Najdi forum

Ali je sploh možno preboleti varanje? [m]

Zanima me, ali je sploh možno preboleti prevaro in nadaljevati zvezo? Sprašujem predvsem za moško populacijo, ker se mi zdi, da smo na tem področju precej neuspešni (če je to seveda sploh uspeh, ostati skupaj po prevari)? Seveda lahko tudi ženske poveste svoje.

Ali je mogoče, da ostaneš še naprej skupaj z žensko, ki se je predala drugemu,se v drugega zaljubila, bila razdvojena?

Ali je sploh mogoče preboleti celo vrečo čustvenih bremen, nastalih zaradi take izdaje? Ali je komu uspelo:
– da se ne spomniš na prevaro vsak dan
– da imaš žensko še vedno rad, jo ceniš in spoštuješ, si do nje prijazen
– da se je veseliš, si nanjo (kljub vsemu) ponosen
– se počutiš v zvezi kot izpolnjen moški in preboliš ponižanje
– da uživaš v seksu tako kot prej, oz. je seks še zmeraj nekaj posebnega in da se pred/med/po njem ne spomniš, da se je slastno nasadila na drugega za tvojim hrbtom prav tako kot nate
– da ne doživljaš flashbackov njenega dejanja z drugim
– da nisi podzavestno jezen in kuhaš prikrito zamero za vse krivice in ponižanja, ki si jih doživel, kar lahko izbruhne občasno kot jeza ali namerno zanemarjanje in čustveno kaznovanje
– uspeš ženski kljub njenemu skoku čez plot ostati zvest
– prenašaš njene slabe strani in sitnosti (kar je treba itak pri vsaki) in si ob tem ne misliš, kaj mi je tega treba, če mi ni bila niti zvesta in je dala fukat drugemu, jaz pa naj jo zdaj prenašam, ko tečnari?
– ji še vedno zaupaš ali pa te stisne v želodcu vsakič, ko gre kam sama, npr. na službeno potovanje ali pa se dalj časa ne javi
– veš, da je s tabo tokrat resnično zadovoljna, ti predana, da si ji všeč, na prvem mestu in njen edini, ali pa te še vedno gloda črv dvoma, da razmišlja o kom “boljšem”?
– da se ne počutiš kot naivčina in slabič, ker si ji pogledal skozi prste in ostal z njo
– ne občutiš sramu v družbi s prijatelji, ki si jim stokal v času, ko ti je bilo najhuje (in so ti seveda rekli, da jo odjebi)
– se ne bojiš, da te bo spet izdala in ti tako zapravila še dodatnih X let tvojega življenja ter napravila iz tebe maksimalnega kronanega osla

Koliko let traja, da se ta čustveni svet izpoje in začneš spet uživati in biti notranje miren, če ostaneš z isto?

Predpostavka je seveda, da se ženska trudi, te razume, je resna, hodita na terapijo itd…

Me zanima, če je komu uspelo.
Lep pozdrav.

Pozdravljeni »the Princ«!

Prevaro je seveda možno preboleti in odpustiti. To vam govorim iz izkušenj, saj poznam dosti parov, ki jim je to uspelo. Ali jo je možno preboleti pa je predvsem odvisno od osebe, ki se ji je to zgodilo. Če se oseba ne trudi in se prepusti neprijetnim čustvom in ne razrešuje svoje tesnobe glede nezvestobe, jo bo to spremljalo dolgoročno. Nekdo, ki se posveti reševanju težav in se odkrito o vsem tem pogovarja s partnerjem, lahko to preboli in tudi oprosti partnerju. Na posledice nezvestobe pa zelo vpliva sigurnost vase. To kar ste našteli v svojem pismu kot vprašanja, odraža dokaj veliko negotovost vase in v vaše vrednote. Če že hodita k terapevtu, je potrebno, da se pogovarjate tudi o tem kako vi vidite sebe, kako vaša partnerka vidi sebe, pa tudi kako vidita eden drugega. Šele s tem se bo slika začela bistriti. Če čutite lastno negotovost, vas lahko nelojalnost partnerja veliko bolj prizadene, kot pa če verjamete vase in v to da ste vredni. Ob tem dosti ljudi pomisli, da je partner to storil zaradi njih in njihovih slabosti. V resnici pa je to le njegova izbira, ne glede na to kakšni ste vi kot oseba. Lahko je pa tudi rezultat nezadovoljstva v zvezi.

Poleg tega je dobro, da se zavedamo, da do prevar ne prihaja kar čez noč. Razlogov je lahko več in eni od teh so naslednji:
– oseba ni zadovoljna v partnerskem odnosu,
– zaljubljenost v drugega,
– želi poskusiti nekaj novega/drugačnega,
– razlog je lahko tudi seksualna potrditev s strani drugega
– ali pa celo potrditev statusa (če izberejo lepo – bogato – mlado ljubimko / ljubimca, s tem lahko posameznik dobi občutek večje lastne vrednosti).

Kot vidite so razlogi dokaj raznoliki. Če pa partner zatem pokaže, da mu je resnično žal tega kar je storil in pokaže kako zelo mu je partner pomemben, je to dovolj velik razlog, da se mu/ji prevara oprosti ali pa se dela na tem dokler se ne oprosti. In prevare je, v takšnem primeru, tudi vredno odpustiti.

Ob tem vam priporočam, da se veliko pogovarjate s partnerko. Pa ne v smislu kako ji je bilo z ljubimcem. Osredotočita se le ne vaju, saj sta tu le vidva pomebna – zakaj je to storila, kakšen je bil vajin odnos pred tem, kaj ni bilo v redu med vama, kako vidi in doživlja vas in kako vi doživljate njo, kaj čuti do vas in kaj vi čutite do nje…. Povejte ji kaj se dogaja v vaših mislih in ji tudi opišite lastno stisko in dvome. S tem se bosta bolj zbližala in zveza lahko postane bolj kvalitetna. Poleg tega pa se tisti, ki je prevaral partnerja počuti krivega in zaradi tega občutka krivde lahko pride do tega, da se zelo trudi v odnosu s partnerjem. Vse to lahko pripelje do velikega napredka v zvezi.

Upam, da bosta z partnerko rešila vajine težave in tudi napredovala v vajini zvezi.

Vse lepo vam želim,

Elena Kecman transakcijska analitičarka - svetovalka E-pošta: [email protected]

Pri meni ne gre za nesigurnost vase, pač pa za nezaupanje do partnerke oz. tehtanje ali je vredno požreti ta cmok in se truditi sam s sabo, ko pa ji je bilo tako vseeno zame in je do stvari v končni fazi prišlo iz gole objestnosti in sebičnosti, čeprav je res, da sem tudi jaz prispeval k temu, da ni bilo med nama tako, kot je treba.

Kako si lahko še vedno srečen z nekom, ki ti je na tako ogaben način pokazal, da si mu na drugem mestu in te zapustil? Zakaj bi tako stvar sploh oprostil? Moj ego mi tega ne pusti…

nova
Uredništvo priporoča

Mene pa zanima v primeru ženske, se pravi , če jo mož prevara. Enkrat, z eno osebo, več let.
Vse zgoraj napisano od The Princa bi lahko identično prepisala, samo v ženskem spolu. Če je komu uspelo?

Tukaj tudi čas dela svoje.

Kako pa se obnašata grešnika? Sta doživela katarzo, kot se spodobi, ali je bil kes bolj farsa? Jaz nisem za varanje in si sebe ne predstavljam, da bi to naredila, si pa nekako predstavljam, da če že bi kdaj prevarala, da bi s takšnim dejanjem spoznala tudi marsikaj o sebi, o svojih čustvih, razmišljanju … Meni se zdi možno, da se človek po takem dejanju zave, kaj je v resnici imel oziroma kaj ima. In da je mogoče nadaljevati.
Samo ne tako, če se grešnik dela, da vse skupaj ni bilo nič in se noče niti pogovarjati o tem.

@thePrince

tako zelo lepo analitično si prikazal bolečino prevaranega, da ti enostavno moram odgovoriti. Sicer pa ti je že Elena zelo lepo razložila.
Bila sem prevarana in iz prevare je moj zakon zrasel v močno medsebojno vez, za katero menim, da je ne more nič uničiti. Zagotovo oba z možem ne bi tako osebnostno zrasla, če bi nama življenje teklo gladko.


ob tem bi rada še nekaj poudarila: nikar jo ne zaslišuje in ne skušaj je prisiliti, da ti pove vsak detajl, ker jo boš s tem enostavno silil v laž.

Najdi si drugo in ji vrni milo za žajfo. Takrat boš videl njeno reakcijo, koliko ji je do tebe.

Vse je odvisno tudi od tega, kako kvalitetna ženska je v kompletu. To veš samo Ti, kaj ti pomeni in kako jo vidiš. Če sta vazo preveč razbila jo bosta težko sestavila in zalepila nazaj. Odvisno je od obeh, tako tebe, kot nje.

Če se vse to tako močno sprašuješ, kot si napisal po alinejah, bo zelo težko.

In z vsemi temi vprašanji jo maltretiraj do onemoglosti. Najprej seksaj z njo, potem ji pa zateži, da si predstavljaš, kako je seksala z njim. Potem pa napiši kakšna je njena reakcija. Na osnovi tega ti bom lahko mogoče lahko še kaj povedal.

Pozdravljen!

Glede na vsa dejstva, ki si jih navedel v alinejah ti lahko povem (iz lastnih izkušenj), da prevare ne boš prebolel. Si namreč človek z nekimi moralnimi načeli in sedaj poskušaš narediti nekaj kar je nasprotno s tvojimi moralnimi načeli. Mislim, da je škoda tvojih živcev in zdravja za človeka, ki ti je lagal na drugi strani pa si mu ti stal ob strani in ga podpiral.

Najbolje zate je da zvezo čim prej prekineš in začneš delati na sebi in svojem življenju. Namreč ko začneš delati na svojem življenju, se ti odprejo čisto nove dimenzije in mogoče sčasoma spoznaš, da sploh nisi imel pravega partnerja.

In še za konec…bolje je biti samski kot ujetnik zanič zveze. Vse se uredi (velikokrat celo na bolje), samo pogumno dalje!!!

Tessa hvala za vaš odgovor. S tem, ko ste odgovorila Princu, ste tudi meni. Tudi midva hodiva na terapije, oba sva trdno odločena, da greva skupaj naprej, sploh, ker je bilo pred prevaro med nama vse v najlepšem redu. Porajajo pa se ti ista vprašanja kot zgoraj napisano in res je, 3 leta je dolga doba “okrevanja”, pa še nobenega zagotovila ni. Ampak, če vsaj ne poskusiš, bi si vedno očitala. Strinjam pa se, da je sedaj prav ta varajoči partner moj najboljši zdravnik in seveda najina terapevtka.

Pozdravljen the Prince

Brez dvoma si se pravilni lotil zadeve in lepo opisal vse kar čutiš. Moje mnenje delim z gospo Kecman, ki je podala dobre istočnice kako se zadeve lotiti. Moje mnenje je, da po določenem obdobju ni tako kritično tole o spolnosti, ampak ali je žena odklopila čustveno… to je dosti težji oreh kot vse ostalo.. Saj vemo, da v glavo nikomur ne moremo pogledat. Predlagam pogovore o občutkih velikokat, naj govori o tem in onem in če boš pozoren boš ugotovil ali je iskrena in potem ji boš ščasoma tudi lažje in vedno bolj zaupal. Če je njen namen iskren (predpostavimo da je) potem se počuti tudi ona slabo in ne nek način, čeprav se sliši hecno, ji moraš tudi ti pomagat, da si pridobi nazaj samopodobo kot je bila prej… da se ne bo počutila ceneno… kot mora ona tebi pomagat da si pridobiš samozavest.

Moja iskušnja je, da sva začela graditi nov odnos na podlagi prejšnjega kar je bilo dobro in temu sva dodala medsebojno odprtost in iskrenost. Govorit o občutkih je težko ampak na koncu zmagovalno.. mogoče se bo komu zdelo hecno, ampak zame je ona še vedno najboljši človek kar jih poznam.. pa tudi kot ženska… nikoli nisva bila tujca, le pozabila sva da je potrebno tut nadgrajevat in da ni nič v življenju samoumevno..

Ne idealiziram, tiste alineje zgoraj so na mestu in le lastni egoizem ti ukazuje s koliko alinejami se lahko poklopiš.. sam na srečo vidim dve ali tri, ki me zadenejo.. ampak čas bo naredu svoje, če bova en drugemu pomagala..

Pa še nekaj..: tuudi če bi se razšla bi bil prizadet in razsut… zdej me vsaj ona, ki je nisem nikoli nehal imeti rad pomaga sestavljat..

Aja, pa o tem nisem pripovedoval prijateljem, ker to nič ne pomaga, pa še najino integriteto ščitim.. in jo bom do konca!!!!

Razmišljam kot Tadeja30, da se v tvojem primeru ne bo dalo, ker imaš previsoka moralna načela. Vem, o čem govorim, ker sem jaz ista, pa je v mojem primeru bilo svetlobna leta daleč od tega kar se je tebi zgodilo. Prav nič fizičnega in nič čustvenega ni bilo s strani mojega partnerja, ampak počel je na začetku zveze stvari, ki pod mojim pojmovanjem zveze, vanjo ne sodijo, ampak on ni imel tako visokih kriterijev, zato se mu ni zdelo nič posebnega, če to še naprej počne. Ko sem o tem izvedela, je počilo kot da gre za prevaro najhujše vrste!

Je že leto tega, še vedno sva skupaj, a jaz še zdaj nisem odpustila, pa sva o tem že veliko predebatirala in čisto odkrito o vsem. V zvezo z njim sem šla tako “čista”, z dobrimi nameni, nihče drug ni več obstajal, samo njega sem videla in mu bila predana 100%. Nato ugotovim tisto početje z njegove strani in popadla me je strašna jeza in maščevalnost. Začela sem se spraševati, zakaj lahko on počne te stvari, jaz pa ne? Zakaj jaz gojim neke moralne vrednote, on ne? Kje so tukaj meje dovoljenega? Ni jih.
Kaj se je zgodilo?
Padle so moje moralne vrednote in začela sem se srečevati z drugimi moškimi, si dopisovati z njimi. Z enim sva se že dogovorila za avanturo, a tukaj sem se ustavila.
Skratka, postala sem “umazana” bolj kot je on. Maščevanje me je podžigalo in vsakič, ko sem naredila nekaj kar vem, da mu ne bi bilo všeč, sem se počutila zelo fino, ker sem s tem omilila svojo bolečino zaradi njegovih dejanj. Ampak, veš, na koncu sem priša do spoznanja, da vso to maščevanje nič ne prinese- meni ni prineslo olajšanja ali le navidezno za kakšen dan. Vseeno bolečina ni minila in sedaj sem na poti iskanja drugih (terapevtskih) virov, da to zamero odpustim. Nenazadnje ne zaradi njega, ampak zaradi sebe in svojega zdravja. Tudi, če ne bova več skupaj, je dobro, če zamera gre stran. Maščevanje me ne bo daleč pripeljalo. Samo ena oseba ve za vse moje maščevalne podvige in je že zdavnaj rekla, da sem mu preplačala to kar je naredil on meni. Jaz recimo še vedno čutim, kako mu neskončno dolgujem in ni še nič poplačano.

Lepo je ljudem, ki lahko kar zamahnejo z roko in gredo mimo, a vsi žal nismo takšni.

Tistemu ki vas je varal je očitno dol viselo za vas za družino, drugače vas ne bi varal, zdaj mu je pa kar na lepem žal? … ja mogoče tega, da ste ga zalotili pa da ga ne more več srati okoli…

tessa, oprosti ampak glede na to da vemo da imaš ljubimca, potem ne moreš ravno reči, da imata z možem ki te je tudi varal, dober zakon. brez zamere.
srečno vsem.

Moje mnenje je, da se prevaro, da preboleti, ampak v tvojem primeru bi tudi jaz rekla, da ne. Se vidi iz tvojega pisanja, da ti ne boš mogel preko tega..

Veliko je odvisno od tvoje žene in ali je ona pripravljena s tabo iti naprej. Če ostaja s tabo le zaradi čustvene naklonjenosti, materialne varnosti in strahu,kako bi sama naprej ni veliko upanja. Drugače se da, vendar traja. Da si boš ti na jasnem, kako in kaj in dobil odgovore na vsa svoja zgoraj zastavljena vprašanja. Ta del bo v večji meri na tebi. Žal. Večkrat traja več kot tri leta. Maščevalnost se nikoli ne izplača, ker največjo ceno na koncu plačaš sam.

Kaj je sploh varanje, je to, da je šla moja žena z drugim v posteljo varanje mene, ali je to varanje same sebe, mene pa le razočaranje, ker je žena prelomila obljubo…? Kaj je torej varanje, na čem temelji, oziroma iz česa izhaja varanje?

V odnosu poročenih je tako, dasi pri poroki nekaj obljubita, in če si nekaj obljubita je to NJUNA ne več posameznikova vrednota. Torej skupni moralni zakon, kjer ne vidim potrebe po očitanju, da ima sedaj, ko je bil trenutek prevare, kdorkoli pre visoko ali premajho moralno držo.
Spraševalca sem razumel, da gre za skupno vrednoto – moralno držo.
Kljub bolečini je potrebno stopiti v zavedanje, da je na duhovnem področju (to je moralno etično), vedno tako, če kdo koga v takšnem odnosu prevara, da najprej prevara samega sebe, sozakonca pa prizadene zaradi prelomljene obljube, saj mu zakonec podaja vso zaupanje. Gre za ranjenost zaupanja, to je glavni problem, in če je to glavni problem, je potem vprašanje, kako zgraditi zaupanje, ki je načeto, kako takšni osebi, ki je prelomila zaupanje, ponovno zaušati, verjeti.
Ja, tako, da damo osebi možnost, da se pokesa, opraviči, kajti le tako, bo sama stopila v proces, regeneriranja svojega življenja. Ker ima ona težave sama s seboj, ji damo podporo, da pride iz tega ven, damo ji možnost odkritega pogovora, kjer se pričakuje samo iskrenost, in v tej iskrenosti ji damo jasno sporočilo, da smo ji pripravljeni odpustiti, če se začne bolj ceniti in spoštovati. Mi ji kljub povedanemu že poskušamo odpustiti, ker le tako bomo lahko ohranjali zdravi mir, kjer ne bo treba goltati bolečin in kar naprej razmišljati o prevari marveč rzmišljati o ” zalivanju” zakonskega življenja.
Torej, če povzamem- pokazati pripravljenost na spravo, omogočiti ji kesanje, omogočiti ji, da sebi in vpletenim oprosti, sami stopiti v odpuščanje, kajti edino tam se zakonci srečamo z novo ljubeznijo, ki ns nato le utrjuje in gremo močnejši naprej.

V primeru, ki ga je napisala ena oseba, ko je vedela za določeno ravnanje svojega fanta pred poroko, a je kasneje v razmerju pričakovala, da se bo spremenil, pa sledeče.
Na svetu nismo zato, da bomo druge spreminjali. Zato živeti kar tako z nekom, tudi če z poroko,je nesmisel in ne smisel življenja.
Potrebna je priprava na zakon, potem šele poroka, kajti v pripravi na zakon gresta zaljubljenca skozi določeneteme, ki so življenjskega pomena. Npr. kaj če otrok ne bo, kako kdo gleda na zakonsko življenje in varanje v njem… iskanje skupnih vrednot,…
Potem je več možnosti, da govorimo o zdravem zakonu, no popolnega pa tako ni nikjer.
Vedno, ali sam ali v dvoje je potrebno, da se vprašam, KAM ME VODI POT PO KATERI HODIM. Partnerski, zakonski odnos ni nekaj kjer bi šlo le za zadovoljevanje potreb, sicer bi bil le na fizični ravni kjer je poanta le nagon, to pa ni lastnost človeka ampak živali.
Vsi ljudje mo povabljeni, da ostanemo ljudje.
Ni vse lepota, zaljubljenost… Potrebna je tudi modrost, srce, srčnost. Tukaj pa že govorimo o duhovni dimenziji in njenih zakonitostih, ki jih vedno več znanstvenikov zagovarja in priznava. (Dr. Lipton, DR. Amen..)

Torej spoštovani bralec, bralka, kakšen odnos si želiš? Če si želiš zdrav odnos, pa si sedaj v poškodovanem odnosu je prav dobro in potrebno, da sta si našla pomoč, da bosta pozdravila odnos, potem se pa le poročita in si obljubita, kar vaju lahko krasi skozi življenje.
Vsem parom, zakoncem želim, da spoznate v čem ste lahko drugemu v priložnost, da odkrijete svojo dragocenost, partnerjevo dragocenost, želim, da si med seboj odpustite potrebno, si med seboj date možnost sprave.

Škoda je življenje zapravljati z zamerami, s prevarami samega sebe in žaljenju so človeka, ki sem mu nekaj obljubil/la.
Vrednote imajo prednost pred le potrebami, ki so samo del nas niso pa potrebe Mi, JAZ. Jaz ti pa smo dragocenost, vrednota, torej s kom imam opravka?

Notranji mir in vse dobro želim.

Človek, spomni se kdo v svojem bistvu si, da bi lahko živel sebe. ČLOVEK, LEPO JE, DA OBSTAJAŠ!

Hja, zelo poduhovljena teorija o zvestobi. Moralo bi biti tako, a življenje ni teorija, življenje se živi.

Oglasila pa sem se zaradi stavka “… da varajoči najprej prevara sam sebe” ….. zakaj že????

Prosim za obrazložitev! Mnenja sem, da varajoči s prevaro pošteno, čeprav egoistično sledi sebi, partnerja pa vara.

“…Potrebna je priprava na zakon, potem šele poroka, kajti v pripravi na zakon gresta zaljubljenca skozi določeneteme, ki so življenjskega pomena. Npr. kaj če otrok ne bo, kako kdo gleda na zakonsko življenje in varanje v njem… iskanje skupnih vrednot,…”

Potrebno je preživeti zaljubljenost in se v zakon podati brez rožnatih očal, da čimprej sprejmeta drug drugega z napakami.
Jaz bi priporočala predzakonsko skupno življenje, tam je najbolj očitno, ali sta za skupaj ali ne, ali bosta zmogla zakonske krize in biti kos obveznostim, ki jih nalaga zakon.

Spoštovani, prilagam obrazložitev za katero me prosite.

Varajoči prevara najprej sam sebe, saj se z določenim dejanjem prepričuje, da je njegovo početje užitek, ki ga je vreden, da je to sreča, da je to svoboda…
Vprašanje, če je vse to res. NI! Zato temu početju rečemo varanje samega sebe, ker ni njegovo življenje v realnosti (v sozvočju z naravnimi zakonitostmi).

Porda bolj otipljiv primer:
* Sedaj sem v prijetni druščini in, da se bom lahko sprostil si bom privoščil nekaj kozarcev vina…
(To je varanje samega sebe, saj človek ne potrebuje alkohola za sprostitev- tukaj smo v laži, lažemo sami sebi in se tako varamo)
* Tako poznamo zablode na področju narkomanije, spolnosti…

Če bi jaz kot moški šel v spolnost z drugo žensko, bi verjetno iskal le užitek. A je to moj smisel življenja, a je to pot moje uresničitve… NI ! Kdor te zakonitosti ne upošteva živi v laži samemu sebi in se vara.
Poročen par si zada določeno nalogo, odgovornost, cilj, ki mu želita skupaj slediti. Kaj vse lahko pride v tem odnosu ne ve nihče, zato ne vidim smiselno poskusno obdobje skupnega življenja, pač, smiselno vidim, da si par ustvari močne trdne skupne vrednote, na katerih sta oba pripravljena graditi.
Spoštovani, ne gre le za neko teorijo, ki se mi jo očita, gre za konkretno življenje. Sem poročen moški, troje otrok, žena mi je pri tretjem porodu skoraj umrla, v sorodsvu poskus samomora, ki sem ga lahko preprečil, srečujem se z ljudmi, ki so preboleli tumor na možganih, srečujem z ljudmi ki so odvisniki in z njihovimi svojci, srečujem z ženami, ki so bile na takšen in drugačen način zlorabljene… Verjemite, zelo se zavedam, da je življenje več kot konkretno in ne le teorija.
Tudi sam sem med tistimi, ki me le teorija iz teorije ne zanima, zanima pa me več tega kar temelji na argumentih, dejstvih.

Spoštovani dobri ljudje, skupaj iščimo dobro, da dobro se širi.
Bodimo sprememba, ki jo želimo videti v svetu.

Človek, spomni se kdo v svojem bistvu si, da bi lahko živel sebe. ČLOVEK, LEPO JE, DA OBSTAJAŠ!

Po tej logiki je torej smisel vsega le eden, absoluten in vnaprej določen. Po isti logiki je torej popolnoma vseeno kdo je tvoj partner, le da sledi istemu, vnaprej določenemu in absolutnemu cilju. Vsak užitek pa pomeni zgolj korak v stran in pot v pogubo. Torej je edina prav pot le večen trud, žrtev in morda celo trpljenje.

No, meni se pa zdi, da z užitki ni prav nič narobe, če se jih zna tudi kontrolirat. Mislim, da so te tvoje izkušnje privedle do fobije, ki pa tudi ni zdrava ne zate, ne za okolico. Posledice vzgoje, ki temeljijo na takšni filozofoji pa vodijo bodisi v en, bodisi v drugi ekstrem, ker producirajo osebke, ki niso sposobni življenja prijeti za roge.

thePrince;
Podobna zgodba le da sem bila jaz prevarana s strani svojega partnerja pred štirimi leti. Vse kar se sprašuješ (sem) se tudi jaz. Ali sem se ohladila? Zelo. Ali sem mu odpustila? Da…ampak nisem pa pozabila. Ali je možno pozabiti? Ne vem Ali je vredno vztrajati? Vedno bolj mislim da ne.
Imam ga rada, se veselim njegovih dosežkov, sem ponosna nanj, a bila bi tudi, če bi bila le prijatelja in mislim, da bo kmalu tako..
V teh štirih letih se je spremenil. Včasih sem ga vprašala kje je bil in se mi je zlagal. Danes ga ne vprašam, pa mi vse pove. Včasih sem bila žalostna, ker ko sem vstopila v računalniško sobo je takoj skenslal gmail. Danes ima vso pošto odprto. Včasih je imel gsm vedno v žepu. Danes ga pusti sredi mize in če slučajno zvoni se zadere, da naj se javim. Včasih bi dala vse, da bi resnično vedela kje je, s kom si dopisuje po računalniku, s kom ima tajne sms-e…danes, ko imam vse na dosegu roke pa me to ne zanima več.
Skoraj sto procentna sem, da me ne vara, tam nekje 99% ampak tisti procent mi na čase ne da miru.
Mogoče me boste nekateri kritizirali, da kaj vse mora človek narediti, da pridobi nazaj zaupanje? Hja, ne vem. Ali sem za nekoga, ki me je tako prizadel pripravljena dati roko v ogenj? Ne, nikoli več.
Na tvoje vprašanje, Komu je resnično uspelo preboleti prevaro?, lahko odgovorim da meni še ne. Mislim, da je moj partner prej skapiral stvari in da se ne bi več šel kakšnih neumnosti z drugo žensko…vendar pa …kje sem tu jaz in kdaj bom jaz skapirala, da je to naredil enkrat in da ne namerava več..in ja, ali bom zabila nadaljnih n let z nekom, ki mi bo še kdaj nataknil roge.

Srečno

Žal mi je, da se je moj dopis razumel kot dopis, kjer bi veljalo načelo logike, da je vseeno kdo je potem moj izbranec, da je vse naprej določeno (pavšalno mišljeno), žal mi je, da je mišljeno, da je vsak užitek nekaj slabega, po tej logiki.

Všeč pa mi je, da ste v drugem delu omenili dejstvo, da z užitki ni nič narobe, če se jih kontrolira. Točno tako, KONTROLIRA kjer človek ostane človek, kjer žival ostane človek. Pri tem je le vprašanje, koliko se trudim ostati človek (duh, psiha, telo), kajti živali temeljijo – bazirajo na psihofizičnem področju, kjer poznamo dejanje nagona, ki se ne kontrolira tako kot za razliko pri človeku.

Torej človek ni kot petelin, ko kar hops, malo tu malo tam. Pri človeku gre za globino, za srce, za globlji odnos, ki ga je vsak človek vreden.
Če se kdaj čemu odrečemo, je vrednost tistega toliko večja in ne gre za nekaj pogubnega, negativnega.
Ja kam pa bi prišel človek (družbeno gledano), čebi vsak počel kar mu je užitek. Tukaj vidim, da se razumeva, ko omenjate potrebno samokontrolo, toda, kaj pa naj vodi to samokontrolo, kaj naj bo vodilo tej drži, pa je drugo vprašanje. Zato človek v svoji duhovni dimenziji pozna področje vrednot, takrat govorimo namreč o morali in etiki. Slednje ohranja človeka kot človeka – ga ohranja na tej ravni.
Tukaj pa je potem tretje vprašanje, ali je vredno – smiselno ostati človek?
Odgovor se skriva na področju svoje eksistence, od kod prihajam, kam grem, kako to da sem se rodil ravno v tem kraju, kako to, da se zmorem moralno etično odločati ostali živi svet pa je kot v nekem ciklusu, ki mu le sledi…

Človek, spomni se kdo v svojem bistvu si, da bi lahko živel sebe. ČLOVEK, LEPO JE, DA OBSTAJAŠ!

New Report

Close