Pravzaprav bi težko rekla, da sem nesrečna. Samo srečna nisem. Mogoče zato ker hočem preveč. Ali pa zgolj hočem tisto, kar naj bi partnerstvo pomenilo. Ne vem. Vem samo, da se počutim, kot da mi nekaj manjka. Mogoče je problem v njemu, v meni, ali enostavno v naju.

Skupaj sva od mladih let (20). Težko rečem, da sva takrat imela res vse, toda tega občutka pri meni ni bilo. Po desetih letih pa mi isti človek ni več “dovolj”. Zadnje dve leti živiva skupaj. Za ta korak sva se odločila skupaj in prepričana sem bila, da delam pravo stvar. Zadnje čase pa razmišljam, da bi vse pustila in zbežala nekam daleč stran. Prodala najino štalco, verjetno nakopala obema finančne težave in odšla. In to samo zato, ker se počutim prazno. Otrok k sreči nimava, sicer sva jih želela pa sva se nekako premislila. Jaz jih trenutno ne želim. Imela bi otroke, vendar se mi zdi, da bi drug drugega pri vzgoji preveč diskreditirala. Zdi se mi, da vzgoje nisva sposobna, vsaj funkcionalne ne. Prav tako najine vrednoste niso (več) iste.

V tem času, kar sva skupaj, sem prepotovala dolgo pot, da uresničim svoje želje, predvsem v poslovnem svetu. Dosegla sem izobrazbo, poklic, ki sem ga vedno želela. Pred mano je še zadnji korak – doktorska disertacija. Tu pa se mi je ustavilo nekje na sredini. In ne, ker bi imela kakršnekoli resnejše objektivne težave. Ampak v meni se nekaj upira – nočem. V raziskovanju same sebe ugotavljam, da nočem povečati prepada med nama. Da me drži nazaj, čeprav tega noče. Spoznala sva se kot študenta sorodnih zahtevnih smeri. In do nedavnega sem verjela, da bova tudi oba v poklicih, ki sva si jih zadala. Potem pa se je on odločil, da se ne bo potrudil študija dokončati, In tu se počutim nekako ogoljufana. Sploh, ker mi tega nikoli ni želel povedati in sem do tega prišla, ko je bilo že res očitno. Počutim se, kot da se mi je ves ta čas lagal.

Medtem, ko poskušam nekako v sebi požreti ta problem, spoznavam, da se ne razlikujeva samo v ravni izobrazbe, ampak v splošnem znanju. V globoke razprave bodisi o poljudni znanosti, politiki, praktično biločem se z njim ne morem spuščati. Prav tako lahko kar pozabim na pogovore o čustvih. Preden sva se preselila skupaj, tega nisem niti potrebovala od njega. Imela sem starše, s katerimi sem imela zelo odprt odnos in imela sem prijateljico. Ki pa mi zdaj več ne zadostujejo, ker je moje življenje drugje. Že dlje časa se zavedam, da psihično nisem povsem stabilna. Skupne terapije zanj ne pridejo v poštev. Ni mu niti všeč ideja, da bi si psihoterapevtko poiskala sama.

Vedno sem čutila pomanjkanje topline, v smislu objemov, poljubov, ljubljenja. Pred slabim letom se je začelo kup zdravstvenih in ginekoloških težav, ki pa imajo verjetno največ skupnega z mojim odklonilnim odnosom. Sama namreč nočem več spolnih odnosov, nočem več topline, ki sem si je tako močno želela in se zanjo borila. Ne vem, če bi temu lahko rekla samo, da sem pač obupala. Bolj gre za to, da je v meni polno zamer. Tolikokrat sem se poskušala pogovoriti, mu razlagala kaj me tare, pa nikoli ni našel razumevanja. Razlagam in razlagam, ga sprašujem in vlečem iz njega. Noče se pogovarjati.

Navzven pa delujeva super par. Vedno je prijazen do mene. Slika je idealna. Tudi zakulisje vendarle ni tako zelo slabo, nikoli ni bil nasilen, vedno prijazen, lahko rečem da me v veliki meri spoštuje. Vendar jaz nisem sposobna celo živjenje biti na površinskem nivoju. Kljub temu, da imam veliko ciljev in ambicij, pa v njih ne iščem materialnega temveč duhovno zadovoljstvo (v dobri službi vidim srečo v uspehu, v telovadbi v dobrem počutju in ne zunanjem videzu). Hočem povedati, da kljub temu, da je na prvi pogled večina mojih ambicij daleč od emocionalnega sveta, je temu prav nasprotno. V njem pa nekih globljih čustev ne prepoznam, prav tako nima ambicij. Čedalje bolj se mi zdi prazen in zaradi tega se počutim – prazno.

Nočem več vleči iz njega njegovih misli in čustev. Ker se mi zdi, da tam sploh ničesar ni. Razmišljam o službi v tujini, ampak vem, da za tem ni le želja po uspehu, še manj gre za željo “imeti več”, ampak se tu zadaj skriva želja “iti stran”. Po drugi strani se mi zdi, da vsi tile moji razlogi ne držijo vode in samo zaradi tega ne smem zrušiti vsega. Ampak od tu ne vidim več poti naprej, brez da rešim vse te stvari. Vprašanje je, koliko se sploh da rešiti.

Prosila bi vas za nasvete, vpogled, kritiko, karkoli. Naj odidem? Naj rešim (kako)?

Pa lep pozdrav,
Tina

Najprej se vprašaj kaj sploh želiš? ker spadaš v rang sodobnih žensk ki stalno nekaj želijo pa same ne vedo kaj. Potem tisto kar si želiš jasno in glasno zahtevaj in nekaj naredi za to. Na koncu pa boš videla če je to to ali ni. Zavedaj pa se da je v vsaki zvezi enako, ko adrenalin in metulčki odidejo pridejo na plano razlike ki jih imamo vsi. Sedaj je samo vprašanje ali jih boš sprejela, ali boš pač odšla do naslednjega kjer te bo motilo nekaj drugega.

Ne, očitno nisi srečna. In očitno ta odnos ni pravi.
Čutiš, da nekaj ni vredu. Ne čutiš se izpolnjene.
Zanesi se na svoje občutke. So najbolj pravi. Če ti govorijo, da to ni to, potem JE RES.
Zakaj bi z nekom ostajala še naprej, če te odnos ne zadovoljuje , če si vsa v dvomih?

V pravem odnosu se ne sprašuješ, enostavno živiš in uživaš v njem.Sploh se ti ni treba ne vem kako truditi, ker enostavno samodejno teče.

Lahko povem iz svojih izkušenj in za njimi trdno stojim.
Bila sem poročena.Otroci.Pa enostavno ni šlo.Manj in manj.Ni bilo pravih pogovorov, bližine, pomoči, ko sem jo rabila.Vedno mi je govoril, zakaj se bolj ne potrudim.Enostavno sem se dolgočasila ob njem.Dobesedno.Premišljevala sem o ločitvi.Dolgo.In mi je bilo težko. Zaradi otrok.
Vendar nisem mogla več.

Zdaj imam drugega partnerja.Odnos je popolnoma drugačen. Srečna sem, ko ga zagledam. Ko mi pripoveduje, se mi telo samodejno obrne proti njemu.Ko mi kaj pokaže, grem za njim. Razveseljuje me.Kar pove , je zanimivo.Še po 10.letih.Tudi , če se ne vidiva par dni, je isto, kot bi se videla prejšnji dan.Spoštuje me, ceni, uživava drug ob drugem.

Vsi tvoji razlogi pijejo vodo.Imajo skupni imenovalec :nisi srečna in premišljuješ o razhodu.
Ko enkrat začneš premišljevati o tem, je začetek konca. Če bi bilo VSE v redu, ne bi niti pomislila na to.

Jaz sem v prejšnjem zakonu večkrat pomislila na ločitev.V sedanjem partnerstvu NITI enkrat.Takole bi lahko živela 500 let.

Zdaj veš, kaj moraš narediti.

Ko boš rekla :takole lahko živim z njim 500 let (oziroma vse življenje…) potem je to TO.

Sreča, da nimata otrok.
Finančne težave: on bo rešil svoje, ti svoje.
Ob tem se oziraj samo nase.Ne premišljuj, kaj boš nakopala njemu.Rešiti moraš sebe.
Če ne boš branila sebe , kdo te bo? Nihče.
Boš vse življenje nesrečna in nezadovoljna, ker ne upaš narediti koraka naprej?
Povej mu , kako čutiš.Pa ne imej zaradi tega krivde.To so dejstva in če ne gre, ne gre.
Srečno!

Tina, zgolj zato, ker nisi srečna? Če te ne bo prepričalo to, da ob nekom nisi srečna, kaj te bo prepričalo? Mora postati nasilen? Bi bilo to dovolj za tvoj odhod? Draga moja, če ti tvoja sreča ni pomembna, čigava ti potem je? Lepo so ti povedali že predhodniki… Če ne čutiš, da je to razmerje pravo, potem je čas, da daš priložnost sebi in svoji sreči. Nihče ne namiguje, da je tvoj partner slab, ali nevreden ljubezni. Po vsej verjetnosti sta se na neki stopnji vajini poti ločili ter nimata ničesar več skupnega. Če se s partnerjem ne moreš pogovarjati, ob njem ne čutiš umirjenosti, ljubezni, če si z njim ne želiš preživeti prostega časa, kaj torej misliš, da ti ostane? Životarjenje? Boš raje sprejela miselnost, da bolje ne more biti ne glede na to s kom si? Mislim, da je tvoj naslednji korak (vsaj tisti pravi) več kot očiten. Če ga ne boš naredila, bo to tvoja odločitev.

Klasicna zgodba res. 2 se najdeta rosno mlada, po 10 letih sta si tujca. Zakaj? Zato ker sta se v teh letih tako spremenila, vsak v svojo smer, da nimata vec cisto nic skupnega. To se zgodi mnogim. Tudi meni se je. Postavljal sem si enaka vprasanja. Mislim sem, pa saj je ok, saj ni slabo. Ja seveda, ne mores vedeti, dokler ne spoznas boljsega. In ko sem spoznal boljse, sem videl da je to prej bila komplet polomija. Tudi jaz si zdaj predstavljam da bi tako kot zdaj, lahko zivel 500 let.
Vajina veza je prazna, kot si sama ugotovila, manjkajo temelji. Vidva sta kot 2 cimra. Ce si noces zapraviti se vec let, kot tako ze si, se ga resi. Cimprej

Zveza te duši in izgubljaš samo sebe! zaključi in vzami si čas zase
lp

tudi jaz bi nekaj pripomnil:
verjemi, da nisi edina, ki doživlja to kar si opisala. veliko nas je, vsak dan več. vse skupaj je postalo že kar malce zaskrbljujoče.
tudi jaz sem bil v vezi, kjer nisem videl več izhoda. nisem vedel, kako naprej. s prva sem skušal si pomagati sam, a na koncu sem dobil s strani prijatelja kontakt osebe, ki si vzame čas zate, se s teboj pogovori in ti pomaga. tebi in le tebi. odločitev kaj storiti je bila prepuščena meni, a srečal sem se z osebo, ki mi je odprla oči. v kolikor te zanima sporoči.

Komentar ni potreben…
http://youtu.be/5QQRfXn1W-s

Hvala vsem vam za vse vaše komentarje. Žal mi je, da se nisem prej oglasila, potrebovala sem čas, da sem prišla do zaključka, čeprav če sem iskrena, imam sama pri sebi veliko nerazjasnjenega. Razvijalo se je tako, da globlje kot sem kopala, več razlogov sem našla, da bežim, kar me nesejo noge… Zdaj se samo še sprašujem, zakaj sem čakala tako dolgo. Izjemno težko mi je bilo, počutila sem se samo na celem svetu, ampak v tem samotnem svetu sem lahko končno zadihala.

Zelo sem hvaležna za vaše objektivne poglede na zgodbo, to mi je resnično manjkalo, saj tega nisem mogla dobiti od tako ali drugače vpletenih v zgodbo. Če ne moreš videti celotne slike, jo je težko razumeti.

Imejte se radi
malo lažja Tina

Jaz mislim, da se premikaš v pravo smer. Se ne splača vztrajat v nesreči. Sliši se klišejsko, sam dejansko, ko bo prišel pravi/prava, boš vedela. Če ne bo, je pa tud bolje, da si sama, kot to, da si z nekom, samo da si z nekom. Pa srečno.

Skoraj, kot bi brala svojo zgodbo, s tem, da sva midva manj časa skupaj, ampak živiva že dlje skupaj kot (sta) vidva.

Toliko podobnosti med mojo in tvojo zgodbo, res. Tudi sama imam zdravstvene težave, ki jih pripisujem tej zvezi, saj do trenutka, ko težav z zvezo ni bilo, tudi nisem imela zdr. težav.

Na začetku je bilo videti, kako sva se podobna, a vedno bolj opažam, da si nisva.

Trenutno se tepem po glavi in si zelo očitam, da sem bila tako prekleto slepa pred leti, ko so bili JASNI znaki, da midva nisva za skupaj, a sem jih kar spregledala. Takrat bi bil odhod še dosti lažji, sedaj pa…?

Strah me je očitkov ter tega, da me bo krivil za razpad zveze. Prav tako mi ni všeč, da ga bom prizadela, ker vem, da ga bom s tem pahnila v bedo, ker bo moral spet iti živet domov. Vem pa, da me on nikakor ne bo zapustil, pa če se zgodi ne vem, kaj. Torej je vse na meni.

Ali mi lahko kdo kakorkoli pomaga? Sem se registrirala in bi bila vesela kakšnega ZS z nasveti, kako se rešiti ven iz tega. Tudi zelo rada bi govorila z avtorico te teme.

Lp

Jaz sem še pred študijem sanjala, da grem študirat v Ljubljano, potem si bom v Ljubljani našla eno stanovanjce, dobro službo, in to je to. Nisem iskala zveze, ampak zgodilo se je tako, da sem mu dovolila preveč. Enkrat sem odšla, a žal ne za vedno. Skupaj sva 5 let, od tega 2 leti živiva skupaj. Sem v svojih tridesetih, on si želi otroke, ker ima kariero ustvarjeno oz. ga služba ne zanima toliko, kot da daje denar. Meni pa služba pomeni veliko več. Njemu pač več pomeni delo na vrtu, otroci. Meni gre na živce, ko slišim jok dojenčkov in otrok.
Skupaj živiva dve leti, in sedaj je ugotovil, da sva si popolnoma različna. Problem je v tem, ker je manipulativen in ne bo dal konec, čeprav nonstop daje namige, ker čaka, da mu bom jaz dala konec.