Belgijski premier je rekel, da bodo morale Evropske države sprejeti ilegalne migrante
Tukaj je pa odgovor Orbana
Pravilno vsaka država naj sprejme odgovornosti n sprejme migrante. Slovenija naj jih po svojih zmožnostih to je 5-10 tisoč letno.
Dost je bilo ograj in ksenofobije različnost nas krepi ti ljudje bodo prihajali če nam je prav ali ne prej se boste sprijaznili prej vam bo lažje.
Sem za odprte meje zemlja je od vseh meje pa so bedarija.
da se Evropa vrne njenim avtohtonim prebuvalcem
Ti jih lahko sprejmeš odprtih rok, mi jih ne.
https://www.youtube.com/watch?v=VrUh6L3FNgQ
Ti jih lahko sprejmeš odprtih rok, mi jih ne.
https://www.youtube.com/watch?v=VrUh6L3FNgQ
[/quote]
Tudi ti jih boš sprejel z odrptimi ali zaprtimi rokami. EU bo prisilila naše politike, ki bodo naredili vse,d a se držijo zahodne Evrope tko, da tvoje grožnje so brez veze.
Sicer pa ne vem kaj se bojiš nekih prišlekov, ki samo hočejo novo priložnost delo in ustvariti si družino.
Kdo si ti, da boš tem ljudjem kradel to prihodnost kdo si ti? Če ti kaj ni všeč pojdi drugam Slovenija bo in je vedno bilam ultikulturna država kajsti drugačnost nas krepi.
Leta 1591 je bil za bosanskega beglerbega ali drugače rečeno za vojaškega poveljnika Bosne imenovan Hasan paša Predojević. Kot je razvidno že iz samega priimka je šlo v njegovem primeru za tipičnega poturčenca. Danes bi temu rekli Bošnjak, čeprav prav naš izraz poturčenec najlepše pove, da gre za Slovana, ki se je poturčil in sprejel muslimansko vero. Takšnih je bila dejansko tudi večina tistih »Turkov«, ki so redno vdirali v slovenske dežele v 15. in 16. stoletju. Hasan paša je imel velike ambicije zasesti celotno Vojno krajino in potem še Slovenijo (Kranjsko in Štajersko). Leta 1592 je najprej zasedel utrdbo v Bihaču blizu reke Une, na sami meji Vojne krajine. Tako je pred njim ostal le še Sisek ob sotočju rek Kolpe in Save. Če bi osvojil še to trdnjavo, bi Hrvaška za Turke ne predstavljala več nikakršnih težav in Hasan paši bi se na stežaj odprla pot v Slovenijo. Zasedba Slovenije pa bi pomenila hkrati tudi odprto pot na zahod, v Italijo in proti Rimu, sedežu krščanstva in papeža.
15. junija 1593 se je Hasan paša Predojević s svojo številno armado približal utrdbi Sisek. Njegova vojska je štela 18.000 rednih vojakov in čez 20.000 spahij ter pripadnikov ostale pomožne vojske. Skupaj torej blizu 40.000 mož. Turki so se utaborili na desnem bregu reke Kolpe in na trdnjavo usmerili svoje topove ter jo pričeli oblegati. Obleganje Siseka je trajalo že sedem dni in pomoči ni bilo od nikoder. Na dan svetega Ahaca, 22. junija 1593 pa je končno prispela pomoč iz Slovenije. Grof Andrej Turjaški je med tem zbral svojo slovensko vojsko, ki se ji je pridružilo nekaj Hrvatov in Nemcev. Skupaj je Turjaški razpolagal z nekaj manj kot 5.000 vojaki (viri poročajo o najmanj 4.000 in največ 5.000 vojakih).
Hasan paša Predojević je bil dobro obveščen o prihodu armade grofa Andreja Turjaškega. Vedel je tudi kako številčna in močna je slovenska vojska. Zanašal se je na svojo premoč in ni hotel upoštevati nasveta izkušenega Mehmi bega. Prepričan v gladko zmago je popeljal glavnino svojih čet čez most na levi breg reke Kolpe. Okrog poldneva so slovenske čete prispele do Siseka in takoj je prišlo do strašne in krvave bitke. Turjaški je najprej poslal v boj oklepne konjenike pod vodstvom znanega slovenskega viteza Adama Ravbarja. Ravbarjeva konjenica je silovito udarila na turške čete in jih potisnila proti mostu in reki Kolpi. Andrej Turjaški je takoj, ko je opazil da se Turki umikajo, poslal v boj svoje strelce z arkebuzami, ki so dokončno strli turški odpor.
Med turškimi četami je prišlo najprej do nereda, potem pa do prave panike. Vsi so hoteli čimprej na desni breg reke Kolpe. Takrat je nanje udarila še posadka iz Siseka. Ker je bil most čez reko premajhen, da bi mogli Turki hitro čezenj, poleg tega pa je bil dobesedno zasut s kroglami arkebuzarjev, jih je ogromno skočilo v Kolpo in poskušalo rešiti svojo glavo s plavanjem na drugi breg. Pri tem jih je ogromno utonilo. Med utopljenci je bil tudi njihov poveljnik Hasan paša Predojević. Bitka je trajala eno samo uro, padlo pa je okrog 10.000 Turkov. Preostali Turki so zapustili svoj tabor in reševali svoja življenja v brezglavem begu.
Andreja Turjaškega in njegove viteze ter vojake je pričakal obilen plen. Zaplenili so 39 topov, od tega 9 velikih, 10 turških zastav, kopico orožja in čelad z zlatimi ter srebrnimi ornamenti, dragulje in zlato, šotor Hasan paše z številnimi dragocenostmi in tudi njegov plašč. Ljubljanski škof Hren je potem iz Hasan paševega plašča dal napraviti mašni plašč za ljubljansko stolnico. Danes se ta plašč nahaja v Narodnem muzeju v Ljubljani.
Zmaga Andreja Turjaškega je rešila Slovenijo in vso srednjo Evropo pred grozečo turško nevarnostjo. Novica o bleščečem uspehu je hitro obkrožila krščanski svet. Cesar Rudolf II. je zanjo zvedel v Pragi in dal zmagi na čast takoj zapeti pesem Te Deum. Grof Turjaški pa je prejel tudi posebno priznanje v pismu, ki mu ga je iz Rima poslal sam papež Clement VIII., z zahvalo za izbojevano zmago.
Po bitki pri Siseku, Turki z izjemo manjših vdorov, več niso ogrožali Slovenije.
http://www.hervardi.com/bitka_pri_sisku.php
Do zdaj. Toda na svetu nismo samo Slovenci in Turki ogrožajo vse, ne samo Slovence. Tu je še lep članek z Mladina Odkrižani,
Sto let po pokolih v Otomanskem cesarstvu asirski kristjani spet doživljajo genocid. Ta bi utegnil biti dokončen.
Asirske kristjane sem prvič srečal v Ankavi na severu Iraka decembra 2006; takrat sva s fotografom Matejem Leskovškom za Mladino poročala o razmerah v iraškem Kurdistanu. Za pomoč pri opravljanju dela sva najela lokalnega »fikserja«, to je prevajalca in vodnika. Njegovo ime mi je že davno ušlo iz spomina, ne bom pa pozabil pogovora ob prvem srečanju. »Ne, nisem Kurd, Asirec sem,« je dejal. Bil sem prepričan, da sem narobe slišal. »Aha, iz Sirije si?« sem vprašal in potihoma negodoval, kaj, za vraga, mi bo fikser iz Sirije v Iraku. Nasmehnil se je in me vljudno popravil: »Ne, ne, prijatelj moj. Od tu sem, ampak moji ljudje so Asirci.« Vrglo bi me na rit, če ne bi že sedel. »Čakaj malo … Asirci? Iz tistih časov kot … Feničani in Sumerci?« Pokimal je in potrpežljivo čakal na nove izbruhe neznanja. »Vau,« sem se lovil. »O vas sem se učil v osnovni šoli. Pa … čestitam, da ste preživeli do zdaj, mislim, glede na vse skupaj.« V njegovih očeh se je prikazala žalost, ki je takrat še nisem dobro razumel. Rekel je: »Da. Ampak ne vem, koliko časa bomo še obstali tukaj.«
Ankava je severno predmestje Erbila, ki velja za glavno mesto iraškega Kurdistana. Tja je v letih 2006 in 2007 pribežalo več deset tisoč asirskih kristjanov iz srednjega in južnega Iraka. V državi je bila sektaška vojna med arabskimi šiiti in suniti na vrhuncu. Kristjani, ujeti med obe vojskujoči se strani (obe sta se surovo znašali nad njimi), so iskali varnejše zavetje pri Kurdih. Številni so takrat še gojili upanje, da se bodo lahko v bližnji prihodnosti vrnili na domove, in so še vedno verjeli v obljube svetovnih voditeljev o demokraciji in svobodi. Tega upanja danes ni več. Zgorelo je v ognju sektaške in medetnične vojne, ki jo je v zadnjih letih podžgala predvsem samooklicana Islamska država. Požar se je vmes razširil še v sosednjo Sirijo in tudi tam resno ogrozil obstoj asirske krščanske skupnosti. Uničenih je bilo nešteto krajev neprecenljivega zgodovinskega pomena za celotno človeštvo, muzejev in verskih objektov. Nazadnje so svetovne agencije 20. januarja poročale, da so pripadniki Islamske države uničili najstarejši samostan v Iraku Mar Elia (sv. Elije) pri Mosulu; tam je stal od 6. stoletja.
Gre za brezkompromisen pregon Asircev z njihove zemlje, kjer so živeli 7000 let. Namen takšnega uničevanja objektov in celotnih krajev je jasen: tudi če bi se Asirci lahko kdaj vrnili domov, se ne bi imeli kam. Kmalu po zavzetju Mosula junija 2014 so se na domovih kristjanov pojavili grafiti: »Spreobrnite se [v islam], odidite ali pa umrite.« In ljudje so odšli, večina izmed njih karseda daleč stran od tega pekla: v zahodno Evropo, Severno Ameriko in Avstralijo. Leta 2003, ko se je začela druga zalivska vojna, je bilo v Iraku še poldrugi milijon asirskih kristjanov. Zdaj jih je le še nekaj več kot 300 tisoč. Preganjanje tega ljudstva, enega najstarejših na svetu, ljudstva prvotnih kristjanov, ki je do danes ohranilo aramejščino (znano tudi kot Jezusov jezik), je mogoče opisati samo z eno besedo. Ta beseda je GENOCID.
Sedem tisoč let smo služili človeštvu s svojo kulturno dediščino, ohranili smo Jezusov jezik in zdaj bo svet dovolil, da izginemo, pravi Benjamin Šmail, iraški asirski politik.
Od Sablje do sablje
Obstoj asirskih kristjanov je bil v zgodovini že nemalokrat ogrožen. Poskušali so preživeti od pokola do pokola. Ko so, denimo, leta 1743 perzijski vojaki vkorakali v pokrajino Ninive (današnji severozahodni Irak), so od 150 menihov v samostanu sv. Elije zahtevali, naj se spreobrnejo v islam. Ker tega niso storili, so jih pobili. Toda prav sodobna zgodovina se je izkazala za najpogubnejšo. Leta 1915 se je v tedanjem Otomanskem cesarstvu zgodil pogrom nad kristjani. Turčija ne prizna, da bi šlo za genocid, toda zgodovinska dejstva navajajo, da je bilo med pobitimi samo Armencev več kot milijon. A statistika te človeške tragedije se tu ne konča: pobitih je bilo tudi okoli 300 tisoč Asircev. Pokol, ki so ga nad njimi izvedli otomanski vojaki in kurdska plemena, sami imenujejo »sejfo«. Beseda izvira iz aramejščine in pomeni »sablja«. Nekdaj bogata in zelo razširjena asirska skupnost na ozemlju današnje jugovzhodne Turčije je bila zdesetkana in za njo so kot nekakšna spominska znamenja ostala le še imena nekaterih krajev. Eno večjih tamkajšnjih mest z okoli 90 tisoč prebivalci se imenuje Mardin. Beseda izvira iz sirjaško-aramejskega narečja in pomeni »trdnjava«. Danes v Mardinu živi le še okoli 300 Asircev oziroma Sirjakov, kot se imenujejo tu. Njihova nekdanja mesta in vasi zdaj pripadajo Kurdom, ti pa številne starodavne cerkve in samostane uporabljajo za hleve.
Preživeli so po letu 1915 zbežali proti jugu, k sonarodnjakom na ozemljih današnjega Iraka in Sirije. Niso prišli kot tujci. Mosul v osrčju pokrajine Ninive je bil vedno kraj izjemnega pomena za asirsko predkrščansko in krščansko civilizacijo. Toda tudi ti dve državi sta se z leti izkazali za past za kristjane. Leta 1933 je sledil še en pokol, ki so ga v severnih iraških provincah Duhok in Mosul izpeljali iraška vojska in kurdska plemena. Pobitih je bilo več tisoč Asircev in uničenih ter izropanih 63 njihovih krajev. Režima stranke Baas v Iraku in Siriji sta v drugi polovici 20. stoletja nadaljevala zatiranje asirskih kristjanov s politiko arabizacije. Zatiranje je bilo kruto, toda kristjani v Iraku se radi šalijo: »Sadam Husein je bil pravičen. Res je bil tiran, ampak je vse zatiral enako.« Njegovemu padcu je sledila katastrofa resnično bibličnih razsežnosti. Za asirske kristjane pomeni obuditev njihovih najhujših zgodovinskih travm: od brezobzirnega uničevanja kulturne dediščine do obglavljanja ljudi z dolgimi sabljami, ki ga kažejo posnetki Islamske države iz Mosula in od drugod.
»Svet nas je izdal«
»Kmalu po padcu Sadamovega režima se je za nas začela mora,« je dejal Srud Makdasi, poslanec v kurdskem regionalnem parlamentu, v katerem imajo Asirci zagotovljenih pet sedežev. »Kristjani smo se znašli pod velikim pritiskom. Znani so napadi na naše svete objekte, ki jih je izvajala Al Kaida, in pa umor mosulskega nadškofa Paulosa Faradža Raha leta 2008, vendar so bile največja grožnja za kristjane kriminalne združbe, ki so ugrabljale in pobijale naše ljudi v Bagdadu in drugih mestih. V zmedi, ki je nastala, smo bili najšibkejši člen zaradi miroljubnosti. Z vsakim letom smo bliže izginotju s svojega ozemlja. Islamska država je pregnala 200 tisoč kristjanov iz Mosula in njegove okolice. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da tam ne živi več noben kristjan, da v Mosulu cerkveni zvonovi ne zvonijo več …«
»Seveda smo podpirali padec Sadamovega režima,« je nadaljeval Benjamin Šmail, nekdanji poslanec v istem parlamentu. »Osebno sem bil predstavnik Asircev na tajnih pogovorih z Američani v Turčiji leta 2002. Takrat so nam obljubljali marsikaj: svobodo, človekove pravice, demokracijo … A nazadnje so nas izdali. Nobena iraška vlada ni pokazala volje za ohranjanje krščanstva na tem ozemlju, kar nas niti ne preseneča; muslimane dobro poznamo. Toda zakaj nam je hrbet obrnil preostali svet, predvsem tisti del sveta, ki je iste vere kot mi? Sedem tisoč let smo služili človeštvu s svojo kulturno dediščino, ohranili smo Jezusov jezik in zdaj bo svet dovolil, da izginemo?«
Duhovnik Džibrail iz kraja Alkoš nedaleč od meje s Sirijo na severu je pritrdil: »Nadaljevanje vojne v Iraku je v prid tujim silam, kot so ZDA, Velika Britanija, Francija, Turčija, Savdska Arabija, Iran in tako naprej. Zaradi njihovih interesov imamo v Iraku vojno in terorizem. Te države so si našo razdelile kot torto in jim ni mar za smrt ljudi, ni jim mar za izginotje dediščine mezopotamskih civilizacij, ki pripada vsem nam. Mar jim je edino za njihovo mednarodno ekonomijo. Toda bog … bog vidi vse.«
Večina Asircev, s katerimi sem se pogovarjal, razume trenutno dogajanje na Bližnjem vzhodu, predvsem kar zadeva vzpon Islamske države, kot »zelo grdo igro mednarodnih sil«.
Z izginotjem Asircev oziroma asirskih kristjanov bo Bližnji vzhod izgubil pomemben del svoje identitete.
Eksodus
V pogovoru s Šmailom sem navrgel naivno tolažbo: »No, vsaj Kurdi vas tokrat branijo.« »Ni tako preprosto,« je jezno zmajal z glavo. »Kurdi nas ne obravnavajo kot enakovredne državljane. Oblasti izkoriščajo našo stisko. Veliko večino pomoči, ki nam je namenjena, poberejo zase. Poleg tega jemljejo zemljo, ki je v naši lasti. Vzemiva za primer Ankavo. To je bila včasih večja vas, način življenja je bil vezan na kmetijstvo. Zdaj so tu v imenu napredka zrasli stanovanjski bloki, pisarniška poslopja in hoteli, a mi od tega nimamo nič, samo identiteto izgubljamo. Težava je seveda tudi politična – če nimaš zemlje, nimaš pravic.« Nato je povedal šalo, ki orisuje kurdski pogled na razmere: Kurd in Asirec se prepirata, čigava je zemlja na severu Iraka. Asirec vztraja, da so njegovi predniki tu živeli od vekomaj, o čemer pričajo tudi številne arheološke najdbe. »Prav, naj bo,« reče nazadnje Kurd. »Kar je pod zemljo, je Asirija, toda kar je na njej, je Kurdistan.«
Nikjer ni bilo bolj očitno, da si Kurdi prisvajajo asirsko zemljo, kot v kraju Alkoš, ki je po trditvah župana Basina Bela »zadnji večji kraj v Ninivah, v katerem še živijo [izključno] kristjani«. Položaji Islamske države so 15 kilometrov stran, zato je okoli Alkoša in med vasmi ogromno nadzornih točk pešmerge, kurdske vojske. Na teh točkah je moč videti nekaj, česar drugje ni, in sicer velike posterje kurdskega predsednika Masuda Barzanija. Drugod ni tolikšne potrebe po ikonografiji, tukaj pač. S temi posterji vojaki domačinom sporočajo, da je to ozemlje del Kurdistana in s tem last kurdskih oblasti. Na območju sicer delujejo asirske obrambne milice, kot sta Zaščitne enote Niniv in Dveh navša, vendar so, kot priznavajo tudi njihovi pripadniki, prešibke, da bi igrale pomembno vlogo v vojni ali nadzirale del ozemlja.
Ker Asirci izgubljajo dediščino in zemljo, hočejo zapustiti domove, številni za vedno. »Duhovnik je med mašo dejal, da če se razmere do poletja ne bodo izboljšale, lahko vsi gremo,« je povedal Gali, fant iz Niniv, ki je z družino že drugi božič in novo leto zapored pričakal v begunskem taborišču Šlama 1 pri Ankavi, kjer je nagnetena množica ljudi. Predmestje je bilo ponovno lepo in praznično okrašeno, vendar je bilo v zraku čutiti napetost. Cerkve so varovali pripadniki pešmerge in zasebni varnostniki. V svetu kristjani za božične praznike pričakujejo darila, na Bližnjem vzhodu pa napade. In res so se zgodili v kraju Kamišli na severovzhodu Sirije. Napadene so bile dve asirski restavraciji in bencinska črpalka. Čeprav vse kaže na Islamsko državo, Asirci ne vedo, ali morda za temi dejanji ne stoji kdo drug. Vse, kar vedo, je, da bo ta vojna še dolgo trajala in da je ne morejo preživeti, zato je bolje, če odidejo. »Toda če odidemo, bomo v treh generacijah izgubili jezik in kulturo. Je torej to naš konec?« se sprašuje Makdasi.
Z izginotjem Asircev oziroma asirskih kristjanov bo Bližnji vzhod izgubil pomemben del svoje identitete. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti mi, pa je: če se je človeštvo pripravljeno odpovedati svoji zibelki s takšno bolestno ravnodušnostjo, si sploh zasluži še karkoli drugega kot nagrobnik?
Deli!
Evo članek s Siola. Upam, da se zavedaš, da se zgodovina ponavlja. V Turčiji so danes predčasne volitve. Na njih skuša vladajoča islamistična stranka AKP turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana doseči absolutno število sedežev v parlamentu (to mu ni uspelo na junijskih rednih volitvah). Erdogan je mož, ki se ima za naslednike turških sultanov, kritiku mu očitajo tudi neootomanizem, torej težjo po širjenju turškega vpliva v sosednje države.
Turki vdrejo v Malo Azijo Poglejmo, kakšna je zgodovina Otomanskega cesarstva, ki je zgled za Erdogana. Ozemlje današnje Turčije je bilo dolgo del vzhodnokrščanskega Bizantinskega cesarstva, konec 11. stoletja pa so na to območje vdrla nomadska muslimanska turška plemena. Turki so zasedli Anatolijo in zavladali nad staroselci, grško in armensko govorečimi kristjani.
Država seldžuških Turkov je leta 1243 zaradi vdora Mongolov razpadla. Leta 1299 je turški emir Osman začel graditi novi imperij. Po njem je dobil ime Osmansko oziroma Otomansko cesarstvo. Otomanski Turki so z vojsko postopoma zavzemali vse več ozemlja, ki so ga v Mali Aziji še imeli Bizantinci, katerih prestolnica je bil Konstantinopel.
Turška osvajanja v Evropi Leta 1378 so po bitki pri reki Marici (grško Evros, zdaj je to mejna reka med Grčijo in Turčijo) Turki zasedli Makedonijo. Leta 1389 so po bitki pri Kosovem polju vsilili svojo nadoblast Srbom, leta 1396 pa so po bitki pri Nikopolisu premagali vojsko več evropskih držav (Bolgarija, Ogrska, Vlaška …) in zavzeli Bolgarijo. Leta 1444 so v bitki pri Varni znova premagali združeno ogrsko-poljsko-vlaško vojsko.
29. maja 1453 se je Turkom, ki jih je takrat vodil sultan Mehmed Osvajalec, uresničil večstoletni cilj – zasedba Konstantinopla, mesta, ki so mu Slovani rekli Carigrad. Po turški zasedbi se je vse bolj uveljavilo ime Istanbul (to ime je popačenka grške besede, ki je pomenila “pot v mesto” – eis tin polin).
Osvojitev Ogrske, prvo obleganje Dunaja Istanbul, v katerem so bili še dolgo večinsko prebivalstvo Grki, Armenci in Judje, je postal nov sedež sultana, vladarja Otomanskega cesarstva. Ta je bil tudi kalif – vrhovni poglavar sunitskih muslimanov.
Leta 1526 je Turkom pod vodstvom sultana Sulejmana Veličastnega uspel nov veliki met – v bitki pri Mohaču so uničili mogočno Ogrsko kraljestvo. V letih 1529 in 1532 so Turki že trkali na vrata Dunaja, središča Habsburžanov, a so se ti ubranili.
Katastrofalni turški poraz pri Dunaju leta 1683 V 16. stoletju so Turki sklenili dolgotrajno zavezništvo s Francozi. Turki so Francozom leta 1543 pomagali osvojiti mesto Nica, leta 1553 pa otok Korzika. Leta 1683 so se Francozi in Turki znova lotili skupne akcije. Francozi so vdrli v Nemško cesarstvo z zahoda, Turki pa z vzhoda.
Znova so naskočili Dunaj, a jim ni uspelo, saj je branilcem mesta prišel med drugim na pomoč poljski kralj Jan III. Sobieski. Poljska vojska, katere udarni del je bila strah vzbujajoča tako imenovana krilata konjenica, ki je premagala turško vojsko pred Dunajem.
Krčenje turškega muslimanskega imperija Po tej bitki se je začela dolgoletna agonija Otomanskega cesarstva, ki je trajala vse tja do prve svetovne vojne. Otomansko cesarstvo se je v tem času ozemeljsko skrčilo na prostor današnje Turčije. Najprej so Evropejci muslimanskemu imperiju iz rok iztrgali Ogrsko.
Osvajanja Otomanskega cesarstva so tudi del slovenske zgodovine. Slovensko narodno ozemlje je bilo takrat večinoma razdeljeno na več notranjeavstrijskih dežel: Kranjsko, Štajersko, Koroško, Goriško … Te dežele so postale cilj turških roparskih vpadov. Prvi turški vpad leta 1408, leta 1415 Turki pred Ljubljano Turki so požigali vasi, kradli živino in pridelek, pobijali ljudi, veliko ljudi so ujeli in odpeljali v suženjstvo (v sto letih naj bi Turki pomorili in odpeljali v ujetništvo okoli 200 tisoč ljudi z današnjega slovenskega narodnega ozemlja). Prvi turški roparski vpad se je zgodil leta 1408, ko so Turki plenili po Beli krajini. Leta 1415 so turški roparski oddelki prišli do Ljubljane, ki pa je bila utrjena z zidom.
Do leta 1469 viri ne govorijo o nobenem turškem vpadu na slovensko ozemlje. To je bilo obdobje, ko je ogrski kralj Matyas Hunyadi na hrvaškem in bosanskem ozemlju vzpostavil uspešno obrambo pred Turki. Ta ogrski kralj je nato postal osnova slovenskega bajeslovnega Kralja Matjaža.
Turška nevarnost in gradnja zidov Drugi val turških vpadov na slovensko ozemlje se je začel leta 1469 in je trajal do leta 1483. Ti vpadi so bili veliko hujši, turški roparski oddelki (ti so prihajali iz današnje Bosne, Turki so namreč leta 1463 uničili srednjeveško bosansko državo) so s plenjenjem skušali tako zamajati notranjeavstrijske dežele, da bi jih lahko osvojili.
Turška nevarnost je sprožila utrjevanje mest in gradnje trdnjav. Številna slovenska mesta, ki so bila dotlej brez obzidja, so ga dobila. Kmetje so okoli cerkva postavljali utrjene tabore, organizirali so stražo, ki je s prižiganjem kresov opozarjala na turške vpade. Gradili so tudi prepreke (na primer na Ljubelju in Jezerskem), tako imenovane turške šance, da bi zaustavili turške roparske vpade.
Velika zmaga nad Turki pri Sisku leta 1593 Tretja faza turških vpadov je bila med letoma 1520 in 1532, končala pa se je z umikom turške vojske po neuspešnem obleganju Dunaja. Turški vpadi v slovenske dežele so se končali leta 1593 po bitki pri Sisku, kjer je združena notranjeavstrijsko-hrvaško vojska premagala turško vojsko.
Če so se Slovenci, ki so živeli v notranjeavstrijskih dežel, zdaj lahko oddahnili, pa so nastopili težji trenutki za prekmurske Slovence, ki so živeli na ozemlju Ogrske. Po bitki po Sisku se je zdaj središče turškega prodiranja popolnoma preusmerilo v panonsko nižino.
Turki zavladajo Prekmurju in terjajo dajatve Okoli leta 1600 je del Prekmurja že padel pod turško nadoblast, leta 1636 je bil pod Turki ves vzhod Prekmurja, v letih 1640 in 1641 so Turki že vladali vsemu Prekmurju. Prekmurski Slovenci so morali Turkom oziroma turškemu pašu v mestu Kaniža plačevati davke, Turki so tudi odpeljali del prebivalcev in jih prodali kot sužnje.
Po bitki v Monoštru leta 1664 se je velik del Prekmurja osvobodil izpod turške nadoblasti, a so med letoma 1676 in 1683 Turki spet vzpostavili popolno oblast. S turškim porazom pri Dunaju leta 1683 je bilo turške nadoblasti nad Prekmurjem nepreklicno konec.
Turški vpadi in slovenski zgodovinski spomin Turški vpadi in boj Slovencev proti njim so zaradi svoje dolgotrajnosti postali tudi del slovenskega zgodovinskega spomina in vir umetniškega ustvarjanja. Slovenske legende Del slovenskega ljudskega ustvarjanja je pravljica o Kralju Matjažu in Alenčici. Kralju Matjažu Sultan ugrabi ženo Alenčico, a jo pogumni kralj s pomočjo svojega konja Svita, ki lahko govori in misli po človeško, reši iz ujetništva. Legenda še pravi, da kralj Matjaž spi pod Peco in da se bo zbudil, ko mu bo brada sedemkrat zrasla okrog mize. Navdih za bajeslovnega kralja je bil ogrski kralj Matyas Hunyadi oziroma latinsko Matthias Corvinus (na fotografiji). Turške povesti Med Slovenci so bile zelo dolgo časa priljubljene tudi tako imenovane turške povesti. Ena takih je Miklova Zala pisatelja Jakoba Sketa, ki je izšla leta 1884. Glavna junakinja je koroška lepotica Miklova Zala, ki zaradi spletkarjenja črnolase judovske lepotice Almire, ta želi prevzeti njenega fanta Mirka, pade v turško ujetništvo. Odpeljejo jo na sultanov dvor v Istanbul, kjer pa zavrača spreobrnjenje v islamsko vero. Po sedmih letih ji s pomočjo strica Marka uspe pobegniti. Domov se vrne še pravi čas, da lahko prepreči poroko med Mirkom in spletkarko Almiro. Leta 1864 je izšla turška povest Jurij Kozjak, lepi janičar, ki jo je napisal Josip Jurčič. Jurij Kozjak je sin graščaka Marka s Kozjaka. Izprijeni stric Peter Jurija še kot otroka proda Romom, ti pa ga prodajo Turkom, ki ga vzgojijo kot janičarja (Turki so številne ugrabljene ali zasužnjene krščanske mlade fante vzgojili v vojake – janičarje, op. p.). Jurij se kot janičar vrne v domovino na čelu turške vojske. Ko spozna svojo pravo identiteto, zapusti Turke in zagospodari v graščini na Kozjaku. Turki in pes Sultan Na “turško” obdobje slovenske zgodovine kažejo tudi slovenski priimki Turk oziroma nemški Türk. Pri tem ni nujno, da gre za potomce Turkov, saj so priimek Turk po mnenju imenoslovca Pavla Merkuja dajali tudi Slovencem, ki so se borili proti Turkom oziroma kot vojaki odhajali v boj proti Turkom ali turškemu ozemlju. Dediščina turških vpadov pa je bila tudi to, da so Slovenci svojim psom pogosto dajali ime Sultan. To je bil način norčevanja iz Turkov.
https://sl.wikipedia.org/wiki/Turški_vpadi
https://sl.wikipedia.org/wiki/Bitka_pri_Sisku
Bolgarka Vangelija Gušterova, ki je precej bolj poznana pod imenom Baba Vanga, je podala številne napovedi, ki so se uresničile že začasa njenega življenja, najhujše pa naj bi nas čakalo šele v prihodnosti. Bodo Evropi res zavladali muslimani?
Baba Vanga je predvidela, da bo Evropa že prihodnje leto dodobra opustošena, leta 2042 pa naj bi ji zavladali muslimani. Njeno prerokbo lahko gledamo tudi skozi najavo za leto 2010.
Med Vanginimi prerokbami je še najbolj zanimiva in spodbudna ta, da bo leta 4509 človek že tako razvit, da bo lahko komuniciral neposredno z bogom.
Napovedala je namreč, da naj bi se takrat začela tretja svetovna vojna. Začelo naj bi se s konflikti v posameznih državah, kasneje pa naj bi se to razširilo po vsem svetu. Ko zadevo povežemo s trenutnim dogajanjem na Bližnjem vzhodu, v Siriji, Ukrajini, nato pa še na brutalne teroriste iz Islamske države, je povsem mogoče, da se ti konflikti lahko hitro prelijejo v Evropo. Trenutnega dogajanja z begunci raje ne bi omenjali … Vanga je napovedala, da se bodo muslimani skušali preživelih Evropejcev znebiti s pomočjo kemijskega orožja, upor proti islamistom pa naj bi se v obliki nekakšnega partizanskega gibanja začel v Franciji.
Slepa jasnovidka je tudi predvidela, da bo Amerika s pomočjo novega klimatskega orožja (hitra ohladitev) leta 2066 napadla Rim, ki naj bi bil takrat povsem muslimansko mesto.
Otomanski Turki so z vojsko postopoma zavzemali vse več ozemlja, ki so ga v Mali Aziji še imeli Bizantinci, katerih prestolnica je bil Konstantinopel.
Turška osvajanja v Evropi Leta 1378 so po bitki pri reki Marici (grško Evros, zdaj je to mejna reka med Grčijo in Turčijo) Turki zasedli Makedonijo. Leta 1389 so po bitki pri Kosovem polju vsilili svojo nadoblast Srbom, leta 1396 pa so po bitki pri Nikopolisu premagali vojsko več evropskih držav (Bolgarija, Ogrska, Vlaška …) in zavzeli Bolgarijo. Leta 1444 so v bitki pri Varni znova premagali združeno ogrsko-poljsko-vlaško vojsko.
tole po mojem že ni res…
ker osvajali so le križarji..
tile so samo rožce delil naokrog..
dejte malo vprašat kompetenten tule…
»Ljudje, ki so z mano jedli, pili, plesali in se smejali, mi govorijo, da sem neumna nemška kurba,« je za poljsko spletno stran EuroIslam dejala Rebecca Sommer, nemška umetnica, aktivistka in borka za človekove pravice. Kot je povedala, je dolgo verjela, da v Evropo prihajajo dobri ljudje, potem pa je spoznala, da so muslimanski vzorci vedenja in razmišljanja ter njihov pogled na svet popolnoma nezdružljivi z evropsko kulturo.
Sommerjeva je dolga leta delala z migranti. Verjela je, da gre za resnične begunce, ki bežijo pred vojnimi strahotami in srednjeveškimi režimi na Bližnjem vzhodu.
»Sem humanistka in aktivistka za človekove pravice. V prvih letih sem verjela, da so ljudje, ki prihajajo, resnični begunci, veseli, da bodo zdaj varni in da bodo pokazali voljo, da bi se tukaj prilagodili in se vključili,« je pripovedovala novinarki Natalii Osten-Sacken. Sčasoma je spoznala, da temu ni tako.
Odrasli muslimanski begunci imajo povsem različne vrednote od evropskih, indoktrinirani so z islamom in sploh niso pokazali želje, da bi se v njihovih možganih kaj spremenilo. Še več. Svoj fundamentalizem so še okrepili, niso sprejeli civiliziranega dojemanja sveta in znanstvenih dosežkov. »Nemška vlada nad njimi nima več nadzora,« je dejala in opomnila, da pozna veliko Nemcev, ki se zaradi migrantskega nasilja v najbolj razviti evropski državi že selijo na Poljsko.
»Primer, ki mi je pomagal odpreti oči, se je zgodil leta 2016, ko sem spoznala resnico o neki skupini beguncev, za katere sem dolgo skrbela. Postali smo prijatelji, pomagala sem jim pri azilnih postopkih, se ukvarjala z njihovimi uradnimi postopki, jim priborila stanovanja, pohištvo, mobilne telefone, štipendije, delovna mesta ter z njimi brezplačno preživela nešteto ur. Nato sem spoznala, da se z menoj igrajo. Lagali so mi, kar me je razočaralo,« je pripovedovala Sommerjeva in dodala: »Ljudje, ki so z mano jedli, pili, plesali in se smejali, mi govorijo, da sem neumna nemška kurba.« In to tisti ljudje, ki niso nikoli molili ali šli v džamijo, so pa islam uporabljali za izsiljevanje.
Za islam pravijo, da je religija miru, da so muslimani iskreni in zaupanja vredni. Kakšna napaka. Muslimani se lahko brez sramu zlažejo in zavajajo, če to koristi v njihovem boju do nevernika, pripoveduje Rebecca, ki je to spoznala na svoji koži. »Islam omogoča muslimanu, da lahko deluje kot nemusliman. Lahko reče karkoli in naredi karkoli, samo da pridobi zaupanje osebe ali države. »Zdaj pomislite na to, s kakšno versko ideologijo se ukvarjamo!« pravi Sommerjeva.
V islamski kulturi je moč tisto, kar šteje. »Če pomagaš nekomu drugemu, pa čeprav iz srca, to ne ustreza njihovemu razumevanju sveta. Ti si neumen, ti si šibek. In tako nas migranti zaznavajo,« je še dejala Sommerjeva.
Sovražim katolibane, toda glede muslimanov imajo pa prav.
https://www.youtube.com/watch?v=9yCONEdFgWo
Tu je primer katolibana, ki ima o muslimanih povsem prav.
Tudi ti jih boš sprejel z odrptimi ali zaprtimi rokami. EU bo prisilila naše politike, ki bodo naredili vse,d a se držijo zahodne Evrope tko, da tvoje grožnje so brez veze.
Sicer pa ne vem kaj se bojiš nekih prišlekov, ki samo hočejo novo priložnost delo in ustvariti si družino.
Kdo si ti, da boš tem ljudjem kradel to prihodnost kdo si ti? Če ti kaj ni všeč pojdi drugam Slovenija bo in je vedno bilam ultikulturna država kajsti drugačnost nas krepi.
[/quote]
V tvoje dobro si mislim, da provociras, kajti tezko verjamem, da je mozna taksna stopnja zaslepljenosti.
Madžarski predsednik BRANI svojo državo!!!! “Prva je Madžarska”, je rekel. In da Madžarska in Evropa del krščanske identitete (zahodnega sveta).
Le naši mehkužni predstavniki slovenske oblasti se za svojo državo ne znajo in NOČEJO postaviti.
Pri tem jim zvesto asistirajo ZNORENI, KRETENSKI tipi v obliki feministk, mavričarjev, mirovnega instituta in podobnih institucij, ki MOLZEJO denar od nas, ki jih MORAMO podpirati v obliki davkov. Jebenti, pober se s tega sveta, strašilo!
Tudi ti jih boš sprejel z odrptimi ali zaprtimi rokami. EU bo prisilila naše politike, ki bodo naredili vse,d a se držijo zahodne Evrope tko, da tvoje grožnje so brez veze.
Sicer pa ne vem kaj se bojiš nekih prišlekov, ki samo hočejo novo priložnost delo in ustvariti si družino.
Kdo si ti, da boš tem ljudjem kradel to prihodnost kdo si ti? Če ti kaj ni všeč pojdi drugam Slovenija bo in je vedno bilam ultikulturna država kajsti drugačnost nas krepi.
[/quote]
ZNORENA aktivistka, umolkni! Dost je zblojenega levičarstva! Dost je levičarske kulture smrti! Razumeš, kaj sem napisal? Samo lepe besede so vas. Ko pa čas dozori, pa tistemu, ki ste mu plozali sladke besede, zarinete nož v hrbet. levičarska golazen – pogibel človeštva!
Fantazija 🙂
[/quote]
Fanatičen aktivizem! Brez fantazije.
Tak aktivizem je furala Sovjetska zveza v 30. letih po zahodni Evropi s svojimi “ljudskimi frontami”. Mnogi so nasedli, tudi Slovenci z OF. Zahodno Evropo so osvobodili zahodni zavezniki, pa so bili rešeni. Mi smo pa nastradali.
Če poznaš zgodovino, tudi veš, da se gredo levakarji novo ofenzivo, da si podredijo svet. Tako, kakor so socialisti (Hitler) in komunisti (Stalin) to počeli pred 2. vojno. Z 2.vojno, ki so jo sprožili talevi, se je pa začelo – “spreminjanje sveta”.
U, mater! Kakšna manipulacija pa je tale tema?? Že časi so malo čudni. Prvi post 10.2 ob 20:07, potem skoraj 24 ur nič, potem pa izbruhnejo posti, kot da bi se nekateri dovorili med sabo, ali pa da je pisal eden sam. Med kakšno družbo pa sem? Manipulatorji, kriminalci, pokvarjeni ljudje?!?? Mater imate ljudi za norca s svojimi pokvarjenimi nameni!
Da bi sodeloval s kriminalci in z ljudmi brez vesti, mi pa ni. Ni govora!