Najdi forum

Pozdravljeni, rada bi slišala vaše mnenje, nasvete, tudi kritka je dobrodošla. Sama nimam zadosti moči, da bi naredila zadnji, odločilni korak. Težko je, a vem da moram to storiti. Zaradi sebe in svoje prihodnosti.

Pred pol leta sem pustila fanta, s katerim sva bila skupaj kar 6 let. Z njegove strani je bil prisoten alkohol, agresija, nasilje, nespoštovanje, zaničevanje, psihično naislje. Zato sem naredila, kar sem morala narediti in priznam, da je to najboljša stvar, kar sem jo kdaj naredila, saj ga že dolgo nisem več imela rada.

Osem mesecev pred tem, ko sem ga (bivšega) zapustila, sem nastopila z novo službo, kjer sem spoznala njega, sodelavca. Čez čas sva oba ugotovila kako se stvari odvijajo. Jaz sem takrat še imela fanta, on ima še zmeraj punco. Izpovedal mi je svoja čustva in zgodbo o naju nekako začel on. Po 5 mesecih se je zgodilo. Sex, seveda. Dvakrat. Bil je moja svetla točka, v takrat zelo čustveno napetem razmerju z mojim bivšim. Po večih letih sem se spet počutila živo, sexi, privlačno, srečno, veselo… In zato sem toliko bolj bila prepričana, da moram pustiti fanta, da res nimava skupne prihodnosti.

S sodelavcem sva si vedno izkazovala naklonjenost. Dejansko se zavedam, da sem prevarala svojega zdaj že bivšega fanta, a mi res ni žal. Vedela sem ves čas, da ima sodelavec punco, s katero sta skupaj 7 let in sta šla vmes že 3 krat narazen. Nevem sicer zakaj. Ona ga zelo nadzoruje in kontrolira, zato si je naredil en mail, samo za mene. Preko tega sva in še zdaj komunicirava.

Da poenostavim in skrajšam zgodbo:Pustila sem fanta, s sodelavcem pa sva flirtala celo leto, kolikor sva pač bila sodelavca. Na začetku mi je pisal, da me pogreša, da me ima rad, da razmišlja, da bi pustil punco. Ogromno časa sva preživela skupaj, pred, v in po službi. Ker sva imela spolna odnosa na začetku (po 5 mesecih) službe od skupno 1 leta, sem se morala zelo zadrževati v službi. Ob. Da se nisva izdala. Pa tudi, ko sem se jaz že odselila od bivšega, zaradi sodelavčeve punce. velikokrat smo bili skupaj na kavi itd in zelo težko mi je bilo, ko sem jo morala gledati. Kako zelo močna sem morala biti, da sem ji lahko pogledala v oči. Enako tudi on.

Vmes mi je po par mesecih dal vedeti, da je ne bo pustil, ker se ona preveč trudi za njega. Da bi se rajsi vrgel pod vlak, kot da bi ona to izvedela. To me je zelo šokiralo, čeprav sem takrat še živela z bivšim. Obema s sodelavcem nama je bilo zelo težko. Zelela sva najti skupno pot pa je nisva mogla. Predvsem on ne. Tako sem se odselila nazaj domov in se poskušala z vsem pač sprijaznit. Morda se bo slišalo čudno, a med nama se dejansko ni nič spremenilo (kavice, maili, video klici,druženje, izkazovanje pozornosti v službi in izven nje, dotikanje itd…) le da nisva imela spolnih odnosov. Ti so se zgodili šele zadnji mesec najine skupne službe. Bilo je spet dvakrat.

To mi je vse stvari postavilo na glavo. Nikakor nisem razumela zakaj. Ko sem se postavila na noge in zaživela z mislijo, da ne bova skupaj, se je spet zgodilo. Zdaj, ko sva že 2 meseca oba brez službe, se še vedno skoraj vsak dan slišiva preko mailov, občasnih kavic. Enkrat pa sva tudi sexala.

Ob vsem tem bi rada napisala, da vem da punce ne bo nikoli pustil, ker mi je to sam povedal. A jo še zmeraj vara z mano. Nevem zakaj to počne. Je zelo komunikativen, zna z besedami, je zelo družaben in fizično zelo privlačen. Kar sem čutila do njega, so bila zelo močna čustva. Pristna. A po tistem, ko mi je priznal, da ne bo pustil punce, sem se poskušala sestaviti na novo. Nekako, počasi in z vztrajnostjo mi je uspevalo.

Zelo sem zmedena. Noče se več iti igrice, ki jo igrava po njegovih pravilih. Ves čas mislim nanj, na njegovo punco. Chatava skoraj vsak dan. Vem vse, kaj se dogaja v njegovem življenju. Težko mi je. Imam občutek, da se bova še dobila, zmenila za sex. Ker to je to, Vsakodnevni pogovori, vmesne kavice in sex, ko on ima čas in ko on lahko. Vse je nekako po njegovem nareku. Saj logično, če ima punco. Tudi piše mi na mail, ko on lahko in končava, ko on mora končati. In to me počasi že jezi.

Saj sploh več nevem kaj bi rada od njega. Smili se mi njegova punca, ki jo osebno poznan. Onadva sicer klub 7 letni zvezi ne živita skupaj. Čeprav sta oba finančno preskrbljena in se baje zelo razumeta, kot on reče. Delata tudi na skupni hiši.

Moti me vse skupaj. Sprijaznila sem se, da ne bova par, ogromno časa in moči sem porabila za to. A on celo leto nekako ni “odstopil” od mene. Vedela sem, da ne bo enostavno končati te zgodbe. Ampak rada bi jo, pa je ne morem. Čeprav sem pri 28 letih zavedam, da je to edino prav. da nimava skupne prihodnosti. Ker če to počne njej, po 7 letih, bo lahko to vedno počel.

Sva zelo odkrita in iskrena drug do drugega. In težko mu bom iskreno povedala, da bi rada konec. Ker bo rekel, JA, V REDU JE, če ti tako želiš. In bo on zmagovalec. Nevem, če me kdo razume, včasih ne razumem sama sebe. Zmedena sem. Priznam, da sem se zelo zaljubila vanj. A počasi in vztrajno tudi poskušala razumeti in dojeti, da ne bova skupaj. Ampak nekako ne moreva končati s temi chati, kavicami in občasnimi spolnimi odnosi. Jaz sem že po leta samska in dejansko lahko počnem kar želim. On je tisti, ki vara, Ampak nekako se mi ne zdi pošteno, kako se obnaša do mene. Cel najin odnos temelji na njegovih igri, po njegovem diktatu. To me jezi, moti. Jezna sem sama nase, da se mu tako pustim. da nimam toliko moči, da bi to prekinila. A s tem bi izgubila en zelo odprt in iskren odnos. Mogoče se bojim tega. Mogoče se bojim tega, da bi ostala sama, ker trenutno nimam nikogar. Ves čas posvetim njemu, najinemu chatanju, vse prilagajam temu. Njej pa se nič ne sanja.

Bila sem dolga, za kar se opravičujem. Če je kdorkoli bil pripravljen prebrati do konca, prosim za kak nasvet, ker sama ne vem kako naj to izpeljem. Vem, da moram prekiniti ta odnos, če želim normalno zaživeti.

njegovi punci sprintaj vse mejle, sms je, morda se še posnami z njim. Potem bo ona naredila tako, da bo za vse tri najbolje. Mislim, da sta si s tem sodelavcem res usojena.

Te po eni strani razumem, seveda je hudo, ker ga imaš rada in ga po drugi strani moraš ”deliti” z njegovo punco.
”Igra po njegovih pravilih” … jah, kot pri večini moških, mislim da ne načrtuje prihodnosti z tabo… sama si lepo povedala, da si gradi hišo z punco. Enkrat si bo ustvaril tudi družino… in to z njo, ne z tabo… kaj ti to pove??
Najbolje je da prekineš to zadevo in si najdeš partnerja ki ti bo zvest in te bo imel rad tako kot si ti to zaslužiš in ne bo diktiral ”igre po njegovih pravilih”, kajti vsaka igra se enkrat konča, in bolje je da jo končaš zdaj ko še ne bo tako bolelo, če bo to trajalo te bo čez nekaj let ločitev od njega še bolj prizadela in vedno bolj te bo kaj motilo.
Kaj se pa tiče njegove punce, če je tip tak, najverjetneje nisi prva z katero jo je prevaral in tudi ne zadnja, verjemi. Zdaj si to ti, potem ko boš temu naredila konec bo pa ena druga…
Iz tvojega besedila je razvidno da te ne ceni dovolj, vsaj ne toliko kot si zaslužiš.

nova
Uredništvo priporoča

Odreži ga, izreži ga, odklopi ga iz svojega življenja in od te svoje odločitve ne odstopi nikoli več. Počakaj na rezultat nekaj let. Čas bo zabrisal vse in ti boš lahko zase rekla, da si se nekaj naučila iz šole življenja in o sebi.

Zazri se nato vase in ugotovi, zakaj si 6 let prenašala, citiram; alkohol, agresijo, nasilje, nespoštovanje, zaničevanje, psihično nasilje, zakaj si celih 6 let potrebovala za edino logično potezo v takem primeru. Zakaj? Obenem, ko se boš zazrla vase, se vprašaj, zakaj s tabo lahko vsakdo manipulira tako dolgo, zakaj to dovoliš, tudi temu, naslednjemu. “Pristna čustva”, ki te begajo, so samo navadna iluzijska zaljubljenost v nekoga, ki zna brenkati na tvoje strune, ker mu je to adrenalinska zabava in čuti, da si šibka, da te drži ujeto in da ne zmoreš stran. Ti je to všeč? Zato ga odklopi. Prekini vse stike. Ne misli več nanj. Dokler hraniš to iluzijo zaljubljenosti vsaki dan znova v obliki stikov z manipulatorjem, ne pričakuj nobenih sprememb. Povzroči spremembo.

Zato ga; odreži, izreži, odklopi iz svojega življenja in od tega ne odstopi nikoli več. Počakaj na rezultat nekaj let. Čas bo zabrisal vse in ti boš lahko zase rekla, da si se nekaj naučila iz šole življenja in o sebi..

Zazri se nato vase in ugotovi, zakaj ponavljaš eno in isto zgodbo prenašanja manipulacije s tabo vedno znova, do sedaj dvakrat zapored…

Ko boš doumela vzrok, boš morebitno nadaljnje ponavljanje znala zaustaviti že na začetku. Vzrok leži v tebi. Poišči ga.

Ti si odvisna od njegove pozornosti. Začni se ohlajati. Ko bo naslednjič spet kaj hotel, reci da nimaš časa.. vedno manj mu ga nemenjaj, simple as that. Potem reci, da si nekoga spoznala.. kar bo verjetno povzročilo, da te bo še bolj hotel zase.. ampak se ne pusti in reči, da pač ne moreta več nadaljevati tega, kar sta imela do sedaj in da ti je ta novi res všeč bla bla bla.. na koncu pa če ne bo dal miru, zagrozi še, da boš o vsem skupaj povedala njegovi. Torej, nič težkega. Res pa, da boš morala biti močna. Ampak saj bo, pojdi malo ven, spoznaj koga novega, sedaj bo veseli december,.. Good luck.

Jaz te še kako razumem, sem bila na istem. Tudi sodelavca, bila sem na voljo po njegovih pravilih in v njegovem prostem času. En kup lepih besed o pogrešanju… Sploh ne gre za to, kdo bo na koncu zmagovalec, na koncu boš vsekakor ti poražena, tako kot sem bila jaz, ko me je naenkrat odsekal, ko je žena izvedela. Če boš našla dovolj moči, da končaš zadevo, boš vsaj imela občutek, da si naredila nekaj zase, da se ceniš in da si dovolj močna. Čez dva dni te bo on itak že pozabil. Če pa boš takole čakala, kdaj te bo on odžagal, boš samo podaljševala agonijo, trpela, začela sovražit njegovo punco in leta ti bodo minevala. Zato razmisli in ukrepaj.

Pozdravljeni, iskrena hvala za napisano. vem, da so le besede, ampak meni pomenijo ogromno.
Kar solze so mi pritekle, ko sem brala vaša mnenja, misli, ker vem, kako prav imate. Sama se zavedam tega in si vsak dan ponavljam in dopovedujem, da moram prekiniti stike in končati zadevo. in pri sebi ugotavljam, da napredujem, čeprav zelo počasi.

Zelo dobro me pozna, zato tudi hitro ugotovi, kdaj se “umikam” in ko v glavi naredim en korak naprej, me spet potegne dva koraka nazaj. Kot da bi me bral kot odprto knjigo.

Neskončno sem si želela, da bi bila njegova punca, da bi izbral mene. Bil je idealen. vsaj od začetka. A čez leto sem spoznala, da le ni tak popolnež. In če priznam, pravzaprav sploh več ne vem, če bi bila rada njegova “punca”, ker se mi nekatere njegove osebnostne lastnosti ne zdijo v redu. Sem spada tudi varanje. Ne razumem sama sebe, zakaj kljub temu, da se vsega tega res zavedam in želim prekiniti ta odnos, tega nisem sposobna.

Prejšnji teden, med sexom, sem presenetila samo sebe. Gledala sem ga v oči in si mislila pri sebi, da ne rabin tega, Da to ni več tisto, kar je bilo med nama. Nisem čutila več tistega vznemirjenja, tudi sex ni bil več tako kvaliteten, da se tako izrazim. Vse je bilo tako zrežirano, vnaprej odločeno, kot sva si dopisovala dan prej.

Rada bi samo rekla, da vem, kaj moram storiti in to vsak dan počnem. Vsak dan si zatrjujem, da ni vreden,da si zaslužim veliko več. In včasih imam dober dan, včasih pač slabega. Najtežji so mi prav ti chati. Za vikend ponavadi ne komunicirava in se nekako sprijaznim z vsem, mi je lažje, ker vem, da delam dobro zase. A ko pride ponedeljek, me spet potegne v svoje vode.

Vem, da moram biti močna, ker sem preživela že hujše stvari in tudi to bom. A trenutno je težko in sama ne najdem odgovorov na vsa vprašanja.

Najin odnos je kot iskreno prijateljstvo. Z nekaterimi bonus točkami. In mislim , da se najbolj bojim izgubiti to prijateljstvo in nekoga, s katerim se lahko res odkrito pogovorim o vsem, brez strahu, sramu dvomov, obtoževanj,… ali pa me je strah, da izgubim nekoga, s katerim si krajšam prosti čas, ker se zavedam, da kot par nebi nikoli funkcionirala. A dejstvo je, da nanj nebi nikoli mogla gledati le kot na prijatelja.

Hvala vsem!!

samo en nasvetek – mislim, da si nikakor nisva usojena. Vsaj v tem življenju ne.

Ja, to je ena možnost… samo zakaj se spuščat na tak nivo in reskirat svojo glavo… saj ne veš kako bo ona reagirala… on pa sigurno negativno.

Zakaj to počne? Zato, ker lahko. Ker mu ti dovoliš. Če ne želiš biti več ljubica, ti ni treba biti. Zberi moč in pogum in čimprej pojdi naprej. In, ko se enkrat odločiš narediti konec, ne popuščaj. Zna biti izredno težko in lahko se znajdeš v skušnjavi, da bi popustila, a stisni zobe in pojdi naprej. Sčasoma bo vedno lažje in iz distance boš videla stvari drugače. Ta čas pa izkoristi in se ozri vase, začni se ceniti, spoštovati in imeti rada. Posledično boš v svoje življenje pritegnala moškega, ki te bo cenil in spoštoval, ne pa da mu boš nekaj tako za zraven, za popestritev.

------------------------ "And forget not that the earth delights to feel your bare feet and the winds long to play with your hair." (Khalil Gibran)

  Vašo srečo bodo uničili tisti, ki morajo preživeti.

    [sup]ekonomist Friedrich Hayek, Usodna domišljavost, 1992.[/sup]
  
[hr]

@spiel*

Nehote (!?) ste se poigrali z vesoljnim spletnim občestvom (z vsemi, ki berejo zgodbo)
in (morda še najbolj) s seboj.

Naslov vaše zgodbe je: nočem biti več ljubica!! (z dvema klicajema na koncu).

Le z enim kratkim stavkom bi lahko v celoti zadostili temu, kar ste želeli in hoteli sporočiti.

Vem zagotovo ne, zdi se mi pa, da se vi v vlogi ljubice ne počutite najbolj udobno.
Že iz samega naslova je moč razbrati, da vi nočete biti več ljubica. Kdo je sploh do zdaj vedel, da ste vi postali, bili in morda ste še – ljubica? Do zdaj najbrž samo vi (in morda vaš ljubimec, če vas je ljubil).
Zdaj pa to vedo vsi, ki berejo vaše besedilo.

Vračam se k naslovu, ki ste ga sami izbrali. Kako naj to vašo izjavo, »nočem biti več ljubica!!«, človek prebere in se nanjo odzove?

Poskusil bom takole: Naj vam bo, saj vam ni treba biti več, če nočete biti!

Opazili ste, da nisem uporabil besede ›ljubica‹. To sem storil namenoma. In zakaj? Ker sta mi sama beseda in pomen všeč skoraj tako, in se ne šalim, kakor resnična ljubica. Predvsem pa zato, ker poznam etimološki pomen te besede. Sama beseda ›ljubica‹ in/ali ›ljubimka‹ pomeni dobesedno – ›ljubljena
(in ljubimec je – ›ljubljeni‹!), kar je sedanji trpni deležnik glagola ›ljubiti‹. Beseda, sama po sebi, je vrednostno nevtralna in nima niti slabšalnega pomena. Prav nasprotno, moški lahko mirno reče ali še bolje navdušeno zavriska, zapoje podoknico ali z otožnim vzdihom pove kakšni ženski: moja (če je zares njegova) »ljubica«. Prav tako ženska zase reče in tega ji niti ni treba skrivati, da je »ljubica« komurkoli, če sluti, čuti, najbolje je, da ve, da je ›ljubljena‹. Ni potrebe, da ženska ljubi koga, če pa ve, sluti ali čuti, da je ›ljubljena‹, da je ljubi eden in/ali več moških, je v vsah primerih »ljubica« enega in/ali vseh (vedno je dobro imeti še kakšnega v rezervi!). Najbrž ste opazili, da ni v vsem tem niti najmanjšega namiga na kakršnokoli nespodobnost ali bognedaj (ali raje daj!!! 😉 še spolnost. Do tu je vse (pre)lepo in prav, dokler tej besedi ne »zmaličimo« pomena do neprepoznavnosti in je ne uporabimo v različnih kontekstih.

Kakor kaže, vi sploh niste (bili) ljubica, vsaj v izvirnem pomenu besede ne.

Če uporabim izraz ljubica, v vašem pomenu, vse kaže, da ste začetnica med ljubicami.
In če hočete uspešno ljubimkati, je najpomembnejše pravilo, da vi niste nikomur ljubica.
Kot ženska pa lahko imate ljubimcev kolikor hočete, vendar je ljubimce potrebno skrbno izb(i)rati.
Najboljši so t.i. »proseči ljubimci«. To boste lahko dosegli in se potem lahko kratkočasite in uživate.

Strasti in čustva so, kakor jih jaz razumem, bolj družbeni kot naravni fenomen.
Kar vas, po mojem mnenju, najbolj tare so: občutek družbene neenakosti, s tem povezan status in zlasti vaše samoljubje.

Napako ste naredili, ko niste sami odšli ali pustili bivšega fanta in si vzeli čas zase ter šele nato poiskali novega partnerja ali kakšnega »prosečega ljubimca«. Tega niste storili, ker se vam je takrat vaš odhod zdel poniževalen za vas, oziroma ste poskušali ohraniti status ženske v zvezi. Dve razmerji sta se prekrivali nekaj časa, dokler niste zaznali neke meglene priložnosti, da bi to novo (ljubezensko?) razmerje moglo uspeti in bi se ga dalo preoblikovati. Za vas vse, kar ni vaša zmaga, je poraz, kar potrjujete z izjavo:
»In on bo zmagovalec«. Zmagovalec je le v toliko, kolikor mu vi to (v sebi) priznavate in se počutite poraženo.

Človek je racionalno bitje. V življenju ni nič zastonj. Vse se plačuje. Kupčevanje in barantanje je prisotno v vsakem trenutku. Pogled za pogled, nasmeh za nasmeh, pet nasmehov in prijazna beseda za kavo, obljuba za obljubo, spolnost za spolnost, čustva za čustva, prijateljstvo za ……………….……………
Možne so tudi druge menjave.

Vi ste odhod iz prejšnjega razmerja plačali s svojim časom, čustvi in spolnostjo. Niste ga preplačali in se je, kar v redu izšlo. Ko seštejete vse spolne odnose, ki ste jih skrbno beležili, boste ugotovili, da jih ni bilo preveč. Za kaj več on ni hotel plačati s svojim časom, niti s čim drugim. Vi ponujate svojo zaljubljenost in svoj čas, on vam plača s svojim časom, vendar le toliko kolikor potrebuje, vaše zaljubljenosti ne potrebuje. Ne vem kakšna je vaša vrednost, vendar ste si postavili takšno ceno, ki je on ne more ali noče plačati. Ceno vedno določa tržišče in ne ponudba.

  Kaj je usoda? Past, ki so jo nastavljamo sami.
    [sup]Isaac Bashevis Singer[/sup]

[hr]

  Med vsemi pojavi so očitnosti pravzaprav najbolj nejasne. Še posebej težko jim je priti do
  dna potem, ko se nanje nalepi etiketa takšne ali drugačne samoumevnosti. Dejansko
  s tematizacijo najprej ustvarimo vprašanje »po svoji (interpretacijski) podobi« in mu
  potem skušamo priti »do živega« z utežmi, za katere domnevamo, da so najpripravnejše
  za njegovo pretehta(va)nje. Tudi posamezne in kolektivne usode so zato prej hipoteze kot
  čvrste vednostne postavke. Navsezadnje: čemu bi bilo definiranje problemov manj
  konstrukcionistično početje kot odgovarjanje na izzive, ki se zastavljajo z njim(i)?

    [sup]Igor Grdina, Voranc navpično = Kuhar vodoravno; v: Moč umetnosti in sila politike, 2007.[/sup]
.

Ti bi pač rada od nas, da je občasno še vedno s tabo, ker te ljubi…big mistake.
Zakaj si še občasno dopisuje in vsake toliko sexata? Ne zato ker te ljubi, ampak ker si mu pač na voljo. Če bi mu rekla, da je dovolj, verjemi, da te ne bi na kolenih prosil, da ostaneš njegova ljubica, bi si pa slej ko prej našel drugo kuro…
Ene ste prav smešne, da se tako ponižujete.

Njegova punca se ti smili? Smiliš se mi ti. Ona ima vse, ti pa meglo!!!

MyD. zelo zanimivo! Še bi brala, zelo vesela bi bila še več Vaših odgovorov v temah. Če je možno, se oglasite, bi Vas tudi sama kaj vprašala.

spiel*, kako kaj? Po vsem kar si zapisala, je jasno, da so ti stvari jasne. Se pravi, ne potrebuješ od forumašev, da ti odpirajo glavo, kako stvari stojijo, pač pa potrebuješ nekaj, da se ti on postavi popolnoma gor. Moti te njegov odnos do tebe. Njegova pozornost ti prija, toda le te je premalo. Jemlje si te, ko te potrebuje, ko ti njega, pa ga ni na razpolago. In zmeraj je enako, kadar ima nekdo partnerja doma. Te pozornosti je pa ravno dovolj, da si te drži z njo ob sebi. Možnosti sta dve. Ali boš še naprej tako vztrajala in čakala na njegovo pobudo, kar sčasoma nanese na naveličanost in odpor do odnosa, ki ti ga ponuja, ali pa boš zavestno kmalu prekinila sama, kar sčasoma prinese spraševanja, ali sem naredila prav, zanima te še kar naprej, kaj bi bilo, če bi dala še možnosti, kaj pa če bi, če bi… Moj nasvet, ki ti ga lahko ponudim je, da se resno vprašaj kaj želiš. Če želiš še njegovih pogovorov, srečanj, seksa, če imaš občutek, da te bi ob morebitni prekinitvi še potegnilo nazaj k njemu, potem je nesmiselno, da ga nogiraš in se čez teden dni vračaš in požreš svoje besede. Ko ti bo resnično dovolj, boš to začutila. Vsi, ki pravijo, takoj ga odmisli, to rečejo bistveno lažje kot ti narediš. Dokler ne gre za nas same, smo zelo pametni v dajanju nasvetov in vsi zelo močno in suvereno nastopamo. S tem ne zagovarjam agonije, ki jo povzročajo takšna razmerja, toda vedno se izkaže, da človek na silo in v nasprotju s svojim notranjimi občutenji ne more delovati. Sploh ne takrat, ko te druga stran vedno znova išče in mami nazaj. Tudi, če je dejstvo, da te koristi takrat, ko njemu tako ustreza, je potrebno dodati, da ustreza tudi tebi, drugače do ponovitev že zdavnaj ne bi prihajalo. Škoda, ki nastane v takih odnosih je že povzročena, s tem želim povedati, da lahko prekineš takoj ali še dolgo ne, kar je bilo negativnega boš morala počistiti, pa narediš kakorkoli. Seveda bi ti privoščila, da bi zmogla zbrati toliko sebe, da bi lahko odrezala v trenutku in niti pomislila več nanj, praksa pač ni na tej strani in ženske za prekinitev ‘skvarjenih’ partnerstev večinoma potrebujemo ogromno zaušnic, preden smo sposobne odstaviti nekoga, ki nam je bil ali nam je še ljub. Naj se sliši vse skupaj še ne vem kako čudno, toda dokler do nekoga čutimo, navadno izberemo raje tisti del bolečine, ki ga prinese nek odnos, kot pa tisti del, ki ga prinese prekinitev odnosa. Odloči se izključno po svojih občutkih. Pa srečno.

.
@Zazehana…

Hvala, da ste me omenili. Nisem (za)zehal,* ;`) sem pa pozorno prebral vaše povabilo.
Saj bi me lahko že vprašali in si prihranili, če že drugega ne — čas.

   _______

[sup]   *zehati = biti na široko odprt.[/sup]

[hr]

  »Nihče ni prisiljen ubrati napačno pot, četudi moraš biti značajsko močan, da se ji izogneš.«

   [sup]Theodore Zeldin, Intimna zgodovina človeštva, 2012[/sup]

.

.

🙂 Všeč mi je vaš način govora, sem vas začutila, da bi bili odličen sogovornik. Svojih stvari ne bi želela tukaj razkrivati. Ne maram komentarjev, ki škodijo. Sploh pa sem zelo zapleten primerek. Rade volje si vzamem čas 🙂

Ženske lahko izbirate, ali boste ljubice dobrim tipom, ali pa v resni zvezi z luzerji. Sposobneži vas trajno v svojem življenju ne rabimo, razen za občasna srečanja. Izbira je vaša.

Pozdravljeni, spet se vam oglašam. Sem vesela vseh vaših mnenj.

Rekla bom tako, da delam predvsem na sebi. Že lep čas. Vem, da se situacija ne more spremeniti čez noč in da bom rabila še nekaj časa, dokler se bom sprijaznila in končala ta odnos, če mu sploh lahko tako rečen. V bistvu si ne morem predstavljati, da bi odnos prekinila čez noč. Čeprav mislim, da z njegove strani ne bi bilo preveč vprašanj, začudenja.. No, morda se motim. Sama ga zelo dobro že poznam. Vem, kaj bo sledilo določeni besedi, dejanju, situaciji. Tudi sam me je že zelo dobro spoznal. Ker zadnje čase delam na tem, da bi odnos postoma končala, sem opazila, da je on postal tisti, ki v odnos vnaša spodbude in želi stvari peljat naprej. Vedela sem, da bo prišlo do tega. In sem močna, ker vem, da moram bit.

Ker je trenutno doma z določenimi stvarmi zelo zaposlen, se sprašujem zakaj. Zakaj me zjutraj vseeno “klikne” in se z mano “pogovarja”. Gre delat, se vmes javlja, se “pogovarjava”, se zmeniva za uro, kdaj se spet “dobiva”. Zakaj ga do potankosti zanimajo moje zdravstvene težave in moji razgovori za službo. Zakaj gre velikokrat preverit, če sem mu odpisala, kako je bilo na razgovoru, če ve, da me mogoče še ni doma, sam pa ima doma delavce, ki mu pomagajo pri nekem delu. zakaj? Zakaj mi piše, da me želi videti, da greva na kavo, dopoldne, v javnosti, jaz pa se mu izmikam.

Vem, da občuti, da sem postala bolj odločna, mogoče tudi to, da se počasi umikam. Ne vem, mogoče me občutek vara. Ampak to njegovo izkazovanje pozornosti je njegov zaščitni znak. To je on, odkar ga poznam. In ne vem, zakaj to počne, če se mu gre le za sex. To je tisti problem, ki me razjeda. ker ne bi rabil vlagat toliko časa in energije v to najino “dopisovanje”, čeprav je tudi on brez službe. Mirno bi se lahko “slišala” 2x ali 3x na teden. Ne pa skoraj vsak dan in za vikende, ko lahko. Preveč je vsega drugega, da bi mu bilo “samo za sex”. Mogoče se motim. To vprašanje moram še razvozlat.

Priznam,lepo mi je v njegovi med drugim tudi “virtualni” družbi.

A vse bolj ga smatram le kot prijatelja in ne kot “prijatelja za sex”. Moram si še dati nekaj časa. Ne gre čez noč. Čeprav bi neskončno rada. Se zbudila in sploh ne pomislila na njega.

Sem veliko bolj pomirjena sama s sabo. Vem, da se bo v pravem trenutku vse dobro izteklo. Nimam več čustvenih izbruhov, trenutkov jeze, razočaranja, napadov tesnobe in stiskanja v prsih. Vem, da bo vse dobro ob pravem času. Sem ponosna nase. Le tako, mirno, po korakih, sproščeno, bom lahko zapustila tale najin odnos. Ko bom sama pripravljena na to. In vem, da me takrat ne bodo premamile njegove besede, ponudbe, … Mislim, da ta čas ni tako zelo daleč. Prepuščam se vsakemu dnevu posebej, brez vsakih pričakovanj, želja. Vem,da bo na koncu še vse dobro.

Ti bom jaz odgovoril Zakaj? Zato vsa pozornost, dopisovanje, pihanje na dušo, da imaš potem že pripravljen teren. Simpl. Tako to je. Brez teh pozornosti, na katere padate, narejenega zanimanja za vaš life, se ne bi nobena spustila v posteljo. Predstavljaj si, da te 14 dni ne bi o ničemer povprašal, ne kako si, kaj delaš, kako služba, fax, izpiti, karkoli, ampak bi ga zanimalo samo kdaj in kje. Bi šla?
Ker sama poznaš odgovor, ki se mu po domače reče “priprava terena” in nima nobene veze s čustvi, kamoli tek z ljubeznijo, se boš seveda sama odločila, kako naprej. Ženske pa itak raje trpite v slabem odnosu, ki to sploh ni, kot, da ste same in brez odnosa.

Definiraj mi ”sposobneži”… oh joj… še en samozaljubljen ”tip” ko misli da je nekaj, več vreden…
Ko sem prebrala tvoj post sem se mogla smejat no…. se mi pa smiliš, da ne vidiš da si dejansko ti ta luzer, kajti pravi moški so tisti ki so sposobni resne zveze, sprejeti odgovornosti in pred vsem biti zvesti. Takšni kot ti pa so še mlečni okoli ust… še otroci, ki ne vedo kaj govorijo in jim še najvrjetneje mamica doma streže, ker sami ne znajo 😉

Pozdravljena!

Tvoja zgodba je zelo podobna moji, le da sta vlogi zamenjani. Jaz se vidim v tvoji vlogi. Moram priznati, da je človeka, do katerega gojiš globoka čustva in na katerega staviš vse za bližnjo prihodnost težko odrezati čez noč. Nekako pa veš, da ne bo nikoli drugače, da te le nima tako rad, kot si ti predstavljaš oz. domišljaš in da s tem matraš le sebe.
No, jaz sem si življenje še bolj zakompliciral, ker sem misleč, da bova kdaj skupaj, zapustil družino, ona pa tega ni pripravljena storiti, čeprav nima otrok in tudi ne idealne zveze (tako pravi ona).
Kaj bi dal, da bi si enostavno lahko sformatiral možgane in pozabil na vse skup…pa vem, da to lahko naredi le čas, pa še tega ogromno!
Poročaj, kako poteka tvoj proces prebolevanja, morda najdem vzornika v tebi!

Lp

Verjamem, da imaš prav Izkušen. Se zavedam tega. Ampak vsak, ki se je kdaj boril s svojimi čustvi ve, da ne gre čez noč. Da je potreben čas, tudi če se popolnoma zavedaš, da to kar počneš nima smisla, da ni dobro, da nikoli ne bo mogoče itd…

Nisem taka, da bi trpela v slabem odnosu. Nikakor ne. Zato sem pustila bivšega in se raje odločila, da bom sam(sk)a. Stvari so se zakomplicirale in ujela sem se v odnos z bivšim sodelavcem. Če si natančno prebral moje zadnje sporočilo, potem veš, da se zelo trudim, da bi tudi ta odnos “zapustila” in končala vso to sr…., ki me zelo boli, utruja, izčrpava. Poznam sebe in vem, da mi bo uspelo. Kot sem že omenila, pa ne gre to čez noč. Čeprav do nekoga gojiš močna čustva a se hkrati zavedaš, da nikoli ne bo tvoj (da te ima le za sex, da si mu res le igračka), ne moreš pritisnit tipke in ga enostavno izbrisati iz življenja.

Lovesucks: Potreben je čas a tudi lastna odločnost. Jaz sem se po pogovoru z najboljšo prijateljico, ki mi je odprla oči in stvari povedala z objektivnega vidika, enostavno odločila, da bom temu naredila konec. Ker vem, da je tako le najboljše za mene. On se ne bo nikoli spremenil. Kar počne njej, bi počel tudi meni (če bi kdaj bila skupaj). A odločitev je le prvi korak. Mislim, da je čas edini moj zaveznik. Tudi tvoj, čeprav je pri tebi vse hujše, ker si v dobri veri zapustil družino. Živim vsak dan posebej. Poskušam, da so stiki redkejši. predvsem pa delam na sebi. Ne slepim se. Ne pretiravam. Težko je, a po korakih vem, da mi bo uspelo. Sam sebe najbolj poznaš. Kar velja za mene, ni nujno. da bo držalo tudi pri tebi. Vem, da je težko, razumem te. Želim ti veliko poguma in sreče!

New Report

Close