev prvih skupnosti naših prednikov. S časom je seveda Evropejec, s pomočjo svojega ustvarjalnega duha, ter za njega značilne želje po raziskovanju , zgradil Zahodno civilizacijo, katere dosežki so pripomogli k razvoju celega sveta. Vendar pa se je s tehnološkim napredkom pojavilo tudi prepričanje, da človek lahko ukroti naravo, da je narava nekaj kar lahko preseže, in ravno to strupeno prepričanje je počasi odprlo vrata vse bolj nenaravnim in sprevrženim idejam, ki v naši dobi dosegajo svoj vrhunec. Človek morda lahko ukroti divjino, vendar pa ne more ukrotiti ali preseči večnih zakonov narave, ki veljajo tako zanj, kot tudi za vsa druga živa bitja. Nasprotno, če želi preseči dosežke svojih prednikov, ter postavljati nove mejnike, mora večne zakone narave predvsem ubogati, ter se ravnati v skladu z njimi.

Zato danes kljub tehnološkemu razvoju sodobni Evropejec okužen s prekomernim individualizmom, ki v njemu prebuja le najnižje živalske nagone in potrebe, še zdaleč ne dosega duhovne razvojne stopnje svojih prednikov, ki so namesto k nižjim, stremeli predvsem k višjim potrebam po kulturi in tradiciji, ki nas delajo resnično človeške, ter nas ločujejo od ostalega življenja na planetu. Ta želja za ustvarjanjem in potreba za višjo kulturo je bila glavna gonilna sila, potrebna za rojstvo evropske civilizacije, za izgradnjo mogočnih palač, gradov in katedral , za arhitekturo srednjeveških mest in antičnih templjev, za umetniška dela, ki so stremela k zdravemu idealu moči, kot ga utelešajo starodavni kipi, freske in slike, ki izražajo etnično dušo Evropejca v nasprotju z današnjimi zmazki »moderne umetnosti«. Ta želja po ustvarjanju, po moči, po znanju, po odkrivanju in preseganju lastnih dosežkov se kaže tudi v naših starodavnih evropskih mitih, v starogrškem Prometeju, ki je ustvaril človeštvo ali v germanskem Odinu, ki je žrtvoval svoje desno oko, da bi lahko pil iz vodnjaka modrosti. Ti miti in zgodbe so navdihovali mnoge generacije mladih Evropejcev, ki so bili pripravljeni braniti svoje skupnosti, svoje domovine in svoja ljudstva tudi za ceno lastnih življenj. Razumeli so, da obstaja nekaj višjega, nekaj pomembnejšega od njih samih, da je obstoj naroda pomembnejši od življenja posameznika, saj se konec koncev kratka doba naših življenj ne more primerjati z življenjskim ciklom naroda, ki se razteza in oblikuje skozi tisočletja in skozi neštete generacije naših prednikov in potomcev. Kultura, identiteta in tradicija pa se nahajajo v osrčju vsakega naroda, ki se bo, dokler bodo ljudje skrbeli za ohranitev le teh, obdržal skozi vsako nevihto.

Seveda so se v zgodovini evropskih narodov in ljudstev velikokrat znotraj le teh pojavili tuji elementi ali pa sebični in oblasti željni hujskači, ki so ta idealizem in požrtvovalnost Evropejca za »višji cilj« znali izkoriščati za svoje lastne namene. Poleg vseh dosežkov in odkritij je zgodovina Zahoda polna tudi krvavih, krvoločnih bratomornih vojn, ki pa so velikokrat koristile le posameznikom na vrhu, medtem, ko so tiste spodaj pahnile v bedo in revščino. Vendar pa je bil v vsakem primeru ta evropski idealizem, usklajen z zdravim občutkom pripadnosti večji etno kulturi in narodni skupnosti, glavni branik pred vsemi poskusi manipulacije in izkoriščanju Evropejcev. Tudi, če je tujim elementom in izkoriščevalcem uspelo za določen čas prevzeti nadzor nad kakšnim evropskim narodom, se je po določenem obdobju takšna tiranija vedno končala z izgonom ali s smrtjo teh škodoželjnežev. Sicer so se tako domači kot tudi tuji izkoriščevalci in grabežljivci ( ponavadi je šlo za kombinacijo enih in drugih) marsikaj naučili iz napak svojih predhodnikov, zato so bili velikokrat tudi sami odgovorni za mnoge zgoraj omenjene vojne in spopade, saj jim je kaos vojne omogočal utrjevanje njihovega vpliva in moči, vendar pa popolna oblast in upravljanje z evropskimi narodi, ki tudi danes ostaja cilj mednarodnih globalistov, nista bila mogoča dokler je evropski človek ostajal zvest svojim idealom, svoji družini, etno kulturi, tradiciji in narodu. Zato je bilo treba evropskim narodom odsekati njihove korenine, uničiti njihov občutek pripadnosti lastni domovini in kulturi, ter enkrat za vselej spodnesti temelje Zahodne civilizacije. Treba je bilo ustvariti duhovno krizo, katere rezultat bi bil razkroj vrednot in morale povprečnega Evropejca, ter ustoličenje novih lažnih vrednot, ki bi znotraj evropskih družb širile dekadenco in kaos.

Tako francoska revolucija, kot tudi komunistične revolucije v začetku 20. stoletja so bile načrtovane s tem ciljem, vendar pa so, kljub temu da je Rusija padla v kremplje boljševikov, drugi evropski narodi večinoma zavračali marksistične internacionalistične ideje, saj so ostajali zvesti tradicijam svoje domovine in svoji narodni pripadnosti. Marksizem je bil s svojo idejo o temu, da je družba, oziroma okolje, glavni dejavnik pri oblikovanju človeške osebnosti, kljub temu, da naj bi se zavzemal predvsem za pravice delavcev in za socialno enakopravnost, predvsem orodje, ki naj bi izoblikovalo novega človeka, človeka brez narodnosti, delavca brez domovine, ki služi eni mednarodni eliti globalistov. Odmev marksističnega gesla »delavci vseh dežel, združite se« pa lahko slišimo danes v glavnem geslu in vzkliku sodobne liberalne levice »raznolikost je naša moč«. Seveda je ironija v tem, da ne gre za resnično spoštovanje raznolikosti, kot tudi pri marksizmu ni šlo za spoštovanje delavskega razreda, temveč so to le prazna gesla s katerimi želijo globalisti pridobiti mase, ki bodo opravljale njihova umazana dela. Tako kot so si nekoč marksisti za to nalogo izbrali delavski razred, pripada ta naloga danes raznim marginalnim skupinam in manjšinam, od priseljencev do raznih LGBT gibanj, vlogo buržuja, ki izkorišča delavca, pa je zamenjal beli evropski moški, ki naj bi zatiral te manjšine.

Zato, ker povprečen Evropejec ni nasedal marksističnim prevaram in ker so nasilne revolucije v večini evropskih držav propadle, so se izkoriščevalci in sovražniki Zahoda odločili za drug pristop, za infiltracijo v evropske državne in izobraževalne ustanove in v medijske hiše, ki so bile velikokrat že pod njihovim nadzorom, ter so tako začeli širiti lažne ideje s katerimi so zastrupljali predvsem mlade Evropejce. Te ideje vključujejo idejo o enakosti vseh ljudi, ki seveda zanika specifične karakteristike pogojene z določeno etnično pripadnostjo, idejo, da sta spol in rasa le družbena konstrukta, idejo o kulturnem relativizmu, predvsem pa idejo, ki postavlja v imenu človekovih pravic na prvo mesto posameznika in ne celotne skupnosti ali naroda. Prav tako so se ti zastrupljevalci ljudstev odločili uporabiti globok občutek za pravičnost, ki je značilen za Evropejca, proti njemu samemu, tako da so ga začeli prepričevati, da je Zahod skozi svojo zgodovino zagrešil grozne zločine proti drugim ljudstvom tega planeta, ter da so bili ti zločini tipični le za Evropejce, zato se moramo danes mi odkupiti tem »zatiranim« ljudstvom in obenem obsojati dejanja svojih prednikov.V misel evropskega človeka so tako zasadili seme dvoma glede njegove lastne tradicije in zgodovine, ki naj bi postala kar naenkrat zamazana s krvjo nedolžnih, dokler se je zaradi občutka krivde ni bil pripravljen odreči, obenem pa se je čutil dolžnega sprejemati ta »zatirana« ljudstva v svojo domovino. Nenadni občutki krivde zaradi dejanj svojih prednikov in razvrednotenje starih tradicij in vrednot, individualizem, ki prepričuje posameznika, da so njegove pravice pomembnejše od njegovih dolžnosti, razkroj družine s pomočjo raznih »spolnih teorij« in feminizma, ter redefiniranje pomena ženske in moške vloge v družbi, vse to je doseglo tisto, kar marksizmu ni uspelo s svojimi revolucijami, heterogeno družbo posameznikov, ki se ne poistovečajo več s svojo domovino, temveč so razdeljeni v različne skupine, katere je lahko nadzirati, z njimi upravljati ter jih, če je treba, obračati eno proti drugi. S pomočjo medijev se predvsem med mladimi promovira hedonizem in materialističen način življenja, ki ne le opravičuje, temveč celo podpira vdajanje nižjim nagonom. Evropski človek tako več ne stremi k nebu, k višini, k odličnosti in popolnosti, temveč je obrnjen navzdol k zadovoljevanju osnovnih živalskih nagonov, obenem pa ga obdaja apatija, ki je rezultat izgube vezi z lastno tradicijo in s kulturo svojih prednikov, ki sicer povezuje zdrave skupnosti in narode v celoto. Zato se zateka k prekomernem pitju, nezdravi hrani in celo k mamilom, ter tako preganja občutek praznine, za katerega niti ne ve dobro od kod se je vzel.

Le v takšnem stanju je nekoč mogočen Evropejec pripravljen pasivno opazovati uničenje lastne kulture in zamenjavo svojega ljudstva s prišleki iz dežel tretjega sveta. Razkroj naših vrednot in brezbrižnost modernega človeka sta posledici globoke duhovne krize sodobne Evrope, zaradi katere nam grozi da postanemo v prihodnosti manjšine v lastnih domovinah. Kulturni marksizem je zastrupil dušo Evrope, ki jo lahko ozdravimo le s ponovno vrnitvijo k našim tradicijam in kulturi, ter z nacionalnim preporodom, ki se v nekaterih državah počasi prebuja, vendar pa zaenkrat še nima dovolj moči, da bi zajel cel kontinent. Nekoč bojevit, danes pa »udomačen« in odvisen od lastnega udobja, ki mu je bolj pomembno od bodočnosti svoje domovine, moderen evropski človek slepo verjame vsemu kar sliši v medijih, ter nezmožen lastnih misli ponavlja navidez lepe besede o enakosti, človečnosti in strpnosti. Nekoč rjoveči levi in renčeči volkovi, ki so bili pripravljeni braniti vsako ped svoje zemlje, so se spremenili v pohlevno krdelo ovac, ki pokvarjenim voditeljem in globalističnim agentom slepo sledi v lasten propad, ter se celo veseli lastnega uničenja v imenu nekakšne »multikulturne utopije«. Če evropski človek ne bo spregledal laži in zlonamernosti modernih idej kulturnega marksizma in liberalizma bo postal tujec v lastni deželi, ki so jo s svojim znojem zgradili, ter s svojo krvjo branili, njegovi praočetje.

Pot iz te duhovne krize leži predvsem v zavedanju vsakega posameznika, da je del neke večje skupnosti, ter da ima dolžnosti tako do svojih prednikov, kot tudi do svojih potomcev. Zavračanje hedonizma in materializma, kot tudi apatije, ki se je zavlekla v pore modernih družb in alternativni način življenja, ki temelji na sprejemanju lastne identitete in na spoštovanju tradicij in lastne etno kulture, osveščanje drugih o bogati zgodovini in kulturi našega ljudstva, ter zavedanje, da spadamo kot narod v eno večjo evropsko družino, to je pot, ki nas lahko popelje iz trenutnega stanja apatije in omamljenosti.

Za zaključek pa se spomnimo še citata Dominiqua Vennerja, francoskega avtorja in velikega Evropejca:

»Ne verjamem, da bodo Evropejci, ko bodo sprevideli, da so v nevarnosti, kar tako dopustili, da se jih zamenja. Preteklost nam je pokazala, da so se zgodovinska prebujenja odvijala vedno zelo počasi, vendar jih, ko so se enkrat začela, ni moglo nič ustaviti.«

Vprašajte kapitaliste kje bodo dobili poceni delovno silo. Potem vam bo postalo tudi jasno zakaj se forsira tako politiko in kaj je v ozadju.

Kaj globalisti pridobijo z uničevanjem Evrope in Zahoda?

To je vprašanje, ki se v zadnjem času vse bolj pogosto pojavlja, saj se vse večje število ljudi začenja zavedati kaj se dogaja v Evropi, vendar pa še vedno niso sigurni kakšne so pravzaprav motivacije in razlogi za vsem tem, zato iščejo smiselne odgovore in obrazložitve trenutnega stanja, ki pa jih seveda ni najti v popularnih oz. »mainstream« medijih.

Odgovorov je več, vendar pa se glavni razlog za demografsko spremembo v Evropi, ki jo želijo doseči globalisti, skriva v tem, da rasno osveščeni Evropejci, ali pa združeni evropski narodi, predstavljajo največjo grožnjo njihovi hegemoniji in oblasti nad nami, zato želijo z demografsko spremembo Evrope, katero hočejo doseči preko masovnga priseljevanja, oslabiti to rasno zavest, ter onemogočiti vsako možnost, da bi se Evropejci kdaj v imenu lastnih interesov združili proti njim.V deželi, ki ni homogena, temveč ima rasno in kulturno mešano prebivalstvo z različnimi interesi in cilji, postane verjetnost, da bo le ena etnična skupina tega prebivalstva dominirala praktično nemogoča in ravno v tem se skriva razlog, da nas želijo spremeniti v manjšino v naših lastnih domovinah.

Ljudstvo, ki je združeno, s skupno identiteto, kulturo in zgodovino bo lahko hitreje mobilizirano v korist svojih lastnih interesov in bo prav tako hitreje prepoznalo sovražne tuje skupine v svoji sredini. Medtem pa je v »narodu«, sestavljenem iz različnih etničnih skupin, ki skupaj bivajo znotraj njegovih meja, težje spoznati kdo pravzaprav vleče vse niti.

Prav tako mase priseljencev iz različnih kontinentov, z različnimi kulturami, postanejo dimna zavesa za katero se lahko skrije določena etnična skupina, saj ne obstajata več le ena ali dve lahko prepoznavni tuji etnični skupini, temveč jih je veliko, kar dovoljuje tej določeni etnični skupini, da postane le ena izmed mnogih tako imenovanih manjšin, ter lahko predstavlja svoje interese kot interese vseh manjšin. Če kdo to določeno skupino kritizira, se le ta takoj začne predstavljati kot žrtev, ter obsodi to kritiko kot napad na vse manjšine in pridobi s tem na svojo stran tudi vse druge manjšinske skupine.

Globalisti želijo ustvariti situacijo v kateri lahko ne-evropejci nasprotujejo Evropejcem v njihovih lastnih domovinah. Evropejce želijo oslabiti do te točke, da bodo nezmožni združiti se v imenu specifično evropskih interesov. Prav tako si želijo zagotoviti možnost mobilizacije ne-evropejcev ( kar tudi že počnejo) proti Evropejcem, to pa dosegajo tako, da s pomočjo vpliva, ki ga imajo na javno mnenje, vedno znova predstavljajo interese Evropejcev kot »sovražne« in »rasistične«.

Vsako gibanje, ki se zavzema za interese Evropejcev je označeno kot »rasistično« ali »nacistično«, s čimer pride do namigovanj na drugo svetovno vojno in holokavst, kar seveda vpliva na čustva Evropskih narodov, ter se jih tako manipulira s pomočjo uradne zgodovine in poteka druge svetovne vojne. To delajo zato, da bi podpihovali jezo ne-evropejcev in pa tistih Evropejcev, ki še niso imuni na njihovo propagando. Če začne kakšna politična stranka, ki se zavzema za interese belcev, doživljati uspehe na volitvah, bodo globalisti poizkušali zanetiti sovraštvo ne-belcev do te stranke, saj te pripadnike drugih ras izkoriščajo le kot orožje v vojni proti nam. V bistvu so za njih ne-evropejci, ki prebivajo v Evropi rezervisti, ki jih lahko, če je treba, vedno mobilizirajo proti nam v primeru kakršnekoli vstaje Evropejcev proti globalistični tiraniji.

Tisti, ki so bili pripeljani na evropske in zahodne obale v imenu »raznolikosti« in »kulturne obogatitve« so le sredstva do že vnaprej določenega cilja. Globalisti so popolnoma prepričani, da bodo lahko nadzorovali ne-belo prebivalstvo, ko le to postane večina, medtem, ko so rasno osveščeni Evropejci popolnoma druga zgodba, saj mi predstavljamo edino resno grožnjo globalistični oblasti, če se združimo v imenu lastnih interesov. Zaradi tega razloga želijo doseči naš demografski propad.

Evropejci so preziran sovražnik globalistične kabale, ki nadzira medije, bančništvo in tako imenovane »demokratične« narode Zahoda, saj so edino ljudstvo, ki je sposobno odstaviti z oblastjo obsedene norce, iz položajev oblasti in vpliva, ki ga imajo nad našimi financijskimi, političnimi in kulturnimi institucijami.

Za primer lahko vzamemo Tonyja Blaira, ki pravi »da bi populizem lahko Evropo odvlekel nazaj v 30. leta prejšnjega stoletja.« V resnici hoče reči, da Evropejci nebi smeli nasprotovati demografski zamenjavi in uničenju njihovih lastnih narodov, ter s tem tudi uničenju prihodnosti njihovih otrok, saj nam v nasprotnem primeru grozi nov vzpon »zlobnih nacističnih« režimov, kar lahko pripelje do novega holokavsta. V takšne neumnosti vas želijo prepričati, če nasprotujete njihovim sadističnim ciljem.

Prvi podpredsednik evropske komisije je pred kratkim izjavil, da je bila vojna »nekoč evropski način«, kar je privedlo do tega, da so Evropejci poizkušali »narediti kolektiven samomor« v dveh svetovnih vojnah ( kar nas zopet pripelje do namigovanja na holokavst). Zatem je izjavil še, da » se je Evropa naučila svoje lekcije in da je to napaka,ki se ji moramo izogniti« ter, da » je nacionalizem kot alkoholizem, kratko obdobje navdušenja, ki mu sledi dolgo obdobje glavobolov«. Rekel je tudi, da nas » nacionalizem dela revne, saj bo njegov siamski dvojček, protekcionizem uničil notranji trg ter oviral mednarodno trgovino«, da » nas nacionalizem dela šibke, ker naj bi vedno iskal sovražnike, preziral druge, ter da bo zaradi potrebe po lastni večvrednosti oteževal sodelovanje z drugimi narodi v zagotovitvi splošne svobode in varnosti« in pa, da » če nas nacionalizem dela revne, šibke in moralno negotove, kako je lahko potem le ta nekaj domoljubnega? Mislim, da nacionalisti ne morejo biti domoljubi.«

Ljudje kot je Timmermans govorijo takšne stvari zato, ker nacionalizem zmaguje v Evropi in Evropska unija, ki je ideološko motivirana, da s pomočjo t.i. Kalergijevega načrta uniči evropsko identiteto, se vse bolj boji lastnega propada medtem, ko vse več narodov začenja zavračati njeno globalistično anti-evropsko agendo. Timmermans govori te stvari iz istih razlogov kot jih govori še en kolaborator globalistov, zgoraj omenjeni Tony Blair, saj želi prepričati ljudstva Evrope, da lahko le EU in odprte meje preprečijo novo svetovno vojno. Seveda pa vam bodo ljudje kot sta Timmermans in Blair zamolčali to, da je bila ravno ta ista globalistična agenda tista, ki je iz ozadja z svojimi manipulacijami in hujskaštvom naščuvala evropske narode, da so se med seboj pobijali v dveh svetovnih vojnah. V teh dveh vojnah se v pravzaprav ni šlo za demokracijo ali svobodo, temveč za ohranitev globalistične hegemonije, zato so Evropo zvlekli v dve svetovni vojni, v katerih je umrlo na milijone Evropejcev, da bi v resnici omogočili globalistom nadaljni nadzor monopola in bančništva v vsakem aspektu naših življenj.

Od kar se je končala bratomorna druga svetovna vojna, se globalisti trudijo izkoreniniti Evropejce s pomočjo množičnega priseljevanja in multikulturalizma, saj vedo, da bodo z uničenjem evropske rasne identitete in homogenosti preprečili vzpon kakšnega novega gibanja, ki bi se sicer lahko v prihodnosti dvignilo proti njim in proti njihovem parazitskem izkoriščanju naših narodov. Njihov največji strah in grožnja je Evropejec, ki misli s svojo glavo, Evropejec, ki prepoznava svoje interese kot Nemec, Anglež, Holandec, Francoz, Poljak, Šved itd…Bojijo se Evropejca, ki ni pod vplivom psihološke manipulacije in strupa popularnih medijev in institucij, ter lahko prepozna tiste, ki ogrožajo njegov narod, kulturo in družino. Zradi tega želijo sedaj doseči tudi večji nadzor in cenzuro spleta.

Množično priseljevanje je pravzaprav neviden plašč, ter zakriva tiste, ki so odgovorni za demografski terorizem uperjen proti evropskim narodom. Nekaj trdnega lahko oslabite in zrušite le tako, da ustvarite razpoke. Potresi so posledica razpok in prinašajo vedno kaos, smrt, bedo in uničenje.

Celotno zadevo odlično povzema odlomek iz spletne strani renegadetribune, ki nam daje vedeti, da se za množičnem priseljevanjem v resnici skriva nekaj zlonamernega:

» Naval ne-belih imigrantov iz Afrike in Bližnjega vzhoda, ki so zamaskirani v nekakšne begunce, ni napaka, humanitaren čin ali pa posledica nesposobnosti, temveč gre za dobro načrtovanno strateško politično potezo globalno organiziranega zapletenega okultnega omrežja, ki izvršuje že desetletja ali celo stoletja stare načrte.«

Kratko rečeno, globalisti želijo preko množičnega priseljevanja oslabiti evropske narode, tako da le ti ne bodo več predstavljali potencialne grožnje njihovi globalistični diktaturi. Če ste z nekom v vojni poizkušate oslabiti nasprotnikove zmožnosti, da zbere vojsko. Zato naredite vse kar je v vaši moči, da oslabite nasprotnika dokler ne postane le neučinkovita opozicija. Množično priseljevanje in imigracija je le globalistično orožje s katerim želijo oslabiti naše zmožnosti, da se dvignemo v imenu naših interesov. Večino evropskih narodov vodijo globalistični politiki, ki aktivno delujejo proti našim interesom, ter tako opravljajo umazano delo svojih globalističnih gospodarjev, ki jih plačujejo. Če se Evropejci sedaj prebudimo še ni prepozno, da se osvobodimo globalističnih okovov množičnega priseljevanja, kulturnega marksizma in orwelianske cenzure.

V bivši firmi so sprejeli odlocitev, da bodo prišli do poceni in mlade delovne sile tako, da so izvajali mobing nad dvema zaposlenima na oddelek. Oddelkov cca 50. Nekateri so odšli, so vzeli študente za drobiž… Čez dobra pol leta so jim ponudili redno zaposlitev, nekateri niso bili zainteresirani ali pa so že kot študenti raje nasli kaj boljšega, nekateri so se redno zaposlili za drobiž veseli, da so jih zaposlili…so iskali še naprej študente, ampak v tem bazenu ni bilo več interesa s strani slovenskih študentov…potem so začeli brskati med tujimi študenti itd. iščejo in ne dobijo. Redno zaposleni pa tudi dajejo odpovedi takoj ko najdejo kaj boljšega skoraj kot po tekočem traku. Torej kje naj najdejo kapitalisti poceni delovno silo, po ceni ki je praktično dumping cena.

Stilsko dovršeno, vsebinsko polno, zelo povedno. Respect.

ne bom tiho

Tiranija tolerance

»Toleranca« je beseda, ki jo danes pogosto slišimo in velja v današnji družbi za eno največjih vrlin. Nenehno ponavljanje o tem kako moramo biti bolj tolerantni in odprti postaja del vsakdana v moderni družbi, saj nas z vseh strani prepričujejo, da je toleranca edina pot do napredka in splošnega blagostanja, ki ga bomo dosegli, ko bomo vsi postali tolerantni do vseh in vsega.

Bodimo strpni in tolerantni do drugih ras in narodnosti nam vedno znova govorijo predstavniki današnje vladajoče elite Evropske unije medtem, ko preplavljajo Evropo z hordami tujcev, zamaskiranih v »begunce«. Toleranca vzklikajo mediji medtem, ko pozivajo državo naj bo strožja do sovražnega govora, ki v večini primerov ni nič drugega kot upravičena kritika moderne družbe. In seveda, toleranca je glavni bojni klic raznih nevladnih organizacij za človekove pravice, levičarskih skupin in ostalih dedičev marksizma, ki v imenu tolerance pozivajo na preganjanje in teroriziranje vseh, ki se ne strinjajo z njihovimi pogledi.

Pa si poglejmo kaj točno pravzaprav pomeni ta danes tako pogosto uporabljana beseda, ki jo tako naši voditelji, kot tudi novinarji in razni samooklicani borci za pravičnejši svet cenijo kot najbolj iskano človeško vrlino. V Slovenskem etimološkem slovarju lahko preberemo, da je beseda »tolerirati« tujka, ki smo jo Slovenci prek prek nemščine in francoščine prevzeli iz latinskega izraza »tolerare«, kar pomeni »prenašati« in iz grških »talassai, tlenai«, kar pomeni »prenesti, pretrpeti«.

Torej tolerirati nekaj ali nekoga pomeni prenašati stvari, situacije ali ljudi, ki nas sicer motijo, vznemirjajo, navdajajo z nelagodjem in nam nasplošno niso po volji. Lahko toleriramo, oziroma prenašamo ali trpimo, slabo vreme, mraz, gnečo na cesti, čakanje v vrsti, glasne sosede in tako dalje. Vendar pa to seveda niso stvari, ki jih naše vladajoče elite, mediji in zagovorniki tolerance zahtevajo in pričakujejo od nas, ko nam pridigajo, da moramo biti bolj strpni in tolerantni. Seveda ne, oni od nas ne zahtevajo naj bomo preprosto bolj tolerantni do glasnih sosedov ali čakanja v vrsti, temveč nam govorijo, celo ukazujejo, da naj bomo tolerantni do priseljencev iz nam tujih dežel in do njihovih kultur, katere so velikokrat v popolnem nasprotju z našo kulturo, ki ravno zaradi tega množičnega priseljevanja počasi izginja. Prepričujejo nas naj bomo tolerantni do tujih kriminalcev, ki na ulicah evropskih mest prežijo na bele ženske, napadajo evropsko mladino, uničujejo nekoč mogočna mesta Evrope in jih spreminjajo v navadne greznice.Prepričujejo nas naj bomo tolerantni do veroizpovedi, ki nalaga svojim pripadnikom, da je ne le pravica, temveč celo njihova dolžnost pokoriti Evropejce in zavzeti Evropo. Prepričujejo nas naj bomo tolerantni do ljudi, ki so velikokrat pripadniki nam tujega ljudstva, ko iz pridobljenih pozicij moči v evropskih institucijah širijo svoje tako imenovane »progresivne« ideje, ki pa so vse drugo le progresivne ne, saj vodijo v popoln propad naših vrednot, tradicij in kulture, ki so jih ustvarili in tako dolgo hrabro branili naši predniki. Ravno oni so tisti, ki se poslužujejo prevare pod imenom »toleranca«. Prepričujejo nas, da naj bomo tolerantni do protinaravnih in degeneriranih načinov življenja, ki nam jih želijo predstaviti kot pozitivne in napredne. Skratka, prepričujejo nas, da naj se zavoljo »tolerance in enakosti« odrečemo naši starodavni dediščini, naši kulturi, tradicijam naših mogočnih prednikov, naši pravici do samoodločanja in konec koncev tudi najdragocenejši zapuščnini naših prednikov, naši krvi, s tem, ko vedno znova promovirajo medrasno mešanje in seveda toleranco do rasno mešanih parov. Preprosto povedano prepričujejo nas naj se odrečemo vsemu kar nas združuje kot narod, vsemu kar so nam zapustili naši predniki, našim koreninam in naši duši, dokler v novi mešanici ras in ljudstev preprosto ne izginemo. In vse to zavoljo tolerance!

Če sedaj še enkrat pogledamo zgoraj navedeno definicijo tolerance nam je jasno, da oni od nas sploh ne zahtevajo le tolerance. Saj ne zahtevajo naj te tuje rase na evropskih tleh ali raznorazne dekadente in nenaravne načine življenja le trpimo in prenašamo. Ne, oni zahtevajo, da se mi njim prilagodimo, da jih sprejmemo, da jim nikakor ne nasprotujemo. Definicija besede »strpen« se v Slovarju slovenskega knjižnega jezika glasi: »dopuščati o določeni stvari drugačno, nasprotno mnenje« in pa »biti strpen do drugače mislečih«. Vendar pa oni ne zahtevajo, da le dopuščamo drugačna mnenja, nazore, poglede na svet. Oni ne pričakujejo od nas le, da smo tolerantni, strpni in vljudni tudi do tistih, ki imajo nasprotna mnenja od naših s katerimi se ne strinjamo in do drugače mislečih. Oni tega ne pričakujejo saj so ravno oni, torej predvsem razni pripadniki levice, podporniki multikulture, antifašisti, »mainstream« novinarji, ki vedno pozivajo k večji toleranci in razni predstavniki liberalnih političnih strank tisti, ki so najbolj netolerantni do vseh drugače mislečih! In ravno tu se skriva ironija, ali bolje rečeno tiranija, današnje tako visoko cenjene in opevane tolerance. Vsi ti zagovoniki »tolerance, enakosti in demokracije« so v resnici najbolj nestrpni, netolerantni fanatiki, ki ne priznavajo drugačnih pogledov in obsojajo vse drugače misleče, ter jih označujejo z raznimi etiketami in nazivi. Vsakdo, ki je politično nekorekten, kar pomeni preprosto, da se ne strinja z njimi je označen s takšno ali drugo besedo, ki ima v današnji dobi politične korektnosti ekstremno negativne konotacije, poleg tega pa si sproti še zmišljujejo razne nove nazive in žaljivke za svoje nasprotnike, najbolj pogosto izpeljane iz starogrške besede »fobija«, kar pomeni strah. Cilj tega je, da svoje nasprotnike predstavijo kot neke motene osebe, katerih nasprotovanje določenim stvarem, pojavom in idejam je utemeljeno le na nekakšnem iracionalnem strahu in ne na dejstvih, ter tako razvrednotijo njihove argumente. Nekdo, ki nasprotuje temu, da bi lahko istospolni partnerji posvojili otroka zaradi utemeljenega argumenta, da otrok potrebuje tako mamo kot očeta za zdrav razvoj, je preprosto homofob. Nekdo, ki nasprotuje islamizaciji Evrope je islamofob. Če nekdo nasprotuje množičnemu priseljevanju narodov iz Azije, Afrike in Bližnjega vzhoda v Evropo je seveda rasist, vsi skupaj pa so tudi fašisti, saj je ravno »fašist« glavna in najbolj priljubljena beseda teh vrlih borcev za strpnost. Bolj trdne resnične in utemeljene argumente proti multikulturalizmu, liberalizmu, levici in ostalim boleznim modernega sveta ko imate, bolj glasno se bodo drli »fašist!« in upali, da s tem odvrnejo pozornost javnosti od vaših argumentov, saj izjave fašistov niso kredibilne, za kar so seveda poskrbeli njihovi predhodniki s propagando s katero so že dolgo pred današnjo histerijo politične korektnosti zastrupljali evropskega človeka.

Srbski slikar, pisatelj, publicist in novinar Dragoš Kalajić je ob neki priliki med gostovanjem na televiziji na vprašanje kakšna je njegova reakcija, ko ga nazivajo s fašistom odgovoril, da je to za njega kompliment, ter da nosi to etiketo s ponosom in dodal , da v današnjem svetu globalistične okupacije ponavadi pomeni, da ima tisti, ki ga nekdo naziva s fašistom neizpodbitne argumente, ter da njegov nasprotnik v bistvu tako priznava, da nima nobenih protiargumentov in ne more nasprotovati njegovim izjavam. In v tem leži vsa resnica nenehnega vzklikanja »fašisti« iz strani moderne levice in kulturnih marksistov.

Današnji politično korekten koncept tolerance in strpnosti v moderni multikulturni družbi torej nima nikakršne zveze z resničnim pomenom besede »toleranca« in prav tako ni povezan z kakšnimi bolj libertarnimi koncepti v smislu »živi in pusti živeti« ali »vsakemu svoje«. Ne, pod današnjo toleranco se skriva tiranija politične korektnosti, ki ne priznava drugačnega mišljenja ali drugačnega načina življenja in ureditve družbe kot je njen. Od nas zahteva, da se v vsem strinjamo z njo in da ne le toleriramo, temveč popolnoma sprejmemo, se prilagajamo in podpiramo vsako možno nenaravno, protinaravno, degenerirano in dekadentno obliko načina življenja, vsako marginalno skupino, vsakega tujca in njegovo tujo kulturo ne glede na to, da lahko le ta ogroža naš lasten obstoj in vsako novo »progresivno« idejo in obnašanje ne glede na to kako nora in samomorilska je. V nasprotnem primeru smo netolerantni, kar pomeni, da smo zlobni fašisti »razno«-fobi in rasisti, ki nimajo pravice do svobode govora. Prav tako kot vse druge fanatične ideje in tiranije, morata politična korektnost in toleranca prevladati nad vsemi. Edina razlika je, da je ta moderna tiranija zavita v lepe besede »enakosti, svobodi in pravičnosti« za vse ter se skriva pod masko strpnosti in tolerance, vendar pa so ti »vsi« le tisti, ki koristijo resničnim ciljem elit, ki trenutno upravljajo z Zahodom. Dejstvo, da se ta toleranca in politična korektnost vsiljujeta predvsem Evropejcem in beli rasi govori dovolj o tem kakšni so ti cilji in kakšna usoda nas Evropejce čaka, če bomo še naprej naivno nasedali lažem politične korektnosti in tolerance, ki prihajajo iz ust služabnikov sistema globalistov.

Stilsko dovršeno, vsebinsko polno, zelo povedno. Respect.

ne bom tiho
[/quote]

Hvala, če želiš poguglaj Tradicija Proti Tiraniji

Velika zamenjava in evropska natalitetna kriza

Statistike nam kažejo, da je islamizacija Evrope v porastu, saj je že 10 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} Francije in Švedske islamske, medtem, ko je na Nizozemskem in v Belgiji islamizacija dosegla že vsaj 8 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, v Nemčiji, Norveški, Avstriji, Švici, Grčiji in Britaniji pa vsaj 6 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ( da ne omenjamo 11 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} Bolgarije, 20{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} Črne gore, 25{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} Cipra, 40 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} Makedonije in še 46{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} Bosne in Hercegovine ter dveh splošno znanih muslimanskih držav na evropskih tleh, Albanije z 58 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} in »države« Kosovo z 96{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}).

Projekcije raziskovalnega centra »Pew Research« kažejo, da bo muslimansko prebivalstvo na kontinentu naraslo za 39 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} do leta 2050, medtem ko se bo ne-muslimansko prebivalstvo znižalo za 10 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Takšen scenarij bo seveda močno vplival na evropsko kulturo, ter na življenje, kot ga poznamo danes. Treba je poudariti, da se ta projekcija nanaša le na trenutno muslimansko prebivalstvo, ki je že na evropskih tleh, ter ne upošteva vseh morebitnih migrantov, ki še niso prispeli v Evropo. Torej bi bila točna le če bi lahko domnevali, da nebo niti eden migrant več stopil na evropska tla, vendar pa seveda vemo da temu ni tako. V scenariju, ki upošteva zmeren pritok migrantov, se muslimansko prebivalstvo zviša na 125 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, v primeru visokega pritoka migrantov pa na 193 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}.

Posledice tega priseljevanja so naravnost grozljive; od samo organiziranih vzporednih šeriatskih sodišč v Veliki Britaniji in Nemčiji, do porasta kriminala, spolnih napadov in tolp, terorizma, uničevanja enotnosti družb, ter »No-go« con, kamor Evropejci nimajo vstopa, ki se v vseh večjih mestih zahoda širijo kot tumor, do umorov in napadov s kislino, ki postajajo prav tako stalnica v mestih zahodne Evrope. Vse zgoraj našteto se dogaja danes v Evropi, pomislite kakšna bo bila potem situacija v scenariju visokega pritoka migrantov, ko bosta Avstrija in Nemčija 20 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} islamski, Francija 18 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} islamska, Anglija in Norveška 17 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} islamski, Italija, Finska, Danska in Nizozemska na poti do 15 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, Švedska pa celo 30{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} islamska.

V obdobju od 2010 do 2016 je Evropa doživela 2,29 milijona porasti muslimanskega prebivalstva v rojstvih, 3,48 milijonov porasta zaradi priseljevanja ( to število je verjetno še večje, glede na pomanjkanje obmejnih nadzorov, ter pregledovanja in preverjanja priseljencev) , ter še 160.000 porasta prek spreobrnjencev v islam.

Turški diktator Erdogan javno poziva vse muslimane, ki so v Evropi, naj imajo vsaj pet otrok , Norveški imam Mullah Krekar pa je izjavil, da leži ključ do zmage v maternicah muslimanskih žensk, ter, da se morajo mohamedanci »množiti kot komarji.« V Kanadi se boste morali zaradi citiranja te Krekarjeve izjave zagovarjati pred komisijo za človekove pravice, kot smo videli v primeru Marka Steyna, kar pa ne pomeni, da se to ne dogaja. Vpliv islama na evropsko kulturo je bil seizmičen in glede na to kako stvari kažejo bodo njegovi sunki le še naraščali. To je le ena izmed težav, ki je posledica priseljevanja, medtem, ko obstaja še cel kup drugih problemov povezanih z ne-muslimanskimi priseljenci iz dežel tretjega sveta. Tudi če le teh ne motivira ideologija, ki bi od njih zahtevala, da morajo izpodkopavati ter preoblikovati ustanove držav gostiteljic, vseeno pride do tega, kar je posledica dejstva, da se je velika večina teh priseljencev nesposobna prilagoditi evropskim družbam. Zato ima tudi porast priseljevanja prebivalstva iz ne-muslimanskih dežel tretjega sveta izredno uničujoče posledice.

Do natančnih številk je zelo težko priti, vendar pa nam pregled mnogih različnih virov, vrednih zaupanja, pove, da je od leta 2010. Prišlo v Evropo približno sedem milijonov ne-evropskih migrantov, od tega jih je polovica muslimanov. Od leta 2010. je imigracija iz Sirije doživela eksplozijo ter dosegla 536 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, iz Južnega Sudana je na 334 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, iz Centralne afriške republike 204 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, iz demokratične republike Sveti Tomaž in Princ 167 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, iz Eritreje 119 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, iz Nambije 90 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, iz Ruande 73 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, iz Botsvane 70 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, iz Sudana 63 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, iz Burundija pa je imigracija dosegla 55 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Leta 2017 je v EU državah, ter v Norveški in Švici, živelo skupaj 5,2 milijona severnoafriških priseljencev. Končno število vseh imigrantov iz držav podsaharske Afrike, razseljenih po svetu je naraslo za 31 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} med letoma 2010 in 2017. Medtem je bil porast imigracije iz bližnjevzhodno-severnoafriške regije še večji, saj kar 39{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} njenih ljudi ne živi v svojih rodnih deželah. Najbolj zastrašujoče je dejstvo, da je to le kaplja v morje, v primerjavi z naraščanjem svetovnega prebivalstva. Združeni narodi so leta 2017 predvideli, da bo prebivalstvo afriške celine do leta 2050. naraslo na 2,5 bilijona ljudi, medtem, ko naj bi se v tem časovnem okvirju lahko to število še do trikrat, ali celo do štirikrat, povečalo. Pozorni moramo biti tudi na povprečno starost prebivalcev teh dežel:

· Niger: 15.3 let
· Uganda: 15.7 let
· Mali: 16.2 let
· Malavi: 16.5 let
· Zambija: 16.7 let
· Burundi: 17 let
· Južni Sudan: 17.1 let
· Burkina Faso: 17.2 let
· Čad: 17.6 let
· Tanzanija: 17.6 let
· Etiopija: 17.8 let
· Somalija: 17.9 let

V primerjavi z državami razvitega sveta:

· Japonska: 46.9 let
· Nemčija: 46.8 let
· Italija: 45.1 let
· Španija: 42.3 let
· Kanada: 42 let
· Južna Koreja: 41.2 let
· Francija: 41.2 let
· Velika Britanija: 40.5 let
· Tajvan: 40.2 let
· Avstralija: 38.6 let
· ZDA: 37.9 let
· Nova Zelandija: 37.8 let

Povprečna starost prebivalcev Evrope ob prvem otroku :

· Španija: 31.9 let
· Švica: 31.8 let
· Luksenburg: 31.let
· Italija: 31.7 let
· Irska: 31.4 let
· Nemčija: 31.3 let
· Grčija: 31.3 let
· Danska: 31 let
· Švedska: 31 let
· Nizozemska: 30.9 let
· Avstrija: 30.8 let
· Portugalska: 30.7 let
· Slovenija: 30.6 let
· Norveška: 30.6 let
· Islandija: 30.6 let
· Finska: 30.6 let
· Češka: 30.6 let
· Malta: 30.4 let
· Velika Britanija: 30.4 let
· Estonija: 30.3 let
· Francija: 30.3 let
· Hrvaška: 30.2 let
· Madžarska: 30.2 let
· Latvija: 30.2 let
· Ciper: 29.8 let
· Litvanija: 29.7 let
· Slovaška: 29.6 let
· Poljska: 29.4 let
· Črna gora: 29.4 let
· Srbija: 29.2 let
· Makedonija: 29 let
· Rusija: 28.8 let
· Belorusija: 28.5 let
· Bolgarija: 28.2 let
· Ukrajina: 28 let
· Romunija: 28 let
· Moldavija: 27 let

Ne le, da se Evropejci (in ostanek razvitega sveta) odločijo za otroka kasneje, imajo tudi manj otrok v primerjavi z deželami tretjega sveta. Po podatkih statističnega urada za svetovno prebivalstvo (Population Reference Bureau) iz leta 2017, je povprečno število rojstev na eno žensko sledeče:

· Niger: 7.3
· Čad: 6.4
· Somalija: 6.4
· Demokratična republika Kongo: 6.3
· Angola: 6.2
· Mali: 6
· Burkina Faso: 5.7
· Nigerija: 5.5
· Uganda: 5.4
· Afghanistan: 5.3
· Slonokoščena obala: 5
· Jemen: 4.1
· Irak: 4.1
· Izrael: 3.1
· Haiti: 2.9
· Nova Zelandija: 1.9
· Francija: 1.9
· Švedska: 1.9
· Avstralija: 1.8
· Velika Britanija: 1.8
· ZDA: 1.8
· Kanada: 1.6
· Japonska: 1.5
· Nemčija: 1.5
· Španija: 1.3
· Italija: 1.3
· Južna Koreja: 1.2
· Tajvan: 1.2

Visok pritok ne-evropskih priseljencev v zahodno in srednjo Evropo je pereč problem, ki pa ga še dramatično dopolnjuje natalitetna kriza celotnega kontinenta. V Belorusiji imata dve tretjini parov le enega otroka, in tako kot njeni sosedje, Belorusija izgublja prebivalstvo zaradi nizkega števila rojstev, kombiniranega z visokim pritokom imigrantov. Poleg tega je v Belorusiji še desetletje velik razmak med starostno dobo moških (67 let) in žensk ( 77 let). Do leta 2030 naj bi prebivalstvo upadlo za cel milijon, kar pomeni izguba ene osebe na vsakih 37 minut. Rusija in Ukrajina se soočata s podobnimi težavami, saj ženske povprečno živijo deset let dlje od moških, posledica te nesorazmernosti pa je, da je v Rusiji 10,5 milijonov več žensk od moških. Poleg tega je v obeh državah število smrti višje od števila rojstev, in če temu dodamo še pritok imigrantov, izgubi Rusija eno osebo na prebivalstvo vsakih 26 minut, Ukrajina pa eno osebo celo na vsaki dve minuti.

Romunija se sooča z izgubo ene osebe na prebivalstvo na vsakih pet minut, Bolgarija pa na vsakih enajst minut. Romunija šteje trenutno 19, 4 milijonov ljudi, vendar pa naj bi se to število zmanjšalo na 15, 3 do leta 2060. Prebivalstvo Bolgarije je bilo leta 1986. devet milijonov, danes jih šteje manj od 6 milijonov. Poleg Litve je tako edina država na svetu, ki ima sedaj manjše število prebivalcev, kot jih je imela leta 1950. Aldis Austeris, predsednik Združenja evropskih Litvancev ( European Latvians Association) je rekel : » V Litvi imamo šalo, da bodo leta 2030 poslednji Litvanci lahko izključili liči na letališču v Rigi.« Baltik je izgubil eno petino prebivalstva od padca Sovjetske zveze in je ena izmed regij na svetu, ki se sooča z najbolj naglim vpadom prebivalstva. Latvija izgubi približno 30,000 ljudi. Predvsem mladih, ki emigrirajo, ter poleg tega zaradi nesorazmernega števila smrti z številom rojstev, izgubi eno osebo na prebivalstvo vsake pol ure. Prebivalstvo Estonije naj bi do leta 2030. upadlo iz 1.3 milijonov na 1.1 milijona, do leta 2060. Pa le na 860,000 prebivalcev. Prebivalstvo Litvanije je štelo leta 1992. 3.7 milijonov, danes pa jih šteje 2.9 milijonov, to število pa naj bi do leta 2060 upadlo na 2.5 milijona.
Na spletni strani pregleda svetovnega prebivalstva (www.worldpopulationreview.com) lahko beremo, da se tudi Srbija sooča z demografsko krizo že od leta 1990., s številom smrti, ki je višje od števila rojstev. Srbija je poleg Bolgarije ena izmed držav z najnižjo plodnostjo na svetu ( le 1.44 otroka na eno žensko), saj naj bi bila kar ena petina gospodinjstev le ena oseba. Srbija prav tako spada med deset dežel z najstarejšim prebivalstvom na svetu. Dvajset let nazaj se je Srbija soočala z izgubo prebivalstva, saj se je kar 7,5 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} Srbov izselilo v druge evropske države. V 90. letih se je iz Srbije izselilo 300,000 ljudi, od teh jih je celo ena petine imela višjo izobrazbo. Kljub raznim olajšavam za nove starše, s katerimi se je Srbija borila proti temu upadanju prebivalstva, ji ni uspelo zaustaviti tega trenda, njeno prebivalstvo pa naj bi še naprej upadalo v prihodnjih letih.

Za Slovenijo lahko na isti spletni strani izvemo malo boljše napovedi kot za druge države, saj naj bi se prebivalstvo malce zvišalo od leta 2002, ko je štelo 1.96 milijona pa do danes, ko šteje 2.08 milijona. Kljub temu je tudi v Sloveniji prisotna naraščajoča islamizacija, saj se je leta 1991. opredelilo 1.5 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} prebivalstva za islam, leta 2002 pa je ta številka narasla do 2.4 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Ne pozabimo tudi nekaterih drugih manjšin ter novih migrantov, katerih število se počasi, vendar pa nedvomno, veča iz leta v leto. Tudi pri nas imajo te manjšine in prišleki ponavadi več otrok od povprečnih slovenskih parov, zato se lahko v prihodnosti tudi v Sloveniji pojavijo iste težave z nataliteto, ki si že prisotne v mnogih drugih državah našega kontinenta.

Na Hrvaškem je število smrti višje od števila rojstev že od leta 91., njeno prebivalstvo pa je od takrat pa do danes padlo iz 4.7 milijonov na 4.1 milijon, do leta 2050. pa naj bi upadlo na 3.1 milijonov. Prebivalstvo Moldavije, ki trenutno šteje malo več kot štiri milijone, naj bi prav tako do leta 2060 padlo pod tri milijone. Približno ena petina Moldavcev naj bi živela izven svoje dežele, poleg tega pa tudi njim grozi kombinacija pritoka migrantov in višje število smrti od rojstev. Prebivalstvo Slovaške pa naj bi upadlo za pol milijona do sredine stoletja.

To je resnično kriza celega kontinenta. Evro-novice (Euronews) so pred kratkim objaile članek, katerega odlomek lahko preberete spodaj:
»Poljsko ministrstvo za zdravje je pred kratkim izdalo videoposnetek v katerem nagovarjajo svoje prebivalce naj se začnejo »razmnoževati kot zajci«. Poljska ima eno izmed najnižjih stopenj rojstev v Evropi, kar vodi do silnega upada prebivalstva. Leta 2015 je bilo razmerje 1.32 otroka na žensko, Poljska pa je imela od EU držav najnižjo stopnjo rojstev takoj za Portugalsko, medtem, ko je bila situacija v Grčiji in Španiji približno enaka. Kampanja minstrstva za zdravje ni bila prva, ki se je lotila reševanja tega problema, saj je pred njo Danska potniška agencija objavila reklamo, kjer poziva bodoče babice in dedke, naj plačajo potovanje svojim sinovom in hčerkam in tako zvišajo možnosti da postanejo vnuki. Ta reklama naj bi bila zaslužna za 1200 novih dojenčkov. Vendar pa takšne pobude ne gredo vedno po načrtih, saj je v Italiji podobna pobuda vladne kampanje, katere cilj je bil zvišati plodnost, naletela na proteste in kritike, češ da je seksistična, rasistična in ignorantska do ekonomskih razlogov zaradi katerih naj Italijani nebi imeli otrok. Tudi v Rusiji je vse od propada Sovjetske zveze upad prebivalstva pereč problem, saj je med leti 1999. in 2009. Rusija izgubila šest milijonov ljudi , ali 4 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} svojega prebivalstva. Vladimir Putin se je te težave lotil tako, da je predstavil načrt po katerem naj bi ljudje dobili denarni dodatek za drugega in tretjega otroka. Če pa imajo sedem ali več otrok pa so povabljeni v Kremlin, kjer jim podelijo medaljo.

Kljub temu, da se nam morda lahko zdijo nekatere od teh rešitev malce naivne, odražajo dejstvo, da narod preprosto ne more obstajati brez ljudi. Medtem, ko je Afrika polna do krova, se bo izkazalo da slabo branjene »obljubljene dežele« Evrope ne bodo zmogle pritiska vse večjega števila afriških priseljencev, da ne omenjamo ponorelih mohamedancev Bližnjega vzhoda in južne Azije, ki sanjajo o velikem džihadu in se bodo borili, da bi si odrezali svoj kos tega, kar doživljajo kot napihnjeno truplo Evrope. Kolikšno število nas bo vstalo, da bi se jim postavili po robu? Koliko Evropejcev bo sploh še ostalo? In ali bo sploh še obstajala Evropa, da bi jo branili? Visoko število rojstev, ki je prehitelo stopnjo rojstev med avtohtonimi Evropejci, kombinirano z nadaljevanjem množičnega priseljevanja v Evropo predstavlja demografsko časovno bombo. Izid bitke za prihodnost Evrope, bo nič manj kot drugje, odločen tudi v spalnici.

Slovenska neodvisnost in pot od socializma do kulturnega marksizma

Letos smo obeležili 28. obletnico osamosvojitve naše domovine. Pred 27. leti je naš narod složno rekel ne komunizmu, zapustil takratno Jugoslavijo, ter se odločil, da si bo sam krojil svojo usodo, sam izbral svojo pot v prihodnost. To so bili svetli dnevi ponovnega prebujanja naše identitete, narodne zavesti ter želje slovenskega naroda po samoodločanju. Dovolj je bilo internacionalizma, dovolj je bilo tega, da drugi odločajo o naši usodi, Slovenci nismo bili več le eden izmed mnogih narodov v neki večji skupni državi, temveč smo ponosno stali, samostojno in trdno odločeni, da na naši zemlji tujci ne bodo več vladarji.

Vendar pa so se nad našo domovino kmalu zopet začeli zgrinjati temni oblaki, saj so se na mnogih položajih naše mlade države znašli stari komunisti, ki so, čeprav so si nadeli masko demokracije, ostali zvesti temeljnim idejam marksistične doktrine in internacionalizma. Ta preobrazba za njih verjetno ni bila niti tako težka saj konec koncev tako marksizem kot tudi moderna demokracija stojita na istem principu enakosti vseh ljudi, ter postavljata na prvo mesto število mase in ne sposobnosti posameznika. Ravno ta nova demokratična ureditev naše domovine pa je omogočila novim silam dekadence, ki so prišle k nam iz zahodnih demokracij, da se zasidrajo tudi v naši družbi, ter začnejo med nami širiti razne nove lažne doktrine liberalizma, egalitarizma, multikulturalizma, hedonizma in potrošništva, ki so v združevanju s starimi marksističnimi nazori ustvarile v naši deželi kulturno hegemonijo levice, katera danes ironično vlada, v manjšem ali večjem obsegu, v vseh kapitalističnih deželah zahodnega sveta. Ta hegemonija tako imenovanega kulturnega marksizma se je pri nas še bolj utrdila z vstopom Slovenije v EU leta 2004, obenem pa smo s tem zopet izgubili svojo resnično neodvisnost, saj naši voditelji v veliki meri danes poslušajo ukaze iz Bruslja, tako kot so jih nekoč iz Beograda. Slovenija je, zaradi politikov, ki so pod masko skupnih interesov in lažnih obljub, delovali predvsem sebi v korist, zopet postala le nekakšna vazalna dežela, podrejena volji in oblasti neke večje sile. Vendar pa tokrat ne gre za neko silo, ki je hotela ustvarjati novo umetno skupnost iz različnih, vendar pa bolj ali manj sorodnih narodov, kot je to počela Jugoslavija. Gre za veliko nevarnejšo tiranijo, ki se skriva pod lepim obrazom tolerance, ter želi v imenu združevanja človeštva izbrisati vse avtohtone evropske narode, ter z demografsko zamenjavo in rasnim mešanjem ustvariti novega modernega evropskega človeka, ki bi naj bil, po besedah idejnega očeta Evropske unije Richarda von Coudehove-Kalergija »mešane rase, podoben starodavnim Egipčanom«, ta nova mešana »Euroazijsko-negroidna rasa prihodnosti« pa naj bi, kot pravi še danes cenjeni Kalergi » nadomestila trenutno raznolikost ljudstev in posameznikov«.

Pod starimi marksisti, ki so želeli ustvarjati neko novo jugoslovansko socialistično ljudstvo, nam je grozila delna ali popolna izguba našega jezika, tradicij in kulture, ki pa pravzaprav nikoli dokončno ne umre dokler se obdrži vsaj v delu kolektivnega spomina naroda, pod novimi kulturnimi marksisti, ki četudi niso vedno neposredno na oblasti, usmerjajo tok današnje družbe, pa je v nevarnosti celoten obstoj našega naroda. Grozi nam, da bomo kot eden izmed evropskih narodov, ki stojijo na poti multikulturnega napredka, le ta v praksi predstavlja predvsem uničenje avtohtonih belih narodov, postali manjšina v lastni domovini, dokler ne bomo v novi multi-rasni družbi moderne Evrope popolnoma izginili. Seveda se mnogim Slovencem danes zdijo takšne trditve verjetno pretirane in nemogoče, vendar pa bo morda prišel dan, ko ne bo več nikogar, ki bi se spominjal naše kulture, nikogar, ki bi lahko ponovno obudil naše tradicije in običaje, ter zopet postavil narodno identiteto in družino v center družbe. Politični sistemi pridejo in gredo, smrt ljudstva pa je večna. Marsikdo se verjetno sprašuje, zakaj bi današnji voditelji Evropske unije sploh želeli povzročiti to uničenje tradicionalne Evrope, ter kakšni interesi vplivnih elit se skrivajo za vsem tem? Ruski pisatelj Aleksander Solženicin v svojem delu »Dve stoletji skupaj«, ki se ukvarja z judovsko-ruskimi odnosi, piše: »Nesrečna industrijska logika je, da bi s celokupnim združevanjem človeštva postala organizacija življenja na Zemlji bolj preprosta«, ter dodaja »vendar pa bi bilo takšno življenje toliko bolj mučno«. Odgovor pa lahko iščemo tudi pri bolj neposrednih virih, Brock Cisholm, prvi generalni direktor Svetovne zdravstvene organizacije med leti 1948-53, je recimo predlagal, da »morajo ljudje povsod omejiti rojstva in obenem promovirati rasno mešane zakone, česar rezultat bo stvaritev ene same rase na svetu, ki jo bo lahko usmerjevala centralna oblast«. Prav tako velja omeniti znanega ameriškega bankirja Davida Rockeffelerja, ki je v svojih spominih leta 2002. zapisal: » Nekateri označujejo mojo družino in mene za internacionaliste, ki z drugimi po svetu spletkarijo, da bi izgradili bolj globalno integrirano ekonomsko in politično strukturo, en združen svet, če želite. Na takšne optožbe lahko le ponosno odgovorim, da sem kriv.« Ali pa Georga Soroša, znanega poslovneža in »humanitarca«, financerja raznih nevladnih »človekoljubnih« organizacij, ki je kratko in jedrnato opisal svoje namene: »Naš načrt je obravnavati zaščito beguncev kot naš cilj, nacionalne meje pa kot prepreko«. To je le nekaj virov, ki jasno prikazujejo cilje globalistov, preprosto povedano: združeno človeštvo s katerim upravljajo mednarodne elite. Za dosego tega cilja je treba ustvariti zgoraj omenjenega rasno mešanega človeka, kar je tudi resničen cilj podpore množičnega priseljevanja v Evropo, ter politike odprtih mej. Da bi evropski narodi to sprejeli pa je bilo najprej treba uničiti ali redefinirati vsako obliko nacionalne ali rasne zavesti, tradicionalne vrednote, občutek narodne pripadnosti in skupne identitete, ter predvsem družino, ki je bila vedno temelj evropskih družb in civilizacije. To nalogo so si zadali intelektualci Frankfurtske šole, pionirji kulturnega marksizma, ki so sprevideli, da z nasilnimi marksističnimi revolucijami ne bo mogoče »prevzgojiti« evropskega človeka, ter so se podali na »dolgo pot skozi institucije«, ki jo je začrtal italijanski komunist Antonio Gramsci. Odraz tega vidimo pri Maxu Horkheimerju, ki je leta 1930. postal direktor Frankfurtske šole, znane tudi kot Inštitut za družbene vede : » Revolucija ne bo dosežena z orožjem, temveč bo prišla v obdobju večih let in generacij, ko se bomo postopoma uspeli infiltrirati v njihove izobraževalne ustanove, ter na politične položaje. Tako bomo počasi uvajali marksizem, medtem, ko se bomo pomikali proti univerzalnemu egalitarizmu«. Spremembe, ki so prisotne v Evropi od druge polovice 20. stoletja, širjenje materializma in liberalnega individualizma, nenehna kritika belega človeka in njegovih dosežkov, ter poveličevanje raznih nekoč marginalnih skupin, ki iz dneva v dan besno zahtevajo več pravic, ter ustvarjanje novih vrednot, ki so produkt nove zgoraj omenjene levičarsko liberalne kulturne hegemonije le potrjujejo te besede. Ko slišimo razne evropske politike kako vedno znova ponavljajo, da je multikultura edina pot v prihodnost, mislijo verjetno s tem na interese svojih financerjev, saj nas, narode Evrope, ta pot ne vodi v prihodnost, temveč v svet, v katerem prihodnosti za nas ne bo. To so cilji mednarodnih elit, samooklicanih človekoljubov, vplivnih poslovnežev, bankirjev in globalistov. Skorumpirani politiki in razne nevladne organizacije pa opravljajo njihovo umazano delo.

Dotok tujih rasnih elementov v genski bazen Evrope, katerega posledice lahko danes vidimo med drugim predvsem na Švedskem, v Franciji, Angliji, Nemčiji in Italiji, je bil v preteklosti v Sloveniji, ter v vzhodnoevropskih državah, ki so po drugi svetovni vojni padle v kremplje komunistom, komaj da sploh prisoten, morda z izjemo Rusije, kamor se je selilo prebivalstvo azijatskih dežel Sovjetske unije. Razlog za to je bil seveda, da je bil tujcem bolj privlačen demokratičen zahod od dežel v katerih naj bi vladala cenzura in diktatura. Kasneje, v 90. letih so bile tu še vojne, nižji ekonomski standardi, nesigurne razmere in ostali razlogi zaradi katerih so se te dežele izognile marsikaterim korenitim demografskim spremembam, ki jih danes vidimo drugje. Vendar pa so se internacionalne elite, verjetno v strahu pred vse večjim odporom do množičnega priseljevanja, ki se prebuja v Evropi, očitno odločile, da je treba multikulturni proces pospešiti, ter da je skrajni čas, da tudi mi in bivše socialistične dežele vzhodne Evrope občutimo lepote multikulture. Tako so arhitekti novega združenega človeštva sprožili val množičnega priseljevanja pod pretvezo begunske krize, ki kljub temu, da se stvari v Siriji umirjajo ter, da večina teh prišlekov sploh ni iz vojnih področji, traja še danes, ter nam s seboj prinaša »kulturno obogatitev« in »raznolikost«. Medtem, ko levičarji kričijo o sočutju, človeštvu in solidarnosti, prihaja nad nas val katerega udarec je lahko mnogo bolj katastrofalen, kot si večina naših sonarodnjakov sploh predstavlja. Prav tako je tudi dekadenca materializma, ki prinaša s seboj pretirani individualizem, zaradi katerega posameznik izgubi občutek kakršnekoli nacionalne zavesti, ter potrošniški način življenja, pustila pečat na našem narodu. Nizka udeležba, tako prejšnjih, kot tudi letošnjih volitev, nam govori, da očitno naš narod nima več vere v demokracijo, za katero je že Sokrat naznanil, da se bo izrodila v tiranijo tatov, goljufov in moči željnih kriminalcev. Vendar žal ne gre za to, da bi ljudje uvideli resničnost te izjave, ter zato začeli zavračati današnjo demokratično ureditev, temveč gre bolj za neko apatijo, za splošno ravnodušnost. Kot je bilo že zgoraj napisano, ta dekadenca ni nekaj naključnega, temveč gre za lažji nadzor nad masami, ki ne čutijo več skupnih korenin, ki ne stojijo skupaj kot narod, temveč jih sestavljajo posamezniki, katerim je lastno udobje pomembnejše od prihodnosti njihove domovine. Ta dekadenca je bila predpogoj za pasiven sprejem sprememb v naši družbi, ki nas pomikajo v smer nacionalnega propada. Liberalne ideje, ki postavljajo posameznika in njegove pravice nad domovino in dolžnosti, ki jih ima do nje, oziroma te dolžnosti celo zanikajo, pomešane z materializmom in lažnimi trditvami o splošni enakosti in istosti celotnega človeštva, ki zanikajo resnično naravno raznolikost ljudstev, so bolj nevarne in pogubne za narod, kot kakršnakoli tuja invazija ali zunanja grožnja. In te strupene ideje niso k nam prinesli neki migranti, temveč so sad domačih izdajalcev, ki delujejo v interesu tujih sil in mednarodnih elit. Zato moramo razumeti, da so ravno tisti, ki širijo te ideje odgovorni za počasen razkroj naših tradicij, vrednot in identitete. Oni so odgovorni za ravnodušnost in pomankanje nacionalne zavesti, ki mora biti predpogoj za vsako zdravo družbo. Če bo z leti tudi Slovenija postala multikulturna država v kateri bodo posilstva, kraje, nasilništvo in izživljanje nad avtohtonim prebivalstvom postalo del vsakdana, kot lahko to vidimo v današnjih primerih multirasnih družb, bodo za vso trpljenje in bolečine našega naroda prav tako odgovorni ti glasniki dekadence, sebičneži, ki so za lastno udobje in moč v sedanjosti pripravljeni žrtvovati celotno prihodnost svojega naroda. Kaj bo sledilo v bližnji prihodnosti je seveda odvisno od politike, levica želi sprejemati trume imigrantov, beguncev iz dežel kjer sploh ni vojne, desnica pa bo ta pritok tujcev poskušala nadzirati, delno preprečevati, morda za določen čas celo popolnoma ustaviti. V vsakem primeru upanje za Slovenijo, kot tudi za Evropo še vedno obstaja, vendar pa čas teče in končna usoda naših narodov ni odvisna le od leviih ali desnih strank, temveč od naše zmožnosti da prepoznamo notranje grožnje in vzroke za trenutna dogajanja, da očistimo našo družbo teh zgrešenih in zlonamernih doktrin, ter da povrnemo duh narodne enotnosti našemu ljudstvu. Zato se spomnimo dejanj, ki so bila leta 1991. posledica ravno tega duha enotnosti in narodne pripadnosti, ter odločno stojmo proti vsem, ki želijo gorje našemu ljudstvu. Za konec se spomnimo še citata Marka Tulija Cicera, ki je pred več kot dva tisoč leti veljal za Rim, toliko kolikor velja tudi danes za Slovenijo in Evropo: » Narod lahko preživi tako lastne bedake, kot tudi tiste, ki so častihlepni. Ne more pa preživeti izdaje, ki prihaja od znotraj. Sovražnik, ki stoji pred obzidjem ter javno razkazuje svoje barve, ni tako nevaren kot izdajalec znotraj zidov, ki se giblje med ljudstvom, njegovi šepeti pa odmevajo na ulicah, ter se jih lahko sliši tudi v dvoranah vlade. Izdajalca se ne da prepoznati,s svojimi žrtvami se pogovarja v njim domačem narečju, ter nosi isti obraz, ki ima iste argumente. Igra na karte sebičnosti, ki se skriva v srcih vseh ljudi. Prinaša gnilobo v dušo naroda, deluje prikrito v noči, ter tako spodkopava mestne temelje, ter zastruplja politično telo, dokler se to ne more več upirati. Je bolj nevaren od vsakega morilca.«

Multikulturalizem ubija

Teroristični napad, ki se je zgodil v mestu Christchurch, na Novi Zelandiji, ko je Avstralec Brenton Tarrant v dveh mošejah pobil 50 ljudi, ter jih še 50 ranil, je znova pokazal dvoličnost popularnih medijev in vladajočih elit, obenem pa nam je pokazal tudi resničen obraz multikulturalizma, ki ni neka utopija združenega človeštva, temveč prinaša s seboj predvsem konflikte, nasilje in kaos.

Svetovni mediji so se, kot v vsakem redkem primeru, ko je napadalec evropskega porekla, zopet razpisali o nevarnostih nacionalizma, o rasizmu in o porastu skrajne desnice, ki naj bi ogrožala demokratične zahodne družbe in tako dalje. Tokrat ni bilo slišati raznih besed o tem, da je terorizem preprosto del življenja v velikem mestu, kot je izjavil londonski župan Sadiq Khan leta 2016 ob bombnemu napadu islamskih skrajnežev v New Yorku. Prav tako ni bilo v medijih govora o tem, da je bil napadalec le osamljen primer neuravnovešenega posameznika, temveč se je poročanje o dogodku spremenilo v nekakšno tekmovanje obsojanja vseh nacionalistov in tudi samega nacionalizma kot ideje, ki naj bi vodila v nasilje in terorizem. Kljub temu, da za veliko večino terorističnih napadov nikakor ne stojijo nekakšni nacionalisti, ampak predvsem islamski skrajneži. Vendar pa popularne medije, ki obvladujejo javni prostor, obenem pa so že dolgo nazaj izgubili vsak občutek za objektivno poročanje, temveč so predvsem orodje in propagandno krilo globalističnih elit, to seveda ne zanima. Njihovo poročanje je vedno dvolično ter služi, ne resnici, temveč predvsem trenutnim vladajočim elitam zahoda in njihovim globalističnim gospodarjem.

Jasen primer te dvoličnosti in interpretacij, ki služijo globalistični multikulturni agendi je bilo poročanje teh istih medijev o še dveh napadih, ki sta se zgodila za Tarrantovim strelskim pohodom na mošeje v Christchurchu. Prvi se je zgodil le nekaj dni kasneje v Utrechtu na Nizozemskem, kjer je turški imigrant začel streljati na tramvaju, ter je ubil 3 in ranil 7 ljudi, drugi pa se je zgodil v Milanu, kjer je senegalski imigrant, voznik šolskega avtobusa, ugrabil svoje potnike, 51 učencev, ter jim grozil, da jih bo zažgal z avtobusom vred.

Napadu na tramvaju v Utrechtu so tako svetovni, kot tudi domači mediji namenili mnogo manj pozornosti, zvedeli smo nekaj malega o samem dogodku, ter o sumih da gre za terorizem. Prav tako so nam, kot ob vsakem napadu islamskih skrajnežev, dali vedeti, da je šlo le za posameznika in da še ni znano kakšni so bili njegovi motivi. To je tipična strategija sodobnih novinarjev; ob napadu islamistov gre za neuravnovešene posameznike, ki si narobe razlagajo koran, sicer sveto knjigo benevolentne religije miru, ko pa naj bi bil napadalec nacionalist, pa gre za tipičnega predstavnika nacionalističnih idej, ki naj bi se tako skozi nasilje in terorizem kazale v svoji najbolj resnični obliki. Kljub temu, da so islamisti, ne beli nacionalisti, tisti, ki so odgovorni za veliko večino terorističnih napadov! Vendar pa je za razkrivanje dvoličnosti naših medijev bolj pomembnem drugi napad v Milanu, za katerega je odgovoren Senegalec Ousseynou Sy. Njegovo namero, da zažge avtobus poln otrok so k sreči uspeli italijanski karabinjerji preprečiti. Mediji pa so zopet o dogodku le bežno poročali, pri čemer so želeli napadalca, ki je bil v preteklosti celo že obsojen zlorabe otrok, prikazati kot, da je tudi sam žrtev tako, da so v vseh novicah o dogodku poudarjali, da naj bi bil razlog za njegovo dejanje »maščevanje za vse begunce, ki so se se utopili v Sredozemskem morju«. Torej naj bi šlo predvsem za obupanega Senegalca, ki je želel maščevati svoje sorojake, ki so se zaradi nove italijanske protimigrantske politike, ki naj bi bila nekako odgovorna za te smrti na Mediteranu, utopili na poti v Evropo.

Vendar pa je imel tudi Brenton Tarrant podobne motive. Preden se je podal na svoj strelski pohod je sicer objavil svoj manifest z naslovom »Velika zamenjava«. Sam izraz »velika zamenjava« se nanaša na demografsko zamenjavo avtohtonih prebivalcev Evrope s pomočjo načrtovanega množičnega priseljevanja, ki se danes odvija pred našimi očmi pod pokroviteljstvom trenutnih bruseljskih elit, nevladnih organizacij in mainstream medijev. Posledice te demografske zamenjave so danes vidne povsod na zahodu, kjer se nekoč relativno mirna in urejena velemesta spreminjajo v vojna območja medsebojnega obračunavanja raznih tolp priseljencev, v t.i. »no go« cone, kjer vlada šerijatsko pravo in je avtohtonemu prebivalstvu, ki počasi izginja v multikulturnem mišmašu, prepovedan vstop. V nekoč sjajnih prestolnicah Evrope kot sta London ali Pariz, bomo danes težko našli pravega Francoza ali Angleža, medtem, ko so ulice polne »novih Evropejcev«, ki jih uvažajo globalistične elite, da s svojo »raznolikostjo« nadomestijo staroselce. V Londonu, kot tudi v Birminghamu, so Angleži že manjšina, enako pa velja tudi za Nemce v Frankfurtu. Mesta zahoda so se spremenila v greznice tretjega sveta, polne nasilja in kriminala, kjer evropski človek s svojo kulturo vred vse hitreje izginja.

Brenton Tarrant je obiskal mnoga evropska mesta, saj je prepotoval tako Evropo kot tudi Bližnji vzhod, ter je vse to videl na lastne oči. V svojem manifestu piše, da so ravno ta potovanja po vzhodni Evropi korenito spremenila njegove poglede, obenem pa izpostavlja terorističen napad v Stockholmu na Švedskem, aprila 2017, ko je islamski skrajnež z tovornjakom zapeljal v množico ljudi. Ta dogodek naj bi bil eden izmed razlogov zaradi katerega se je posledično odločil za nasilje in terorizem. V manifestu piše, da je bil njegov napad predvsem maščevanje za Ebbo Akerlund, deklico, ki jo je napadalec v Stockholmu pokosil s tovornjakom, ter za tisoče drugih Evropejcev, ki so kot žrtve islamističnih napadov prezgodaj zapustili ta svet. V svojem manifestu našteva sicer še druge razloge, kot je ta, da se je tako zoperstavil demografski zamenjavi Evropejcev, ter da je želel »zavojevalcem« pokazati, da »naše dežele« ne bodo nikoli postale njihove dežele. V vsakem primeru naj bi bil njegov okruten napad reakcija na množično priseljevanje, na demografsko zamenjavo, ter predvsem na teroristične napade, ki so v zadnjih letih, sorazmerno z vzponom multikulturnih družb, vse bolj pogosti v Evropi in na Zahodu. Resničen vzrok za poboje nedolžnih vernikov, ali pa za smrti Evropejcev, ki jih s svojimi nenehnimi terorističnimi napadi povzročajo »radikalni« islamisti, pa je ravno ta multikulturalizem, katerega posledice so privedle Tarranta do njegovega zločina.

Multikulturalizem, ki se predstavlja kot nek velik »napredek«, ter kot pot v boljšo prihodnost v kateri bomo vsi živeli v sožitju kot ena človeška rasa, vodi v realnosti v konflikte in nasilje, ter pred seboj kosi nedolžna življenja. Je smrtno nevaren zato, ker njegovi liberalni marksistični arhitekti očitno verjamejo, da se človeška narava lahko preoblikuje. Mislijo, da so nad naravo, ter da lahko z njo upravljajo, ne da bi upoštevali njene večne zakone. Vendar pa človek ob rojstvu ni, kot verjamejo marksisti, le »nepopisan list papirja«, temveč se rodi z določenimi genetskimi predispozicijami in z določenimi fiziološkimi lastnostmi. Rasa ni le družbeni konstrukt kot trdijo zagovorniki multikulture, temveč je resnična. Ljudje se rodimo z temi določenimi lastnostmi, ki so povezane z našo raso, ter vplivajo na razvoj našega karakterja in nas delajo to kar smo. Naše raznolike kulture pa so odraz te rase, odraz naših sposobnosti in naše rasne duše. Afričan rojen v Evropi je še vedno Afričan, kot je Evropejec rojen na Japonskem še vedno Evropejec. Seveda ima tudi okolje velik vpliv na naš razvoj, vendar pa le do neke mere. V primerjavi vzgoje proti naravi bo vedno na koncu prevladala narava. Tega dejstva se ne da spremeniti z nobenimi zakoni, ali z novimi idejami in principi, saj je zakon narave nad človeškimi zakoni. Multikulturalizem je zaradi neuopštevanja teh dejstev, oziroma zato, ker noče priznati, da je rasa pomembna, ter da imajo različne rase različne karakteristike, le pravljična utopija, ki se v resničnosti sprevrže v svoje nasprotje; namesto nekega združenega človeštva dobimo razdeljeno družbo konfliktov, ki so posledica kulturnih in rasnih razlik.

Multikulturalizem je možen le na globalni ravni, oziroma na svetovni ravni. Lahko živimo v multikulturnem svetu, kjer vsaka rasa, ter znotraj nje različni narodi, biva na enem delu planeta. Če pa želimo ustvariti mikro verzijo te raznolikosti znotraj ene družbe, pa se le ta sprevrže v konflikte, ki preidejo, kot vidimo, v terorizem. Vsak narod, vsaka etnokulturna skupnost, potrebuje določeno ozemlje na katerem se lahko razvija. Ko se začne to ozemlje enkrat krčiti ali pa se na njem znajdejo tuje kulture, pride do nasilja.

Kljub vsej liberalni indoktrinaciji se tudi Evropejci počutijo vse bolj ogrožene, ter se v njih, kljub temu, da morda tega nočejo priznati, prebuja rasna zavest. Rezultat tega prebujanja in vse večjega občutka ogroženosti je tudi porast populizma in desničarskih strank v Evropi. Po drugi strani imajo tuja ljudstva, ki se množično selijo v Evropo globok občutek pripadnosti svoji religiji in kulturi, saj za razliko od evropskih narodov, niso bila okužena z liberalizmom in individualizmom, ter vidijo Evropo kot novo ozemlje, ki ga lahko osvojijo, predvsem po demografski poti. Turški predsednik Erdogan je večkrat pozival Turke in muslimane na splošno, naj osvojijo Evropo po poti natalitete, ter jim je sporočil, da so prav oni »bodočnost Evrope«.

Tako prihaja v Evropi do trka dveh kultur, ki sta medsebojno nekompatibilni, saj sta produkta različnih ljudstev. Nekatera sorodna ljudstva, ali narodi, ki vsi pripadajo eni rasi in eni večji civilizaciji lahko sobivajo med seboj saj imajo skupne temelje, čeprav pride tudi v primerih, ko se v imenu nekakšne multikulture želi na silo zmešati pripadnike sorodnih narodov, lahko do uničujočih posledic. Dober primer tega je Jugoslavija, kjer so želeli vrli marksisti ustvariti novega jugoslovanskega socialističnega človeka, ustvarili pa so le sovraštvo in vojno. Potem nam je jasno, kako se bo končal multikulturni eksperiment mednarodnih globalistov, ki želi zmešati, ne neke bolj ali manj sorodne narode temveč popolnoma različne rase tega sveta.

Že danes se na Zahodu sanje o multikulturni utopiji spreminjajo v nočno moro, v prihodnosti pa se bodo dokler bo trajal multikulturni eksperiment, medkulturni konflikti le še stopnjevali. V vsakem primeru lahko pričakujemo še več terorizma, še več smrti in še več nedolžnih žrtev, ki bodo v imenu raznolikosti obležale v mlakah krvi. Vendar pa ta kri ne bo le na rokah novih Tarrantov ali pa na rokah islamistov, temveč so z to krvjo zamazane predvsem roke mednarodnih globalistov, ki vsiljujejo ta že davno propadli multikulturalizem Evropi zaradi svojih lastnih interesov. Oni so najbolj odgovorni za današnje vse bolj brezizhodno stanje v Evropi, ne razni fanatiki in teroristi, ki so le produkt globalističnega načrta za ustvarjanje Kalergijeve multikulturne Evrope.

Nasloviti pa je treba še eno stvar, ki, če je to sploh mogoče, še bolj obremenjuje globaliste in vladajočo elito.

V javnosti se pojavlja vse več trditev, da je šlo pri napadu v Christchurchu pravzaprav za »false flag«, oziroma za lažni napad. Dejstvo je, da takšna krvoločna dejanja nikakor ne koristijo nacionalistom in nacionalističnim gibanjem, po drugi strani pa dajejo mainstream medijem in globalistom samim, ki vidijo ravno v nacionalizmu največjo grožnjo, odlično priložnost in povod za obsojanje nacionalizma, ter za sprejemanje novih zakonodaj proti »sovražnem govoru« in za cenzuriranje nacionalističnega sporočila.
Zanimivo je tudi, da naj bi Tarrant v letu 2018 nakazal donacijo v višini 1.500 evrov vodji avstrijskega identitarnega gibanja, o čemer zadnje dni poročajo vsi mediji, ter želijo to gibanje, ki se sicer oddaljuje od vsakega »ekstremizma« predvsem pa od nasilja, ter deluje popolnoma legalno, povezati s terorizmom. Očitno mediji in vladajoče elite pripisujejo domoljubom in nacionalistom dar jasnovidnosti, saj drugače nikakor ne morejo obsojati ali pa povezovati identitarnega gibanja s terorizmom zaradi ene donacije, ki jo je Tarrant poslal preden je sploh postal terorist. Vsaj v vsaki normalni družbi bi bile takšne trditve in obtožbe smešne, vendar pa žal že nekaj časa ne živimo več v normalni družbi, temveč v družbi kjer postajata resnica in zdrav razum stvar preteklosti.

V vsakem primeru so ta napad izkoristili tako osrednji mediji, kot tudi globalisti, za svojo lastno agendo in za zatiranje nacionalizma. Zato je treba pretehtati in premisliti vse opcije in mogoče skrite cilje, ki bi se lahko skrivali za napadom. Konec koncev je tudi Tarrant sam omenjal v svojem manifestu, da hoče z napadom »radikalizirati« tudi bolj zmerna nacionalistična gibanja. Ne glede na to ali je šlo za resničen napad »samotnega volka« ali pa za mahinacije globalistov, ostaja dejstvo, da je multikulturalizem, ki pušča za seboj krvavo sled, glavni razlog za ta in za praktično vse druge teroristične napade na Zahodu s katerimi se soočamo v današnjih časih.

Marakeška deklaracija

Slovenija naj bi 10. decembra, 2018 pristopila k Marakeški deklaraciji, ki jo je 2. maja tega leta podpisala vlada v odstopu, sedaj pa aktualne oblasti trdijo, da naj bi šlo za »nezavezujoč« dokument, ter tako mirijo vse zaskrbljene državljane, kot so prejšnje oblasti ob začetku »begunske krize« zatrjevale, da je Slovenija za migrante le tranzitna država. Kljub temu danes, tri leta po začetku te invazije, ki jo nekateri še kar imenujejo begunska ali migrantska kriza, vse več imigrantov, ki se trenutno nahajajo v Veliki Kladuši, ter so pred kratkim okupirali mejni prehod med BiH in Hrvaško, trdi, da je njihov cilj ravno Slovenija. Konec koncev naši sosedje zapirajo meje ter uvajajo vse strožje ukrepe proti nezakonitem priseljevanju, ter omejitve priseljevanja nasploh, Slovenija pa z levičarji in zvestimi vazali Bruslja na čelu po drugi strani še kar odpira vrata tem »novim evropejcem«, saj vidijo levičarji in liberalci v njih predvsem bodoče volivce.

Marakeška deklaracija naj bi se sicer v sklopu Rabatskega postopka, ki je platforma za politično sodelovanje med Afriškimi in Evropskimi državami, katere se nahajajo na t.i. »migrantski poti«, med drugim zavzemala za urejene, varne migracije in mobilnost, predvsem mladih ljudi in žensk med regijami zahodne, srednje in severne Afrike in Evrope. Prav tako se zavzema za večjo zaščito in integracijo »beguncev«, države pristopnice pa naj bi se med drugim strinjale z naslednjimi točkami:

Pristop na podlagi človeških pravic: izvedeni ukrepi bodo prispevali k polnemu spoštovanju človekovih pravic in dostojanstva beguncev in migrantov, ne glede na njihov migracijski status
Posebna pozornost bo namenjena vprašanjem o enakosti spolov in zaščiti migrantov v ranljivih situacijah, vključno, še posebej, za ženske in otroke
Večja pozornost boju proti ksenofobiji, rasizmu in diskriminaciji: partnerji si bodo prizadevali za boj proti pojavom in spodbujali uravnoteženo pripoved o migracijah in diasporah na podlagi dejstev in poudarjali bodo njihov pozitivni prispevek k razvoju družbe v državah izvora, tranzita in namembnega kraja
Regionalni pristop: opredelitev, oblikovanje in izvajanje ukrepov bo upoštevalo lokalne in regionalne posebnosti
Vključujoči pristop in pristop z več zainteresiranimi stranmi: partnerji si bodo v svojih prizadevanjih prizadevali vključiti vse akterje v okviru koordinacije nacionalnih organov (regionalne organizacije, lokalne oblasti, tradicionalne in običajne organe, predstavnike civilne družbe ter migrantske in begunske skupnosti, socialni partnerji, privatni sektor, mediji in akademske skupnosti), kot tudi pomembne mednarodne organizacije, da se zagotovi usklajeno in urejeno upravljanje vseh dimenzij migracijskega pojava
Posebna pozornost bo na zbiranju, analizi in razdelitvi razčlenjenih podatkov: med predvidenimi dejavnostmi si bodo partnerji prizadevali za opredelitev obstoječih pobud in študij, za izmenjavo podatkov o migraciji in po potrebi za izvedeni študije za operativne namene na nacionalni in regionalni ravni. Pridobljeni podatki in informacije bodo vključevale in prispevale k procesom oblikovanje migracijske politike.

Marakeška deklaracija bo torej med drugim v imenu “človekovih pravic in dostojanstva” omogočala lažje in bolj prosto gibanje vseh migrantov iz Afrike v Evropo, obenem pa bo večjo pozornost posvečala »boju proti ksenofobiji, rasizmu in diskriminaciji«, ter se zavzemala za »uravnoteženo pripoved o migracijah«.

Rezultat tega bo seveda represija države nad vsemi, ki nasprotujejo množičnemu priseljevanju v njihovo domovino, ter zatiranje svobode govora pod masko boja proti »sovražnemu govoru« s katerim levica in liberalni etnomazohisti označujejo vsa mnenja, ki so v nasprotju z njihovimi pogledi in stališči. Torej po eni strani bo ta deklaracija pospeševala demografsko zamenjavo avtohtonih prebivalcev Evrope pod krinko »človekovih pravic«, bo drugi strani pa bo v imenu »boja proti diskriminaciji« še bolj rigorozno zatirala pravico svobode govora vsem Evropejcem, ki nasprotujejo izbrisu lastne kulture, dediščine in identitete, vsem Evropejcem, ki želijo zagotoviti prihodnost svojih narodov. Takšna deklaracija je le še en instrument liberalnega univerzalizma in globalističnih elit, s katerim bodo le te pospešile svoj načrt uničevanja raznolikih nacionalnih identitet, katere stojijo na poti globalizaciji sveta in širjenju ene univerzalne liberalne ideologije najprej v vsak konec Evrope in Zahoda, kasneje pa v vsak konec tega planeta.

Marakeško deklaracijo si lahko v celoti preberete na tej povezavi:

https://uporslovencev.wordpress.com/2018/06/22/evro-afriska-deklaracija/

O sovraštvu in medijskih manipulacijah

Danes, ko povsod po Evropi narašča nezadovoljstvo zaradi množičnega priseljevanja, oziroma tako imenovane »migrantske krize« , je v javnosti tudi vse več govora o sovraštvu. Govori se o raznih »sovražnih skupinah« in skrajnežih, ki naj bi širili nestrpnost, predlagajo in sprejemajo se novi zakoni za pregon »sovražnega govora«, svarijo nas pred ponovnim vzponom »sovražnih ideologij«, skratka sovraštvo, to čustvo, ki velja v sodobni družbi za popolnoma nezaželeno, negativno in slabo, naj bi bilo vsepovsod. In kdo neti vso to sovraštvo in nestrpnost? Nihče drug kot avtohtoni Evropejci, ki pač ne želijo, da bi njihovi vnuki, ali celo otroci, postali manjšinsko prebivalstvo v lastnih domovinah. Torej sploh ne gre za neko neutemeljeno sovraštvo, temveč za upravičene skrbi današnjih Evropejcev glede prihodnosti njihovih družin, njihovega naroda in njihove domovine.

Popularni mediji, ki so tako ali drugače v lasti globalistov, kateri moderne levičarske in liberalne ideje izkoriščajo za svoje cilje, po pravilu označujejo vsak pojav rasne ali nacionalne zavesti v Evropi za »ksenofobijo, rasizem, fašizem«. Pred kratkim smo lahko v tujih in domačih medijih, ob protestih proti imigrantskem nasilju v Chemnitzu, brali o shodih »skrajnih desničarjev« v Nemčiji, pred enim letom, novembra 2017. so se mediji ob shodu, ki je v Varšavi obeležil poljsko neodvisnost razpisali o »marširanju fašistov« na Poljskem, določene domoljubne skupine, ki delujejo pri nas so nenehno napadane kot »ksenofobne«, tuje »populistične« oblasti na Madžarskem, v Italiji in prav tako na Poljskem so zato, ker vsaj v nekih pogledih delujejo v dobro svojih narodov, tako da omejujejo pretok migrantov, ter zavračajo migrantske kvote, ki jim jih vsiljujejo globalistične elite iz Bruslja, nenehno demonizirane, kljub temu da so prišle na oblast po popolnoma demokratični poti, torej po poti na katero vsaj navidezno prisegajo tako Evropska unija, kot tudi popularni mediji in moderna levica, a očitno le dokler ta odgovarja njihovim ciljem. V nasprotnem primeru začnejo ti isti zagovorniki demokracije opozarjati na ponoven porast »fašizma« in »ekstremizma«. Seveda je potrebno le malo zdrave pameti in objektivnosti, da sprevidimo absurdnost takšnega pristranskega poročanja in označevanja vsakogar, ki je skeptičen do Evropske unije, množičnega priseljevanja in multikulturalizma, za »ksenofoba« ali »fašista«. Poleg tega, da cilj popularnih medijev nikakor ni objektivno poročanje, temveč delujejo kot propagandni stroj globalizma, je treba razumeti tudi, da v levičarskem izrazoslovju, katerega se poslužujejo popularni mediji, besedi »fašist« in »fašizem« dobivata nov pomen, saj ne gre več za dejanske fašiste ali za majhno število ljudi, ki sledijo idejam in doktrinam Benita Musolinija, Francisca Franca, Antonia Prima de Riviera, Oswalda Mosleya in drugih, ki so igrali pomembne vloge v raznih fašističnih gibanjih. Gre za vsakogar, ki je skeptičen do liberalnih in levičarskih nazorov, za vsakogar, ki ne verjame, da je »raznolikost« vrlina ali, da je pritok tujih ras v Evropo »kulturna obogatitev«. Pravzaprav se na vse, ki ni v skladu z kvazi-progresivnimi, kozmopolitanskimi nazori lepi etiketa fašizma. Fašizem pa je postal sinonim za nestrpnost, sovraštvo in tiranijo, kljub temu, da sta totalitarizem in tiranija najbolje uspevala ravno v marksističnih, levičarskih ureditvah in sistemih.

Taktika moderne levice je torej, da svoje nasprotnike obklada z etiketama sovraštva in fašizma, medtem ko sebe predstavlja kot ščit pred tem namišljenim fašizmom in pred sovraštvom, ki naj bi branil človekove pravice v imenu »strpnosti, solidarnosti in ljubezni«. Glede na to, da se danes v javnosti vedno znova omenja »sovražni govor«, ki je včasih celo kazensko preganjan, ter da liberalno-levičarske ideje, nazori in pogledi na človeka in na svet postajajo novo moralno merilo v zahodnih družbah, vidimo kako močna in skoraj absolutna je postala kulturna hegemonija levice v Evropi in na Zahodu.

Sodobna levica, ki s pomočjo infiltracije svojih agentov v medije ter v razne državne in izobraževalne institucije, danes obvladuje zahodne družbe, se torej postavlja na stran »enakopravnosti, solidarnosti, humanosti in ljubezni«, medtem ko vse svoje nasprotnike postavlja na stran »sovraštva, ksenofobije in nestrpnosti«. Spomnimo se referenduma o družinskem zakoniku iz leta 2015, ko se je geslo kampanje za novi zakonik, ki bi istospolnim parom omogočal tako poroke kot tudi posvojitve otrok, glasilo »čas je za ljubezen« s čimer se je namigovalo, da so vsi nasprotniki novega zakonika nekako s tem tudi nasprotniki »ljubezni« oziroma glasniki »sovraštva«. Če o celotni stvari bolje razmislimo bomo hitro sprevideli nesmisel teh levičarskih taktik, kot tudi splošnih modernih družbenih trendov, ki postavljajo »ljubezen« kot vrlino nasproti »sovraštvu«, katero naj bi bilo popolnoma negativna in slaba lastnost, zaradi preprostega razloga; ljubezen in sovraštvo sta dve med seboj tesno povezani čustvi, ali bolje rečeno dve plati istega kovanca. Če oseba, ki jo ljubimo trpi, bomo občutili jezo in sovraštvo do povzročitelja tega trpljenja. Če ljubimo svojo domovino in svoj narod, cenimo lastno kulturo in spoštujemo naše prednike, bomo seveda sovražili vse kar uničuje našo domovino, zastruplja naš narod ter zaničuje našo kulturo in naše prednike. Sovraštvo je naravna reakcija do vsega bolnega, sprevrženega, dekadentnega, do vsega kar lahko povzroči propad posameznika, skupnosti ali ljudstva. Resnično, goreče, brezkompromisno sovraštvo je velikokrat posledica iskrene, popolne ljubezni in privrženosti. Vse kar škoduje temu kar ljubimo bomo sovražili iz dna srca, predvsem če gre za namerno povzročitev škode, za katero se skrivajo osebni interesi.

Seveda se da s sovraštvom, tako kot z vsemi čustvi, manipulirati, kar ni nič novega saj so se takšne subverzivne taktike pojavljale mnogokrat v zgodovini naše civilizacije, danes v dobi informacij in tehnologije, pa dosegajo vrhunec. Množice se s pomočjo teh čustvenih manipulacij usmerjajo v prid arhitektov združenega človeštva in globalizacije sveta, ki ga bo tako lažje obvladovati. Te manipulacije se ravno zaradi vse večjega nezadovoljstva ter zato, ker v današnji dobi informacij ni mogoče nadzirati vseh novic in podatkov, ki pridejo v javnost, vse bolj stopnjujejo. Zaradi takšnih manipulacij je v svetu tudi veliko zgrešenega in nepotrebnega sovraštva, kar pa ne pomeni, da je sovraštvo kot tako slabo samo po sebi, saj je povsem naravno in normalno čustvo, del vsakega zdravega človeka , ki pa je lahko usmerjeno v napačno ali v pravo smer. Sovraštvo usmerjeno v pravo smer, ali »dobro sovraštvo« ne zamegli uma, temveč je predvsem reakcija na nek pojav ali element, ki ima slabe, tudi uničujoče posledice za posameznika in za njegovo družino, skupnost, narod, raso. To sovraštvo je usmerjeno v resničnega krivca in je tako potrebno kot tudi zasluženo. Žal pa danes v zahodnih družbah, z redkimi izjemami, prevladuje druga napačna slaba oblika sovraštva, ki je posledica medijskih manipulacij, ter infiltracij agentov kulturnega marksizma v naše izobraževalne ustanove. Najbolj vidni predstavniki tega »slabega sovraštva« so ravno tisti, ki trdijo da se zavzemajo za univerzalno ljubezen, solidarnost, spoštovanje. Gre seveda za sodobno liberalno levico, ter za razne podskupine, ki spadajo v to kategorijo. Gre za sovraštvo do lastnega ljudstva in do lastne rase kar je posledica tako imenovane »white guilt« oziroma »bele krivde«, koncepta, ki je ključen za uničevanje rasne in nacionalne zavesti evropskih narodov, saj je bila ravno ta zavest velika prepreka za združevanje vsega človeštva. To je koncept, ki Evropejce navdaja z občutkom krivde zaradi domnevnih zločinov, ki naj bi jih zagrešila kolektivna bela rasa proti vsem drugim ljudstvom tega planeta. Ta fenomen poznamo samo na Zahodu, saj je večina drugih ljudstev in ras tega planeta še vedno ponosna na svojo zgodovino, ter cenijo dosežke svojih prednikov, medtem, ko je v Evropi ali v ZDA že samo omenjanje genocida, ki se s pomočjo demografske zamenjave izvaja nad našo raso, takoj obsojano kot »rasizem«. Gre za slepo sovraštvo do lastnih prednikov, kljub temu, da so ravno oni s svojim trdim delom in kreativnostjo omogočili obstoj teh današnjih demagogov univerzalističnih ideologij, ki sedaj pljuvajo na njihove grobove. Gre tudi za sovraštvo do lastnih tradicij in kulture, katera naj bi bila v očeh teh »borcev za človekove pravice« še zadnja prepreka, ki preprečuje prihod novega svetovnega reda, multirasne utopije, kjer bodo takšni »zastareli« koncepti , ki naj bi bili vir vseh krivic in nestrpnosti,kot so rasa, narod, spol ali tradicija za vedno pozabljeni. Gre za sovraštvo besnih feministk do vseh moških, za sovraštvo LGBT skupnosti do tradicionalne družine, za sovraštvo potomcev do njihovih prednikov, za sovraštvo manjšin do večine. Gre predvsem za sovraštvo ( nekoč) marginalnih skupin, ki so se počasi s pomočjo subverzij kulturnega marksizma povzpele na vrh naše zahodne, evropske civilizacije, katero sedaj uničujejo tako od znotraj kot tudi od zunaj. Gre za sovraštvo, ki ga podpihujejo globalistične elite, večinoma pripadniki določenega»puščavskega« plemena, zaradi svojih lastnih interesov in ciljev. Gre za sovraštvo do belega človeka, do nekoč mogočnega Evropejca, ter do vseh njegovih dosežkov.

To slabo, sprevrženo sovraštvo bolnih in slabotnih do zdravih in močnih, se seveda skriva pod masko strpnosti, ljubezni in človečnosti, medtem ko medijski propagandni stroj vedno znova odvrača pozornost, tako da označuje nacionalizem za glavni vir vsega danes prisotnega sovraštva. Kljub temu, da gre seveda v tem primeru za še eno medijsko manipulacijo, je bil žal v preteklosti tudi nacionalizem, ali bolje rečeno njegove zastarele oblike, prav tako odgovoren za nepotrebno in »slabo« sovraštvo, saj so predhodniki današnjih globalistov velikokrat s pomočjo manipulacije nacionalnih zavesti in borbenega duha evropskih narodov povzročali bratske vojne, od katerih so imeli ogromne dobičke, ter s pomočjo katerih so se vse bolj približevali uresničitvi njihovega novega svetovnega reda. Najboljši sinovi naše rase so se klali med seboj, misleč da se borijo za svojo domovino, v resnici pa so se borili za osebne interese ljudi, ki tudi danes ustvarjajo razkole tako med belimi narodi kot tudi znotraj posameznih evropskih dežel , ter pod pretvezo ljubezni in solidarnosti širijo sovraštvo do belcev z vsemi sredstvi preko različnih instrumentov.

Tudi danes obvladujejo razne kvazi-nacionalistične skupine in »mainstream« desničarske stranke v Evropi, medtem ko tiste resnične nacionaliste, ter ideje rasnega nacionalizma, vedno znova označujejo za »nestrpne in polne sovraštva«, saj je ravno ta ideja rasnega nacionalizma, ki izvira predvsem iz ljubezni do lastnega ljudstva, ter do Evrope, edina resnična zdrava alternativa njihovemu novemu svetovnemu redu in dekadenci, ki jo predstavljajo kot »napredek«. Kljub temu se ideje belega nacionalizma počasi širijo, saj so preveč trdne, da bi jih lahko razbili šibki udarci demagogov in prevarantov, ter pozivajo Evropejce, da se, predvsem v imenu ljubezni, ljubezni do svojega, uprejo globalizmu in slepemu sovraštvu, ki jih želi enkrat za vselej izbrisati iz tega planeta.

Kaj globalisti pridobijo z uničevanjem Evrope in Zahoda?

To je vprašanje, ki se v zadnjem času vse bolj pogosto pojavlja, saj se vse večje število ljudi začenja zavedati kaj se dogaja v Evropi, vendar pa še vedno niso sigurni kakšne so pravzaprav motivacije in razlogi za vsem tem, zato iščejo smiselne odgovore in obrazložitve trenutnega stanja, ki pa jih seveda ni najti v popularnih oz. »mainstream« medijih.

Odgovorov je več, vendar pa se glavni razlog za demografsko spremembo v Evropi, ki jo želijo doseči globalisti, skriva v tem, da rasno osveščeni Evropejci, ali pa združeni evropski narodi, predstavljajo največjo grožnjo njihovi hegemoniji in oblasti nad nami, zato želijo z demografsko spremembo Evrope, katero hočejo doseči preko masovnga priseljevanja, oslabiti to rasno zavest, ter onemogočiti vsako možnost, da bi se Evropejci kdaj v imenu lastnih interesov združili proti njim.V deželi, ki ni homogena, temveč ima rasno in kulturno mešano prebivalstvo z različnimi interesi in cilji, postane verjetnost, da bo le ena etnična skupina tega prebivalstva dominirala praktično nemogoča in ravno v tem se skriva razlog, da nas želijo spremeniti v manjšino v naših lastnih domovinah.

Ljudstvo, ki je združeno, s skupno identiteto, kulturo in zgodovino bo lahko hitreje mobilizirano v korist svojih lastnih interesov in bo prav tako hitreje prepoznalo sovražne tuje skupine v svoji sredini. Medtem pa je v »narodu«, sestavljenem iz različnih etničnih skupin, ki skupaj bivajo znotraj njegovih meja, težje spoznati kdo pravzaprav vleče vse niti.

Prav tako mase priseljencev iz različnih kontinentov, z različnimi kulturami, postanejo dimna zavesa za katero se lahko skrije določena etnična skupina, saj ne obstajata več le ena ali dve lahko prepoznavni tuji etnični skupini, temveč jih je veliko, kar dovoljuje tej določeni etnični skupini, da postane le ena izmed mnogih tako imenovanih manjšin, ter lahko predstavlja svoje interese kot interese vseh manjšin. Če kdo to določeno skupino kritizira, se le ta takoj začne predstavljati kot žrtev, ter obsodi to kritiko kot napad na vse manjšine in pridobi s tem na svojo stran tudi vse druge manjšinske skupine.

Globalisti želijo ustvariti situacijo v kateri lahko ne-evropejci nasprotujejo Evropejcem v njihovih lastnih domovinah. Evropejce želijo oslabiti do te točke, da bodo nezmožni združiti se v imenu specifično evropskih interesov. Prav tako si želijo zagotoviti možnost mobilizacije ne-evropejcev ( kar tudi že počnejo) proti Evropejcem, to pa dosegajo tako, da s pomočjo vpliva, ki ga imajo na javno mnenje, vedno znova predstavljajo interese Evropejcev kot »sovražne« in »rasistične«.

Vsako gibanje, ki se zavzema za interese Evropejcev je označeno kot »rasistično« ali »nacistično«, s čimer pride do namigovanj na drugo svetovno vojno in holokavst, kar seveda vpliva na čustva Evropskih narodov, ter se jih tako manipulira s pomočjo uradne zgodovine in poteka druge svetovne vojne. To delajo zato, da bi podpihovali jezo ne-evropejcev in pa tistih Evropejcev, ki še niso imuni na njihovo propagando. Če začne kakšna politična stranka, ki se zavzema za interese belcev, doživljati uspehe na volitvah, bodo globalisti poizkušali zanetiti sovraštvo ne-belcev do te stranke, saj te pripadnike drugih ras izkoriščajo le kot orožje v vojni proti nam. V bistvu so za njih ne-evropejci, ki prebivajo v Evropi rezervisti, ki jih lahko, če je treba, vedno mobilizirajo proti nam v primeru kakršnekoli vstaje Evropejcev proti globalistični tiraniji.

Tisti, ki so bili pripeljani na evropske in zahodne obale v imenu »raznolikosti« in »kulturne obogatitve« so le sredstva do že vnaprej določenega cilja. Globalisti so popolnoma prepričani, da bodo lahko nadzorovali ne-belo prebivalstvo, ko le to postane večina, medtem, ko so rasno osveščeni Evropejci popolnoma druga zgodba, saj mi predstavljamo edino resno grožnjo globalistični oblasti, če se združimo v imenu lastnih interesov. Zaradi tega razloga želijo doseči naš demografski propad.

Evropejci so preziran sovražnik globalistične kabale, ki nadzira medije, bančništvo in tako imenovane »demokratične« narode Zahoda, saj so edino ljudstvo, ki je sposobno odstaviti z oblastjo obsedene norce, iz položajev oblasti in vpliva, ki ga imajo nad našimi financijskimi, političnimi in kulturnimi institucijami.

Za primer lahko vzamemo Tonyja Blaira, ki pravi »da bi populizem lahko Evropo odvlekel nazaj v 30. leta prejšnjega stoletja.« V resnici hoče reči, da Evropejci nebi smeli nasprotovati demografski zamenjavi in uničenju njihovih lastnih narodov, ter s tem tudi uničenju prihodnosti njihovih otrok, saj nam v nasprotnem primeru grozi nov vzpon »zlobnih nacističnih« režimov, kar lahko pripelje do novega holokavsta. V takšne neumnosti vas želijo prepričati, če nasprotujete njihovim sadističnim ciljem.

Prvi podpredsednik evropske komisije je pred kratkim izjavil, da je bila vojna »nekoč evropski način«, kar je privedlo do tega, da so Evropejci poizkušali »narediti kolektiven samomor« v dveh svetovnih vojnah ( kar nas zopet pripelje do namigovanja na holokavst). Zatem je izjavil še, da » se je Evropa naučila svoje lekcije in da je to napaka,ki se ji moramo izogniti« ter, da » je nacionalizem kot alkoholizem, kratko obdobje navdušenja, ki mu sledi dolgo obdobje glavobolov«. Rekel je tudi, da nas » nacionalizem dela revne, saj bo njegov siamski dvojček, protekcionizem uničil notranji trg ter oviral mednarodno trgovino«, da » nas nacionalizem dela šibke, ker naj bi vedno iskal sovražnike, preziral druge, ter da bo zaradi potrebe po lastni večvrednosti oteževal sodelovanje z drugimi narodi v zagotovitvi splošne svobode in varnosti« in pa, da » če nas nacionalizem dela revne, šibke in moralno negotove, kako je lahko potem le ta nekaj domoljubnega? Mislim, da nacionalisti ne morejo biti domoljubi.«

Ljudje kot je Timmermans govorijo takšne stvari zato, ker nacionalizem zmaguje v Evropi in Evropska unija, ki je ideološko motivirana, da s pomočjo t.i. Kalergijevega načrta uniči evropsko identiteto, se vse bolj boji lastnega propada medtem, ko vse več narodov začenja zavračati njeno globalistično anti-evropsko agendo. Timmermans govori te stvari iz istih razlogov kot jih govori še en kolaborator globalistov, zgoraj omenjeni Tony Blair, saj želi prepričati ljudstva Evrope, da lahko le EU in odprte meje preprečijo novo svetovno vojno. Seveda pa vam bodo ljudje kot sta Timmermans in Blair zamolčali to, da je bila ravno ta ista globalistična agenda tista, ki je iz ozadja z svojimi manipulacijami in hujskaštvom naščuvala evropske narode, da so se med seboj pobijali v dveh svetovnih vojnah. V teh dveh vojnah se v pravzaprav ni šlo za demokracijo ali svobodo, temveč za ohranitev globalistične hegemonije, zato so Evropo zvlekli v dve svetovni vojni, v katerih je umrlo na milijone Evropejcev, da bi v resnici omogočili globalistom nadaljni nadzor monopola in bančništva v vsakem aspektu naših življenj.

Od kar se je končala bratomorna druga svetovna vojna, se globalisti trudijo izkoreniniti Evropejce s pomočjo množičnega priseljevanja in multikulturalizma, saj vedo, da bodo z uničenjem evropske rasne identitete in homogenosti preprečili vzpon kakšnega novega gibanja, ki bi se sicer lahko v prihodnosti dvignilo proti njim in proti njihovem parazitskem izkoriščanju naših narodov. Njihov največji strah in grožnja je Evropejec, ki misli s svojo glavo, Evropejec, ki prepoznava svoje interese kot Nemec, Anglež, Holandec, Francoz, Poljak, Šved itd…Bojijo se Evropejca, ki ni pod vplivom psihološke manipulacije in strupa popularnih medijev in institucij, ter lahko prepozna tiste, ki ogrožajo njegov narod, kulturo in družino. Zradi tega želijo sedaj doseči tudi večji nadzor in cenzuro spleta.

Množično priseljevanje je pravzaprav neviden plašč, ter zakriva tiste, ki so odgovorni za demografski terorizem uperjen proti evropskim narodom. Nekaj trdnega lahko oslabite in zrušite le tako, da ustvarite razpoke. Potresi so posledica razpok in prinašajo vedno kaos, smrt, bedo in uničenje.

Celotno zadevo odlično povzema odlomek iz spletne strani renegadetribune, ki nam daje vedeti, da se za množičnem priseljevanjem v resnici skriva nekaj zlonamernega:

» Naval ne-belih imigrantov iz Afrike in Bližnjega vzhoda, ki so zamaskirani v nekakšne begunce, ni napaka, humanitaren čin ali pa posledica nesposobnosti, temveč gre za dobro načrtovanno strateško politično potezo globalno organiziranega zapletenega okultnega omrežja, ki izvršuje že desetletja ali celo stoletja stare načrte.«

Kratko rečeno, globalisti želijo preko množičnega priseljevanja oslabiti evropske narode, tako da le ti ne bodo več predstavljali potencialne grožnje njihovi globalistični diktaturi. Če ste z nekom v vojni poizkušate oslabiti nasprotnikove zmožnosti, da zbere vojsko. Zato naredite vse kar je v vaši moči, da oslabite nasprotnika dokler ne postane le neučinkovita opozicija. Množično priseljevanje in imigracija je le globalistično orožje s katerim želijo oslabiti naše zmožnosti, da se dvignemo v imenu naših interesov. Večino evropskih narodov vodijo globalistični politiki, ki aktivno delujejo proti našim interesom, ter tako opravljajo umazano delo svojih globalističnih gospodarjev, ki jih plačujejo. Če se Evropejci sedaj prebudimo še ni prepozno, da se osvobodimo globalističnih okovov množičnega priseljevanja, kulturnega marksizma in orwelianske cenzure.
[/quote]

Hm, kaj poreči drugega kot Hvala za čas in trud, ki ste ga namenili pisanju tega in preostalih Vaših prispevkov.

ne bom tiho

Fora je samo v tem, da so Evropejci plemena Izraela, pa nas eni drugi, namreč Edomiti, hočejo uničit.

To je cel ključ, to je vse kar se dogaja in se je kdajkoli dogajalo. Kelly Family hodi po svetu, za njimi pa Edomiti ki jih hočejo pojest. Sonce oziroma Solnce, proti kultu Saturna.

To je dobesedno vse. In kakšna oseba sploh moraš bit, da hočeš uničit in genocidirat Kelly Family. Al pa zamenjat Kelly Family z Somalci in Pakistani in Turki. Al pa jih prepričat, da delajo porn. Al pa jih sužnjit pod ogromnimi davki in jim nastavljat voditelje. Al pa dandanes ko trdijo, da so oni originalni Kelly Family. Kakšna oseba moraš bit, da hočeš to nardil Kelly Family? Jaz to mislim absolutno resno.

https://www.youtube.com/watch?v=1p3MJlTY3yg

Kaj da fak ti je Kelly family da fak nardil jebemti čoravo marksist

Hm, kaj poreči drugega kot Hvala za čas in trud, ki ste ga namenili pisanju tega in preostalih Vaših prispevkov.

ne bom tiho
[/quote]

Mah, kakšen trud neki! To je kopiranje tekstov, ne pa lastno angažirano pisanje. Vsak vas lahko nateguje s temi računalniškimi fintami.

Skoraj ne morem verjeti…
Vrhinsko napisano. Novinarčki, tudi diplomirani, se lahko skrijejo. BRAVO!!!

Mah, kakšen trud neki! To je kopiranje tekstov, ne pa lastno angažirano pisanje. Vsak vas lahko nateguje s temi računalniškimi fintami.
[/quote]

V vsakem primeru je to nekdo napisal. In ta, ki je to napisal, je v to svoje pisanje vložil svoj čàs in trud, kar je pa še najmanj, kar to pisanje odlikuje.

ne bom tiho

Tile prispevki bi morali biti obvezno čtivo za vse Evropejce. Ni še prepozno za nas.

Sicer me ima, da bi se marsikaj dodal. Ampak, ker si nisem pripravljen vzeti dovolj casa, da se priblizam literalnemu izdelku predhodnika, raje ne bom. Omenil bom le vzporedno debatirani kult globalne segrevanja, ker gre za isti cilj in enake metode. O vsem tem ze na tem forumu tako dolgo pisem, da sem izgubil vsako zeljo po leporecenju. Taksne tekste ljudje po vecini tako le ignorirajo.

Dejstvo je, da levakarske metode delujejo. Z njimi so v zadnjih 100 letih postopoma infiltrirali, sedaj pa ze kar prevzeli, vse od znanosti, solstva, medijev, politike in pravosodnja, dolgega niza nacionalnih in globalnih institucij, obvescevalnih sluzb, policije in razno raznih nevladnih organizacij. Rezultat vsega tega pa potem vidimo v vsakdanjem zivljenju.

Ni nakljucje, da se je masovni upor proti globalisticnim ciljem zacel ravno v ZDA kjer se zadnja 3 leta odvija prava hladna civilna vojna. ZDA so edina drzava kjer dober del populacije se vedno razume pojme, ki so popolno nasprotje vsega kar je blizu levakarski ideologiji. Trump, skupaj s kljucnimi generali ameriske vojske, pa je idealen clovek, da se razkrije obseg korupcije, kriminala in propagande. Kdor zadeve spremlja se kako drugace kot preko CNN propagande ve kaj vse se je ze razkrilo. Prisel bo cas, ko bo velika vecina zahodnjakov dojela, da ni nic tako kot so bili prepricani. Kar nekateri ze dolgo vemo.

Nekaj si pa zadel, Trump je idealen za to, da se razkrije obseg korupcije kriminala in propagande; in v to smer z impeachmentom stvari že potekajo.

Dokler ne nehas konzumirati levakarsko propagando ti ne bo nic jasno. Skoda, da karkoli nadalje argumentiram. Z napisano izjavo si mi vse povedala.

namesto da zapravljaš čas po blogih in forumih za pisanje bedarij, take nafukaj več otrok

Skoraj ne morem verjeti…
Vrhinsko napisano. Novinarčki, tudi diplomirani, se lahko skrijejo. BRAVO!!!
[/quote]

Ne morem reči da je nekaj vrhunsko, če nikjer ne omenja vodstvo gospoda Janeza Janše kot edino rešitev za evropske naride in kulturo,