Porast desnega populizma pomeni začetek razpada demokracije
Demokracije nikoli ni bilo in je tudi nikoli ne bo.Ne vem kje vidiš ti demokracijo?Pravila in zakone si pa vodilni in elita tako ali tako prilagajajo kakor jim bolj odgovarja in ob tem govorijo da je Slovenija pravna država v kateri se morajo zakoni spoštovati. Ni važno kako se imenuje sistem v Sloveniji bi morali biti avtohtoni Slovenci zakonsko zaščiteni pred ljudmi drugih narodnosti in imeti prednost na vseh področjih.
3/4 praviš še več nas je
[img]http://shrani.si/t/S/ij/1RGvlgjS/de19oh3xkaamtr7jpg-large.jpg[/img]
Ne gre za populizem, sledi denarju! Krasti se splača, npr. Elan:
https://elan-skimar.blogspot.com/
Tu je Slovenija in ne potrebujemo nikakršnih sovražnih diktatorjev z kosovskimi diplomami, ki jim je edini cilj uničenje te države!
Čas je, da se podporniki teh umazanih agitatorjev zamislite in začnete razmišljati če je v vaših glavah sploh še kaj ostalo in se prenehate smešit v medijih s svojimi zavrženimi dejanji.
Zadnji čas je, da začnete delati na vašem ponašanju in splošni izobrazbi, brez laži in populizma. Populizem je enako korupciji!!!
Za začetek naj bo resnica o eni vaših največjih laži. To potrjuje že dejstvo o več kot petletni svetovni vojni. Kako je v takšnih razmerah možna kolaboracija, pa vedo samo SdS lažnivci!
” Zlagani praznik
Ob koncu meseca so se spet vrstile »slovesnosti« ob »evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov«. Kaj je namen teh »slovesnosti«, nam zadosti pove že to, da je glavno
»spominsko slovesnost« pripravil obskurni Študijski center za narodno spravo skupaj s Stolnico sv. Nikolaja in Vojaškim vikariatom Slovenske vojske.!!!!!
Za »dan spomina« je bil umetno in načrtno določen dan podpisa sovjetsko-nemškega sporazuma o nenapadanju oziroma sporazuma Molotov-Ribbentrop, ne glede na to, da je pred tem kopico podobnih sporazumov z nacistično Nemčijo podpisala vrsta »demokratičnih« evropskih držav, vključno s Poljsko, Francijo in Veliko Britanijo. Najsramotnejši med vsemi je bil Münchenski sporazum, podpisan 30. septembra 1938. Takrat sta Velika Britanija in Francija privolili v razkosanje Češkoslovaške, in to s skritim namenom Hitlerju odpreti pot na vzhod proti Sovjetski zvezi. Svoj kos ozemlja si je tedaj prigrabila tudi Poljska, ki zdaj rada igra prvo žrtev tako nacizma kot komunizma. Sicer pa je prvi mednarodni sporazum, ki so ga podpisali nacisti po prihodu na oblast, bil »Reichskonkordat« z Vatikanom, ki je dal prvo mednarodno potrditev nacističnemu režimu. Za »dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov« bi torej lahko določili kar nekaj datumov iz
sodobne ali še malo starejše zgodovine, a izbran je bil prav sporazum med Sovjetsko zvezo in nacistično Nemčijo, ker seveda namen tega zlaganega zaznamovanja ni nikakršno »spominjanje na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov«, ampak le zloraba zgodovine v politične namene oziroma bedna propaganda. Zato se od vseh zloglasnih »totalitarnih režimov« po navadi omenjata in s tem enačita le nacizem in komunizem. Nihče ne omenja drugih diktatorskih režimov, ki so vladali v Evropi
pred drugo svetovno vojno, kot so to bili v Hortyjev režim na Madžarskem, režim na Poljskem pod Pilsudskim ali pa diktatura v monarho-fašistični kraljevini Jugoslaviji. Nihče se ne spominja žrtev fašističnih režimov v Francovi Španiji, Salazarjevi Portugalski ali pa v Grčiji pod vojaško diktaturo. Tam so ljudje živeli v fašizmu še dolgo po »zmagi nad fašizmom« oziroma po koncu druge svetovno vojne, pa so to »demokratične zahodne države« mirno dopuščale. Tudi Velika Britanija in Francija,
čeprav sta uradno imeli dovoljeno večstrankarstvo, sta bili po drugi svetovni vojni kolonialni avtoritarni sili, ki sta povzročili mnogo žrtev po vsem svetu, dokler njuna kolonialna imperija nista razpadla. Zlagani dan spomina se osredotoča le na nacizem in komunizem, pa še to ne s prevelikim namenom spoštovati »njune žrtve«, ampak se pri nas osredotoča le na »žrtve komunizma«, predvsem tiste iz leta 1945. Vsi, ki so bili pred tem žrtve fašistov in nacistov ter njihovih domačih plačancev, niso vredni omembe. Očitno se je propagandni oziroma ideološki boj, ki ga bijejo tako slovenska kot evropska oziroma svetovna desnica, osredotočil predvsem na enačenje nacizma in komunizma.
Vendarle pa je treba vedeti, da sta nacizem in fašizem v svojem bistvu zločinski ideologiji, ki temeljita na sovraštvu in nasilju. Komunizem pa to ni, ne glede na vse stalinistične in druge zločine, narejene v imenu komunizma. Če bi že hoteli komunizem enačiti s kakšno drugo ideologijo, ki si želi mir in blaginjo ter enakopravnost za vse ljudi na svetu, bi bilo to lahko morda le krščanstvo, ki ima tudi bogato zgodovino zločinov, pa nas z njimi ne posiljujejo vsak dan kot z »zločini komunizma«. Vendar se takšnih primerjav, ki v zahodni družboslovni znanosti niso redke, slovenska desnica ali Katoliška cerkev izogiba »kot hudič križa«. Ker vse blatenje partizanskega boja in spreobračanje zgodovinskih dejstev ne dajeta želenih učinkov, se zdaj z enačenjem nacizma in komunizma želi celoten narodnoosvobodilni boj označiti za zločinski. Vse to se celo plačuje iz davkoplačevalskega denarja,
saj delo Študijskega centra za narodno spravo kot dela Ministrstva za pravosodje plačujemo prav vsi
državljani. In to ne prav malo, saj za zaposlene na »študijskem centru« ne veljajo prav veliko pravilniki o znanstvenoraziskovalnemu delu ali znanstvenih nazivih, ampak so si sami sebi podelili prav lepe uradniške plače. A da so tam zaposleni najprej poskrbeli za lastne koristi, je razumljivo, pač tako kot so si domobranci in drugi klečeplazniki med drugo svetovno vojno tudi najprej poskrbeli dobro plačo za svoje umazano delo. Nerazumljivo je, da država dopušča delovanje ustanove,
ki ne počne nič drugega, kot poskuša spreobračati zgodovinska dejstva in blatiti zgodovino lastnega naroda. Kako prispeva ta obskurni študijski center k neki nejasni, nezaznavni, nerazumljivi in nemogoči »spravi«, ne more izmeriti prav nobena znanost. Hkrati pa z lažnim izenačevanjem komunizma in nacizma, z zanikanjem domobranskih zločinov, z odvračanjem pozornosti od vseh žrtev v letih od 1941 do 1945, z zanikanjem odgovornosti Ljubljanske nadškofije za narodno izdajstvo
ter z drugim spreobračanjem zgodovine izdatno pripomore k umetnim delitvam in spodbujanju sovraštva med ljudmi. Če bi ustanovitelji obskurnega »spravnega« inštituta res želeli spoštljiv spomin na vse žrtve, naj najprej pozovejo k opravičilu Ljubljansko nadškofijo in tiste slovenske politike, ki so Slovence pahnili v izdajstvo in sodelovanje z nacisti in fašisti. Žrtev njihovega zločina in izdajstva je bilo neprimerno več kot vseh »žrtev komunizma« na Slovenskem«.
»Zlagani dan spomina se osredotoča le na nacizem in komunizem, pa še to ne s prevelikim namenom spoštovati »njune žrtve«, ampak se pri nas osredotoča le na »žrtve komunizma«, predvsem tiste iz leta 1945.