jok

Se pogosto zjočete? Ali mogoče sploh nikoli? Kake stvari vas (najpogosteje) spravijo v jok?

Če je le možno svoje žalosti nikomur ne pokažem…zato me vsi tud poznajo kot nasmejano, nasmejano in še enkrat nasmejano Esy,…sicer pa kar preveč – po moje čustvena…in me kaj hitro spravi v jok kak film…določeni prizori, kjer se prepletajo določene usodne resnice ali kaj podobnega v zvezi med ljudmi, ljudmi in živalmi, pa tko…In zato rada gledam take filme sama…saj priznam da mi je nekak nerodno jokat pred drugimi…

Baje pa da sem že ko mali otrok, zmeraj ko sem jokala zarad žalosti, se skrila v kak kotiček, in tko tiho jokala, da so samo opazili da me ni….slišal pa me ni nihče….

Hja kaj čmo, jok je pač čustvena povezava refleksacije emocij, in malokdo dopusti, da to drugi vidijo…takrat je človek najbolj ranljiv…

Spet druga resnica pa je, da taki ljudje (sama štejem mednje), ki hočejo imeti zmeraj vse pod kontrolo, in v najlepšem redu, ne bodo navzven vsakemu neznancu pokazali svojih emocij…..

LP Esy

ma tocno tko .. enako 🙂

Tudi jaz.

pe še js 🙂

Maj sem samo človek in tudi včasih jokam. Tega ne kažem na okoli, mora biti že res fuuuuuul hudo, da bom pokazal, da me je nekdo prizadel, pa še takrat ne bom jokal pred njim.

Zelo pogosto.

v mladosti (se pravi otroštvu;)) sem bil največja “jokica” na vasi, skozi čas pa sem se očitno blazno utrdil, tako da me zdej težko sploh še kej vrže iz tira. sploh ne pomnim več kdaj sem zadnjič jokal. je pa pr tipih dojemanje joka seveda čisto drugačno kot pri ženskah. zato se ne izpostavljam pa če je že treba se umaknem pa utopim žalost v …hm.. marsičem. (ampak jokat je še zmeri lepo)

Jz sm mnenja, da se ne smes sramovati svojih custev. Jok se mi zdi celo zdravilna stvar.. marsikdaj mi je pomagal, da sem ven iz sebe spravila vse svoje frustracije, jezo, sreco.. itd. Ko se zjokas.. mas filing kt da bi se ti na en nacin kamn dol iz srca zvalil. Ne potiskajte custev not, ne jih skrivat.. custva so del vas. S tem boste kvecjemu zatajili sebe. To pa ni nikoli dobro.

Saj se strinjam s tem kar si rekla Raqelle, sam je pa tko, če v realnem svetu pokažeš svoja čustva si ali slabič (po njihovo) ali pa izkoriščaš z jokom(tud tole ti zna kdo naprej vržt)…
Zato če mi je hudo, tega ne kažem drugim, temveč se zjočem, če me prime zmeraj sama pri sebi, ko me nihče ne vidi…

Ala ti vera, če se ti tega kar praviš lahko držiš…jaz se ne morem, iz preprostega razloga, ker si ne dovolim v osnovi, da kdo ki me prizadane to tudi vidi…ok ve da me je prizadel, ampak ne pokažem pa v kolikšni meri…kaj čem le moj obrambni mehanizem….

Drugače pa kot sem že rekla se strinjam, da bi morali svoja čustva pokazat…ampak določene izkušnje so me pač nardile takšno, kot sem….
Pa še po pravici povedano, očitno nimam “jajc”, da bi nardila tko kot ti:-)))

LP Esy

Prevečkrat jočem. Zakaj? Ma zaradi različnih stvari. Velikokrat tudi ob koncu kakšnega žalostnega filma…

Zadnjič sem se skor na vlaku, ko sem brala novice, ko so eni mulci ubili enega klošarja, pa se mi je ful zasmili, ker že itak po mojem ni bil nikoli srečen v življenju, potem je pa mogel še tako trpet.

xtrm, tudi mene je ta vest spravila v slabo voljo in skoraj jok. Sicer ne poznam celotne zgodbe in kaj točno se je zgodilo, a že sam podatek… uf, grozljivo…

Mene pa ponavadi do tega spravijo nesrečni konci kakega odnosa, skratka, če se konča ali hudo zakomplicira kak odnos, ki mi je veliko pomenil… :-((

Ravno včeraj zvečer sem jokala….

čemu? se je kaj hudega zgodlo?

Čuden večer, čudni občutki, potem se zjočem…

Nekaj bi rad povedal, pa ne vem kaj. Se ti to kdaj dogaja? No, pa sej je bolš bit včasih kr tiho.
Me pa nekak prizadene, ko se punce jočejo.

Uf, nisem že več kot pol leta, nazadnje pa sem ko sem gledala Titanik.
Čim manj joka in čim več veselja.

Pri meni so lahko solze zaradi žalosti in besa, se mi pa zadnje čase večkrat zgodi, da mi solze pridejo v učke od sreče, veselja ipd.