Med.Over.Net

Starši in otroci

Za naše navihance je potrebno biti iznajdljiv, domiseln, ustvarjalen, igriv, vesel, nasmejan, iskren, vztrajen, včasih zaskrbljen ... Preberite izkušnje in zaupajte svoje.

Čas za otroke

Default avatar

enielek

Sprašujem se . . .

Doma imamo štiri male otroke, pa se morava z možem lepo potruditi, da za vsakega od njih najdeva tudi nekaj časa le za njega samega. Pa sem jaz še na porodniški, mož pa tudi ni vezan na službo.

Tudi kuham ne vsak dan doma, doma postorimo le najnujnejše, . ..

Ne predstavljam si, kako se lahko mamice petih, šestih ali več otrok posvetite vsakemu posebaj, da mu berete knjigo, rišete z njim ali podobno.
Ker mislim, da to vsak rabi.

Torej, ali ni prisotno malo sebičnosti pri mamicah z velikim številom otrok, ali vsak otrok dobi toliko pozornosti, kolikor si zasluži ?
Default avatar

*metka

ravno to je moj strah in "slaba vest" že pri treh otrocih. čez 14 dni grem v službo, pa že sedaj mi ne znese vsem trem posvetit časa...enostavno ne znese. eni pravijo: "ja, sej se sami zamotijo", ampak to ni to. s prvo deklico smo imeli ogrooomno časa za knjigice, ustvarjanje, pri drugem že manj, sedaj pa sploh...cicido nam že 14 dni leži, še neprebran na kupčku, pa je to čisto banalen primer. ja, kuhat je treba vsak dan, pa tudi starih staršev nimamo, da bi nam vskočili in enega peljali na sprehod, z drugim bi se pa jaz npr. ukvarjala. o ustvarjalskih in risarskih podvigih rajši ne bi, ker nimamo časa...
nam je pomembno, da so otroci veliko na svežem zraku in ker živimo v bloku, to pomeni, da se moramo vsi oblečt in it ven, na igrala, v gozd...in na ta račun "trpi" potem veliko stvari....
ne me napačno razumet, ni taka kriza, samo včasih imam res slabo vest, ker ni dovolj časa...pa to jamram sedaj, ko sem še doma, kako bo zneslo, ko bom v službi? potruditi se bomo morali po vseh močeh, pa bo šlo, a ne? ;-)
Default avatar

Joži**

No, jaz s tem zaenkrat ne kompliciram. Čas za vsakega posebej najdem takrat, ko me kdo potrebuje. Mlajša dva previjam, se takrat pogovarjam z njima, včasih crkljam enega, včasih drugega. Včasih se poigram z enim, drugim, obema. S starejšima dvema, ki sta šolarja, se pogovarjam, včasih s kom takrat, ko kuham, ko kaj skupaj delamo ali pa zjutraj, ko ju peljem v šolo. Tudi pomoč pri nalogi je zame ukvarjanje z otrokom. Pa zvečer jima še vedno preberem pravljico. Včasih vzamem v trgovino samo enega otroka, pa se takrat pogovarjava. Skratka, vsak dan se da najti nekaj takih trenutkov. Seveda pa ne gre, da bom zdaj z enim otrokom 1 uro, potem z drugim ipd. Pa mislim, da tega niti ne potrebujejo.
Default avatar

elaine

Zelo dobro vprašanje.
Tudi jaz mislim, da so štirje otroci že tisti maksimum, pri katerem se še lahko starša posvetita vsakemu posebej. Pri družinah z več otroci največjo spremembo občuti najstarejši otrok, ker je nekoč bil edinec in imel vso pozornost.
Mene bi srce bolelo, če se ne bi mogel ukvarjati z vsakim otrokom posebej.
(Da ne govorim o tem, koliko pozornosti zahteva moja žena)
Default avatar

Nuša1

Ja, njo pa poznamo. Zgleda res eno zahtevno ženšče:-))))
Se hecam, ker na SČ vedno z veseljem preberem njene komentarje.
Default avatar

Taja

Časa imaš toliko, kolikor si ga vzameš,samo odločiti se moraš komu ga boš namenil in v kolikšni meri.
Default avatar

mihana

se podpišem pod tajin post....sem otela ze sama napisat...

lp
mihana

Default avatar

varja2

Naše 3 so stare 2,4 leta ter 4 mesece.
Tudi jaz v trgovino ali k maši vzameme le eno, najbolje se zamotimo s peko piškotov, plastelinom, risanjem ... seveda, če je dojenčica pridna.
Je pa zelo naporno ob tem še kuhati in kaj malega postoriti okoli hiše (pes, rože). Učimo se sobivati skupaj in v tem videti lepoto naše družine.
Je pa to umetnost.
Default avatar

elaine

Taja, neverjetna pronicljivost, si iz pete potegnila?
Default avatar

Taja

Elaine, kaj te moti pri mojem postu ?
Default avatar

ljolčjlčjč

Strinjam se z Joži** Varja2 - pri vas imate pa toliko stare otroke, kot pri nas! Kako shajate? Meni je včasih prav zares težko in vedno iščem nam podobne primere, da si lahko rečem - saj nisem edina...
Default avatar

bjonda

Ko so mali, je včasih res težko. Pri nas je šlo na račun mojega prostega časa, ki ga pač nekaj let nisem imela.
Najhuje je bilo, ker so bili kar veliko bolni in to je res naporno.
Od takrat naprej, ko so vsi v šoli, pa ni več problemov.
Imajo svoje interese, zamotijo se med sabo in so samostojni, sami si pripravijo hrano, če je treba ali če se mi ne da......
Razen voženj v glasbeno in še kam me več skoraj ne potrebujejo, ampak tavelika bo tudi kmalu imela izpit za avto juhu.
Default avatar

trijebratje

Čas si kar vzamem za vsakega posebej, ampak se v 50% primerih zgodi, da druga dva med tem ušpičita kako lumparijo, če sta predolgo "sama" :))
Tako sem včeraj s starejšim odigrala partijo šaha in mlajša dva (4 in 1 leto) sta imela med tem v sosednji sobi zabavo s krušnimi drobtinami - sta jih prav lepo razsipala po celi sobi, po kavču in mizici - načrtno seveda.
Default avatar

radovedna

Jaz v otroštvu nisem imela dovolj pozornosti, ker nas je bilo preveč. Sliši se neumno, razvajeno in ne vem kaj še vse... ampak je pa resnica.
Default avatar

nič takega

elaine je napisal/a:
Zelo dobro vprašanje.
Tudi jaz mislim, da so štirje otroci že tisti maksimum, pri katerem se še lahko starša posvetita vsakemu posebej. Pri družinah z več otroci največjo spremembo občuti najstarejši otrok, ker je nekoč bil edinec in imel vso pozornost.
Mene bi srce bolelo, če se ne bi mogel ukvarjati z vsakim otrokom posebej.
(Da ne govorim o tem, koliko pozornosti zahteva moja žena)
vzeto iz naftalina,
se strinjam z drugim stavkom,
Default avatar

mamitudi4

Sama imam 4, organizirano imam takole:
zjutraj in po šoli se ukvarjam s taveliko. Ko jo peljem na balet ali verouk, se vmes igram z vsemi 3, če je slabo vreme, pa vzamem le eno s seboj. Z dojenčico se intenzivno ukvajam, ko je ta velika v šoli, ta mali pa v vrtcu. Sem pa vedno na voljo, če se želi katera kaj pogovorit in pocrkljat sama z mano.
Ta srednji dve imata več pozornosti popoldne in zvečer ter zgodaj zjutraj, ko se odpravljata v vrtec.
Default avatar

5xATI

Nekje sem prečital da so pri petem otroku ugotovili, da se jim otrok ni treba bati, zdaj jih imajo mislim da sedem. Moje mnenje o številu otrok je tako, da kakšni družini nebi zaupal niti enega otroka, medtem ko bi neki drugi družini lahko zaupal tudi deset. Zelo pomembno se mi zdi kako je družina urejena. Če sta oba starša, če se spoštujeta in se med sabo podpirata, če se oba trudita za dobro družine, če jima je to vrednota in jima je družina na prvem mestu in seveda če sta se pripravljena za ta ideal marsičemu odpovedovati, da ne rečem žrtvovati. Če je tako, potem otroci niso prav nič prikrajšani, še posebej če se je en od staršev odpovedal svoji karieri, da je lahko več časa z otroci. Prikrajšani pa so tisti otroci, katerih starši zaradi zahtevnih služb delajo po 9, 10 ali celo 11 ur na dan. Prav nič ne pomaga jih podkupovati z dragimi darili, jim dajati denar za pico, za v kino... Oni potrebujejo vas, vaš čas in ne vaš denar.
Predvsem se mi zdi da se večina velikih družin odloča za več otrok zaradi pozitivnih izkušnjah iz svojega otroštva in želijo da bi tudi njihovi otroci imeli takšno otroštvo. Pa tudi vzgoja je v lepo urejeni veliki družini dosti lažja. Že sam vzgled staršev vleče, sebičnost je ponavadi zatrta že v kali, otroci se naučijo biti obzirni do drugih, predvsem pa znajo dosti potrpeti in se ponavadi naučijo že zelo zgodaj delovnih navad, ker drugače pač ne gre. Je treba svoje sobe pospraviti in tudi mami kaj pomagati naprimer pri pripravi mize za kosilo... Delovne navade so zelo koristne za otroke, da se bodo, ko odrastejo, znali postaviti na svoje noge in se uspešno spopadati v življenju.
Predvsem pa sem želel napisati to, da nikoli prej ni bilo tako lahko imeti veliko otrok, kot je to danes, ko je za to kar dobro urejeno in ni razloga da se nebi odločali za otroke in tudi ni razloga da mamica nebi ostala doma pri otrocih, vse drugo so izgovori in lari fari.
Default avatar

katja.k

Ojla

Se podpišem pod 5xATI. Tudi pri nas bomo letos 5xmami in ati. Mislim, da je za veliko družino bistveno to, da se eden od staršev (bolje, da mami) odpove karieri. Čas namenjen za otroke je pogosto res problem, a mislim da otrokom to ne škoduje tako zelo kot govorimo. Danes so otroci ponekod celo preobremenjeni z ukvarjanjem z njimi. Nekje sem prebrala, da otrokom občasno MORA biti dolgčas - tako lahko v miru najdejo interese, ki jih res vlečejo. S tem seveda ne mislim, da bi morali biti popolnoma prepuščeni samim sebi. V družini je veliko stvari, ki jih lahko opravljamo skupaj - kuhanje, pospravljanje, obešanje perila, peka piškotov...

Sama otroke večkrat "razdelim" po dejavnostih - eden spi, eden se uči, eden gre z očetom na sprehod, eden pa je tisti čas "moj" in počneva kar si zaželi (riševa, piševa, igrava karte spomin, mikado, pečeva pecivo, smučava, sestavljava dirkalno stezo - odvisni kateri se tisti otrok, ki je takrat "moj").
Otroci tako odraščajo z zavedanjem, da se svet ne vrti okrog njih in tako z njimi ni kakšnih posebnih težav in pregovarjanj. Pojedo vse, kar skuhamo in so dokaj skromni. Pečemo domač kruh. Razveselijo se vsakega bonbončka, čeprav v svojih predalih še sedaj "šparajo" sladkarije od miklavža in dedka mraza. Še sama se čudim, kako lahko skoraj vsak dan štejejo in primerjajo čokolade in bonbone, a jih kljub temu da nimajo prepovedi, ne pojedo naenkrat. Mogoče zato, ker jih vzgajam v smislu, da je treba živeti zmerno in misliti za naprej.

Dejstva so sicer popolnoma jasna in meje postavljene.

Mislim, da pri nas zaenkrat zadeva dobro funkcionira, zavedam pa se da so tudi obdobja, ko človek potrebuje več energije, kot jo je sposoben ustvariti.

Prav rada bi prebrala še kakšno mnenje, da vidim kako razmišljate.

Lep pozdrav, Katja
Default avatar

mama na kubik

Tudi jaz se strinjam s 5xati, edino zadnji odstavek me malo bode v oči. Danes ni prav nič dobro poskrbljeno za to, da mati ostane doma brez težav. Edino tisto plačevanje do otrokovega 10. leta nam nudijo, ostalo pa tako kot drugim (otroški dodatek...).
Tudi sama imam veliko družino, pa si ne znam predstavljati, kako bi jo preživela, če bi bila doma. Mož zasluži cca 1000€.
Je pa res, da če bi bila doma, bi se z otroki lahko več ukvarjala. Tako pa prideva z možem ob 16.30 iz službe, 3x na teden peljeva najstarejšega v glasbeno šolo, ki je od nas oddaljena 10km.
Ko sem bila še na porodniški je bilo bistveno več časa za razne drobnarije, ki otrokom veliko pomenijo.
Dragi 5xati, prosim povej mi, kako naj brez slabe vesti ostanem doma?
Default avatar

nič takega

5xati: "nekje sem prečital da so pri petem otroku ugotovili, da se jim otrok ni treba bati, zdaj jih imajo mislim da sedem",

tole mi je malo mimo, a to pomeni, da so se pred št.5 otrok bali in so se šli terapijo v stilu, koliko otrok moramo imeti, da se jih ne bojimo več,

" Predvsem pa sem želel napisati to, da nikoli prej ni bilo tako lahko imeti veliko otrok, kot je to danes, ko je za to kar dobro urejeno in ni razloga da se nebi odločali za otroke in tudi ni razloga da mamica nebi ostala doma pri otrocih, vse drugo so izgovori in lari fari. "

Če vsaj eden od staršev zasluži 2000 eur, je lahko eden doma, ni nujno, da bi to morala biti mami. V primeru, da je družina vajena živet skromno.
Mislim, da se je v desetih letih, odkar je začelo naraščati št. družin s tremi in več,
predvsem razblinil socialistični mit, da morajo biti, predvsem ženske, zaposlene.
Sicer pa so lahko "gospe" tudi mamice z enim ali brez otrok, kakor komu paše.


mamana4; omisli si delo, ki ga lahko opravljaš na domu; prevajanje, urejanje spletnih strani, računovodska dela,

jaz imam delo, ki bi ga lahko opravljala tudi doma, a raje hodim v službo,
pogrešala bi kolektiv, dinamiko, sodelovanje,
tudi kofetkanje in čas na monu, :-))))))))))))))))))))))))