Ločenke
Lepo pozdravljene,
Sem Taja Zuccato, novinarka revije Ona Plus. Tokrat svoje delo opravljam malo drugače, in sicer v sodelovanju z vami, drage udeleženke foruma med.over.net. Če ste seveda za …
Želim popisati mnenja in izkušnje Slovenskih žensk (v naslednji, majski številki One plus), tistih, ki se o številnih »tabu« temah rade pogovarjate, si jih delite, skupaj prestopite marsikakšno miselno in življenjsko oviro, četudi pod izmišljenim imenom. Tokrat ime ne šteje, šteje iskren premislek in pogum za prav takšen zapis. Torej, vabim vas, ki imate v sebi izkušnjo ločitve …
1. Kaj ste izkusili po ločitvi, če se zazrete daleč pod površino? Osebni poraz … osvoboditev … zmedenost, izgubljenost … novo rojstvo …?
Ker na forumu nisem domača, puščam prostor za odgovore na tole vprašanje, kasneje pa se spet udeležim še s kakšnim novim …
Hvala vsaki izmed vas, ki bo pisala z mano …
Lep dan
Taja
poleg občutkov, ki jih navaja Dolores, tudi občutek krivde v povezavi z otrokom, strah pred neznanim, izgubljenost … Sčasoma spoznanja, ki so izredno težka, vendar edina pot na bolje. Po 3 letih, vem da je bila to prava pot in tudi zakaj – enostavno nepremostljive razlike, pa če se sliši še tako filmsko. Sedaj imava izredno korekten odnos, si tudi deliva skrbništvo.
Vse, kar je okusila Doroteja664 pravkar izkušam sama, ravnokar sem sredi ločitve in prav tako čutim poraz, zapuščenost, samoto, zavrženost in depresijo…Ali gre še katera pravkar skozi to izkušnjo, je kje kakšna skupina za samopomoč? Doroteja, se mi prosim lahko oglasite na ZS?
Tako kot vidim ločitev sedaj, zame definitivno ni pot k sreči, upam pa, da se kasneje izkaže da je bila…
Meni se je pač zgodilo ker se je moj bivši mož odločil, da želi svobodo. Če vem ali verjamem da se je to moralo zgoditi. Ne vem. Kajti prav nič lahko ni ob temu, da imaš nekoga rad, pa se on odloči da tebe nima. Stvar odločitve. Težko je ob otrocih, službi, bolečini ki se te dotika. Odvisno od prepričanja kaj si si želel, odvisno od tega kdo in kaj si. Boli to, ko vidiš njegovo svobodo v naročju drugega. Vsa skrb ki pade nenadoma nate. Za vse gospodinjstvo vključno z zamešnim odtokom ali pomivalnim strojem. Ko si nenadoma sam, brez pričakovanj da te kdo stisne v objem, da rečeš, da se pogovoriš tudi ostale stvari. Jaz vem, da sem cele noči preždela na forumu iskreni. Veliko so mi pomagali z razmišljanji, pogledi. Vendar je vse stvar odločitve. Kaj v bistvu na koncu želiš. Boš ves čas žrtev in boš životaril ali se odločiš da se sestaviš. Zase. Da zaživiš in si v pretežni meri srečen. Kdaj si srečen? Ko si zadovoljen sam s seboj.
Je pa seveda odvisno kakšen je tvoj zakon, so posredi nasilja, zasvojenost, laži …. Odvisno je od tega koliko si pripravljen vložiti v rqazmerje. Je pa tudi tako, šola in izobraževanja obstaja skoraj za vse, praktično pa ni šole za skupno življenje. Pa tako bi bilo pomembno.
Ob spoznanju, da partner ni bil zvest, sem čutila hud poraz in razočaranje. Zdaj, ko ločitev končno poteka, se mi je od srca odvalil kamen. Želela bi samo zaključiti to obdobje.
Me pa še vedno včasih zagrabi tista nepopisna žalost, ko sem nesrečna in se smilim sami sebi, ker sem bila prevarana (ne, ker sem ostala sama!).
Jaz sem v šestem letu odkar se je mož odločil, da hoče svobodo…tri leta je trajal izjemno mučen postopek, še vedno živi v moji hiši in poteka postopek za delitev premoženja.
Sem dala mnogo čustvenih faz skozi, najprej jokala 6 tednov kot dež zaradi izgube najsvetejšega kar imam – družine, ptoem pa sem brala knjige, analizirala, predelala in sem bila kmalu psihično čist ok. Zaradi postopka kjer se neskončno laže in manipulacij, ki jih izvaja nad otroci so bila tudi prva leta težka..težko se je sprijaznit namreč, da na vse stvari nimaš vpliva in da ne moreš zašćititi otrok ne pred nasiljem ne pred manipualcijami – ampak se dojela,d a je blagodat otrok tudi njegova odgovornost, naj torej seje kar žanje! Težko je seveda prenašat vse njegove laži po sodiščih in skoz dokazovat, da se laže…ampak moram rečt, da me sedaj po 5h letih niti laži ne prizadanejo več, patološki lažnivec pač živi v svojih lažeh. In že kakšne 3 leta sem neskončno SREČNA, da sem se ga po 18h letih znebila. V moje življenje sta se vrnila mir, sreča, finančno blagostanje, prijateljstvo, pozitivne misli, spoštovanje in ostale stvari, ki jih ženska potrebuje za svojo dobro samopodobo.
Lepo pozdravljena.
Tudi jaz spadam med ločene, ter tudi na mene je ločitev zelo vplivala.
Ob ločitvi sem imela mešane občutke.Strah, olajšanje, jeza, samoobtožbe, veselje, zaskrbljenost, krivda, žalost…
Po preživetem psihičnem, fizičnem, čustvenim nasiljem, prevaro, sem najprej začutila olajšanje.Počutila sem se končno svobodno.A le za kratek čas.
Vse potlačeno je z zamikom prišlo za mano.
Sledil je šok.
Kaj sedaj??
Kako če je vse mimo?
Nihče mi ni povedal, da te lahko doleti posttravmatski stresni sindrom, ki lahko udari z močjo orkana, katere posledice so vidne še nekaj let, prav tako pa odpravljanje posledic.
Nihče mi ni povedal, da se življenje po ločitvi tako spremeni, da si čez noč otrokom oboje, ne glede, na to, da oboje ne moreš biti.
Nihče ni opozoril na posledice.
Nihče ni rekel, da bo tako hudo.
Soočanje s samim sabo, svojimi potlačenimi čustvi, strahom , jezo, besom in vsemi ostalimi čustvi.
Vsi smo bili prepričani, da pa ko se ločiš, da pa je vsega konec.
Žal ne.
Med drugim se je začelo še nagajanje partnerja, pa neplačevanje preživnine,ker so prepričani, da pa denar porabimo za sebe, pa stiki, enkrat so bili drugič niso, popolnoma nemogoč kakršen koli dogovor , da se gre tu za otroke in ne za naju.Otroci niso krivi nič.Otroci ki so se nama rodili, so že tako in tako dobili nehote prtljago s katero se morajo soočiti, travme s katerimi se morajo spopadati, pa si tega niso izbrali , še manj pa želeli.
Mnogi ne razumejo, da otroci ne smejo biti sredstvo za izživljanje jeze.
Otroci imajo radi oba starša, ne glede na to kakšen je.
Otroke boli, ko jim eden od staršev razlaga kako slab je drugi.
Otroke boli, ko čakajo na vikend s staršem s katerim ne živijo, le tega pa brez razlage ni.
Otroci so ravno tako ljudje, samo majhni, ne razumejo še sveta odraslih.
Če bi povprašali njih, bi si želeli imeti ob sebi oba starša.
Ločitev in življenje po njej, še kar nekaj časa ni lepo, vsaj tam ne, kjer je eden od partnerjev prepričan, da je za ločitev kriv drug partner.
Tu ni moralnih zmagovalcev, sploh če so otroci.
Vsi bi se mogli zavedati, da ko se ločiš, še ne pomeni, da prenehaš biti starš.Starš si do konca življenja, od posameznika pa je odvisno kakšen starš boš.
Otroci vsakemu slej ali prej izstavijo račun.
Ko potegnem črto, po vsem doživetem, je v mojem primeru ločitev olajšanje, ne glede na vse ostale bitke in boje, ki so že za mano in ki me še čakajo.
Življenje pa igra svojo igro.
Ko pogledam nazaj, bi seveda naredila marsikaj drugače, a hkrati se zavedam, da če bi karkoli spremenila, ne bi bilo mojih otrok, se ne bi razvijala.
Ne pravijo zastonj, da se človek na lastnih napak uči in največ nauči.
Pravijo pa tudi, da ni važno kolikokrat človek pade, ampak da se po vsakem padcu znova in znova pobere.
Upam, da ni sem zgrešila poante.
LP
Pri meni je bil s partnerske strani izgovor za prekinitev 10 letne zveze, da ga kontroliram, nadziram, da nima osebne svobode, čez slab mesec se je pokazalo, da temu ni tako, ampak da za vsem stoji mladenka (od njega mlajša 16 let). Kot rečeno, po 10 letih je zapustil družino in otroka… Od tega je sedaj 2 meseca, še zelo zelo boli, na vsake toliko časa je prisotna tudi depresija… Kakšni so občutki: velika bolečina, občutek zavrnitve in manjvrednosti, občutek samote, jeza, razočaranje, poraz, predvsem ti je pa žal otrok, da so morali to doživeti.
In še vse to kar je napisala doroteja664:
Težko je ob otrocih, službi, bolečini ki se te dotika. Odvisno od prepričanja kaj si si želel, odvisno od tega kdo in kaj si. Boli to, ko vidiš njegovo svobodo v naročju drugega. Vsa skrb ki pade nenadoma nate. Za vse gospodinjstvo vključno z zamešnim odtokom ali pomivalnim strojem. Ko si nenadoma sam, brez pričakovanj da te kdo stisne v objem, da rečeš, da se pogovoriš tudi ostale stvari.
priznam, da sem po treh letih že skoraj pozabila občutke. res da sem bila sama pobudnik ločitve. spomnim se občutkov slabe vesti zaradi razpada družine (ena od tistih, ki je mislila, da se meni kaj takega ne more zgoditi), občutek krivde pred otrokom, občasno strah pred tem, kako bom preživela sama in pa seveda neverjeten občutek svobode, ko ti nihče več ne psihira 24 ur na dan. bila sem prepričana, da ni dedca na svetu, ki bi še prestopil prag stanovanja.
Verjetno je zelo veliko odvisno od tega, kdo je tisti, ki se odloči za ločitev. Zame je bilo najhujše v življenju pred nekaj leti, ko sem ugotovila, da me moj mož in oče mojih otrok vara. Takrat sem se počutila, kot da sem v trenutku ostala brez zraka za dihanje in brez identitete. On se v tem zakonu ni počutil dobro, zato je šel predebatirat stvari k drugi, za mojim hrbtom sta se pogovarjala o meni, njej je pisal čudovite mejle, medtem ko je meni že dolgo samo težil, lagal mi je v obraz, da bo v službi, medtem, ko se je dobil z drugo … To so nekatere od stvari, ki so neskončno bolele, ne toliko to, da je z drugo spal. Nekako sem mu do takrat zaupala bolj kot sebi, zato pa je bilo to spoznanje takšen šok, da se nekaj let nisem pobrala.
Teh nekaj let sva ostala skupaj zaradi otrok in njegovih prikritih groženj, da mi bo otroke “vzel”, če bom “uničila družino”. Ker je pravnik, sem mu verjela, da lahko to doseže, sploh, ker sem bila v tistem obdobju brez službe. Res pa nisem imela niti moči za tako resen korak, ker sem se počutila tako razvrednoteno, da nisem niti verjela, da to zmorem. To obdobje imam v spominu kot najhujše v svojem življenju. Spominjam se, da sem po prevari pomislila, da bo mogoče zdaj med nama vendarle kaj bolje, ker bo imel moj mož slabo vest. Vendar se je zgodilo nasprotno: po tistem, ko ga kljub prevari nisem zapustila, je začel občutiti moč, ki jo je imel nad menoj, zato se je korak za korakom začel spreminjati v tirana. Zdaj vem, da so bile poti ven iz tega zakona, v katerem sem se počutila tako mizerno, le da jih v obdobju psihičnega nasilja in manipulacij nisem bila sposobna videti. Bila sem že tako daleč, da sem zmeraj pogosteje razmišljala o samomoru. In šele na tej točki, ko se mi je na trenutke zdelo, da ostane samo še ta najbolj radikalna rešitev, sem se odločila za ločitev.
Če sem zgoraj že malo dramatizirala, bom še tukaj: tisti dan, ko sem se odločila, da grem, sem sprejela najboljšo odločitev svojega življenja. Najprej pa sem se morala sprijazniti z možnostjo, da vse izgubim, tudi otroke, šele po tem sem se lahko odločila. In res se je starejši otrok odločil, da ostane v okolju, ki ga pozna. Pa se da živeti s tem – lažje živim s tem, da otrok ni z menoj, pa mu je verjetno čisto dobro, kolikor je to pač mogoče, kot da bi se še naprej pustila vsak dan poniževati in nadzirati človeku, ki je izdal moje zaupanje. Tudi to, da sta bila otroka priča temu nenehnemu psihičnemu nasilju, ni bilo dobro zanju.
Z dnem, ko sem se odločila, da grem, se je prava kalvarija šele začela. Ko berem forum o mejni osebnostni motnji, mi je zdaj marsikaj bolj jasno, tudi to, kako mirno je moj bivši širil okrog laži o meni – da sem jaz tista, ki je njega varala, da je on žrtev v celi zgodbi, cele podrobnosti si je izmislil, skupaj z besedami, ki jih nikoli v življenju nisem izrekla … Dostikrat sicer kdo reče, da ni pomembno, kaj si o tebi mislijo drugi, ampak se ne bi strinjala s tem. Dolga leta gradiš nekatera prijateljstva in če ti nekoč nekdo, ki ti je bil pri srcu, neha dvigovati telefon, ti ni vseeno, sploh pa v takšnem težkem obdobju. Če imaš občutek, da te cela vas gleda postrani in ti šepeta za hrbtom, ti ni vseeno. Če se na cesti razveseliš nekoga in se ustaviš, da bi poklepetal, temu pa se naenkrat strašno mudi, ti ni vseeno. Vsaj meni ni bilo. Ločitev je lahko težka bitka, v kateri so vsa sredstva dovoljena. Moje najbolj intimne in boleče zadeve, ki sem mu jih zaupala šele po dolgih letih skupnega življenja, je razlagal bežnim znancem. Po taki izkušnji je težko spet zaupati ljudem, ampak se trudim, ker vem, da bo samo v mojo škodo, če bom zagrenjena.
Rada bi izpostavila dve spoznanji, do katerih sem prišla od dneva, ko sem se odločila za odhod. Nič ti tako zelo ne da moči kot sama odločitev, da greš. Meni se je zdelo, da sem s tem, ko sem pogledala nase in na situacijo z neke druge perspektive in se končno odločila, da ni nihče drug moj gospodar kot jaz sama, napravila tako ogromen korak, da … da sem pa res šefica, no. In ta občutek mi je ostal. Da sem šefica. 🙂 Da mi nihče več ne bo grozil in me izsiljeval. Torej je drugo: ne postavljaj se v vlogo žrtve. Če se počutiš kot žrtev, to tudi si. Sicer pa nisi. Odkar sem šla, je super. Od dne, ko sem se za to odločila, sem začela živeti na polno – delam, kar mi paše, z nikomer se mi ni treba kregat, družim se z zanimivimi ljudmi, hodim na zmenke, eventualno seksam, s komer hočem (in končno sem dobila dokaz ali dva, da je bil moj eks objektivno zanič pri teh stvareh) … Vsaka liže rane po svoje, meni ustreza tako. Vsa gnojnica od ločitvi je bila pa dokončni dokaz, da sem se pravilno odločila. Zato se tudi tista fraza, da je ločitev v bistvu priložnost za novo življenje, na koncu izkaže kot resnična, če se ravno ne odločiš, da bi rajši preživela preostanek življenja kot ubožica, ki se ji je zgodila krivica.
Aja, pa še tretje spoznanje: ne ubadaj se z njegovo tanovo. Brez veze. Jeza škodi lepoti. Dobila je, kar je hotela, zdaj pa naj to kar ima.
.. Najprej hvala lepa, vsaki izmed vas, za iskrenost, ki jo pišete. Ničesar nisem pričakovala, zato je vse, kar berem od vas, zame toliko bolj presenetljivo .. se mi zdi, da priznanje sebi in drugim zahteva veliko notranje moči ..
Zdaj ko ste (bolj ali manj) dale skozi ta proces, mislite, ste lahko spet ženska kot ste nekoč bili? Ali pa ženska, ki bo začutila svojo pristno naravo (ki je bila morda v letih zakona ali ob neprimernem partnerju potlačena), stik sama s sabo, radovednost in strast do življenja in vsega, kar je še pred vami ..
Taja,
po vsem preživetem, sem postala ne samo tisto, kar sem bila prej, ampak dosti več.
Postala sem v mnogih pogledih boljša.
Nisem več ista kot sem bila in na to sem ponosna.Ne moreš biti več isti, kot si bil, v osnovi ja, ampak vse ostalo je boljše.
Ponosna sem na sebe in svoje sposobnosti, za katere prej sploh nisem vedela da jih imam.
Končno sem in še postajam najboljša verzija sebe.
Sposobna sem marsičesa.Če je nekdo sam sposoben voditi družino, to ni kar tako.To so velike stvari, ki terjajo veliko poguma , volje in časa.
Vzamem si čas za sebe, za svojo dušo in srce.
Podiram rekorde dan za dnem, rekorde življenja.
Postajam iz dneva v dan bolj in bolj odločna in vsak dan si postavljam višje in višje cilje, ter posegam po nekoč nedosegljivem.
Človek je lahko srečen in zadovoljen sam s sabo, ter za zadovoljstvo ne potrebuje drugega.Če si zadovoljen sam s sabo in v harmoniji s sabo, je ni stvari, ki bi te sesula.
Nekateri so mnenja, da je človek srečen ko najde svojo drugo polovico, jaz pa menim, da je človek lahko srečen sam, če je zadovoljen sam s sabo, če je sposoben biti sam s sabo in se ceniti.
Lepo je, če resnično najdeš osebo, ki te razume, spoštuje, te ima rad takega kot si,ki je s tabo zato, ker mu je s tabo lepo in ne iz kakršnih koli drugih razlogov. Ampak je lepo tudi, ko znaš biti sam s sabo.
Pride čas ko narediš inventuro pri sebi, ko se odločiš za spremembe in te potegnejo za sabo marsikaj.V očeh marsikoga postaneš “čuden”, “drugačen”, ker nisi več tisto kar si bil, ampak te mnogi potem doživljajo drugače in ti očitajo”spremembo”, po njihovem na slabše, za nas na boljše.
Še vedno sem samo človek, zato imam tudi jaz še dandanes vzpone in padce, ampak zavedam se, da je človek sam sebi celo življenje najboljši prijatelj in svetovalec, tolažnik in poslušalec.To ne pomeni egoizma, ampak zadovoljstvo in sprejetost tega kar si, si bil in kar še boš.
Po meni, ne more nihče več hoditi, lahko poskuša, ampak ne more, ker mu tega ne dovolim.
Zaslužim si spoštovanje, že samo zato ker sem.
Držim se svojih moralnih načel od katerih ne odstopam.
Sem poštena, pripravljena pomagat, ampak sem se naučila, da ne pomagam več vse povprek in po dolgem, ampak samo tam, kjer čutim, da nekdo potrebuje samo malo pomoči, za korak naprej.
Poudarjam, da ne bo kdo narobe razumel, to ni egoizem, niti samohvala.
Pišem o spremembah, ki se zgodijo.To je šola življenja.Brez diplome.Dovolj je zavedanje, da veš, da si enkraten, neponovljiv tak kot si in ne tak kot si drugi želijo, da bi bil.
In to je tisto kar ima vrednost in je dragoceno.
Učimo se celo življenje in največ se naučimo na lastnih napaka in na lastnih izkušnjah, ki so za vsakega neprecenljive.
Naj nam prav vsem vsak dan prinese nova in nova spoznanja o sebi in zadovoljstva.
Srečno.
Pred samo ločitvijo sem imela tisoč strahov:
– da me bodo otroci zasovražili,
– da me nikoli več nihče ne bo maral,
– da sem stara,
– da ne bom imela kje živeti,
– da ne bom več imela opore v nekom bližnjem,
– da bom za vse sama,
– da bodo prišli dnevi, ko bom sama sedela v stanovanju in ne bom imela koga poklicati, da bi šel na izlet z menoj,
– da mi bo težko navaditi se na relativno revščino, medtem ko sem prej imela vse, kar sem si izmislila,
– da se bom težko navadila na luknjo v blokovskem naselju, ko sem prej živela v novi vili …
Zdaj, ko je to za menoj, se mi zdi, da so bili ti strahovi povsem neutemeljeni. Vsaka nova preizkušnja, s finančnimi na čelu, je na nek način pripomogla k temu, da sem spet našla sebe. Tudi materializem je ena kletka. Ko pa vidiš, da lahko nosiš stari plašč še nekaj let in zato ne bo konec sveta, da lahko živiš brez avtomobila, da je tudi krompirjeva solata in fižolova juha hrana, da je majhno stanovanje z malo pohištva pospravljeno v pol ure, potem greš pa ven tečt … z vsakim takim spoznanjem si bolj svobodna in močnejša. Ja, tako je, kot ste rekli zgoraj, znova si v stiku sama s sabo. Meni se je zdelo, da nadaljujem od tam, kjer sem obstala, ko sem spoznala moža.
Zadnjič je šla na cesti mimo mene znanka, ki je nisem videla nekaj let. Pa se začudena obrne in pravi: “A si to res ti? Te nisem spoznala, ko tako mlada izgledaš.”
Jaz sem se nekako pet let po ločitvi sestavila, ves čas pa sem peljala službo in otroke ter skrb za stanovanje. In izobraževanja. Imam tudi super mamo, ki me je bila vedno pripravljena poslušati, kljub temu, da mi je ravno v letu ločitve umrl oče in tako se je tudi mami življenje spremnilo. Sprejela me je v vseh mojih fazah žalosti, me poslušala in mi vlivala moč. Kajti bilo me je pogosto tudi strah zaradi težke senzorne okvare ki jo imam. Zdaj sem pospravila svoje podstrešje, začela dihati, spoznavati sebe. In ko sem lani zamenjala zadnji dokument ter prevzela samo svoj priimek, ko sem uredila odkup stanovanja da je moje, prepisala pri veterinarju psa nase sem začela dihati. Seveda pogrešam objem, zalotim se ob mislih kako bi nam bilo lahko super vendar sem v tem času postala spet tista jaz, ki sem želela biti. Z bivšim imava korekten odnos, otroke imava oba rada, skrb zanje je v 80% na meni, vendar zamuja on ne jaz. Četudi so otroci že najstniki je prijeten občutek ko jih gledaš odraščati, ko debatiraš z njimi, ko poznaš tiste malenkosti, ko ti zaupajo in si tista prva oseba ki te pokličejo za nasvet. Ko se kdaj zjutraj pritihotapijo k meni v posteljo na čvek. Ponovno sem neodvisna, zaupam vase, poiščem rešitve za težave in spoznala sem kup čudovitih ljudi, ki so mi odprli poglede v svet in na moja ravnanja. So dnevi, ko je človek apatičen vendar minejo. In predvsem nikogar ne pričakujem več da pride zvečer domov.
Nisem ločena … sem pa pred 8 meseci zapustila 11 letno vezo po 9ih letih skupnega življenja
Jeza, žalost, nemoč, jok, strah, nesposobnost… največji poraz v mojem življenju
kasneje nihajoča občutja – os strahu kako sploh preživeti do občutja neverjetne sreče, volje po življenju… svobode – kamen se mi je odvalil od srca…
pa zopet depresija, sreča, žalost, jok…. svoboda – povsem ambivalentna čustva…
seznanitev z obstojem nove partnerice – občutek praznine … a v drugem momentu sreča – to je to končno se je zaključilo!!!! sedaj ni več poti nazaj – svoboda, nov začetek, neverjetna volja po življenju…
Res, da je minilo že 15 let od ločitve, bi ponovila vse skupaj. Iz lupine sem postala oseba ki se zna postaviti zase. Ni mi bilo težko mladi z otrokom, službo, stanovanjem, izobrazbo, kaj vem kar šlo je, kar odvijalo se je. Uspela sem ohraniti do danes nek normalen odnos z bivšim, otroci so na svojem, jaz pa uživam v čudoviti ljubezni.
O bilo je solz, čustev, razočaranj a to vse spada k življenju ki pa največkrat ni pravljica, a lepi trenutki prevladajo nad tem.
Nikoli ne dvomite o svojih čustvih, sledite srcu, ne ozirajte se na druge, ne dajte se.
Srečno vsem, ki ste in katere še boste na tej poti.
lp
Še enkrat lepo pozdravljene,
že pred kakšnimi 10 dnevi sem pisala na forum, da se vam vsem, drage ženske, zahvaljujem in da oddajam članek, ker roki priganjajo… Ne vem, kako to, da me moderator ni objavil…
Nič hudega, upam, da me bo vsaj zdaj 🙂
Skratka, prostora v reviji vedno zmanjka, žal. in čeprav bi tako rada popisala komentar vsake, ker se mi čisto vsak zdi edinstven in vreden spoštovanja, ne bo šlo. Odmerjeni imam dve strani, takšen je dogovor v uredništvu, tako da sem morala že tako močno krajšati odgovore, šla sem kar po vrsti kot ste pisale … mi je žal, a nisem imela druge možnosti ..
Vsem ostalim se opravičujem.
Smo pa vseeno dosegle, kakor sem na začetku zaželela, še več. Torej …:)
Bodite lepo, in veselite se vsega, kar ponuja življenje!
Taja