Najdi forum

Ne vem, bolj kot se trudim, bolj mi vse polzi iz rok…

Sem dokaj lušna, zanimiva, pozitivna ženska, ki gledam, da sem vedno urejena tako jaz kot otrok in hiša. Nikoli nisem v kakšni razvlečeni trenirki (sploh nimam stare trenirke), tudi doma sem vedno urejena, nasmejana, tudi na moževo slabo voljo ne odreagiram in se trudim, da bi bilo doma čim bolj sproščeno vzdušje. To se seveda spremeni v napetost v trenutku, ko mož stopi skozi vrata doma in, preden pozdravi, začne s kritiko. Mene, otroka, stanovanja… Nekje že nekaj ni oz. ni bilo, kot si je zamislil… Jaz bi temu rekla, da si išče razlog za prepir. Želim si, da bi v miru pojedli kosilo, da bi bilo vzdušje enkrat prijetno – pa mi ne uspe. Ali pade komu kakšna drobtinica na tla (če njemu, reče, da se je tega nalezel od naju z otrokom in sva posledično spet midva krivca za to), ali otrok ne drži prav vilice, ali govori nekaj, kar ga ne zanima… Če ga kaj vprašam, ne odgovori. Ko ga pokličem, reče Kaaaaajjj, z glasom, ki da vedeti, da sem mu popolnoma nezanimiva… In tako po cel dan, če smo slučajno skupaj. Ko poje, odide ven in si zunaj najde neko delo (ki ga sploh ni, bolj da se izogne nama dvema). Če ga otrok vpraša, če se gre z njim igrat, žogat, metat na koš… nima časa, ker ima okrog hiše toooliko dela in seveda ga razen njega ne bo nihče opravil (dela pa ni, ker razen košnje enkrat na dva tedna 15 minut praktično nimamo dela, imamo premalo parcelo, za vrt in rože pa skrbim jaz).

Ob šestih sede pred televizijo in morava ga pustiti pri miru, ker gleda dnevnik. Ob sedmih prav tako, nato pa je že kakšen film. Časa za pogovor ni. Jaz sem v tem času z otrokom, malo se igrava, pogovarjava, smejiva… poskušava vključiti še očeta, a se ne da, ker ima ali pomembno delo ali dnevnik na televiziji. Nato otrok dela nalogo, se učiva, jaz kaj pospravljam po hiši, pripravim večerjo, tuširanje, pravljica, spat… Očeta pa kot da ni. O tem sva se neštetokrat pogovarjala (govorila jaz, zanj ne vem, če me je sploh poslušal, ker je vedno tiho – mogoče je z mislimi kdo ve kje), vem, da so mu tovrstni pogovori zelo nadležni. Poskusila sem mu dati kakšno literaturo, da bi prebral, a je ostala na polici. Ko sem mu iz knjige Srečal sem svojo družino dala za prebrati samo eno poglavje o odsotnem očetu, ga je po tednih mojih prošenj le prebral, a se o tem ni hotel pogovarjati. Rekel je le, da bo nekaj na tem – in pri tem je ostalo.

Neštetokrat sem se skušala z njim pogovoriti o tem, kaj je tisto, kar ga moti v najini vezi, kaj si želi drugače, kako si on predstavlja najino skupno življenje oz. svoje življenje v prihodnosti nasploh, kakšno partnerko si želi, kaj mu ni všeč, prav…. Pa ne dobim odgovora. Reče, da on o teh rečeh ne razmišlja, ker ima druge skrbi (služba). Glede na to, da je zaposlen v javni upravi, mislim, da je tudi to bolj ali manj izgovor. No, verjamem sicer, da ga služba okupira in mu povzroča veliko skrbi, a toliko, da ne bi imel časa niti enkrat v vseh letih pol ure razmisliti o sebi, svoji družini… pa najbrž ne. Z ničemer ga ne vežem nase, ga ne izsiljujem… želim samo, da se izjasni, da pove, kaj bi rad. Ni mu treba ostati z mano, z nama, samo rada bi, da se izjasni. Hodila sva tudi na zakonsko terapijo, pa sva ostala točno tam, kjer sva bila. Ni se premaknilo niti za milimeter…

Sama sem, osamljena, zapuščena… Razen otroka nimam nikogar, ki bi mi rekel kaj lepega, prijaznega, vzpodbudnega… Zvečer, ko sedem na kavč k njemu, v trenutku zaspi ali pa še nekaj časa nemo buli v ekran, in nato zaspi. Če mu rečem, da grem spat, pove, da bo on še malo gledal televizijo…

Zdi se mi, da smo družina samo navidez, zato, da lepo zgledamo na kakšnih družinskih srečanjih in srečanjih s prijatelji. Takrat seveda moramo iti vsi in tisti čas smo kot družina – drugače pa na naju pozabi. Tudi ko gre s prijatelji ali sam malo po svetu – takrat naju ne rabi ob sebi. Z njim morava biti samo takrat, ko imajo ob sebi tudi drugi partnerke ali otroke.

Prosim, povejte mi, kaj še lahko naredim? In poln kufer imam nasvetov – če bi bolj pazila nase, dala nekaj nase, se uredila, se ne zredila, tralala – bi bila možu zanimiva. Nisem se zdedila, pazim nase, sem še vedno lepa, atraktivna, urejena – pa njemu nisem zanimiva. Sprašujem se, ali sem mu sploh kdaj bila…

Če je situacija res taka in ne obstaja še kakšno ozadje, potem lahko narediš le še to, da postaviš ultimat. Kje piše, da je on tisti, ki bi moral oditi (če je že to edina rešitev). Nezadovoljna sta očitno oba. Tako kot se on pa se ponavadi obnašajo tisti, ki morda (še) niso bili pripravljeni na družino in so odločitev sprejeli – recimo temu – bolj na partnerjevo prigovarjanje (morda celo teženje).

Prebrala sem, kar si napisala…in ne morem verjet. Hudo mi je za vaju z otrokom in ne razumem, kako je lahko mož tako hladen in odsoten. Pravega nasveta nimam,…menim samo, da mu boš morala pokazati, da nisi nekaj samoumevnega. Po moje se bo tako dolgo tako obnašal, dokler mu boš dovolila. On ne naredi nič, ti pa si še vedno tam…zakaj bi se torej trudil, če mu ni treba?! Povej mu (samo enkrat), da takšnega družinskega življenja se ne greš več in da se bosta z otrokom umaknila iz njegovega življenja, če se glede tega ne bo nekaj spremenilo. In če se ne bo premaknil…potem res nekaj ukreni. Odseli se za vikend ali morda za dlje časa…to sama najbolj veš kako izvesti. Nekaj boš res morala ukreniti, ker verjemi mi, to ni normalno družinsko življenje in ne vpliva dobro na otroka…vse dobro ti želim!

nova
Uredništvo priporoča

Pri nas je bilo petnajst let zelo podobno, s to razliko, da je mož copata in ni imel doma nobene prave besede. Mogoče se je tudi zato začel umikati pred mano, kasneje še pred sinom, in kmalu je prihajal domov iz službe šele zvečer, predvsem zato, da ni bil z nama. Skupaj smo bili samo za vikende. Počasi sem se sprijaznila in si tudi sama organizirala čas drugače, ga zapolnila s hobiji. Sin od njega ni imel ničesar, kot pišeš, kot da očeta sploh nima. No, pred kakšnim letom pa se je končalo tako, da sem izvedela, da me vara in ko sem ga soočila s tem, je rekel, da ne more in noče nehati. Očitno je vedno znal misliti samo nase … Za povrh sem dobila servirano še, da se ni želel poročiti ali imeti otroka, temveč da sem ga v to prisilila!? Naj povem še, da prijatelji niso mogli verjeti, ko sva se ločila, ker so nas vedno imeli za idealno družino. Zdaj pa razumi, kdor more.

Poglej si forum LOČITEV. Spremenil se ne bo. Preverjeno 🙂

Ti bo Marinec sigurno kaj napisal in to upoštevaj. jaz ti lahko rečem samo to, življenje je tvoje, ne zapravi ga za nekoga, ki v javni upravi sigurno “prtiska” kakšno tajnico ali pa ima kje drugje razmerje. Naredila si vse, kar se da, če njemu ni, mu pač ni. Preživi ostanek življenja z nekom, ki ti bo dal vsak dan vedeti, da si edinstvena, čudovita, zaželjena in , da te ljubi.

Avtorica teme: zakaj še nisi spokala kufrov; svojih ali njegovih?!?!?

Zakaj se pa ne bi ti izjasnila? Si luštna, mlada, vse je pred tabo. Zakaj čakaš, da bo nekdo drug odločil o tvoji prihodnosti?

Zakaj se pa ne bi ti izjasnila? Si luštna, mlada, vse je pred tabo. Zakaj čakaš, da bo nekdo drug odločil o tvoji prihodnosti?[/quote]

točno to. Ti , kljub temu da si ženska in najbrž misliš, da boš najbolj srečna, ko boš uganila, kaj bi mož rad in mu to brez besed izpolnila:), si človek, ki si določa svojo usodo. Začni živeti tako, da boš ti zadovoljna, če bo tale tipček kje zraven ali ne.
Pa še okrog dela v JU. Moja domneva je, da ima v službi poleg dela tudi ljubico (delam v JU in mili bože, kaj to veliko ljudi počne), torej tam zadovolji vse socialne in intimne potrebe, ki jih ima, ti in vajin otrok, je pa nujno breme, ki se mu ga ne ljubi losat (morda je tudi ljubica poročena).

Terapija, pogovori, literatura..

Pomeni le eno. Da je v vajinem zakonu nekaj zelo zelo narobe. Prva misel bi verjetno res bila da ga nekaj v vajinem zakonu odbija in to išče ali izvaja nekje drugje..
Kaj naredit sedaj ko si že vse poskusila za normalne odnose?
Streznitev verjetno. Povedati da v takšnem zakonu ne želiš živeti in da pripravita vse za ločitev..

Mogoče je gay? Je kar dosti takšnih, ki so prikriti gayi, ki bodo za zunanji blišč naredili vse (ženka + otrok), za 4 stenami se vidi pa pravi obraz. Več kot očitno mu do tebe ni, pa ni važno, če si spedenana v nulo, nasmejana plešeš okoli njega. Enostavno, ni mu do tebe in na živce mu greš kar jasno kaže s svojimi dejanji.
Zdaj je le še vprašanje časa, kako dolgo se boš pustila TI tako poniževati in dopustila, da nekdo s TABO tako ravna? Verjetno si že opazila, da on stran od tebe ne bo šel, mu je že dobro tako, čeprav mu greš na živce, a vsaj za zunanji blišč je poskrbljeno. Torej, nekako je odločitev na tebi.

Nisi pa nič zapisala, če je takšen že od začetka? Niti tega, kako vama funkcionira v postelji? To področje si kar izpustila, zato predvidevam, da je zatišje.

Obstaja ena sama rešitev (in nobene druge ni): BRCNI GA V RIT!!!! To je edino, kar si zasluži (če je to, kar pišeš res in ne samo en del resnice).

http://med.over.net/forum5/read.php?144,7841903

?

Glede na to, da te ne sliši, da te ne jemlje resno, da je odsoten tako in drugače, da gleda skozi tebe…………………………………………………………………………………………, pomaga le ena reč.

Če si prepričana, da si izčrpala vse možnosti, pa ni učinka, predlagam še predzadnjo možnost, za katero 100% garantiram, da bo imela učinek – prisluhnil ti bo.

Imaš kakšno macolo, težko od 3 do 5 kilogramov, na tričetrt metra dolgem lesenem ročaju? Ja…? Če nimaš, kupi v najbližji železnini, ne stane veliko. Ko se naslednjič vsede natanko ob šestih pred televizor, eeee, tu nastopiš ti in mu ga, preden ga uspe prižgati, sesuj pred njegovimi očmi s parimi udarci z macolo, ciljaj natanko v presečišče diagonal ekrana, v odpadni material za cigane ali kosovni odpad. Potem napiši na ta forum, ali se je zbudil iz odsotnosti. Garantiram, da se bo. V hipu te bo vzel hudo resno, zato v skladu s pregovorom, kuj železo, dokler je vroče, izkoristi tisto priliko in se pogovori z njim, kar poskušal baje že ohoho časa, če seveda veš, kaj bi ti pravzaprav rada dosegla. Poizvedi obenem tudi, kaj bi on rad. Potem poiščita skupaj presek teh imaginarnih želja, z drugimi besedami, ali imajo te želje kakšen skupni imenovalec. Garantiram ti, da te bo vzel hudo resno in ti rade volje prisluhnil. Ali bosta našla skupni imenovalec, je vajina stvar, ne stvar tega foruma.

Če nastop ne uspe, imaš še vedno še eno, zadnjo možnost – loči se.

Če se nočeš ločiti, tak občutek me daje, imaš rezervno varianto. Bodi pač tiho in svetujem ti, varaj, tako, kot baje vse druge in obenem piši na ta ali kak sosednji forum, kako si uspela rešiti zakon s pomočjo varanja in lepo počakaj da mine… Da mine tvoje življenje. To pa si upam tudi 100% garantirati, da prej ali slej bo, tako ali drugače.

KER TE NIMA RAD
Tomaž Tomicelj

D
Ko ponoči te drugi objema,
A
želim srečo obema,
G D
a kaj, ko te nima rad.

D
Ko pomislim, da drugi te boža
A
poka mi koža,
G D
saj te nima rad.

D
Če se spomnim, da drugi vate gre
A
trga se mi srce,
G D
ker te nima rad.

D A
Je to moj poraz, ali usoda?
G D
Zakaj bi bila zvesta do groba?
G
Te pesmi ne pojem zato
D
da bi zopet privabil ti solze v oči;
A D
le zate me skrbi, ker te nima rad.

D
Ne velja obljuba nobena,
A
si postala tistemu žena,
G D
ki te nima, ki te nima rad.

D
Si gradove v oblakih gradila,
A
kar si imela si izgubila,
G D
saj te nima, saj te nima rad.

D
Če imela z njim boš otroka,
A
te vseeno čaka moja roka,
G D
ker te nima, ker te nima rad.

Je to moj poraz, ali usoda?
Zakaj bi bila zvesta do groba…

Tomaž Domicelj – Ker te nima rad – indeksirano na Trzalica.com

Najlepša hvala vsem, ki ste si vzeli čas, prebrali moje pisanje in nanj celo odgovorili. Vsakemu od vas iskrena hvala.

Res je, kot mi pravite, življenje je moje in jaz odločam o tem, kako ga bom preživela. Tudi če se ne odločim nič, je to odločitev.

In popolnoma se strinjam z vami, ko ugotavljate, da me mož nima rad. Vse bi naredila, da bi me imel – a me nima. Zdi se mi celo, da me noče imeti. Vem, da se sliši absurdno, a res imam takšen občutek – namreč da namerno zavira svoja čustva, da namenoma išče na meni samo vse slabo, da me hoče namerno prizadeti. Enkrat je terapevtu celo rekel, da točno ve, kaj jaz želim od njega, a mi tega noče dati. Ne ne more – noče! In zdi se mi, da se grdo obnaša do otroka samo zato, da bi mene prizadel. Ker ko se midva skregava in se kakšen dan ali dva ne pogovarjava, zna biti do sina prav prijazen… Verjetno me res sovraži iz dna srca!

Urediti si življenje mimo njega, ne glede na to, če bo prisoten ali ne… Točno to bi tudi jaz svetovala vsakemu, ki bi se znašel na svojem mestu. Pa ne vem, če sem sposobna.

Varati? Ne, ne pride v poštev. S tem bi samo sebe še bolj prizadela in razvrednotila. Tega mi ni treba.

Edino, kar sem v tem trenutku sposobna, je, da si poiščem (že delam na tem) svoje stanovanje, kamor se bova s sinom umaknila. Vsaj za toliko časa, da razmislim. Da si dam čas, da bolj trezno vidim stvari, od daleč. Včasih so stvari z razdalje videti jasnejše. Upam. Koliko časa bo to? Kolikor bo treba. Upam samo, da se bom sposobna do začetka šole toliko umiriti in zorganizirati, da bo tahujše že za nama z otrokom, da ta prehod zanj ne bo preveč boleč.

Imam pa še eno prošnjo za vas, še eno vprašanje: zakaj, pri vragu, si vedno izbiram takšne moške, ki me nimajo radi? Bolj kot vse na svetu si želim (si prizadevam) za to, da bi me nekdo na celem svetu imel rad kot žensko (sinček me seveda ima, v to ne dvomim), da bi me cenil, spoštoval, da bi mu bilo mar zame… Zakaj sem si že starše “izbrala” takšne, ki so se me sramovali?

Nisi le luštna, si tudi brihtna in pregnana, boš sam pogruntala odgovor na svoje zadnje vprašanje. Na vprašanje, zakaj za vraga si izbriraš moške, ki te nimajo radi in si prizadevaš, da bi te imeli, si si skoraj odgovorila že sama. Mislim, da že veš, zakaj.

Nauči se imeti rada sama sebe, živeti brez pričakovanj, kakšni bi morali biti drugi do tebe ali ti do njih, ceni se takšna, kot si, spoznaj se in začni s tem, da zaživiš sama. Občutek oz. želja, da bi imeli nekoga, ki bi nas imel brezpogojno rad, se pogosto izkaže za past – takšne osebe enostavno ni na svetu, nima smisla, da zapravljaš čas z iskanjem, večnim hrepenenjem, ker nisi polovica, ki bi morala najti drugo polovico, temveč si celota – imaš že vse dele, ki jih rabiš, samo sprejeti jih moraš in jih vključiti v svojo zavest. Če se počutiš kot nebogljen otrok, poišči v sebi starša, ljubečega odraslega, ki te bo imel rad, če se počutiš kot zapostavljena ženska, sepredaj animusu, moškemu polu v tebi, ki rabi tebe prav tako močno kot ti njega … čez čas boš spoznala, da je vse, kar rabiš že v tebi, in potem bo tudi tvoje življenje zapeljalo po novih tirnicah, ti ponudilo drugačne, nove izkušnje. Brez spoznanja, kje smo se zataknili in katere uničujoče vzorce ponavljamo, ne moremo narediti koraka naprej. Upaj si spremeniti vzorec svojega obnašanja in morda te bo življenje nagradilo s tem, kar si najbolj želiš.

Jah, tudi jaz poznam te občutke. Tudi jaz sem bila v zvezi s takšnim moškim, nisem mogla stran od njega (oz. ko sem mu predlagala, da bi šla narazen pa ni bil za) in na koncu je on mene pustil zaradi druge. 🙁 No, hvalabogu mi je naredil uslugo in imam sedaj že kar nekaj let moškega, ki me ima rad in mu je mar za moje občutke in me je pripravljen poslušati. Seveda ni vse idealno, a je zelo pomembno, da te partner na ta način spoštuje.
Mislim, da si v neke vrste odvisniški ljubezni in dojeti moraš, da kadar nekdo ne dela lepo s tabo – to ni ljubezen! In ne opravičuj ga – kadar moški hočejo ugajat, še presneto vedo kako in kaj. Kadar pa te ne marajo/spoštujejo pa se delajo neumne in tebi podtikajo krivdo (v smislu Saj bi ti lahko kaj rekla/naredila)…

Žal mislim, da s tvojim nimata prihodnosti, ker te je že preveč prizadel. Vprašaj se, ali bi lahko z nekom, ki je leta tako brezbrižno delal s tabo, še lahko imela dober odnos? Jaz mislim, da ne. Če bi se sedaj on popolnoma v kontra spremenil, bi ti morda vsa zamera za nazaj udarila in na koncu bi se ločila, ker ga ne bi mogla več prenašati.

Kar hočeš ti je, da bi od njega dobila ljubezen. In ko dobiš drobtinico je to motrivacija za cel mesec nadaljnjega truda. Ko boš dojela, da si zaslužiš mnogo več ljubezni in spoštovanja ne glede na to kako izgledaš ali koliko narediš, takšnega ravnanja ne boš več prenašala. Namesto prošenj za ljubezen te bo ob njegovih brezbrižnostih prijela jeza in če te ima rad, bo to videl in se ti dobrikal. Če te nima, bo ignorantski še naprej in čimprej spokaj. Kako to narediti? Morda daj tvojo potrebo po ljubezni za nekaj časa na stran in vpreži v akcijo odraslega in ljubečega starša v tebi, da bosta poskrbela za otroka v tebi in ga rešila takšnega zlorabljanja. Potem pa si poišči ljubezen pri nekom, ki jo bo zaslužil tudi iz tvoje strani. Gotovo te čaka kaj lepšega, kakšen bolj prijeten moški, predvsem pa več samozavesti.
No, pa srečno!

Pozdravljeni!
Ko berem vaša sporočila se lahko kar poistovetim z vami. Tudi sama sem namreč v dilemi kaj narediti s svojim zivljenjem, sem v strahu in bojazni, kako bo zgledalo moje življenje in če bom znala zaživet ponovno sama s dvoletnim otrokom,…S partnerjem imava namreč že nekaj časa težave, za katere vedno krivi mene, mojo prvotno družino, vse skratka samo on ni nič kriv. Nikoli se ni znal prilagodit in se pogovarjat, reševat težave skraja, ampak sem mogla vedno jaz dat povod in ga prosit, da se usedeva pa razščistiva kar sva pač imela. Je izredno hitre jeze, nikoli ne vem, ko pridem iz službe kako bo ko ga vidim, ali bo vse ok ali se bo pač kaj dajal z mano. Takoj ko končam delat bi mogla bit doma, nikjer se vstavljat, ga čakat še s kosilom, in se veselo smehljat. Ampak vedno ne gre tako. Ko se kak dam malo bolj zamudim ali po opravkih ali pri mojih starših(vedno z otrokom nikoli sama!)me čakajo doma opazke da sem preveč z mojimi v kontaktu,…!Noče da se družim z mojimi ker se res lepo razumemmo, vedno smo bili ppovezana družina, si pomagala, se spoštovala, pri njem tega ni bilo !jaz se do njegove družine lepo obnašam, četudi jim kdaj kaj ne dam prav, se z njimi ne kregam, si pač mislim svojo, a spoštujem jih.On pa bi se z mojmi ravsal ko je pač prilika, če ima slab dan pa sploh, se znese in to največkrat kar nad mojo mamo.
Vedno skrbim za dom, kuham, likam, pač vsa gospodinjska opravila, skrbim za veliko hišo, pa tudi zunanjost urejam, kljub naporni službi in majhnemu otroku je vedno vse kot mora biti, ampak ko pomislim kaj vse mi daje v zameno…drobtine njegove pozornosti, bi ga res nekam poslala!.Ker je bila njegova mama doma, gospodinja, ki ni delala nikjer, je najbolj vesel, da sem doma, da nikamor ne grem, da ga čakam s kosilom, povrh vsega pa bi se morala še vedno sladko smejati in ga razvajati…on pa me niti ne vpraša ne kako je bilo v službi, kaj sem delala,…Kot da moje stvari niso vredne nič, da ima samo on službo, da je samo on direktor,…Vedno govori samo o denarju, kar me res moti..nikakor mu ne morem dopovedat da to ni vse!!!Vse skupaj se je začelo najbolj kazat ko sem ugotovila da me veselo vara, jaz pa o tem nisem nič vedla…še danes zanika vse, kjub temu da sem dobila izpiske telefona,…A kljub temu sem mu dala možnost in si rekla da za voljo otroka poskusiva še enkrat!!Ne vem če že takrat nisem naredila napake!!!
A tu je moj sonček…moj sinček, ki ga imam neizjemno rada in potrpim le še zaradi njega. Ne moram si predstavljat ločitve, pa podajanje otroka, pa še kako ščuvanje otroka, podkupovanja z denarjem….ne vem kaj naredit da bi prihranila vse to mojemu sončku. Vstrajam že precej časa, velikokrat sem mu povedala da tako pač ne gre, mu dala možnosti,veliko obljubljal in se malo časa teh obljub držal.
ne vem kaj me mora doletet da bom začela razmišljat s to mojo “butasto glavo”..nisem niti malo odločna!
Kaj naj naredim??
Hvala

New Report

Close