Forum: Politični čvek

Kaj se dogaja na politični sceni? Če so že naši voditelji, se lahko o njih in njihovem delu tudi pogovarjamo, saj je politika del našega vsakdana in zaradi nje smo tam, kjer smo. Skupaj smo v dobrem in slabem.
Forum je nemoderiran in uredništvo ne odgovarja za komentarje, si pa pridržuje ppravico tudi do izbrisa tem brez obrazložitve.

Domobranci so ščitili Slovence pred komunisti

Nova tema
Default avatar Boom 30 Jan 2017 23:03

Ko je že toliko govora o "sodelovanju" nacistov in komunistov v kontekstu Nemško ruskega pakta, pa je zanimivo branje tudi tole:

http://www.telegraph.co.uk/news/worldne ... -pact.html

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar opomba 31 Jan 2017 09:45

Prikaži citatBoom napisal:
Ko je že toliko govora o "sodelovanju" nacistov in komunistov v kontekstu Nemško ruskega pakta, pa je zanimivo branje tudi tole:

http://www.telegraph.co.uk/news/worldne ... -pact.html
Narekovaji so odveč.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar PRABABI 10 Feb 2017 17:51

Prikaži citatPRABABI napisal:
Prikaži citatsramuj se napisal:
Prikaži citatPRABABI napisal:

Prmejduš,
imaš prav, klinc pa tako življenje. :-)))
Ja, za tiste, ko nimajo službe je hudo. Tale ko mene že dolgo =bčka, mu pa ni nič hudega.
Je hudič, ko grehov domobrancev noče videti. Nej uživa in laže še naprej!

Drži se!
l.p.
Prikaži citatsramuj se napisal:
Če ne bi bilo komunističnega nasilja, ne bi bilo nobenih domobrancev, niti njihovih predhodnikov, vaških straž.


Madonca, ha, ha, a ti veš samo za domobrance in vaške straže!
?????
Kar tako malo od oka ocenjuješ in flancaš!??? bom dopolnila še: blebetaš!

Sem že včeraj naštevala vaše "heroje", ne vse, jih bom dopolnila, mogoče kaj zgrešila!?
- Jegličevci, . . . . so že obstajali,
- Erhličevci, . . . .so že obstajali,
- Vaške straže,
- MVAC,
- Mladci,
- Kristusovi vojščaki,
- Katoliška akcija,
- Plava in bela garda, Legionarji,
- Skupina kaplana Glavača,
- Belogardistični štajerski bataljon,
- Totovci,
- Slovenska legija, . . . .ta je bila ustanovljena - obnovljena, še preden je prišel v Slovenijo okupator,
- ČRNA ROKA, mogoče je ša kaj, . . . . Legija smrti,
- SaSa, . . . tudi ni bila nedolžna, so imeli velike obveznosti
- Slovenski goščarji, . . . . tako so se imenovali po kapitulaciji Italije, ne dolgo, spečali so se z Nemci,
- Domobranci, ustanovili - SS-ovci, leta 1943. Leta 1944, so morali priseči, drugače, razpust.
- 3. maja 1945, tik pred zdajci, predenj so bežali, so se preimenovali v "SLOVENSKO VOJSKO"
- Nazadnje so se imenovali "MATJAŽEVA VOJSKA", stalnega mesta v Sloveniji, ti skrivači niso imeli.
Delovali pa so!! hitro so se odpravili na Dolenjsko, Saj so dali prisego.

""Če bi sovražnik naš brat, komu med nami skrivil las - tedaj prisegamo pri vsemogočnem Bogu, da se bodo tisti, ki bodo ostali živi, kot eden dvignili in nadaljevali borbo proti verolomnemu sovražniku in ne bodo nikdar več verjeli njegovim obljubam --- tako nam Bog pomaga!""

Iz male knjižice "TURJAK", v Ljubljani 1944.

Prikaži citatsramuj se napisal:

Ker ne priznaš vzrokov, za posledice kriviš domobrance. Posredno so pa krivi komunisti, da so potem tebe "šraufali" domobranci.


Haha, vzrok, tudi to ne veš, kaj so njihovi vodje do takrat, ko so ustanovili OF, že ti mogočneži napravili!? Evo, ljudje so imeli vzrok, da so se upirali. Po tvoje se ne bi smeli!?????? Biti kar tiho!?

Naj ti vse naštejem? Ne bo šlo, preveč je tega. Italijane so prišli počakat na Vič. Izročili jim MESTNI KLJUČ, se hinavsko dobrikali. 3. maja 1945, so Italijani že LJUBLJANSKO POKRAJINO priključili Italiji in še, še,. . beri beri!
Ovajali, izdajali so pristaše OF. Množično so odvažali ljudi v italijanska taborišča. Samo nekaj podatkov.
Štajerce so Nemci izseljevali po Balkanu. Takoj so izselili vse izobraženstvo. Tudi duhovnike.
S Štajerske so odpeljali prek 500 duševno prizadetih in onemoglih bolnikov v Avstrijo in jih pokončali. Vse to je napisano v mnogih dostopnih knjigah. Tudi tukaj na MON-u.
Koga drugega pa naj ljudje dolžijo? RKC in domobrance.
Hahaha, komunisti niso bili takrat še nič krivi, da so mene ˇ"šravfali" domobranci.
Do skrajnosti si nesramen, kaj sem bila pa jaz kriva, bila sem še otrok in mnogo otrok je nastradalo zaradi domobrancev in RKC.
Še dobro, da niso bili vsi taki kot je bil kaplan Karel Woldban. Njegovo vpitje sem opisala ne dolgo nazaj, kako je rjul v Mirni peči.
Okupator je dobil spiske oseb od RKC in domobrancev. Malo beri, kako so duhovniki delali propagando.
V Šmihelu pri Novem mestu je Župnik Anton Bergant "ves čas okupacije vodil s prižnice ostro kompanjo proti osvobodilnem gibanju."
Veliko ostrejši je bil njegov zanesenjak kaplan Karel Wolbank, ki je v jeseni leta 1941 le včasih tipaje obregnil ob osvobodilno gibanje, s pridigo je 25. januarja 1942 pri deveti maši pa je sprožil ciklus svojih jedkih izlivov:
" . . . Boljševiški človek, ki je v Rusiji prižgal svojo zločinsko baklo, je izrabvilstisko narodov in prihitel tudi pri nas, da preko naših slovenskih trupel pohiti dalje na zahod ...
Nato je v celoti prebral tako imenovano škofovo besedo in ljudi že začel strašiti s kolhozi.
Nadaljeval je 1. februarja, v osnutku za pridigo 8. februarja pa je zabeležil: "Pridige o komunizmu so razburile duhove daleč naokrog. Znamenje, kako je bilo potrebno o tem govoriti. Javno mnenje kot gad, ki te piči, če mu stopiš na rep ... S to pridigo je Woldbang še bolj razkačil ljudi, da se je moral za tri tedne potuhniti, a 1. marca je še z večjo strastjo ponovno začel bruhati svoj bes.
Kot neugnan bojevnik Katoliške akcije je svojo proti gonjo slovenskemu partizanstvu stopnjeval do 8. septembra 1943, ko je ob devetih dopoldne imel v Šmihelu svojo stodevetinšestdeseto pridigo. Naslednjo pridigo pa je kot adjutant Rupnikovega domobranskega bataljona imel šele pri nauku ob dveh popoldne 12. decembra 1943, ko je pobliže dovolj Novomeščanov, pristašev narodnoosvobodilnega gibanja.

""Pouk Katoliške akcije se je začel 25. XI. 1941 in je trajal do 31. III. 1942. NO KA je v te namene najel potrebne prostore v samostanu križarskega priorata v Ljubljani. ... Stalno nadzorstvo šole je bilo izročeno duhovniku g. Kopaču kot ravnatelju šole. Učencev je bilo skupaj 13, iz več krajev Slovenije. Ob sklepu šole so fantje pred prezvišenim g. škofom položili obljubo, da bodo zvesto delali v KA.""
In kako so potem delali v Katoliški akciji?


Tečajnik iz Vavte vasi je bil Ivan Fifolt s Potoka, se je med prvimi odzval pozivu kaplana Woldbanga in kaplana babnika za vstop med prve oborožene belogarniste. Ljudje v šentjernejski dolini so takrat o tečajniki govorili, da so se izšolali za belogardistične oficirje. Itd. itd. ...
Prikaži citatsramuj se napisal:

Nikakor ne znaš (nočeš!!!) ločiti vzrokov od posledic. Ukvarjaš se s posledicami, pošten človek pa poišče vzroke, zakaj so nastale take posledice.
Na kratko, razumeti nočeš ti, bumbar, pokvarajeni!

Še tole: Beri! Stavek s strani 9.
Tedanji in sedanji zagovorniki kolaboracije nastanek vaških straž, MVAC, in vsega, kar razumejo pod pojmom belogaardizem, skušajo opravičiti kot nujno in upravičeno obrambo pred rdečim terorjem in krivdo za bratomorni spopad prevaliti zgolj na nasprotno stran.
Vendar se ta spopad ni začel leta 1941, temveč že dosti prej.
Razen na Primorskem se je duhovščina le izjemoma zoperstavila tujim raznorodovalnim prizadavanjem.

Napake popravi, ne bom pregledovala, dost je za enkrat.
"sramuj se!"
Sem ti dopolnila tiste vaše heroje, mogoče mi bo še kakšna skupina prešla pred oči.
Bilo jih je veliko, da se jih je težko prepoznalo.
Ob razpadu Stare Jugoslavije so si nekateri nabrali orožje in ga poskrili. Kaj kmalu so se nekateri šli vojsko, med njimi tudi mogočneži iz Šntjošta nad Vrhniko.
Kaj so napravili na Češirku, sem zgodbo že opisala, je dolga, jo nekateri, ko neradi berete niti niste prebrali.
Pišeš o enem poštenju, ampak pri tebi ga jaz še nisem zasledila, ne videla. Znaš pa grdo napadat, zmerjat in tudi preklinjat.
Borcem oporekate, PIF in OF, sami sebe pa ne vidite! Toliko skupin ste imeli, vsi so hoteli biti glavni.
Katoliška akcija in Stražarji so bili sprti, Tisti, ko je imel nalogo, da jih zgladi združi, je odstopil!
Malo mraš tudi pred svojim pragom pomesti, ne samo kopati pri drugih!

Ne pozabi odpreti vse postov!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar PRABABI 10 Feb 2017 18:11

Prikaži citatPRABABI napisal:
Tole temo je odprl nepoznavalec dogodkov med drugo svetovno vojno.

Nekoč sem na kratko napisala, kako so domobranci pokončali eno mater treh otrok in še noseča je bila. Bom malo bolj obširno napisala kruto žalostno zgodbo.
Danes je bil pust dan in sem brala. Tudi tisti dan, ko se je to dogodilo, je bil pust, enak današnjemu. Le da je bila takrat zima, danes pa je mesec MAJ.


Vir: Izbrano delo - "ČRTICE IN NOVELE" - Karel Grabeljšek

S KRVJO JE POGNOJENA TA ZEMLJA

Tistikrat je bil pust dan. Nizko na hribi so se vlačile megle, skozi oguljene plašče nam je silil neprijeten mraz. Sneg, ki ga je bilo le nekaj centimetrov, je bil zmrznjen, hrustal je po nogami. Kjer so bila tla kopna, je bila zamlja prav tako zmrznjena, le tu pa tam je bila ilovica mokra in spolzka.
"Če bi potegnil veter, bi hitro razkadil te megle."
"Ali pa bi pričelo mesti."
Hodili smo že več ur. Kdaj pa kdaj je kdo spregovoril nekaj besed, ki so mu mimogrede prišle na jezik, najbrže zato, da z njimi prežene puste misli, drug mu je odgovoril in zopet se je vsak poglobil v razmišljanje. Bili smo utrujeni, da smo komaj že vlačili noge za sabo, puške smo prelagali z rame na ramo, kakor da nosimo debela polena.
Namenjeni smo bili k Poljancu oziroma k njegovi ženi. Pravzaprav to ni bilo to ni bilo pravo hišno ime, temveč gospodarjevo partizansko ime. Kakšno je bilo njegovo pravo ime, še danes ne vem. Nekoliko mesecev pred tem smo se zelo pogosto oglašali tam, sprva skupno s Poljancem, pozneje sami. Zdaj pa nas že dolgo ni bilo. Bataljon se je premestil na drugo področje, pa nam je bilo od rok. Tudi sedaj smo napravili precejšen ovinek. France, ki je hodil spredaj, je na razpotju kar sam od sebe zavil v smer proti Poljancu in nihče ni ugovarjal dolgi poti., Narobe, vsem se je nekako zjasnilo v duši, kakor če sonce prodre skozi zimske megle. V duhu smo zagledali skledo žgancev in mleka na beli javorovi mizi. Od široke peči pa so se nam smehljale tople, rjave oči.
Toda ni bila ravno sla po jedi tisto, kar nas je vleklo k Poljancu, čeprav nam je že pošteno krulilo v želodcu. Za hrano tedaj v tistih krajih ni bilo stiske. Kjer koli si potrkal, so ti dali kruha, mleka, ali pa so ti skuhali žgancev. Mnogokje so ti dali celo klobas za na pot. Toda zaradi nasilja, ki so ga uganjali beli in Italijani, so bili ljudje zelo preplašeni. Če smo prišli partizani v hišo, so se silno bali, da jih ne bi kdo izdal, ki nas je videl. Zato smo se podnevi izogibali hiš. Če pa smo šli kam jest, smo odpravili hitro. Mnogokje je šel v hišo en sam, ko pa so nam skuhali, so nam prinesli v grmovje za hišo. Tako življenje ni bilo prijetno. Zato smo si bolj želeli toplih sob, prijaznih domačih pogovorov in vroče kmečke peči.
K Poljančevim smo lahko prišli, kadar smo hoteli. Gospodinja nas je vselej prijazno sprejela in nam postregla. Otroci so se motali okrog nas, poslušali naše pogovore, tipali po puškaha in drugem orožju. Celo domači pes ni več lajal na nas, temveč nam je že od daleč migal z repom, ko pasmo prišli k hiši, se je s sprednjimi tacasmi vzpenjal na nas. V hiši smo ostajali dalj časa, včasih vso noč, včasih pa še čez dan. Ko smo se najedli dišečih žgancev, smo se spravili na peč ali k peči, toplota je dobro dela našim premraženim telesom, posebno še kadar smo prišli premočeni od dežja in snega. Toplo pa nam je bilo tudi v duši, kakor da smo prišli domov počivat po težkem trudapolnem delu.
Poljančeva hiša je stala na samem Na jasi je bil travnik, njive in sadovnjak. Med drevjem se je skrivala hiša, kozolec in hlev. Na koncu doline je vila vasica,. Kadar je v cerkvi zvonilo jutro ali poldne, se je k Poljancu prav dobro slišalo. Pospešili smo hojo. Še pol ure, pa se bomo razpotegnili po klopeh in počivali.
"Ali se vam ne zdi, da je v zraku smrad po ožganem?" je nenadoma vprašal France in za hip obstal.
"Da, tako smrdi kakor v barjanskih vaseh, kjer kurijo šoto," je rekel Tone. Nato smo molče nadaljevali pot. Šele čez nekaj minut se je oglasil Jože: "So hudiči že zopet kje kaj zažgali. Tak smrad se razleze. Tedne in tedne ne izgine, kakor da se je zajedel v zrak, v drevje, v zemljo."
Za hip so nam zaživele v duši podobe požganih domačij. Koliko takih pogorišč smo že videli! Sprva nas je tesnilo, ko smo šli mimo takih pogorišč, nazadnje pa smo se temu privadili in so bila taka pogorišča za nas nekaj vsakdanjega.
V dolini je zazvonilo poldne. Še nekaj korakov pa se je zasvetila pred nami jasa, pokrita s tanko snežno odejo.
Noga nam je obstala. Pridušen krik nam je planil iz grla. Tam kjer naj bi stala Poljančeva hiša, je bilo med golim drevjem le ožgano zidovje. Oči so se nam pripele na dimnik, ki je gol štrlel kvišku. Ti goli dimniki so dajali pogoriščem neko grozljivo podobo. Vselej ko sem šel mimo takih pogorišč, so se mi obujali spomini na pravljice o zakletih starih gradovih, ki nam jih je otrokom pripovedovala naša soseda in zaradi katerih sem takrat v sanjah mnogokrat kričal.
Dolgo smo molče strmeli v pogorišče. Od hleva in hiše je ostalo le ožgano zidovje, od kozolca pa le ožgano tramovje in pepel.
Od vsega je ostal nepoškodovanle velik zidan vodnjaak.
"Požgali so, hudiči," je polglasno dejal France, zdelo se mi je, kakor da se mu je utrgal iz prsi vzdih.
"Požgali."
"Le kdaj so zažgali?"
"Meni je že takrat leglo nekaj težkega na srce, ko mi je udaril v nos smrad po ožganem."
Ko smo za nekaj minut pomolčali, je Tone predlagal, da bi šli bliže. Žerjavice ni bilo najti. Sklepali smo, da je minilo najmanj teden dni, odkar je bilo požgano. Nato smo žli k hiši. Iz nekega kota je planil, velik tigrast maček. Za hišo je stala sredi vrta srednje velika kad. To je bilo vse kar smo videli porabnega okrog pogorišča. Poljančevim je služila, da so od kapa lovili vodo za pranje. Toda kdo jo je privalil do hiše?
"Glejte, kad pa je ostala," je rekel Tone Videli smo, da je bila po robeh vsa krvava, tudi po tleh je bila strnjena kri.
"Ali so kar tu nasolili meso?" je dejal Jože z nasmehom, čeprav ni bilo do smeha ne njemu ne nam. Mislili pa smo na živino in prašiče s čemer se je Poljanec, dokler je bil še živ, rad pobahal. Ženi je še zadnjič, ko je bil doma, naročil: "Pazi mi na telička, živ je in skočen, to bo bik in pol, ko odraste!" Zaljubljen je bil v svojo živino.
Prvi je do kadi prišel Jože: "Nekaj krvavega je notri," je dejal. Nato smo se vsi štirje gnetli okrog kadi. Do polovice je bila napolnjena z rdečkasto vodo (pred dvema dnevoma je deževalo), giri pa so plavali beli kosmiči. V vodi se je kristalila čudna gmota. France je odlomil bezgovo vejo in pričel mešati po njej. "res notri so kosi mesa," je dejal. Zoprn smrad nam je silil v nos.
Nenadoma mu je roka prestrašeno obstala, palica mu je padla v kad. Tudi drugim je šel po telesu mrzel val, kakor da nam je kri zledenela. Ozrl sem se k Jožetu, zdelo se mi je, da so njegove oči kakor iz stekla.
Na vrh vode je priplavala človeška roka. Strmeli smo vanjo, kakor da smo vsi štirje okameneli.
To roko brez srednjih dveh prstov smo dobro poznali.
"Pobili so jo," je skoraj šepetajoče dejal France. V grlu ga je tiščalo, da ni mogel spraviti glasne besede iz sebe.
"Zaklali in razsekali na kose kakor žival," je zamolklo dostavil Jože. Še so nam bile oči pripete na mrtvi roki. Kolikokrat man je ta roka dala kruha, sadja in drugih dobrot! Katerikrat se je bila Poljanšca zasmejala: "Saj bi vam več dala, pa ne morem zagrabiti, prstov mi manjka.

P.s.
Še ni konec, . . .
Posredujem,
1. del žalostne zgodbe. Prvič sem jo napisala 17. maja 2012, to je delo belčkov, preoblekli so se v partizane, bilo je še zgodaj spomladi, bil je ponekod še sneg.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar PRABABI 10 Feb 2017 18:27

Prikaži citatPRABABI napisal:
Nadaljevanje:

S KRVJO JE POGNOJENA TA ZEMLJA

"Razsekali so jo na kose kakor žival," je še enkrat zastokal Jože.
"Bogve, koliko časa je že v tej kadi?"
"Zakaj joljudje ne pokopljejo?"
"Morda niti ne vedo," je dejal Franc.
"Ali pa si ne upajo?" je tiho dodal Tone.
Zopet nam je zmanjkaalo besed. France je šel brskat na pogorišče hleva, Tone mu je sledil, z Jožetom pa sva šla nazaj proti kozolcu. Čez nekaj minut smo se zopet znašli pri kadi, France je rekel:
"Moramo jo pokopati."
"Kako, če nimamo nobenega orodja?"
Zopet smo šli brskat po pogorišču. Razen ožgane lopate, ki bi se zvila, ko bi jo prvič zasadili v zemljo, in nekaj ožganih obročev nismo našli ničesar. Torej so bili ljudje že na pogorišču in so odnesli vse, kar je bilo količkaj uporabnega. Da bi beli in Italijani odpeljali tudi orodje, nismo verjeli.
"K Matjažku bomo morali po kramp in lopato," je končno odločil France. "V dobri uri bomo nazaj."
Takoj smo se odpravili na pot. Na utrujenost smo skoraj pozabili. Pozabili pa smo tudi na opreznost. Šli smo po poti, ki je peljala po jasi proti vzhodu in nismo niti za hip pomislili, da bi lahko kje naleteli na Italijane in bele. Nečloveška smrt Poljanšce nas je tako pretresla, da smo bilim vsi iz sebe. Ves čas smo mislili samo nanjo.
"Najtežje mi je bilo, ko je Poljanec padel, " je pričel pripovedovati France in polenil korak.
"Nasledjni večer sva bila s komisarjem Metodom namenjena na njegov dom. Vso pot sva se mučila z vprašanjem, ali naj ji poveva, kaj se je zgodilo, ali ne. Za naju bi seveda bilo laže, če bi ji ne povedala. Toda kaj naj ji rečeva, ko naju bo vprašala, kje je mož. Nisva se mogla odločiti in se nisva mogla."Kje pa je Mtevž?" je vprašala Poljanšca, v glasu ji je trepetala senca strahu.
Pričakovala sva to vprašaanje, pa sva kljub temu prišla v zadrego. Za odgovor sva se zanašala drug na drugega. Nastal je kratek, neprijeteen molk. Šele čez nekaj sekund je rekel Metod: "malo je bolan pa ni mogel priti." Besede so mu zastajale. Vsakdo, ki posluša tudi s srcem, ne samo z ušesi, bi že iz tega lahko opazil,, da ne govori resnice..
Počasi sva odlagala orožje, nahrbtnik, plašč, da se s tem še vsaj nekaj trenujtkov umakneva pogledom, ki so vrtali v naju. Ko sva se vsedla k mizi, sva pogledala skozi okno, kakor da opazujeva za nevarnostmi, zraven pa se ves čas v sebi borila za besede, da bi pretrgala moreči molk, ki je ležal v sobi. Toda bila sva, kakor da je nama odvzet dar govora.
Tedaj je stopila bliže, dala roko Metodu na ramo in rekla:
"Nikar ne skrivajta pred mano, povejta resnico!"
Nisva se mogla več izmikati njenim pogledom. Metod je zajecljal: "Nikar si preveč ne ženi k srcu . Saj veš kakšen je današnji čas!" Prebledela je, da je bila kakor stena. Mislil sem, da bo planila v jok. Telo ji je začelo drhteti. Toda obvladala se je, poklicala Matevžka in mu dala Mihca. Nato je šla v kuhinjo.
Vrnila se je čez četrt ure. Prinesla je nama vročega mleka in kruha. "Jejta, gotovo sta lačna!" je rekla z mirnim glasom. Le bledica obraza in rdeče oči so izdajale, da jo lomi žalost.
Tako malo mi jed še nikoli ni dišala kakor tistikrat. Tudi Metod se je silil. Toda delala vsa se, kakor da nama jed zelo diši, samo da bi še za nekaj trenutkov odložila govorjenje in da bi se spogledi lahko umaknila štirim parom oči, ki so strmele v naju. V sobi je bilo popolnoma tiho.
Potem sem čul njeh vzdih: "Ah otroci, otroci!" Moral sem dvigniti oči. Stala je pri peči vse tri otroke je tiščala k sebi, kakor da jih hoče skriti v krilo. Grižljaj mi je obtičal v grlu. Ker nisem več mogel jesti, sem odložil žlico, prav tako tudi Metod. Morala bi ji reči kako toplo besedo. Ne zato, da bi jo potolažila. Kadar je človek v taki žalosti, kakor je bila ona, ga ne moreš potolažiti, toda-laže to prenaša bolečino, će mu daš toplo besedo, ki prihaja iz srca. Toda težko je ob taki priložnsti najti prave besede.
Ko je vodela, da sva nehala jesti, je stopila k mizi: "Jejta vendar!" je rekla. Sedla je na klop in se zastrmela skozi okno. Morda je hotela pred nama skriti solze. Ko se je obvladala, je rekla:
"Matevž mi je zmeraj dejal: partizani smo kakor ena družina. Kakor postrežeš meni, ko pridem domov, tako moraš postreči vsakemu partizanu, ki bo potrkal na okno. Naj gre zadnja krav iz hleva" - in vidva vesta, kako je bil zaljubljen v svoje montafonke, - , toda partizani ne smejo oditi lačni iz naše hiše."
In še zadnjič, ko je bil doma, mi je naročil:, Če mene več ne bi bilo, jim mora naša hiša biti prav tako odprta kakor sedaj."

"Zelo rada sta se imela," je tiho dejal Jože.
Molče smo nadaaljevali pot, v mislih na Poljančeva, ki sta oba že dala življenje za našo stvar. V dušah sta nam bila živa, kakor da hodita z nami. Spominjali smo se vseh pogovorov pri ognju, v taborišču ali na Poljančevem domu.
Nekoč smo jo vprašali: "Ali nisi Matevžu nič branila, ko se je namenil v partizane?"

"Bog ne prizadeni!" je rekla. "Samo enkrat sem mu neko stvar branila, potem nikoli več.
Spomnila se je našega vprašanja in rekla: "Ne, po tistem mu nisem ničesar več branila."

Pri Matjažku nam dolgo niso hoteli odpreti. Sprva so se delali, kakor da ne slišijo našega trkanja. Gotovo so nas hoteli prelisičiti, da ni nobenega doma. Toda, ko smo jeli s puškami tolči po vratih, se le niso mogle potuhniti.
"Kdo pa je?" se je oglasil stari, ki je še malo preje šaril po dvorišču.
"Partizani, odprite!"
Iz kuhinje se je čul šepet. Gospodatr in gospodinja sta se najbrž posvetova, ali naj nam odpdre ali ne. Tak je bil običaj le v hišah belih ali pa v tistih hišah, kamor smo prvič prišli.
Beli so natrosili o nas med ljudi laži, kjer nas ljudje niso poznali, so se nas bali, kakor da smo jih prišli v hišo morit. Ko pa so se z nami seznanili, so nam tudi ponoči radi odpirali.
Pri Matjažku smo bili že mnogokrat, hišo smo imeli za našo, zato nismo pričakovali takega sprejema.
"Odpri, Matjažek, ne bomo te snedli!" je France še enkrat potolkel na vrata. Že se je pripravljal, da vrže vrata kvišku. "Nikar," ga je pogovarjal Jože, ki je bil Matjažkov sosed in ni maral zamere. Nato je sam poklical: "Matjažek, ali si znore, da se zaklepaš?"
Tedaj je Matjažek le prišel k oknu. "Ah, saj si ti, Jože," je vskliknil, kakor da se ga je razveselil. Hitro nam je odklenil vrata.

"Ne smete zameriti, ker vam nisva takoj odprla, "sta se z ženo v zadregi opravičevala.
"Dandanes nič ne veš, komu odpiraš. Poglejte, kaj se je zgodilo pri sosedu.
Beli so se preoblekli v partizane, potem pa pobili Ivanko in požgali domačijo. Z njimi je bil tudi Ciril, tisti bledikasti fant, ki se je tudi pri nas že večkrat oglasil. Baje je pobegnil od partizanov, zdaj pa izdaja hiše, kjer so mu kdaj postregli. Ljudje tod okrog so zelo prestrašeni."
Cirila smo se tudi mi spominjali. Nekaj časa je bil celo naš bataljonski kurir. Toda, ker se je na svojih poteh večkrat zakasnil, pri kmetih žical za žganje in se napil, smo ga odstavili od tega posla in ga premestili v prvi bataljon. Da je od tam dezertiral, smo zvedeli šele sedaj. Nekaj mesecev pozneje so ga naši ujeli. Pri zasliševanju je prišlo na dan, da je že v partizane šel z namenom, da bi izdajal naše ljudi. Prejel je zasluženo kazen.

"Vse je Joklovo maslo," je rekla Matjažca. "Ko je Matevž odšel v partizane, je bil Jokl s svojimi pandurji neprenehoma nad Ivanko. Kje je mož in kje je mož. V gozd naj bi ga šel iskat, ne pa da sitnari okrog žene. Mislil je, da bo s silo dosegel, kar mu je spodletelo, ko je bila Ivanka še dekle.
Našili so mu oficirske zvezde, pa misli, da ima vso oblast nad nami."
Smejali smo se njenemu razburjenju. Zopet je bila stara Matjažca, ki bi šla z žveplom in ognjem na bele, ali pa jih utopila v žlici vode.
"Šele v zadnjem času je postalo bolj nevarno," je nadaljeval Matjažek.
"Ivanki se je vse bolj poznalo, da je noseča. Jokl je divjal okoli obseden. V soju surovosti se je spotaknil celo ob njeno materinstvo.
"Aha, zdaj smo pa skup! " je uganjal svojo surovost nad njo., Trebuh imaš kot šavra, ali moreš še tajiti, da ni prihajal mož domov, saj je sedaj že več kakor eno leto, ko je odšel med tatove."
"Hudič", je zaklela, ali je samo on moški?" "Torej trdiš, da je otrok od nekoga drugega? Povej, od katerega, pa te bom pustil v miru," je silil vanjo. Morda se ga je prijemalo celo ljubosumje, ali pa je mislil, da bo pod takim pogojem še laže prišel do svojega cilja. Tedaj mu je d ala odgovo, kakršnega si je zaslužil. Pridušila se je kakor star furma; "Krščenduš, čez svojo rit sem sama gospodar in ne bom tebi dajala odgovor zanjo!"
Od tedaj je imela malo več miru. Jokl je pač izprevidel, da po tej poti ne bo ničesar dosegel. Treba je bilo potuhtati kaj drugega.

Pred nekaj tedni je prišel k Ivanki aktivist Tone, saj ga poznate. Zbolel je, pa ni mogel zdržati v gozdu pod šotorom. Ivanka mu je napravila bunker v senu . Čez daj je bil v senu, ponoči je prišel malo v hišo in na zrak. Kako so beli izvedeli zanj, nam je vsem uganka."
"Kakšna uganka," se je oglasila od šteddilnika Matjažca. "Ciril gas je izdal."
To možnost smo tudi mi upoštevali, toda prepričani nismo bili o tem, ker se nam je čudno zdelo, kako bi Ciril vedel, da se aktivist Tone zdravi pri Poljancu.
"Se bo že izvedelo, kdo je izdal, prej ali slej pride vse na dan, " je dejal Matjažek. "Mi smo zvedeli samo toliko, da so se beli preoblekli, v partizane, ko so ga prišli iskat. To so povedali otroci, ki se sedaj stiskajo pri stricu v vasi, kakor preplašena piščeta, ki so ušla jastrebu. Kar čudno je, da niso še njih pobili. Toneta so počili pri studencu, ki izvira pod hišo. Njegovo truplo še leži za hišo.
"Zakaj ga pa nihče ne pokoplje? Zakaj niste pokopali Poljanšce?
"A ste bili gori?" Zdelo se je, da smo ga spravili s svojim vprašanjem v zadrego.
Po kratkem molku je rekel: "Prepovedali so man pokopavati. Saj vemo, da bi ju bilo treba, že zaradi bolezni. Sreča, da je zima. Toda vsakdo se boji petelina na strehi in groba."
"Ne morali bi jo pokopati," je rekel France. "Še sovražnika ne bi pustil tako, nikar soseda."
"Sevedabi bilo treba," je v zadregi pritrjeval Matjažek. Nato smo nekaj časa molčali.
Matjažca nam je nalilaa vročega mleka in postavila na mizo hlebec kruha. Toda kljub temu, da smo bili lačni, nam jed ni tako dišala kakor druge krati.

Prva je pretrgala molk Matjažca: "Jokl je vsemu kriv. Drugi dan se je privalil k nam kot mavra. "Ne bo ji treba pred možem delati obračuna, s kom je stasknila "pankrta", se je režal in slina mu je letela iz ust. "Rešili smo jo porodnih bolečin. "******." Stlačili smo jo v čeber, kamor spada.
Da se kdo ne spozabi, da bi jo pokopal. "Še groba ji ni privoščil."
"Ga bo že oplazilo in ga bo, " je rekel Matjažek. "Nikoli mi ni ugajal ta človek. Kmet, pa si ga v delovnikih srečeval v gostilnah, v pražnje oblečenega. Le mmmeni verjemite, kdor ne mara delati, je tudi v duši črn. Tisto županstvo ga je pa še bolj pokvarilo. Imel je vsaj vzrok za pohajkovanje in brezdelje. Dokler je stari živel, je še šlo. Po njegovi smrti pa nima kdo gospodariti. Če bi Jokl ne bil župan in predsednik posojilnice, bi že marsikateri kos gozda šel od hiše. Italijani so že vedeli, s kom so se povezali. Ko sem gas prvič videl v oficirski obleki, se mi je ravno tako zdelo, kakor bio me postavili na leco, naj pridigam ljudem. No, pa je najbrž za Italijane in Rupnika kar pravi. Boljšega bi težko dobili. Rokovnjačem ne boš dal dohtarja za poglavarja,"
Ni nas bila več volja, da bi poslušali. Ko smo se najedli, smo vstali in ga prosili za kramp in lopato.
"Ali jo boste pokopali?"
"Menda ne bomo pustili, da jo požro mrharji in lisice."
Zopet ga je obšla zadrega. Molče je šel po orodje. Ko ga je prinesel, rekel:

"Lep grob jima napravite! Zaslužila sta ga."

"Zaslužila sta ga," so se mi po poti še dolgomotale njegove besede po glavi.

Koliko jih je že padlo, ki so prav tako zaslužili lep grob. Toda mnogokje so ostali nepokopani, drugje smo jih pokrili samo s kupi kamenja, da ne bi trupla požrle divje živali. Po vojni marsikdo ne bo vedel kje bo iskal grob svojega očeta, sina, brata, moža, žene hčere. Marsikak grob pa bodo odkrili, a nihče ne bo vedel kdo tam počiva.

Toda vsi, ki so dali življenje za domovino, bodo imeli svoje nagrobne spomenike v naših srcih:
"Padel je, ko branil našo veliko stvar."
"Pobili so ga, ker se ni izneveril svoji domovini."
"Umrl je, ker ni hotel kloniti pred tujcem."


Bogve, kolikokrat bomo pred koncem vojne še šli mimo požganega Poljančevega doma.
Vselej se nam je zganilo v srcu:
"Tamkaj je pokopana Poljanšca, pod onim grmom so pobili Toneta"
Tudi po vojni se bo marsikdo spomnil, ko bo hodil tod:

"Požgali so dom, gospodinjo pa pobili, razsekali njeno truplo in ga stlačili v čeber."
Morda bo takrat stal že nov dom, lepši in večji, kakor je bil prejšnji, sin bo gospodaril v njem, imel bo otroke. Ob nedeljah bo z njimi hodil po vrtu, jim kazal mlado brstje, ki bo napovedalo novo, bogato letino.
Včasih jim bo povedal: "Tu so pobili vašo staro mater, tam nekje v gozdu daleč od tod pa je padel vaš stari oče."

Nič žalostnega ne bo več v tem spominu. A šel bo iz roda v rod kakor v opomin:
" s krvjo je pognojena ta zemlja."
Še 2. del, konec.

Ta žalostna zgodba se je zgodila blizu Šnt. Jošta. Ta kraj je sedaj kar dobro poznan.
Lansko leto je bil tam gori tudi Franček, mnogo kritike je bilo v časopisju.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar PRABABI 17 Feb 2017 17:07

Prikaži citatznanost gre naprej napisal:
Kako zna udbovska zasliševalka pokazati vso udbovsko zagrizenost, neizprosnost in - med vrsticami -, da so zavezani molčečnosti do groba. Zato je treba - ob namerno uničenih dokumentih partije in udbe - širiti propagandne spise, ki so nastali takoj po revoluciji.
Čas pa teče in v čas tečejo potočki novih raziskovanj in spoznanj.
znanost gre naprej,
si se mi izgubil, sem te našla, vreden si zaslišanja, . . .
od kje pa ti črpaš tole tvojo znanost!??? O meni!??? Odgovori!!! . . . "" udbovska zasliševalka, zagrizena in neizprosna, zavezana molčečnosti do groba, itd.""" . Za koga me pa ti imaš!???
Od tebi podobnih, sem že veliko prebrala in jim nesramnosti vračala, evo, tudi tebi vračam!
Te je kaj sram, za laži ko jih pišeš!??? prav gotovo te ni nič sram! Nesramnež pokvarajeni!!!

Čas teče ja, . . . Kar raziskuj potočke, zapisanih je mnogo zgodb in delo tvojih izdajalcev tudi.
Za vsak zapis, je v knjigi naveden VIR. To niso propagandni spisi!!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar PRABABI 18 Feb 2017 21:40

Prikaži citatPRABABI napisal:
Prikaži citatznanost gre naprej napisal:
Kako zna udbovska zasliševalka pokazati vso udbovsko zagrizenost, neizprosnost in - med vrsticami -, da so zavezani molčečnosti do groba. Zato je treba - ob namerno uničenih dokumentih partije in udbe - širiti propagandne spise, ki so nastali takoj po revoluciji.
Čas pa teče in v čas tečejo potočki novih raziskovanj in spoznanj.
znanost gre naprej,
si se mi izgubil, sem te našla, vreden si zaslišanja, . . .
od kje pa ti črpaš tole tvojo znanost!??? O meni!??? Odgovori!!! . . . "" udbovska zasliševalka, zagrizena in neizprosna, zavezana molčečnosti do groba, itd.""" . Za koga me pa ti imaš!???
Od tebi podobnih, sem že veliko prebrala in jim nesramnosti vračala, evo, tudi tebi vračam!
Te je kaj sram, za laži ko jih pišeš!??? prav gotovo te ni nič sram! Nesramnež pokvarajeni!!!

Čas teče ja, . . . Kar raziskuj potočke, zapisanih je mnogo zgodb in delo tvojih izdajalcev tudi.
Za vsak zapis, je v knjigi naveden VIR. To niso propagandni spisi!!
"znanost gre naprej",
ti imaš še veliko za raziskati. O mešetarjenju predvojnih politikov ne veš nič, ne o Korošcu, ne o Kulovcu, nič tudi o njihovih naslednikih.
Tiste tvoje potočke, ko tečejo v nova raziskovanja, najprej usmeri v navedene politike.
Vse je obširno opisano. Malo na kratko o razpadu Stare Jugoslavije.

Vlada je zbežala, kralj tudi. Ob napadu na Jugoslavijo je dr. Ehrlich z dr. Cirilom Žeborom odpotoval v Bosno, ker je po prvotnem načrtu z nekaterimi drugimi klerikalnimi voditelji hotel pobegniti v Anglijo, njegovi sodelavci pa bi doma taktizirali z okupatorji. Toda imel je smolo, ker je zamudil letalo. Vrnil se je v Ljubljano ter začel propagirati lojalnost in sodelovanje z okupacijskimi oblastmi. Na prvem sestanku s stražarji je izjavil, da "upa, da se bo našla kakšna možnost za obstoj, ker je Italija vendar katoliška dežela."
Vodstvo Straže je že aprila 1941 skliclo vse svoje prisataše na sestanek v dijaškem zavodu na Rakovniku. Tu so jim dr. Blatnik, dr. Ciril Žebot in Peter Kalan razlagali, da je potrebno lojalno sodelovati z italijanskimi okupatorji: To so utemeljevali s tem, da je takega mišljenja tudi ban Natlačen, da je Italija katoliška država, zaradi česar bo mogoče doseči vsaj neko mero samostojnosti, in da se bo le z lojalnostjo dalo izogniti takemu preganjanju, kot se je dogajalo na Gorenjskem in Štajerskem, čemur je predvsem kriv nesmiselni jugoslovanski odpor proti Nemčiji. Dr. Blatnik je stražarje pohvalil, ker so se tako hitro znašli ter se postavili "na okop za slovenske svetinje".


Kako so bili stražarji "na okopu za slovenske svetije" in kako velika je bila njihova pokvarjenost, dokazuje njihovo skrivno zadovoljstvo z nemškim terorjem na Gorenjskem in Štajerskem, ki so ga sicer pred javnostjo licemerno obsojali. Dr. Ciril Žebot in drugi vodilni stražarji so v zaupnih pogovorih odobravali preganjanje nacionaslistov. Ing. Tepež pa je cinično soglašal celo z nasiljem nad duhovščino. " To nam bo prišlo prav za angleško karto." `Angleška karta´karta je ostala skrita rezerva. Dr. Ehrlich je rajši zaigral na italijansko karto, saj je podpiral vsa Natlačnova prizadevanja za udeležbo slovenskega klerofašizma pri fašistični oblasti na čimvečjem, ozemlju zasedene Slovenije. V ta namen je voditeljem slovenskih meščanskih strank razpošiljal celo vabila, naj bi Mussoliniju izročili spomenico, s katero bi potem Mussolini lahko zahteval od Hitlerja, da bi Italija zasedla vso Slovenijo.
Tako bi vsi Slovenci prišli pod katoliško Italijo.
Stražarji so menili, "da so vse stranke zanič, da je edino prava stranka Straža", so bili takrat vsestrnsko delavni. Dne 18. julija 1941 sta Casar in dr. Žebot obiskala dr. Mačka v Kupincu pri Zagrebu. V začetku septembra 1941 je dr. Ehrlich s svojim krogom dr. Natlačnu "večkrat predlagal, da Slovenci ustvarjajo svojo tajno vlado", ki bi dajala "parole za vse Slovence. Ob prevratu bi prevzela oblast in vzpostavila red". Ko pa so stražarji zvedeli, da so se buržuazne stranke kmalu nato brez njih poenotile na skupnem programu, so se začerli pogajati z glavačevci, ki jih je zastopal kaplan Marjan Kremžar in kasneje kaplan Glavač ter z zarjani. Z Glavačem so se sprli, z zastopniki akademskega kluba Zarja pa izdelali skupen program, ki sta ga Casar in dr. Žebot 29. septembra izročila dr. Natlačnu "s prošnjo, da ga pošlje v London". Hkrati sta mu očitala oportunizem, ker "daje koncesije liberalcem". ... ... ... Itd. ....

Mešetarjenja še ni konec, ...... Vir: del strani 132, 133, beri naprej, .... do 145.
Vsi so hoteli biti glavni.

Ker kaplan Žakelj ni uspel Stražarjev združiti s Katoliško Akcijo, je po nekaj mesecih odstopil.
Stražarji so sklenili poseben sporazum s fašisti.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar PRABABI 18 Feb 2017 23:49

Prikaži citatPRABABI napisal:
Prikaži citatznanost gre naprej napisal:
Kako zna udbovska zasliševalka pokazati vso udbovsko zagrizenost, neizprosnost in - med vrsticami -, da so zavezani molčečnosti do groba. Zato je treba - ob namerno uničenih dokumentih partije in udbe - širiti propagandne spise, ki so nastali takoj po revoluciji.
Čas pa teče in v čas tečejo potočki novih raziskovanj in spoznanj.
znanost gre naprej,
si se mi izgubil, sem te našla, vreden si zaslišanja, . . .
od kje pa ti črpaš tole tvojo znanost!??? O meni!??? Odgovori!!! . . . "" udbovska zasliševalka, zagrizena in neizprosna, zavezana molčečnosti do groba, itd.""" . Za koga me pa ti imaš!???
Od tebi podobnih, sem že veliko prebrala in jim nesramnosti vračala, evo, tudi tebi vračam!
Te je kaj sram, za laži ko jih pišeš!??? prav gotovo te ni nič sram! Nesramnež pokvarajeni!!!

Čas teče ja, . . . Kar raziskuj potočke, zapisanih je mnogo zgodb in delo tvojih izdajalcev tudi.
Za vsak zapis, je v knjigi naveden VIR. To niso propagandni spisi!!
"znanost gre naprej",
kako gre znanost naprej, še nisi pojasnil, niti, pojasnil, kje črpaš znanost o meni!

Nič lažjega ni, kot biti skrit in napadat. Prav tako so počeli izdajalci, med 2WW. Koliko vrst jih je bilo sem že nekajkrata naštela. Brez orožja pa niso bili, saj so si ga nabrali ob razpadu Stare Jugoslavije, Vojska je prek noči razpadla.
Tebi podobne sračke, pa izdajalce zagovarjate.
In ja, jaz borce NOB, zagovarjam, saj so me borci osvobodili.
Že večkrat sem tukaj napisala: "Kakor si boste postlali, tako boste ležali."
Na MON-u sem se pojavila zaradi internirank, saj so bili trije iz družine kateri sem pripadala v internaciji. Več otrok nas je bilo, ostali smo pod milim nebom, saj so nam hišo podrli. Tebi podobne sračke me pa napadate, fuj vas bodi!!!
Politiko, sem začela spremljati leta 1990, kmalu tudi ugotovila, da ne bo z vami nič. Demos, je kmalu prenehal, sami ste se zrušili. Zahrbtno, pa znate tudi grdo napadat.
Prebrala sem v četrt stoletja v penzionu, veliko knjig o drugi svetovni vojni. Preje ni bilo časa.


Bom nadaljevala na strani 235.


Roattovo naročilo je bilo zelo uspešno. Ljudi so do skrajnosti sprli med seboj.

`Najpametnejši italijanski general Roatta´, je z vso zahrbtnostjo starih rimskih osvajalcev ponavljal staro geslo divide et impera (razdvoji in vladaj), ko Robottiju po namigih iz fašističnega Rima pametno naroča:
" .... delati za razkol med raznimi stranmi v nasprotnem taboru (pognati enega proti drugemu): delo, ki - po oprezni poti - lahko dovede do oborožitve ljudi iz preprostega razloga lastne obrambe pred komunisti ali celo ustanovitve čet, ki bi ofenzivno sodelovali z nami."

Forum, ki se je od začetka leta 1942 zbiral v ljubljanskem škofijskem dvorcu in se nazadnje preimenoval v idbir vaških straž, je konec maja in v začetku junija 1942 razvil posebno živahno delovanje. Trdno je namreč upal, da bo takratno Rožmanovo poslanstvo v Rimu z belogardistično spomenico končno le rodilo tako želeni in težko pričakovani uspeh. Dr. Marjan Zajc, ki je z Rudolfom Žitnikom v odboru vaških straž zastopal liberalno reaakcijo in majorja Novaka<, je v začetku junija obiskal generala Rupnika. Povabil ga je v ta odbor, češ da je kot najstaarejši slovenski general poklican, da organizira in vodi belogardistične straže, ker se Rupnik ni odločil, ga je dr. Zajc ponovno obiskal in ga vprašal, ali naj se odbor nasloni na Robottija ali na Graziolija. Rupnik mu je svetoval Graziolija in odklonil njegovo ponudbo, ker je razmišljal že o svojem načrtu na uničenje partizanstva:
"Ob tej priliki mi je Zajec dejal, da se konference odbora vaških straž vodijo pod predsedstvom škofa in da so v tem odboru še: dr. Šmajd, Remec, Žitnik Rudolf in kaplan Križman."

Robotti je Rupniku omenil ustanavljanje belogardistične milice, ki jo je snujejo duhovniki.

Robotti je iz Rupnikovega načrta pobral nekatere misli in se odločil za belogardistični načrt takoimenovanih vaških straž.

Konec julija so se belogardistični voditelji z italijanskim vojaškim poveljstvom končno le dogovorili, da lahko osnujejo svoje oborožene oddelke za skupno borbo proti slovenski partizanski vojski.
Italijani so jim obljubili, da bodo belogardistične skupine podprli z orožjem, moštvom in hrano.
Tako so Italijani po Mussolinijevih besedah 31. julija v Gorici sprejeli ponudbo slovenskih `katolikov´ in jim naredili "odpustek brez obveznosti za bodočnost".

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar PRABABI 20 Feb 2017 22:03

Prikaži citatPRABABI napisal:
Prikaži citatznanost gre naprej napisal:
Kako zna udbovska zasliševalka pokazati vso udbovsko zagrizenost, neizprosnost in - med vrsticami -, da so zavezani molčečnosti do groba. Zato je treba - ob namerno uničenih dokumentih partije in udbe - širiti propagandne spise, ki so nastali takoj po revoluciji.
Čas pa teče in v čas tečejo potočki novih raziskovanj in spoznanj.
znanost gre naprej,
si se mi izgubil, sem te našla, vreden si zaslišanja, . . .
od kje pa ti črpaš tole tvojo znanost!??? O meni!??? Odgovori!!! . . . "" udbovska zasliševalka, zagrizena in neizprosna, zavezana molčečnosti do groba, itd.""" . Za koga me pa ti imaš!???
Od tebi podobnih, sem že veliko prebrala in jim nesramnosti vračala, evo, tudi tebi vračam!
Te je kaj sram, za laži ko jih pišeš!??? prav gotovo te ni nič sram! Nesramnež pokvarajeni!!!

Čas teče ja, . . . Kar raziskuj potočke, zapisanih je mnogo zgodb in delo tvojih izdajalcev tudi.
Za vsak zapis, je v knjigi naveden VIR. To niso propagandni spisi!!
"znanost gre naprej",
nisem še končala, teh vaših nečednosti je še veliko. Napisala bom samo nekaj stavkov iz posameznik strani.
Z ozirom, da ste mnogokrat malali, da so komunisti skupaj s kulturbundovci korakali v Trbovljah, pa še tale zapis:

VIR: s strani 37 in 38, "Belogardizem"
Nemci so brž spoznali korist "Narodne straže". Zato so jo na Dolenjskem, kjer niso imeli dovolj kulturbundovcev, dopuščali še nekaj časa po zasedbi. Oboroženi člani Narodne straže s slovensko zastavo na rokavih so bodisi sami ali z Nemci patruljirali po vaseh, zbirali orožje in za okupatorje varovali red.
Drugi Natlačnov argument je bila njegova velika prizanesljivost in naklonjenost v Sloveniji.kulturbundovcem nemški peti koloni. Ob istem času pa je brezobzirno preganjal vse protifašistične borce, posebno še komuniste.


Poleti in jeseni leta 1941 je škof Rožman izredno marljivo obiskoval tudi svojo duhovščino na dolenjskem in Notranjskem. Župnikom in kaplanom je povsod naročal, daj bodo prijazni z italijanskimi oblastmi in naj jim v vsem pomagajo, hkraati pa jih je odvračal osvobodilnega gibanja.
Kočevski dekan Flajnik Peter je to škofovo prizadevanje takole opisal:
""Ko je Stara Jugoslavija propadla, sem bil mnenja, da moramo Slovenci skupaj držati.
Nisem vedel, da je že organizirana Osvobodilna fronta s Komunistično partijo na čelu.
Kmalu zatem je prišlo od škofa Rožmana naročilo in tudi Natlačen je naročilo, da moramo sodelovati z okupatorjem. Jaz sem sodeloval tudi z ljudmi, ki so bili v Osvobodilni fronti, vendar pa je bil pritisk iz Ljubljane tako iz škofije kot tudi od vodstva bivše SLS tako hud, da sem klonil ...
Škof Rožman je bil jeseni leta 1941 osebno pri meni in mi naročil; da ne smem sodelovaati z Osvobodilno fronto. Kot discipliran duhovnik sem ga ubogal in sem tako prišel vedno bolj v roke okupatorja in do sodelovanja z njim ...""

Dne 26. novembra 1941 je škof Rožman sklical v Št. Rupertu na Dolenjskem posvet z duhovščino trebanjske dekanije. O tem sestanku je župnik Jakob Širaj z Mirne peči dejal:
""Dobro se spominjam, da je res prišel škof rožman na neko konferenco duhovnikov; to je bilo leta 1941 ... jeseni ... v Župnišču v Št. Pupertu ... Že pred konferenco je bila zamisel župnika Nahtigala iz Št. Ruperta, da se upremo okupatorju, ko pa se je začelo govoriti o partizanih - komunistih, je svoje mišljenje spremenil Tako mišljenje je vladalo v meni samem, kot v ostalih duhovnikih tukajšnje okolice.

Na konferenci je špkof Rožman dejal, da je potreben oborožen upor proti komunizmu ...
Vem, da je eden od duhovnikov, kdo se ne spominjam, dejal: `Kje bomo pa orožje dobili?"
Na to vprašanje je odgovorilškof Rožman z izjavo: "Treba ga je vzeti Italijanom, saj ga imajo zadosti!´"
V nedeljo 13. julija se je Grazioli odpeljal na Notranjsko. V Dolenjem Logatcu mu je izrkel dobro došlico župnik Anton Skubic. ... Obiskal je še Rakek, Cerknico v Ložu ga je sprejel župnik Franc Preseetnik, bil na Blokah, Uncu pri Planini ...
Grazioli je v jeseni 1941 začel fašizirati Ljubljansko pokrajino in uvajati razne fašistične organizacije, mu je pri tem znaatno pomagala kolaboristična duhovščina inz njo goreči klerikalni ljudje.
Tako je večina klera v Ljubljanski pokrajini, na čelu s škofom Rožmanom podpirala italijanske okupatorje in vse globlje padala v izdajo svoje zasužnjene domovine.
Po nasprotni poti je hodil pretežni del zavedne slovenske duhovščine v Slovenskem Primorju.
Tam so kaplani Čedermaci po večini ostali zvesti svojemu narodu in podpirali njegovo osvobodilno borbo. Manjšina pa se je zgledovala po ljubljanskem škofu.
Precej drugačno je b io ravnanje gorenjske in štajerske duhovščine. Ko so Štajersko zasedli Nemci, so si nekateri duhovniki precej obetali od Natlačnovih pogajanj v Celju. Urnejši duhovniki so pobegnili v Ljubljano, ostale raznih izjem, ki so ostali iz slučajnostnih razlogov, bodisi da so imeli nemško zveneče ime ali podobno, pa so Nemci pregnali na Hrvaško in v Srbijo.
Nekateri pregnani slovenski duhovniki so prišli tudi na vidna in odgovorna mesta v ljudski oblasti na hrvaškem osvobojenem ozemlju ali pa so stopili v narodnoosvobodilno vojsko. Zaradi sodelovanja z osvobodilno borbo so ustaši več slovenskih duhovnikov zverinsko pobili v Jasenovcu.

stran 99
Bojno zastavo zarotnikov proti narodnoosvobodilni borbi so razvijale klerofašistične udarane predstraže, ki so se že v zadnjih letih pred vojno pripravljale in izjavile za terorističen nastop proti tedanjemu demokraičnemu in protifašističnemu gibanju slovenskega naroda. Te izbrane čete so vodili kaplan Glavač, dr. Ehrlich, profesor Tomc in drugi voditelji Katoliške akcije ter klerofašistični vodniki Slovenske ljudske stranke, ki jih je podprla tudi protifašistična liberalna buržoazija.

Stran 109
Katoliška akcija je bila elitna organizacija slovenskega klerofašizma, ki je proti narodnoosvobodilnem gibanju nastopila peudarno in sistematičnopo skrbno izdelanem bojnem načrtu. ... ...

stran 129 in 141
Akadeamski klub Straža je bil udarna klerofašistična četa na ljubljanski univerzi.
Stražarje je vodil dr. Lambert Ehrlich, profesor teologije, generalni tajnik Družbe za širjenje vere za vso Jugoslavijo in od leta 1931 duhovni vodnik akademikov. ... ...

Kaplan Filip Žakelj, goreč bojevnik Katoliške akcije, ni uspel stražarjev združiti s Katoliško akcijo, je po nekaj mesec odstopil.

Stran 148 in 149
Član KA, Aloj Cekuta iz Drče pri Pleterjih je razkril, do tedaj presednik fantovskega odseka.
Cekuta je kot vzrok za svojo prekinitev s klerikalizmom naštel tri stvari. Z muko je med svojimi tovariši zbral denaar za društveni prapor, doživel pa je razočaranje, ker se je denarja polastil kaplan Janez Mohor in ga kratko in malo utajil. drug hud udarec je nepokvarjeni kmečki fant doživel, ko je farovžu presenetil župnika pri nespodobnosti z neko žensko. Glavni vzrok za njegovo vključitev v osvobodilno gibanje pa je bil, da se je udeleževal zaupnih klerikalnih sestankov, na katerih je bilo govora o zbiranju orožja zaradi nevarnosti komunizma. Na te sestanke je prihajalo le nekaj najzaupnejših oseb. Spočetka so govorili tudi o tem, da je treba zbirati orožje, da ga bodo uporabili zoper okupatorja.
Toda stvar se je obračala tako, da je Cekuta kmalu razumel, da se klerikalni voditelji, ki so hranili doma puške, v resnici ne bodo nikdar dvignili v upor zoper okupatorja.

Med prvimi belogardistričnimi žrtvami v Št. Jerneju je bil kasneje ravno Cekuta. Ker je preveč vedel o nečednostih in belogardističnem rovarjenju šentjernejškega farovža, ga je župnik ovadil Italijanom. Ti so ga 16. aprila 1942 aretirali in 2. junija kot talca ustrelili v Trebnjem.

Stran 149, 150
Partrizani še niso vedeli najvažnejše stvaari, da je namreč Štajerski bataljon, ki se je takrat zadrževall na področju med Novim mestom in Gorjaanci ter se izdajali za partizane, a v resnici prva oborožena belogardistična skupina. S tem štajerskim bataljonom, ki je skrivaj že lovil in pobijal partizanske kurirje in patrulje, je bil povezan tudi kaplan Kastelic. Kastelic je v svojih odgovorih izkoristil to partizansko nepoučenost in zamolčal marsikatero skrivnost.
Jakob Mavec, kaplav v Toplicah pri NOvem mestu, jer organiziral zaroto proti osvobvodilnem gibanju v topliški občini. Belogardistgično seme pa mu ni šlo v klasje, ker je razen peščice članov Katoliške akcije tudi ni nihče ogrel za njegfovo zamisel. To potrjuje izpoved učiteljice Hermine, ki je kot priča na kočevskem procesu leta 1943 povedala, da so v jeseni leta 1941 vaščani iz Gor. Sušic poklicali kaplana Mavca kot tajnika in blagajnika odbora za elekrtifikacijo, . . . ... ...

Tako se je Slovenska legija na Dolenjskem omejevala le na kaplane, župnike in klerikalne veljake in člane Katoliške akcije, ki med ljudmi niso našli nobene opore, pač pa le prezir in obsojanje, v kolikor so zasledili njihovo skrivno belogardistično delovanje.
Zanimiv je tudi primer, kako je Slovenska legija nastala in razvijala svoje izdajalsko delo v vseh krogih Sv. Urha pri Ljubljani, ki je kasneje zaslovel kot najstrahotnejše belogardistično morišče.
Tu je že v zadnjih letih pred vojno vzgojila duhovščina majhen, toda neverjetno zagrizen in sfantaziran krog svojih bojevnikov. Naajveač zaslug pri tej vzgoji sta imela župnik Janez Kete v Polju in kaplan Filip Žakelj v Sostrem. Njuni gojenci so se udejstvovali predvsem v Katoliški akciji.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar PRABABI 20 Feb 2017 23:46

Prikaži citatznanost gre naprej napisal:
Kako zna udbovska zasliševalka pokazati vso udbovsko zagrizenost, neizprosnost in - med vrsticami -, da so zavezani molčečnosti do groba. Zato je treba - ob namerno uničenih dokumentih partije in udbe - širiti propagandne spise, ki so nastali takoj po revoluciji.
Čas pa teče in v čas tečejo potočki novih raziskovanj in spoznanj.
Čas teče, ta čas se pa steče vsakemu.
Glede, da že veliko časa, prav zaprav že ves čas po letu 1945 premlevate, spreobračate zgodovino 2WW.
Že v letih od 1955 do 1960, so Slovenci, ko so šli s trebuhom za kruhom že veliko pred drugo svetovno vojno v Ameriko, da prišleki domobranci iz Slovenije, delajo prepir med njimi. Kar nekaj pisem sem prebrala, pokazala mi jih je gospodinja pri kateri sem služila med 2WW.

Sem že zapisala, povedala, da se zakopljite v knjige, kjer je vse zapisano z VIRI, vsak odstavek in tudi vsak stavek, s številko dokumenta, pod črto na koncu vsake strani. Dogodki so bili zapisni že v času vojne, mnogi tudi s pričami, po vojni. Zapisovali so jih tudi vaški kronisti, sproti.
Nekaj zapisov sem zasledila, prebrala tudi od moje znanke, ko je hodila v šolo že v Ljubljano.
Niti nisem vedela, da si dogodke redno zapisuje. Bila je starejša od mene. Ni je več.

Kar tolaži se. Kaj te gnjavi, me pa ne zanima.
Kar prepisujem, so med njimi tudi zapisi iz arhivov belčkov. Vsega jim ni uspelo sežgati.
Mnogo laži sem odkrila pri branju vašega čvekanja. Izreke drugih polagate nasprotni strani.
Tudi moje zapise spreminjate, po svoje, kakor se vam zdi, paše.

Čakam tudi na odgovor, kdo je raztovoril tri vagone materiala in orožja, ko so ga Italijani pripeljali blizu Novega mesta. Tisto solato ste že nekajkrat pripopal na MON. To je bilo v času roške ofenzive, ko so Italijani preganjali borce partizane. Kaj pa, če je tiste vagone pospravli kateri od vaših skupin??? Bilo jih je mnogo, zopet sem odkrila nekaj imen.

Nisem nikjer zasledila, da bi partizani dobili tisto pošiljko.
Sprehodi se po straneh v poglavju "SLOVENSKE ZAVEZE", koliko so dobili sredstev od begunske vlade, ki je vedrila med 2WW. Londonu. V raznih valutah, jim je bilo nakazano, tako piše v knjigi, kar lepo je brati, kogar zanima, veselo v branje.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar PRABABI 21 Feb 2017 14:39

Prikaži citatznanost gre naprej napisal:
Kako zna udbovska zasliševalka pokazati vso udbovsko zagrizenost, neizprosnost in - med vrsticami -, da so zavezani molčečnosti do groba. Zato je treba - ob namerno uničenih dokumentih partije in udbe - širiti propagandne spise, ki so nastali takoj po revoluciji.
Čas pa teče in v čas tečejo potočki novih raziskovanj in spoznanj.
"znanost gre naprej",
do kje si se že povspel!???
Jaz bom še malo pisala, po tvoje, "propagandni spisi, ki so nastali takoj po revoluciji".
Veš, je potrebno vedeti obe strani, tudi o propagandi, ko jo že ommenjaš.
Propagande je mnogo, vso ne bom napisala, jo je preveč. Nekaj od tega sem še nekje napisala.


Stran 172, 173, 174 in 175
Informativni odbor Katoliške akcije, je kmalu dobil širše naloge.
1. Namen odbora je voditi propagando poroti brezbožnemu komunizmu. (Obramba vere in cerkve
pred brezbožnim komunizmu.)
2. Ta propaganda b o načelna - (Divini redem-ptoris). Propagandna obdelava poročil o dejaanskem stanju. Dajanje navodil za borbo proti brezbožnem komunizmu. Izdelava gesel.
3. To propagando bo odbor vodil med in s pomočjo sledečih: a) Duhovniki. b) Verske oganizacije. c) Ženski redovi. d) Šole - učiteljstvo. e)Časopisi, brošure, knjige ..."
Po navodilih škofa Rožmana in tega odbora je duhovščina vsako priložnost izrabljala za natolcevanje osvobodilnega gibanja. Posebno rada je izrabljala prižnico, kjer so "vsako nedeljo stali ognjeviti govorniki, ki so javno in brez vsakega sramu svojih velikih laži grmeli proti partizanom in vsemu svobodoljubnemu človeku.
Klasičen zgled takega govornika v Ljubljani je bil na primer frančiškan Heric (dr. Gracijan, provincijan), ki je v eni iz med takih pridig napadel celo matere paratizaanov in delavcev za svobodo, govoreč: "Glejte ve matere, kakšne judeže ste vzgojile. Mislile ste, da ste rodile in vzgajale dobre otroke, pa ste vzgojile hudiče."
Pridig s takimi vzkliki je bilo v Ljubljani in na deželi na pretek."
`Prokleta naj bo tista mati, ki je rodila sina paartaizana, ker ni rodila otroka, ampak vraga!
Župnik Jože Zalokar iz Rovt je s prižnice napadal Osvobodilno fronto, blatil partizane in s tem ljudi odvračal od narodnoosvobodilne borbe. Župnik Franc Presetnik iz Starega trga je s prižnice zmerjal partizanske matere, češ da so krive vsega zla ker so rodile take sinove, in naa razne take pretkane načine obrekoval narodnoosvobodilno gibanje. Župnik Karel Škulj in njegov kaplan Stanislav Kapš sta v Dolenji vasi pri Ribnici v svojih pridigah klevetala osvobodilno borbo.
Župnik Viktor Švigelj iz Št. Jurija pri Grosupljem je s prižnice, v spovednici in drugot izjavljal, da je prokleta tista mati, ki je rodila partizana. Govoril je, naj farani partizanskim ljudem pljujejo v obraz, in zatrjeval, da morajo ovajati partizane, kar ni nikakkršen greh.
Župnika Janeza Zupančiča iz Škocjana pri Turjaku pa je okrožni odbor Osvobodilne fronte moral celo javno v Slovenskem poročevalcu opozoriti naj brzda svoj strupeni jezik:
"Pozivamo javno g. Zupančiča ..., da preneha z nastopanjem na prižnici proti partizanom in Osvobodilni fronti ter da preneha z denunciranjem zavednih Slovencev."
Duhovnik Alojzij Žun je v Mirni peči s prižnice bral škofova pisma zoper osvobvodilno gibanje, toda to je delal le po službeni dolžnosti", njegov župnik Anton Petrič pa jih je rade volje dopolnjeval s svojimi sovražnimi izbruhi.
"Župnika Janka Komljanca iz Prečne je celo kaplan Franc Malovrh-Breznik, poklicni belogardistični organizator, obsojal ..., ker je s svojimi govori netil državljansko vojno".
Res je bil tako žolčen v svojih pridiga, da ga mnogi pobžni ljudje niso mogli več prenašati.
V Šmihelu pri Novem memstu je župnik Anton Bergant "ves čas okupacije vodil s prižnice ostro kampanjo proti osvobodilnemu gibanju".
Karel Wodbag, pa je s svojimi pridigami tako razkačil ljudi, da se je moral za tri tedne potuhniti, a je 1. marca še z večjo strastjo ponovno začel bruhati svoj bes. Kot neugnan bojevnik Katoliške akcije je svojo gonjo proti slovenskemu partizanstvu stopnjeval do 8. septembra 1943, ko je ob devetih dopoldne imel v Šmihelu svojo stodevetinšetdeseto pridigo. Naslednjo pridigo pa je kot adjutant Rupnikovega domobrfanskega bataljona imel šele pri nauku ob dveh popoldne 1. decembra 1943, ko je medtem pobil že dovolj Novomeščanov, pristašev narodnoosvobodilnega gibanja.
Tudi spovednico so mnogo duhovniki že kmalu izrabljali, da so odvračali ljudi od vsenarodnega upora proti fašističnim tujcem.
Zato je duhovnik, član Osvobodilne fronte, v Slovenskem poročevalcu javno posvaril svoje kolege:
"Zvedel sem, da so nekateri duhovni sobratje tako nerodni in neprevidni, da mlade ljudi v spovednicah vznemirjajo zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto ... Nimamo pravice ljudem v spovednici pod smrtnim grehom prepovedovati sodelovanja z Osvobodilno fronto ..."
Lovro Sedej, vizitator reda lazaristov, je za spovednike nastavljal duhovnike, ki so spovednico iizkoriščali v politične namene. To je poleg drugih lazaristov delal¸ dr. Jakob Žagar.
Kaplan Viljem Savelli je pred sodiščem priznal: "Glede na izrabljanje spovednice v obveščevalne svrhe se spominjam dveh primerov. Sredi aprila 1943 sem pri spovedi spraševal partizanstvamosumljena Rade Jožefa iz Starega trga in Živko Amalijo od prav tam, ali sta za partizane."
Kaplan Stanko Kapš iz Dolenje vasi ni hotel dati odveze Mariji Pahulja, dekan Viktor Demšar iz Ribnice pa Kristi Kmet, ker sta simpatizirali z Osvobodilno fronto.
Kako je spovedoval kaplan Peter Križaj razvpiti belogardistični kurat pri Sv. Urhu, pa je pojasnilo več prič. Žabjek Ana iz Dobrunj je pred sodiščem povedala: Ko so me belogardisti v Bizoviku 8. novembra 1944 z več drugimi imeli zaprto, je prišel v vojaški uniformi Križaj k nam v celico in rekel, da nam bijejo zadnje ure in naj se spovemo. Med spovedjo nas je spraševal o našem delovanju v Osvobodilni fronti in nas nafgovarjal, naj izdamo sodelavce, povemo kje je skrito orožje itd. Čim je bila spoved končana, je pristopil k spovedniku komandant belogardistov Capuder (Jelo) in se pogovarjal s Križajem. Pripominjam, da sem bila v zaporu močno pretepena. Križaj je bil navzoč, ko so me pretepali ... Križaj je stalno govoril v kasarni, kjjer smo bile zaprte, da je treba vse komuniste pobiti."
Podobno je izjavila Zrimšek Erna iz Bizovika: "Križaj ... nas je spovedal, vendar pa nas ni spraševal o grehih, temveč v glavnem o tem, koliko in kaj smo delale za Osvobodilno fronto ..."

V propagandni in vohunski voz proti osvobodilnem gibanju je duhovščina prav tako zapregla verska društva , posebno Marijine družbe. Kaplan Viljem Savelli in župnik Alfonz Jarc sta se pri organiziranju obveščevalne mreže "najprej obrnila na Marijino družbo in sta pridobila za obveščavanje več članic, ki so bile bolj goreče v religioznem smislu in zato tudi ostreje sovražne narodnoosvobodilni borbi.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jesus Christ Superstar 22 Feb 2017 00:00

Đizs...

Angela Vode: Nikoli niso bili verniki kake cerkve primorani delati takih vratolomnih skokov kakor komunisti.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar PRABABI 22 Feb 2017 23:20

Prikaži citatznanost gre naprej napisal:
Kako zna udbovska zasliševalka pokazati vso udbovsko zagrizenost, neizprosnost in - med vrsticami -, da so zavezani molčečnosti do groba. Zato je treba - ob namerno uničenih dokumentih partije in udbe - širiti propagandne spise, ki so nastali takoj po revoluciji.
Čas pa teče in v čas tečejo potočki novih raziskovanj in spoznanj.
Stran 239
V zgodnji pomladi leta 1942 so se slovenske partizanske čete precej okrepile. Konec aprila so se z nenadnimi in drznimi udarci na manjše italijanske postojanke začele osvobajati velika področja Ljubljanske pokrajine, uživajoč ljubvezen in podporo večine prebivalstva.
Tudi mnogi verniki so se "vrtolomnih skokov" pridružili k uporu.

Partizani so odkrivali in trgali rahle belogardistične niti po podeželju, Italijani pa še niso marali ničesar slišati o uzakonitvi belogardistične zarote. Vendar so belogardistični voditelji upali, da bo kot drugot s četniki tudi v Ljubljani prišlo do dogovora z okupatorji, ki bodo prej ali slej le spoznali, da sami ne zmorejo iztrebiti partizanstva.
Zato so MIMO italijanskih oblasti "VRATOLOMNO" začeli snovati oborožena belogardistična jedra, ki naj bi vnašala "VRATOLOMNO" zmedo v partizanske vrste in bila osnova za poznejšo belo kvizlinško vojsko.


Po izkušnjah, ki si jih je četniško izdajstvo do takrat pridobilo v ostalih predelih države, posebno še v vzhodni Bosni, kjer je mihajlovičevskim oficirjem s svojim rovarjenjem uspelo razrahljati nekaj partizanskih odredov in precej nezavednih partizanov dobiti na četniško stran, je tudi major Novak začel vrivati svoje ljudi v slovenske partizanske čete.
V drugi polovici aprila 1942 se je partizanska desetina Duletove čete od rušenje železnice pri Novem mestu preko Trške gore vračala v taborišče na Velikem vrhu. Med potjo sta se jim pridružila bivši aktivni oficir Dragoljub Živič-Svetozar in absolvaeant srednje tehnične šole Lojze Kožuh-Simo. Oba sta postala zaradi mihajlovičevskega prišepetavanja takoj sumljiva. Zato v Duletovi četi zagonetnih novincev niso marali in so ju poslali v Črtomirovo čet na Blatni klannec pri Trebelnem. Od tu sta z raznimi izgvovori zahajala v okolico Žužemberka, kjer sta na svojo roko zbirala orožje in ga skrivala. Med moštvom sta agitirala za Mihajlovića in nastipala proti političnimkomisarjem, češ "šta če seljaku politika". Živić je nosil na šajkači kar staro oficirsko kokardo. Okrog 10. maja so oba aretirali. Pri zaslišanju je Živić izjavil, da ni šel v Srbijo, ker je dobil nalog, "da radi u Sloveniji". Poleg tega je priznal, da je "aktivno sodeloval v oficirski četniški skupini. Kožuh mi je pomagal."

Stran 240
V zgodnji spomladi leta 1942 so belogardistični pobudniki iz Ljubljane svojim podeželskim zaupnikom naročali, naj nemudoma zbero zveste može in fante ter jih pripravijo za b oj proti partizanom. Tako naročilo sta dobila tudi župnik Josip Pavhar in njegovc kaplan Leopold Puhar v Loškem potoku na Notranjskem, ki sta v cerkvi in izven nje dalj časa skrbela, da se nebi osvobodilna misel zasidrala tudi med njunimi farani.


V petek 15. maja se je kaplan Puhar dokončano odločil, ker je računal, da bodo tudi ostali njegovi stanovski kolegi po notranjskih župniščih gotovco storili enako. Pri farni cerkvi je po njegocvem naročilu bil plat zvona. Trinajst zapeljanih fantov , kolikor jih je nabral v vsej fari je iz svojih skrivališč dvignilo puške. Beli zarotniki, ki so po zatrjevanju Slovenskega doma "spoznali nevarnost komunizma, zlasti še, ker jih je kaplan Puhar na to nevarnost stalno opozarjal", so pod političnim vodstvom kaplana Leopolda Puharja in pod poveljstvom Ivana Košmrlja zasedli Tabor s pokopališčem in se utrdili v zvoniku loškopotoške farne cerkve. To je bila prva oborožena belogardistična skupina na Slovenskem.
Čez dva dni , v nedeljo 17. maja dopoldne je v Loški potok prišel Zidanškov partizanski bataljon pod vodstvom poveljnika Slavka Kovača-Smelija iz LOž in komisarja Cveta Močnika-Florijana, jurista iz Ljubljane. Partizansko poveljstvo je oborožene belogardiste, ki so mrzlično utrjevali v župnijski cerkvi, dvakrat opozorilo, naj se spametujejo in ne počenjajo neumnosti.

Ker niso s tem prenehali jim je Smeli to preprečil. (Kako se je to končalo, ste lahko že prebrali, v enem od prejšnjih postov.)

Stran 378, 379
Belogardistična duhovščina je pred veliko italijansko ofenzivo izdajala partizane in zavedne slovenske ljudi.
S takimi uslugami in dokazi zvestobe itaslijanskim okupatorjem si je zaslužila italijansko protiuslugo , da je smela snovati oborožene belogardistične oddelke

Po ozemlju, kjer se je kot goreča lava razlila razbesnela okupatorska vojska, so res nastajale oborožene belogardistične skupine. Vendar pa združenim Italijanom, Nemcem in belogardistom, ni uspelo, da bi uničili slovensko partizansko vojsko, ki je iz ofenzive izšla prečiščena in prekaljena, reorganizirana v štiri udarne brigade in več odredov.

Ob zori 16. julija 1942 so močne Italijanske sile po enournem topniškem obstreljevanju in letalskem bombasndiranju Krima začele svojo veliko ofenzivo. Začetek ofenzive je imel dve obdobji, ki sta zajeli in peplavili severno Notranjsko med črto Ljubljana, Borovnica, Logatec, Rakek, Cerknica, Bloška policas, Nova vas, Runarsko, Sodražica, Zapotok, Vel. Lašče, Zdenska vas, Grosušlje, Škofljica. Napadajoči Italijani so naaleteli na žilav partizanski odpor, ki je sovražniku prizadel precej žrtev, ni pa mogel zadržati njegovega prodiranja. General Robotti, ki je s to ofenzivo hotel "poravnati stare in nove račune" s partizani, je svojim vojakom ukazal, da morajo "z neusmiljeno odločnostjo do samega korena iztisniti komunistični tvor".

Zavoljo tega so se kraljeva italijanska vojska in fašistične enote z nepopisnim nasiljem znašale nad mirnim civilnim prebivalstvom:

""Italijanskaa ofenziva je na Notranjskem zapustila strašne posledice. Ljudje so v takem stanju in razpoloženju, kakor tega naša zgodovina od turških časov sem ne pomni. Vasi gorijo, sovražnik je pomendral žitna polja in sadovnjake, ženske in otroci vreščijo, skoraj v vsaki vasi streljajo talce, na stotine ljudi gonijo v internacijo, živina muka in tava po gozdovih ... ""

To je zapisal: Edvard Kocbek v Tovarišiji, 13. avgusta 1942

To stisko in preplašenost ljudi, ki so bili pripravljeni storiti kar koli, da bi rešili svoje glave in premoženje, so vešče izrabili belogardistični poverjeniki in njihovi zaupniki po župniščih. Hkrati, ko so svoje rojake izdajali fašističnim nasilnikom, so se dobrikali zmedenim kmetom in se jim svetohlinili kot njihovi priprošnjiki in rešitelji. Za svoje ovaduško delo so kot plačilo dobivali italijanske puške in jih delili prestrašenim ljudem za borbo zoper partizane.
Tako so ustanavljali belogaardistične vaške straže, ki naj bi s hlapčevanjem fašističnim okupatorjem odvrnile njihov ponoven bes, slovenske vasi `rešile´pred novimi nesrečami in dokončno zatrle prevratno narodnoosvobodilno gibanje.

Prvo belogardistično posadko na Notranjskem so italijanski fašisti in Župnik Viktor Turk štirinajst dni po začetku velike poletne ofenzive ustanovili v Begunjah nad Cerknico.

Župnik Viktor Turk je že leta 1941 "javno obsodil partizane in povabil ljudi k pobožnosti prvih petkov.

Stran 389, 390
Na Notranjskem so zaradi številnih grozodejstev - samo do 6. avgusta pobili 486 ujetih partizanov in kmetov - pravzaaprav bile kolonialni kazenski pohod na civilno preivalstvo!
Partizanske vojske pa kljub temu niso uspeli uničiti. Zato so na `očiščenem´ ozemlju morali puščati močne posadke in ustanavljati belogardistične oddelke.


29. julija so italijanski graničarji vdrli v Stari trg in preplavili vso Loško dolino. Polkovnik Alberto Seraglia je poveljstvu XI. armadnega zbora že naslednji dan hitel poročati svoje prvce uspehe:
""pokretna skupina pod poveljstvom majorja Manca je včeraj kasno popoldne dosegla Stari Vrh Cerknica. V višini Danb je imela kratko borbo, v kateri je enega komunista ubila, zajela in nato ustrelila 24 komunistov. Na podlagi točnih informacij je bil zajet in justificiran neki Strle Franc. Uničenje tega je posebne važnosti, ker je bi eden najvplivnejših vodij komunistov v tem predelu ... Njegovo odstrnitev je z zadovoljstvom sprejel nekomunistični del prebivalstva, ki sicer predstavlja manjšino in je do tegas trenutkaa trepetal.
Važno je bilo tudi zajetje in streljanje Mlakarja Jožeta, bivšega župana v Starem trgu, stanujočega v Iga vasi. Tudi ta je bil zelo vpliven v tem predelu in se ga je vse balo. Njega smo prav tako ujeli na podlagi točnih informacij krajevnih zaupnikov. Mislim, da moramto okoliščino poudariti, ker jo smatram za karakteristično in bistveno v novi fazi operacij in nam bo prinesla bogate sadove pri sedanjem in bodočem delu.
V razliko s preteklostjo, ko smo morali postopati slepo, da bi nam dajali točne podatke o komunistih.
Podpisani in major Manca o katerem s posebnimveseljem poročam, da energično, hrabro in v popolno zadovoljstvo izvršiuje povelja Eksc. komandanta armadnega zbora in moja povelja, sva v imenovanem duhovniku našla informativni vir prve vrste. Ta ima točen pregled nad svojim krajem, za katerega sam izjavlja, da je do dveh tretjin neozdravljivo okužen z boljševiško kugo, za kar predlaga drastična zdravila.
Akcija čiščenja se je šele pričela in se bo v naslednjih dneh neusmiljeno nadaljevala.
Posadka, ki bo ustanovljena v Starem trgu, verjetno ne bo imela pretrdega življenja ...

TA akcija `čiščenja´se je res neusmiljeno nadaljevala. V veliki meri se je vršila "na podlagi točnih informacij krajevnih zaupnikov" in župnika v Starem trgu Franca Presetnika, ki nam daje sedaj točne podatke ... in predlaga drastične ukrepe".

Italijanska in belogardistična grozodejstva so domačini mesec dni po dogodkih takole opisali v Slovenskem poročevalnu:
"28. julija so Italijani vdrli v Dane v Loški dolini. Tam so na podlagi seznama , ki so jim ga izročili belogardisti, postrelili 8 ljudi. Kmetici Riglerjevi so razgalili prsi in jo onečastili. Pozneje so jih pred cerkvijo spet 6 ubili. Fante iz vasi so naložili v avto, jih spotoma izpustili in na `begu´postrelili. Vse to so filmali. V Ložu so ubili 6 ljudi, precejšen del mesta pa zažgali. V Starem trgu so dve ženski ujeli, potem izpustili, da sta bežali ter ju `na begu´ustrelili.
V Vrhniki pri Starem trgu - so sveto obljubljali in prisegali, da ne bodo nikogar ustrelili, toda kdor koli je prišel, so ga pokosili. ... ... ....

-------------------------------------

Opisov tega poglavja je še 10 strani, ... ...

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar PRABABI 23 Feb 2017 21:08

Prikaži citatznanost gre naprej napisal:
Kako zna udbovska zasliševalka pokazati vso udbovsko zagrizenost, neizprosnost in - med vrsticami -, da so zavezani molčečnosti do groba. Zato je treba - ob namerno uničenih dokumentih partije in udbe - širiti propagandne spise, ki so nastali takoj po revoluciji.
Čas pa teče in v čas tečejo potočki novih raziskovanj in spoznanj.
Nadaljujem s strani 390, v Viševku.
Z Viševka je bilo eno dekle, leta 1949 in 1950, sva bili skupaj v službi, marsikaj je povedala.
Po mnogih letih, pa sem začela brati zapisane zgodbe s tistega kraja. Bila je starejša od mene, že dolgo je več ni.
--------------------------------------
V Viševku so povsod, kjer ljudi ni bilo doma, požigali, razbijali, ropali. Ženske so se skrivale na polju. Neki belogardist jih je izdal. Italijani so šli v strelcih in jih obkolili. Privedli so jih v vas, jih posiljevali, potem pa pri pokopališču postreleli. Še mrtve so onečaščali, privzdigovali krila, tlačili korenje med noge in se krojhotali. Take stvari so počenjali predvsem z dvema sestrama Frančiško in Angelo Mlakarjevo ...
V vsi Podob so obljubili, da ne bodo nikomur nič žalega storili.
Moškim so razdeljevali cigarete in vino. Drugi dan so vas obkolili in 19 moških postrelili.
V vseh vaseh so vsakega, kogar so ustrelili, še prebadali z nožem in mu razbijali glavo.
Najznačilnejše je postopanje Italijanaov v Babnem polju. Napravili so poseben miting za ženske, kjer so jih pozvali, naj gredo po moške. Ženske so mošle res privlekle domov. Italijani so jih gostili, jim delili cigarete in vino. Neki slovenski fašist jim je napravil poseben govor, v katerem jih je pohvalil, da so prišli domov, in jim sveto zatrdil, da se ne bo nikomur nič žalega storilo.
Drugo jutro so prišli s kamioni, odpeljali vso vas v Vražji vrtec in postrelili. ...
V Loški dolini je vseh umorfjenih 166, v internacijo so jih odpeljali 371, požganih hiš je 288. Vsi ljudje pa so več ali manj izropani - razen belogardistov. Ti so pravi vzrok vcsega trpljenja.
Izročili so Italijanom seznam ljudi, ki jih je treba pobiti. Kazali so jim tre ljudi in Italijanom svetovali pri njihovih akcijah. Nekaj belogardistgov je odločalo o življenju in smrti vseh ljudi. Brlogardisti so se vlačili okrog z Itaalijani, ki so vsak dan v Starem trgu prirejali bogate pojedine in pijančevanja. Klanjali so se Robottiju in Grazioliju, ki sta v času najhujšega divjanja prišla v Stari trg in ju pozdravljali z dvignjeno desnico, ...
Kdo vse so bili belogardistični voditelji v Loški dolini, ki so s svojim izdajstvom v precejšnji meri zakrivili toliko gorja?
Kaplan Tone Duhovnik, odposlanec klerofašističnega vodstva v Ljubljani, ki je pozimi in spomladi leta 1942 na podeželju organiziral belogardizem, je v času od 28. do 31. januarja 1942 obiskal Stari trg pri Ložu in se sestal z župnikom Francem Presetnikom ter s kaplanom Jožetom Lušinom. Ponovno je Stari trg obiskal od 29. do 30. maja, ko so partizani že osvobodili Loško dolino.

Takrat je razpravljal z župnikom Presetnikom, kaplanom Kramaričem in krelikalnim veljakom Kržičem.
Poglaviten belogardističen organizator v Loški dolini in s tem tudi sokrivec mnogih nesreč jre bil župnik Franc Presetnik, ki je Italijanskim fašistom kar ponujal svoje ovaduške usluge.
To je razvidno iz naslednjega pisma, ki ga je Presetnik po osdvoboditvi Loške doline maja 1942 poslal Umbertu Hosimu, okrajnemu fašističnemu komisarju v Logatec:
"" Na vašo prošnjo vas obveščam: Smo brez občinske oblasti, brez vojaške posadke, popolnoma zapuščeni ... Mi duhovniki smo vedno v cerkvi; osebno smo pozvli ljudstvo in prosili, naj uboga oblastva, (okupatorjeva) mnogi so nas poslušali, toda mnogi ne pridejo v cerkev in mnogokrat radi poslušajo, kot sem pravkar zvedel, tajne agitatorje OF (Sterle, Hribar). In mnogio agitatorji so skriti voditelji komunizma, ki so prevarali ljudi z lepimi besedami. Zadnje dni smo jih spoznali, toda bili smo brez moči, ker so mnogi bili oboroženi.


V torek 12. majaa po odhodu čet italijanskih, so vkorakali v trg in oborožili mladino od 17. do 20. leta ter vse prestrašili, da kdor ne pojde z njimi, bo ustreljen. Toliko jih je šlo prestrašenih zaradi groženj. Nam duhovnikom so grozili, da nas prepode in tako nismo varni življenja v nobenem kraju. Prišla je zaslužena kazen. Ljudstvo je postalo bolj resno in pametno. Danes smo sklicali na sejo (belogardistične) zastopnike vasi Stari trg, Daane, Podcerkev, Gor. Jezero in Nadlesk.Iz drugih vasi jih pokličemo jutri.
Sporazumni sklepi so tile:
Nihče teh, ki so v hribih, se ne more vrniti domov z orožjem. Če se vrne, se bo moral vrniti k svojemu delu in nehati s priganjaštvom. Vsak prebivalec, ki ne bo sledil tem sklepom, bo obsojen od vasi. Dosti je žrtev. Zastave (italijanske) - so izobešene povsod. Rotim Vas, gospod komisar, podvzemite vse možne korake, da bi ne bombandirali, kot so obljubili. Dajte nam novo občinsko upravo in vrnite nam vojaško posadko. Prosim Vas, g. komisar, da nas obvestite, kaj naj napravimo kot najbolj nujno. Imamo polno zaupanje v Vas in upam, da nas ne zapustite. Z Vašo pomočjo bo ljudstvo bolj ubogljivo kot doslej.
G. Komisar, zahvaljujem se Vam za vso Vašo naklonjenost in Vas prosim, da mi pošljete navodila.Vam vdanmi in naklonjeni Presetnik Francesco, župnik

Župnik Franc Presetnik je kot zaklet sovražnik narodnoosvobodilnega gibanja torej želel, da bi s pomočjo fašističnih okupatorjev njegovi uporni farani postali "bolj ubogljivi kot doslej",. In za uničenje patizanstva je bil s svojimi belogardističnimi sodelavci pripravljen da stori, karkoli bi italijasnki osvajalci želeli.
Med tem ko je župnik Presetnik skrbno in prikrito delal v ozadju, se je moral njegov kaplan Franc Kramarič bolj izpostavljati. Matevž Hace, organizator osvobodilnega gibanja v Loški dolini, je zavoljo tega že v jeseni 1941, in pozimi leta 1942 večkrat obiskal župnika Presetnika in ga opzoril, naj kaplana Kramariča posvari in brzda v njegovi belogardistični vnemi. Vsi opomini so bili zaman. Kaplan Kramarič je vodil belogardistično zbiranje orožja in ga tudi sam kupoval. Ob osvoboditvi Loške doline maja 1942 pa ga je posebno vznemirila agrarna reforma, s katero se je predvsem "ukvarjal v spovednici. Posameznikem je po celo uro pridržal pri spovedi in se ni zmenil in se ni zmenil za njihove grehe, temveč jim je izsiljeval, da bodo skrbeli za to, da se v njihovi vasi vsi kmetje upro in da naj ne bo niti enega, ki bi vzel tujo zemljo. Kdor ni hotel spremeniti svojega prepričanja in mnenja, ni ddobil odveze in v italijanski ofenzivi so ga med prvimi odpeljali v
taborišče, kjer je potem od gladu umrl ... ...

Presetnikovi zaupniki so vaseh hkrati širili "krilatice in izmišljotine, kakor n.pr., da bo Italija na naše ozemlje poslalal milijon vojakov, ki bodo uničili partizane v enajstmesečni ofenzivi, da naj gredo partiozani domov, kajti velikodušna Italija jim ne bo ničesar žalega storila, da je rdeča armada tik pred razsulom in podobno."

Na Presetnikovo prošjno so Italijani 20. junija vdrli v Loško dolino. V Starem trgu so zažgali Janežičevo hišo in ubili enajst pristašev Osvobodilne fronte, ostali ljudje pa so se z begom rešili. Da bi ljudje postali manj uporni in `bolj ubogljivi´, so italijanske čete odslej pogosteje kot nekoč Turki vpadati v dolino, ropale, lovile ljudi in jih vlačile v pregnanstvo.
Ko so italijanski graničaji 29. julija med veliko ofenzivo prihrumeli v Stari trg, je major Manca nekega svojega kurata takoj poslal v župnišče do župnika Presetnika, ki je bil že star italijanski obveščevalec. Presetnik mu je z župnikom Pavlom Podbregarjem, ki je leta 1941 iz Št. Ožbalta pri Trojanah pred Nemci pribežal v Stari trg, razložil, da je njegova fara "do dveh tretjin neozdravljivo okužena z boljševiško kugo, za kar je predlagal drastična zdravila".
Tako je polkovnik Seraglia v župniku Francu Presetniku "našel in formativni vir prve vrste!".

Župnik Presetmok je istočasno, ko je italijanskim oficirjem označeval sodelavce osvobodilnega gibanja, pozival ljudi, ki so se pred italijanskim divjanjem umaknili v gozdove, naj se vrnejo v domove, češ da se jim ne bo zgodilo ničesar žalega. Tako je v začetku avgusta 1942 v vas Gorenje Jezero poslal pismo, "naj se fantje javijo pri tukajšnji komandi, četudi nimajo orožja. Odpeljani bodfo v Italijo in ne bodo zaznamovani kot komunisti. Pridejo naj skupno v župnišče ..... Tisti, ki pa imajo ofrožje, naj se javijo z orfožjem, ali vsaj povedo, kje ga imajo.
Presetnik Fr. župnik l.r."

Na ta način je Presetnik ljudi pehal v italijanska žrelo in jihspravljaal v takojšnjo smrt alim vsaj v internacijo, odkoder se marsikdo tudi ni vrnil.
Kaplan Kramarič si je enako prizadeval, da bi čimveč ljudi zvabil domov. Ko je ljudi s prižnic rotil, naj svojce pripeljejo iz gozdnih skrivalič, češ da se ne bo mikomun nič hudega pripetilo, so Italijani že med njegovo pridigo ustrelili sedem moških, pozneje pa še šestdeset.

Belogardistični duhovniki so v teh strahotnih dneh igrali podlo in zločinsko vlogo. Svoje uporniške farane so ovajali in pošiljali pred italijanske puške, pred ljudmi pa nastopali kot njihovi zagovorniki in rešitelji. Na tak pretkan način so z italijanskimi oficirji pripravljali godna tla za snovanje b elogardistgične vaške straže.

Pri tem ogabnem poslu so gospodom so gospodom iz župnišča vnento pomagali:
Ludvik Kržič, hotelir, posestnik in dolgoletni klerikalni župan, Albin Hauptman, krelikalni vaški mogotec, Karel Žnidaršič, trgovec iz Dan, Ivan in Jakob Palčič, trgovec iz Vrhnike, liberalec Jernej Telič, trgovec z živino, in Franc Kvaternik, voditelj klerikalne mladine.
Kako okrutni ovaduhi so bili ti belogardistični priganjači, nam otipljivo govori naslednji primer:
Ko je neka ženska pokleknila pred Albina Hauptmana in ga prosila, naj ne pusti ustreliti njenega moža, ji je odgovoril: ""Bomo pogleldal, kaj je pred tremi leti vilil."" Ko je ugotovil, da je volil nneklerikalno listo, ga je dal ustreliti.
Kržiča, ""ki se je v svoji moralni pokvarjenosti smejal velikiemu slovenskemu ljudstvu,"" so italijanski fašisti za anjegovo izdajanje nagradili s stolčkom občinskega komisarja.
Karel Žnidaršič in Albin Hauptman pa sta kot italijanska vohuna in belogardistična organizatorja živela kar na italijanskem vojaškem poveljstvu v Starem trgu.

Po prvem valu grozodejstev so domači izdajalci v družbi z italijanskimi oficirji hodili po Loški dolini, preostalim zbeganim ljudem vsiljevali orožje in tako ustanavljali belogardistične vaške straže.
Dne 12. avgusta so Itaslijani vsilili puške moškim v Danah. ""Z njimi je nastopal trgovec Žnidaršič Karel, ki je nam rekel, ali hočemo iti v internacijo, ali pa vzeti puške. Razumljivo je, da smo rajši sprejeli puške, ker smo se bali internacije, katero smo že britko občutili.""
Poveljstvo te vaške straže je prevzel bivši orožnik Ferdo Špehar.
V Podobu je belogardistično skupinico vodil upokojeni orožnik Janez Tomažič, v Šmarati pa Franc Kvaternik. Poveljnik vseh teh oboroženih skupin pa je bil župnik FRanc Presetnik.
Ko je kaplan t
Tone Duhovnik 17. avgustaa 1942 ""radi ustanovitve vaških samoobrambnih straž odpotoval nas Notranjsko, ""se je oglasil tudi pri župniku Presetniku. o tem obisku je belemu vodstvu v Ljubljanai poročal: ""Težko je z organizacijo le teh, ker so mlajši fantje skoro vsi odpeljani. Treba bo orožja in poštenega in odločnega oficirja. Sedaj je za vaško stražo priglašenih 58 ljudi, od teh jih je dobilo orožje 24. Kadar g. Presetnik, ki sedaj županuje, župnikuje in vaškim stražam v tej občini poveljuje, prosi pri komandantu za orožje, dobi stalni odgovor: Domani!

Edino Vrhnika ga je dobila že v ponedeljek zvečer po požaru. Zanimivo je, da ga je med drugim dobil tudi Palčič Alojz, posestnik na Vrhniki, kateremu so dopoldne vse požgali. Motiviral je svojo prošnjo za orožje, ko so mu oponesli, da ima pri partizanih dve hčeri in dva sina: ustrelil jih bom jaz, samo da vidim koga![/u]


do strani 393

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar PRABABI 24 Feb 2017 21:58

Prikaži citatznanost gre naprej napisal:
Kako zna udbovska zasliševalka pokazati vso udbovsko zagrizenost, neizprosnost in - med vrsticami -, da so zavezani molčečnosti do groba. Zato je treba - ob namerno uničenih dokumentih partije in udbe - širiti propagandne spise, ki so nastali takoj po revoluciji.
Čas pa teče in v čas tečejo potočki novih raziskovanj in spoznanj.
"znanost gre naprej",
tvoja znanost mora tudi ugotoviti, katere oborožene skupine so obstajale že preje, bilo jih je kar nekaj, ko so že preje pobijale, naročale nič krivim ljudem vohunjenje za pristaši OF in strašenje ljudi.
Navajati kdaj so bile ustanovljene vaške in bomobranci, nič pa vedeti, o že obstoječi KA, Stražarjih, Glavačevi skupini in tudi mimo italijanskih oblasti oboroženih mogotcev. Po razpadu Stare Jugoslavije je bilo veliko orožja, nekateri so si ga veliko nagrabili. Šntjoščani so ga imeli skritega kar v grobnici v cerkvi. Na dan so ga prinesli še preden so bile ustanovljene vaške straže. Tudi grozen zločin na Češirku so povzročili že preje.
Zgodba o zločinu Na Češirku, je naspisana v dveh delih v tej temi.

Da so si ljudje rešili življenje , so morali početi marsikaj, tudi bežati.

Tole zgodbo sem že nekajkrat omenila, slišala sem jo kmalu po osvoboditvi leta 1945.
Nedavno tega, sem jo prebrala tudi zapisano.

Spomini Tončke Drobnič iz Grahovega

Edina iz družine sem se odločila za partizane


Tončka Drobnič se je rodila 29. marca 1919 v Grahovem pri Cerknici, umrla je 19. avgusta 2007.
O svoji odločitvi za odhod v partizane je pogosto pripovedovala, leta 1982 je svoje spomine tudi zapisala. Njen sin je k maminemu zapisu dodal nekaj podrobnosti.
Njena pripoved je zanimiva zato, ker je bila iz družine, ki se je odločila za odhod v partizane.

, Grahovo julija 1942
Bilo je v nedeljo, na začetku julija leta 1942 v Grahovem pri Cerknici, kjer smo imeli sestanek mladinske organizacije Skoj. Takrat sem prijateljevala z Ivanom Turšičem - Iztokom z Rakeka, poznejšim narodnim herojem, ko je že bil v partizanih. to me je spodbudilo, da sem žačela razmišljati o te, da grem za njim in se tudi sama pridružim partizanom. Na tem sestanku sem jim zaupala svojo odločitev, da stopim v Rakovško četo, in dogovorili smo se, da me bodo prevzeli borci partizanske enote, ki je taborila na Križni gori.
Raazmere v naši družini so postajale nevzdržne. Ned mladimi naprednimi Sokoli je veljalo prepričanje, da nam okupator ne bo prinesel nič dobrega, a bolj desno usmerjeni pripadniki katoliške mladine niso mislili tako in med njimi so pozneje rekrutirali največ pripadnikov bele garde. Po tem sestanku sem si pričela pripravljaati opremo, ki jo bom potrebovala v partizanski enoti, doma pa sem pazila, da se ne bi z ničemer izdala. Pri nas doma namreč nismo bili vsi enakih misli in prepričanja o tem, za katero stran se opredeliti, domači so me gledali postrani in oprezali za menoj. Njihovo mnenje je bilo, da "rdeči" v gozdu ne morejo preživeti. Sosedi in prijateljici Malka Gornik Ulečeva in Jelka Prhne, Štefinova Jelka, s katerima sem sodelovala v vaškem odboru OF, sta mi pomagali zbrati denar za hlače, ki mi jih je sešil Jože Gornik - Grabelnikov.
V tistem času se je polno vojaštva in vojaške tehnike valilo proti Loški dolini, Blokam ... Začela se je velika roška ofenziva, okupatorji so prečesali vasi, polja in posebno gozdove. Pobijali so, požigali, ljudje so si sami kopali grobove, veliko ljudi, se je znašlo v preizkovalnih zaporfih, številne so odpeljali v internacijo. Bilo je gorja, solz, strahu. Za njimi so ostajala pogorišča. To so bili začetki bele garde in domobrancev, ki so se zbirali v postojankah na Blokah in v Begunjah. Ti okupatorski pomagači so zvearinsko pobijali partizane. Vse zveze s partizani so bile prekinjene, zato sem morala ostaati doma in čakati. Govorili so, da so po ofeanzivi vsi partizani pobiti, toda bila sem trdnmo odločena, da ob prvi priliki odidem v partizane.

"Visoki" obisk
Nekega dne je v mojo sobo vstopila sestra Pepa in mi rekla, naj grem v sosednjo sobo, v "hišo", kot smo ji rekli. Ko sem vstopila, sem obstala sredi sobe. Na klopi je sedel visok, v črno fašistično uniformo oblečen moški. Govoril je, da dobro ve, kje in kdo so partizani, da ima atudi slike, nas kateih sem slikana skupaj z njimi. Zahtevala sem, na j mi slike pokaže. On pa je ostro zahteval, da moram priti v Cerknico. Še ostreje je dodal, da ve, da sem zbirala hrano za partizane. Ko sem odgovofrila, da o tem ničesar ne vem, se je začel ozirati v sestro. Pepa je gledala v tla in molčala, čutila sem, da se v fašistovi glavi nekaj ne ujema. To sem izkoristila in se nekako izmuznila iz sobve in zbvežala iz hiše, pred njo pa sem zaagledala očeta, sestro Angelo z možem in prevajalko Slakovo, ki so čakali fašista. Stekla sem nazaj v zadno sobo, kjer me je dohitela sestra Angela in mi s srepim in sovražnim pogledom fizično grozila ter me znerjala z mrho. Z prezirom, ki ga do sedaj nisem premogla, sem se obrnila in zbežala. V veži staame prestregla oče in svak Franc Brecelj z velikim mesarskim nožem in mi grozila, da me bosta razsekala na tnalu. Prezi me je pognal do malih vrat na balkon in stekla sem po stopnicah stran od hiše. Bežala senm na vas med ljudi. Šla sem k sosedovim, Ulečim. Sedla sem na klop pre hišo poleg Ulečemame in njene hčerke Malke, s katero sva bili prijateljici. Nič nisem govorila, kaj sem pravkar doživela doma - le njuna bližina mi je dala občutek varnosti. V sebi namreč še nisem mogla dojeti vsega, kar se je zgodilo doma.

V meni pa je kljuvalo: zakaj tako, domači, zakaj?

Tresla sem se, Malka me je objela in občutila sem neizmerno toplino, zato sem se nekoliko pomirila pri teh prijateljskih, a vendar tujih ljudeh. Takrat sva se z Malko zadnjič videli in bilo je, kot bi se poslovili za vedno. V meni je dozorelo spoznanje, da v Cerknico na kvesturo ne smem, ker se od tam ne bom nikdar več vrnila. Čez nekaj dni so fašisti od podpori belogardistov odpeljali mojo prijateljico Malko Gornik, ki ni prišla niti do sosednje va<si Martinja, kajti v ovinku Trstenik so jo zvlekli v gozd pod Slivnico jo posilili in jo zverinsko ubili. Lahko bi tudi sama tako končala, zhavedla sem se, da sem za las ušla aretaciji.
Fašisti so me iskali še dvakrat. Enkrat sem se skrivala v svinjskem hlevu, ko so vstopili v hišo, sem ušla in se ulegla med liste repe v zelniku za kozolcem, da me niso našli. Drugič so me presenetili v hiši, ker jih je bilo zunaj polno, se nisem moglas izmuzniti iz hiše. V veži sem vzdignila pokrov na podu nad vodnim koriti, ki so vodila vodo na mlinska kolesa za pogon kovaškega kladiva - norca v spodnjih prostorih, saj je skozi hišo na sredini tekla voda iz vodnega zajetja. Leegla sem v vodno korito tako, da je iz vode gledal samo nos, da sem lahko dihala. Italijani so natančno preiskali hišo in okolico, prišli so tudi do vodnih korit, ko so bila pod stropom spodnjih prostorov, fašist je segel z roko preko roba le nekaj centimetrov od mojega nosu in ugotovil, da je tu le voda. Za las sem ušla aretaciji, usoda mi je namenila, da sem se vedno izmuznila skozi šivankino uho in preživela. Ostala sem živa in rečem lahko, da so me varovale nadnaravne sile, moj angel varuh.

Oče mi je pljunil v obraz
V kuhinji sem nekega dne pomivala posodo, ko sem zaslišala po kamnitih tleh trde očetove korake. Bili so nenavadno trdi. Že po tem sem vedela, da se bo nekaj zgodilo. Prišel je naravnost v kuhinjo in se postavil pred mene. Kričasl je name in mi pljunil v obraz. Samo pogledala sem ga, očeta! Izmila sem si obraz v vodi, v kaei sem ponivala posodo, solz pa nisem mogla zadržati. Pustila sem delo in šla ven, tja na konec vrta. Hotela sem biti sama, da sem se lahko zjokala, za menoj je prišla moja domača muca, ki mi je kot da bi vedela za moje težave, zlezla v naročje.
Vedela sem, da je moj odhod nujen, spraševala pa sem se, kje dobiti zvezo s partizani.
MOje noči so bile zaradi stiske brez spanja. Ofenziva je še trajala, če je kdo kaj vedel o partizanih, je raje molčal. Mene je gnalo med ljudi. Skrivaj sem obšla vse, za katere sem upala, da bi pri njih kaj zvedela o partizanih ali dobvila zvezo. Bila je nedelja 15. avgust, na veliki šmaren, ko sem se praznično oblekla in odšla k maši z namenom, da me vidijo, da sem tu, med vaščani. Že vsa utrujena od iskanja sem pozno popoldne prišla do mlina k Veselovim (pisali so se Šega) v Žerovnici in premišljevala, kako bi prišla z bvesedo na dan in jih vprašala, ali partizani kaj pridejo pri njih. Takrat pa zagledam dva partizana, sovaščana Staneta Šego in Vrbčevega Ivana iz Cerknice, ki sta prihajala iz gozda. Pozdravili smo se in se kar gledali od veselja in presenečenja. Svojim očem nisem mogla verjeti, da sem se srfečala s partizanoma. Stane me je takoj spoznal in predlagal deseto urfo zvečer v borovem gozdu za odhod v partizane. Ne vem ali sem se poslovila od Veselovih, vem le, da so mi dali velik kos kruha. Tekla sem domov, na glavni cesti ne daleč od Perkusa sem začela stoopati z bolj umirjenimi korakom, da ne bi vzbujala suma, čeprav je bila cesta takrat prazna.

Odhod k partizanom
Zvečer sem pustila v svoji sobi goreti luč, kot da sem doma. Previdno sem se izmuznila iz hiše, nisem se mogla posloviti od nikogar, ga objeti ob slovesu. Pred hlevom me je čakal domači pes Runo, da sem ga pobožala in odšla semod doma v temo. Za menoj sta šli dve domači mački do gozdička za hišo. Mačke so bile edine, ki so se poslovile od mene in so ostale moje vseživljenske spremlejvalke. Še isti večer sem postala partizanka. Sestri Pepa in Angela sta takoj zjutraj šli karabinerjem prijavit, da me ni. Domači so me začeli iskati, zasliševali so ljudi in verjeli, da me bodo Italijani ujeli živo. Jaz pa sem bila tedaj že v partizanski četi na Kfrižni gori nad Štemberkom. Težko je najti besede, kaj sem v sebi čutgila in doživljala. Preveval me je občutek olajšanja, varnosti in sproščenosti. Tak občutekse polot človeka, ki je srečno prebil hude nevarnosti in stiske. Imela sem občutek, da mi je življenje podarjeno v tgem novem, popolnoma drugačnem življenju sredi dobrih in zvestih, hrabrih ljudi in tovarišev.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar PRABABI 24 Feb 2017 23:31

Prikaži citatznanost gre naprej napisal:
Kako zna udbovska zasliševalka pokazati vso udbovsko zagrizenost, neizprosnost in - med vrsticami -, da so zavezani molčečnosti do groba. Zato je treba - ob namerno uničenih dokumentih partije in udbe - širiti propagandne spise, ki so nastali takoj po revoluciji.
Čas pa teče in v čas tečejo potočki novih raziskovanj in spoznanj.
Še malo nadaljevanja zgodbe Drobnič Tončke,

Približno deset dni za tem je naša partizanska enota odšla s Križne gore na nove položaje nad Babno polico, kjer so osnovali Loški odred iz Rakovške čete, Zidanškovega batajona, in Kočevskega odreda. Loški odred je imel ob ustanovitvi štab in dva bataljona. Dodeljena sem bila v 1. četo 1. bataljona. Kmalu zatem smo v Loškem odredu ustanovili Dekliško četo, ki je štela 16 deklet.
V partizanskih enotah je bilo posebno doživetje partizanska prisega, ko smo za komisarjem ponosno izgovarjali besedilo: "Bojeval se bom z vsemi svojimi močmi za svobodo slovenskega naroda, če bo treba, bom dal tudi svoje življenje ... "
S Faniko Črnugelj Urhovo iz Podcerkve sva bili takrat v pdredu sprejeti v komunistično partijo. Sprejel naju je Franc Cimperman - Tesar. Začelo se je moje partizansko življenje. Med boji z Italijani in belogardisti na Babni polici sem bila ranjena, imela sem prestreljeno desno nogo, ki je močno krvavela. Eden izmed partizanov mi je iz zaklona potisnil puškino kopito, da sem se ga oprijela, in me je potegnil na varno v zaklon. Ivan Turšič Iztok pa mi je rešil življenje, ko je prerešetal sovražnika. Italijani pa so vpili "glejte blondinko iz Grahovega - ne streljajte" (guarda biona di Grahovo - non sparate), hoteli so me ujeti živo. Pa jim ni uspelo. Ranjeno so me prenesli v bolnišnico na Birinščku nad Babnim poljem, ki jo je voddil zdravnik Aleksander Gala - Peter.
Z 9. korpusom smo leta 1945 vkorakali v Trst.

Svoboda, toda ...
Prišli so tudi konec vojne ter svoboda in novo življenje. S kolikšno radostjo in sreče so si svojci, znanci, prijatelji padali v objem po vsem prestanem! Tudi jaz bi rada prihajala pred domači prag in mojimi popvedala, da sem se vrnila. Pa ni bilo tako, moji domači niso bili mojih misli in moje politične opredelitve - na naši strani in z mojim konjem pa sva bila toplo in z navdušenjem sprejeta sredi vasi, ljudje so se veselili, da sem se vrnila živa in zdrava. Domačega praga nisem prestopila še vrsto let ... A kot se rado zgodi, sem se na koncu, leta 1978, vendarle spet vrnila domov, v svojo rojstno hišo.

Čez 40 let sem se vrnila domov
Na partizansko obdobje so mi v spomin ostali moja vojaška uniforma, opasač, torbica, škornji in italijanska brzostrelka, ki jo hrani Muzej novejše zgodovine v Ljubljani. S to brzostrelko je fašist streljal name in smo jo partizani zaplenili Italjanom.
Življenje Ivana Turšiča - Iztoka se je žal končal tragično, umrl je, ko je padel v zasedo. Vera v dobro in niz srečnik naključij sta me ohranjala pri življenju, ki mi je tudi pozneje prineslo precej težav.
A življenje mi vseeno ni prizanašalo. Našla sem življenskega sopotnika, rodila sem sina, a tik pred poroko je oče mojega otroka izgubil življenje v prometni nesreči. Sin Andrej je imel tedaj šele osem mesecu in ostala sem sama z njim. Bolečina ob tej izgubi me je neizmerno prizadela in me čustveno otopila. A sina sem vzgojila, diplomiral je na strojni fakulteti in se šolal kot pilot v Zemunu pri Zadru. Postal je vojaški pilot v 28. razredu ŠKOA. Odrastel je v zrelo in odgovorno osebo.
Sama sem nekaj časa službovala na komiteju v Logatcu, nato pa na sekretariatu za kmetijstvo v Ljubljani in potem vse do upokojitve na izvršnem svetu Republike Slovenije. Bila sem zadovoljna in srečna, da sem imela službo in skromno plačo ter ljubek dom v Ljubljani.
Moj brat Franc je kot domobranec domnevno bežal na Koroško, predvidevamo, da je preminil na Teharjih. Sestra Pepa je po osvoboditvi skupaj s kvizlinškimi sodelavci pobegnila v Kanado, sestra Angela Brecelj je živela sama na Rakeku. Sestra Frančiška je bila že pred vojno poročena v Vojvodini z graničarskim kapetanom, ki se je pridružil četnikom, moža so ji ubili. Kot vdova se je s sinom vrnila na Rakek in do leta 1961 skrbela za mamo, umrla je leta 1976. In kot, da bi se usoda hotela poigrati z menoj, sem se po sestrini smrti leta 1978 vrnila v domačo hišo v Grahovo 62.

-----------------------------------------------------
Konec skrajšanih spominov partizanke Drobnič Tončke iz Grahovega.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar PRABABI 28 Feb 2017 20:29

Prikaži citatznanost gre naprej napisal:
Kako zna udbovska zasliševalka pokazati vso udbovsko zagrizenost, neizprosnost in - med vrsticami -, da so zavezani molčečnosti do groba. Zato je treba - ob namerno uničenih dokumentih partije in udbe - širiti propagandne spise, ki so nastali takoj po revoluciji.
Čas pa teče in v čas tečejo potočki novih raziskovanj in spoznanj.
"znanost miruje", imaš prov!
Jaz pa še malo v Loško dolino.


Podcerkev v Lošli dolini:
30. decembra 1944 je prišla v vas Podcerkev v Loški dolini skupina domobrancev, preoblečenih v partizane. Po vasi so spraševali na pot v Juršče, v resnici pa je bil to le izgovor, saj so iskali posameznike, za katere so vedeli, da so aktivisti OF. Ustavili so se pri Mlakarjevi hiši na številki 11, kjer je živela Frančiška Hace, Tončkova tetga. Ker so ji požgali hišo, se je s sinom sem zatekla tudi Tončkova Lojzka. Bližal se je konec leta, zato so mladi partizani prihajali domov na obisk. S Primorskega je prišel k materi partizan Vinko, kratek dopust je za obisk izkoristil tudi Ludvik Gregorič - Rihtarjev iz 14. divizije; na obisku pa sta bili še dve dekleti iz Paljčjega - Marija Česnik in njena prijateljica Ivanka Česnik, obe terenski delavki na območju Palčja, Juršič in Knežaka. V hiši je bil tudi Mirko Vavko, ki se je med potjo iz Babnega polja ustravil pri starših. Ko je izvedel, da je doma sovaščan Vinko, ga je šel obiskat.
Komaj so se posedli za mizo, so se prikazali domobranci in začelo se je streljanje. Najprej so ustrelili Frančiško Hace; Ludvik Gregorič in Marija Česnik sta skočila skozi okno, oba so zadeli rafali, a ne do smrti. Domobranci so ju umorili ob strahovitem mučenju. Ko je Vinko videl, da je mati mrtva, je planil skozi vhodna vrata. Tudi njega je pokosil rafal. Naslednji dan so partizani po sklepu nadrejenih aretirali in v navzočnosti vaščanov ustrelili štiri malade ženske, za katere se je vedelo, da so naklonjene nasprotnikom.

V partizane preoblečene domobrance, sicer domače pripadnike Črne roke, so za to "junaško" dejanje predlagali za prejem nemškega bojnega odlikovanja, železnega križca. Časopis Slovenec je objavil, da so odlikovanje tudi dobili.

V spomin na ta dogodek smo se 30. decembra lani zbrali na krajši slovesnosti in obudili spomin na pretresljivo dogajanje.
Zapisala: Aleksandra Jankovič

Sveta Ana
V vasici Sveta Ana v Loški dolini so domobranci 47. čete Rupnikovega bataljona 13. januarja 1945 napadli speče vojake 1. in 3. čete Notranjskega odreda. V neenakem boju z domobranci je padlo 16 mladih borcev za svobodo, 15 pa je bilo zajetih. Pozneje so domobranci dva ujeta partizana ubili.
V spomin na ta dogodek Krajevna orgnizacija Združenja borcev za vrednote NOB Loška dolina vsako leto na ta dan pripravi spominsko slovesnot, na kateri so letos spregovorili predsednik odbora Notranjskega odreda Anton Mohorič, predsednik zduženja borcev za vrednoste NOB Cerknica Miro Mlinar in pokrajinski podpredsednik državnega združenja partizanov Italije Renato Knajp. Kulturni program so oblikovali učenci in učitelji Osnovne šole heroja Janeza Hribarja iz Starega trga in ljudske pevke iz Loške doline.

--------------------------------------------------------
Tale zapis spodaj je napisal gospod, ki bo letos julija dopolnil 83 let.

""Ko razmišljam o svojem življenju
Letos julija bom dopolnil 83 let. Rodil sem se v Trbovljah in se star dve leti z očetom in materjo preselil v Zagorje ob Savi, kjer je bil oče imenovan za ravnatelja tamkajšnje meščanske šole, mati pa je tudi učila v tej šoli. Pred tem sta učila v meščanski šoli v Trbovljah. V Zagorju sem dočakal nemško okupacijo - star sem bil sedem let in takoj sem moral v prvi razred nemške osnovne šole, v kateri je bil ves učiteljski kader nemški in so takoj zečeli izvajati potujčevanje. Govorili so nam, da je naša domovina Nemčija, mi pa eno ljudstvo, ena država in en voditelj, to pa je Adolf Hitler. V tretjem razredu smo morali učenci že paziti, da ni kdo izrekel slovenske besede vpričo učitelja ali učiteljice, kajti sledila je stroga kazen. Doživele smo tudi streljanje talcev pred hišo kjjer smo stanovali v Zagorju in je bilo tam nogometno igrišče. Na Zagorje imam lepe spomine - na otroke in rudarje. Ko sem bil star šest let, me je oče prvič peljal v rudnik med rudarje, da sem videl, kako težko je njihovo delo! Oba - oče in mati sta bila velika človekoljuba in sočutna človeka ter zato zelo spoštovana pri ljudeh. Vedno sta bila pripravljena pomagati vsem ubogim in pomoči potrebnim. Tudi med okupacijo je bila mati povezana s partizani in nenehno v smrtni nevarnosti zaradi tega. Zaslagala je partizane s sanitetnim materialom, kot uslužbenka na takratni občini pa je omogočala nabavo živilskih kart tudi tistim, ki so imeli kakšnega svojca med partizani, čeprav tega ne bi smela. Lahko bi jo namreč kdo izdal. Zato je bila takoj po izgonu okupatorja premeščena kot učiteljica na gimnazijo v Ljubljano in je tam dočakala upokojitev.
Ko se je oče skupaj z meno in mojim bratom leta 1944 vrnil v svoj rojstni kraj v vas Škrjančevo pri Radomljah, je bil že težko bolan, streljanje talcev pred našo hišo ga je močno pretresla in prizadelo - bolehal je nasmreč za multiplo sklerozo. V poslopju mlina, katerega lastnik je bil njegov brat, pa je začel poučevati okoliške otroke, da ti ne bi ostali brez osnovne izobrazbe. V bližini jer bila nemška orožniška postaja in po nekaj mesecih so Nemci dejavnost mojega očeta izsledili in jo zatrli. Po vojni je bil oče invalidsko upokojen, saj je popolnoma ohromel. Sam sem moral leta 1945 najprej opraviti sprejemni izpit za vpis v srednjo šolo, potem sem se vpisal v klasično gimnazijo in tam tudi maturiral. Po maturi sem obiskoval tečaj, ki ga je organiziral Zavod za šolstvo RS, in se zaposlil v dijaškem domu kot vzgojitelj. Vpisdal pa sem se tudi na pravno fakulteto in kot absolvent šel na služenje vojaškega roka, kjer sem bil odgvovoren za vodenje moralnopolitične vzgoje v svoji enoti. Kot vzgojitelj v domu učencev srednjih šol sem se z vsem srcem posvetil vzgojnemu delu z učenci, ki so mi bili zaupani. Poleg svoje pedagoške izobrazbe - leta 1974 sem diplomiral na pedagoški akade - mi je koristila izobrazba s pravne fakultete.
Kot vzgojitelj sem se trudil pri svojih učencih v domovih vzbuditi čut odgovornosti za lastna dejanja, do dela in delovnih obveznosti. Posebno veliko pozornosti sem posvetil prikazu o tem kako porušeno domovino smo dobili po vojni in kako smo se trudili, da bi bilo življenje lepše in pravičnejše. Vzgajal sem jih k človekoljubju in sočutju. Pripovedoval sem jim, kako smo se mladinci vključevali v udarniško delo.
Kot brigadir, pripadnik Udarne ljubljanske delovne brigade Jake Avšiča, sem generala Avšiča osebno poznal in so mi njegove besede in načela še zdaj v dragocen spomin, pa tudi v opomin.
So globoko v mojem srcu.
Kot vzgojitelj sem dobil od svojih nučencev v spomin različna daraila, ki so mi prav tako dragocen spomin in dokaz, da sem bil z njimi resnično z vsem srcem povezan. Bili so doma iz vseh republik nekdanje Jugoslavije - od Vardarfja do Triglava, od severa do juga. Učenci iz Bosne so mi dali v spomin svoj simbol - obesek s polmesecem in zvezdo ter rdeč fes, učenci Hrvati pa naglavni trak z grbom, ki ga je nosil hrvaški borec ob bitki za Vukovar.
Zdaj ko sem upokojen in se lahko ukvarjam le še s pisanjem, napišem še kakšen svoj prispevek časopis Dnevnik in Nedeljski dnevnik ter v revijo Svobodna beseda, kjjer najdem še druge zanimive članke in prispevke. Predvsem so me navdušili prispevki v pismih bralcev avtorjev Spomenke Hribar in Srečka Križanča.
V svojem življenju in pri delu sem se ravnal v skladu z verzi našega pesnika Antona Župančiča, ki je zapisal:
""Bodočnost je vera! Kdor zanjo umira, se dvigne v življenje, ko pade v smrt!""
Želim pa si, da se končno uresničijo tudi verzi našega pesika Franceta Prešerna, ki pravijo:
""Edinost, sreča, sprava naj nazaj se vrnejo, otrok, kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo, da oblast in z njo čast ko pred spet naša bosta last! Naj zdrobe njih roke, ki jih še teže!""
Naj se neha razklanost med nami, enoumje z leve ali desne, kakršen koli ekstremizem vodi v brezumje in posledično spet v medsebojno klanje - naj nas končno zgodovina kaj izuči. Bila je kruta in krvava, ko je brat pobijal brata, in se je,
Zagorjan s priimkom Čobal odločil za samomor in v poslovilnem pismu napisal, da se je za ta svoj korak odločil zato,
""ker noče več živeti na tem umazanem svetu, ko že mori Slovenec svojega brata Slovenca"".

Nemški gestapovec se je zdrznil in globoko zamislil, ko mu je moja mati to pismo prevedal na njegovo zahtevo.

Metod Škerjanec, Ljubljana

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Na vrh