Ločila bi se od njegovega poklica
Dolgo časa prebiram forum, vesela sem vsakega strpnega odgovora in “zunanjega” pogleda na situacijo.
Spoznala sva se v OŠ, že v filmu so povedal, da pri 14 ne moreš najti svoje sorodne duše. Pa sem jo. Izjemen odnos. Življenje je teklo tako hitro,ker je bilo prelepo. Oba v srednji šoli, oba na fakulteti. Tu je imel fant, sedanji mož nekaj težav in se je med študijem odločila za študij medicine. Zakaj to povdarjam? Brez tega, da odprem usta, dobim servirano, da takšno je pač življenje,če imaš zdravnika za moža.
Vmes sva se poročila, imela najemniško stanovanje, bil je izreden študent. No,končalo se je tako, da sva oba dobila zaposlitev, dobila dva otroka, kredit za stanovanje… Nič novega,pač življenje.
Vedno bolj, sploh po rojstvu prvega otroka pa mu je postala služba na prvem mestu. Kariera pa če se okrog njega podre svet.
Pogovorov milijon, sprememb nobenih.
Dobesedno sem ostala sama z dvema majhnima otrokoma in možem, ki ga ljubim, samo z njim ne morem več živet. Zraven njega postanem takšna mati,kot nikoli nisem želela biti, sem nervozna,zadirčna, vse naše življenje se vrti okoli njegovega. Vsak naš dan je prilagojen njegovemu.
Ne morem več. Želim moža, ki bo stal za menoj, me podpiral pri MOJIH ciljih, ga bo zanimalo kaj jaz delam. Sedaj je moje delo takšno,da je vse poštimano, da lahko on svojega opravlja 200%. Oče je odličen, kadar je doma. Otroka sta vanj zaljubljena. Jaz pa si želim mir. Ne želim več norije.
Vse to sem mu že povedala. In njegov odgovor? Ljubica, zdravnik sem, kaj naj grem ceste pometat da bom vsak dan doma?
In potem se počutim krivo,ker imam občutek, da ga jaz oviram pri njegovi karieri. Vem pa, da to ni zakon,ki ga želim.
Z možem lepo komunicirava in nekako upam, da ko bom omenila ločitev, da se to ne bo spremenilo. Ni tretje osebe, otroka lahko vidi kadar želi, samo jaz želim stran od njegovega življenja in začeti živeti svojega. Oboje skupaj ne gre. Bi šlo, na račun otrok. Otroke bi potem vzgajale babice, varuške in podobno.
Ne vem kako naj razložim, da bom razumljiva. Rada bi se mirno ločila in me zanima če je to mogoče?
zelo,zelo utrujena mamica
Kakšen mož, ki bi stal za tvoji odločitvami, samo od tebe je odvisno ali si srečna ali nesrečna.
Žal ne živiš, samo to ti lahko rečem, ker če bi živela svoj življenje, ti bi bilo malo mar ali si srečna zaradi moža ali ne.
Bojiš se življenja ne smrti in ko pride smrt, obžaluješ ker nisi naredila tistega, kar si resnično želiš.
Primož
Ločiti se hočeš samo zato, ker se ti zdi, da mu na noben drug način ne moreš dopovedat, kaj pričakuješ od njega. Ločitev je torej zate skrajno sredstvo v komunikaciji z njim.
Vendar ti svetujem, da se ustaviš in desetkrat globoko zadihaš, preden se boš zanjo odločila. Misliš, da boš potem končno zaživela? Ob dveh otrocih in njem, ki se bo iz užaljenosti še bolj zavlekel v delo in v vsakem primeru sploh ne bo več prisoten, boš težko zadihala, govorim iz osebnih izkušenj. Poleg občutka osamljenosti boš doživljala še frustracije zaradi veliko večjih obveznosti, plačevanja računov, občutka popolne odgovornosti do otrok….
Od njega pričakuješ, da rešuje tvoje stiske. Za začetek se poskusi z njimi spopasti sama. Ko si zadirčna in nergava, je to res samo zato, ker ne zmoreš, ali v tebi gloda tudi črv stalne zamere, ki jo čutiš do moža, ker ga v tistem trenutku ni?
Še enkrat, dobro razmisli o svojih resničnih občutkih in o tem, kako se bo zasukalo tvoje življenje.
Če ga imaš seveda še vedno rada. V nasprotnem primeru pa ni kriva njegova odsotnost, ampak si pač zaprla ena vrata.
Res je, ne vem več kako mu dopovedati, da sva v zakonu dva in da sva se oba odločila za otroka za katera je potrebno skrbeti.
Da ne živim svojega življenja bi se težko strinjala,ker ga dobesedno ne morem.
Otroka hodita v vrtec. Potrebno ju je tam odložiti, to delam jaz. Potem ob določeni uri pobrati, to delam jaz. Mož je v službi. Redno delo, dežurstva, urgenca,… Potem pridem domov, gospodinjstvo, ukvarjanje z otroci, dobim klic, da je na poti domov. HURA!!!!!! Pripravim večerjo, otroka vsa vesela pripravita pogrinjek še za očija, jaz se že vidim, kako grem zvečer tečt, life is good…
Kaj sledi? Klic, da mora nujno nazaj v službo, da mora dežurati,ker je premalo zdravnikov. Otrokom razložit kako pomembnov poklic oči opravlja, zakaj ga ni doma, ona gresta žalostna spat, jaz ostanem doma.
Potem zelo podoben dan, uredim varstvo za otroke imam dve karti za kino, veselje do neba, np, zopet se ne izide, zopet je nekaj prišlo vmes.
Kako naj se bojim živeti svoje življenje, če ga sploh nimam? O skupnem dopustu rajši ne bi izgubljala besed, ker smo dva dni skupaj, od tega je polovico časa na telefonu dosegljiv za konzultacije, potem mora kak dan skočit domov…
Še enkrat vprašam, kako naj se bojim živeti svoje življenje, če ga sploh ne živim?
Jaz te pa zelo razumem, predvsem vem kako se počutita otroka. Moja mami je bila Zdravnica. Sicer so bili časi še nekoliko drugačni, ampak bila je mami. Mogoče se še zdaj zato velikokrat počutim, da sem nenako lahko na drugem mestu ali v ozadju. Njena služba se ni končala ob uri, vedno je šla popoldne še na obiske k bolnikom, ali jim je svetovala doma ali so jo klicali po telefonu. Vedno je bil čas, ki bi moral biti naš, na razpolago še vsem drugim. Tukaj ni znala/ zmogla/ hotela/ narediti črte. Kot otrok se navadiš, da si v senci, da so drugi bolj pomembni. Vem, da imaš svoja otroka rada, zato sem ti svojo izkušnjo povedala zato, da se boš lažje vživela v njiju.
Mislim, da če se vidva še imata rada, in da se boš ti počutila bolj samostojno ni nujno, da se ločita. Zagotovi si svoj svet, v katerega ima mož-zdravnik svoboden vstop in izstop, ni pa nujno, da se tebi in otrokom vedno porušijo načrti zaradi njegove odsotnosti. Vedi, da če boš ločena, boš imela otroke vedno in 100% na tvoji odgovornosti, ker tudi ko naj bi jih imel on, in bo prišla neodložljiva zadeva, jih bo pripeljal k tebi. Dokler so otroci še majhni ne boš imela kaj dosti svojega življenja.
Moram priznati da si res zelo uboga, predvsem v duši. Res ne morem drugega reči, kaj pa v času ko otroke odložiš v vrtcu in jih pobereš, kaj ni to tvoj čas, ali tudi ti hodiš v službo? Midva se tudi malo vidiva, oba sva zaposlena, otroci, gospodinjstvo,…. ampak zame je tudi zakon dveh, ne kako bom jaz hodila po svoje, in se ukvarjala s hobiji, mož bi pa v službo hodil. Ne pišeš nič o tem, da bi on imel kaj časa zase, saj menda ne šteješ službo v to?
Mislim da enostavno nisi zrela in da tvoj mož bolj rabi nekoga ki ga bo podpiral, kot nekoga ki bo gledal le nase, in tudi zate bo ločitev boljša pot.
Otrokom boš pa mal težko čez leta razložila, da si hotla le čas za tek in kino in si zato rajši sama.
ali pa tudi ne, kdo ve.
Ga. Zdravnik,
Sem mamica 3 otrok (8,6,2), mož je doma od sobote pa do ponedeljka, za vse sama! Otroke sem, otroke tja, zase imam 2x na teden. Z možem sva povezana kot še nikoli! In vem da bo prišel tudi najin čas (močno upam). Tudi jaz imam slab dan, tudi jaz sem včasih tečna, zadirčna, skratka grozna, ampak naj ti povem da SE VSE DA, kljub temu da sem praktično sama, skrbim za hišo, za gospodinjstvo in otroke sem letos sem kljub temu še diplomirala!!!!! Vse se da samo voljo in moč je treba.
Ceni tisto kar imaš in ne pogleduj za tistim kar nimaš. Ceni drobne trenutke, ne neke velike stvari, kajti tisto maloooo ti da voljo da narediš veliko!!!
Razmisli še malo ali je vredno, organiziraj si tako, da boš tudi ti živela! Hodim 2x na teden na telovadbo in en večer imam za pijačo s puncami (po telovadni). Z možem sva 1x na mesec sama, večerja in ….., tuki naberem moči.
Živim svoje življenje ob delovnikih ko ga ni, ko pride je pomembna samo družina! Oba dava na to zelo veliko! (kariero dela na njegovo pobudo, ni zdravnik je pa vodja, v tem ga podpiram, čeprav se včasih vprašam ZAKAJ?)
Premisli še enkrat, 2x, 100x!!!
imaš ti žal resne probleme z navajanjem na materinsko vlogo. Na čas ko zanemariš vse ostalo in postaneš samo še mati. Tko to je….
Ne moreš pričakovat od očeta svojih otrok, da bo polovično vključen v otroke, če to noče ali ne želi ali pa se ukvarja z drugimi za družino pomembnimi zadevami (beri z zagotavljanjem ekonomske varnosti, če sta tako razdelila “delo”). Otroci nesporno obrnejo vsako vezo na glavo!!!
Ločiš se, če je oče tvojih otrok zasvojen, če te vara, če je nasilen, če ne doprinaša nič k družini (beri ne služi nič denarja),….
V tvojem primeru pa ..kot so pisale že zgoraj – boš prišla z dežja pod kap. Če se ločiš boš imela samo čedalje več dela in mnogo manj časa zase pa najbrž finančne težave….
Soočanje z materinsko vlogo in usklajevanje z ostalimi vlogami pa lahko anrediš sama (ker on ni psihopat in ker je veliko odsoten si pri tem tudi fuuulll svobodna, mar ne?). Zahtevaš od njega denar za gospodinjsko pomočnico npr – če ga nikoli ni in če nosi domov denar (vajlda da zasluži z vsemi številnimi dežurtstvi!!!) naj pač plača žensko, ki ti bo pucala stanovanje in likala perilo. No in to te bo razbremenilo, mar ne? Dobila boš čas za vzgajanje otrok in zase, mar ne? Še več časa zase lahko pridobiš tudi, če si pametna in ostala operativna dela preložiš na babice, če so ti na voljo (ne bodo ti vzele vzgoje, če si dost pametna in jih zasuješ z operativo, ki jo ti potrebuješ, ne pa da jim dovoliš, da one obremenjujejo tebe, kapiši?) Npr. babice in dedki ti lahko vozijo otroke v vrtec in iz vrtca, hodijo nakupovat, kuhajo kosila, pridejo zvečer popazit otroke, ko imaš svojo rekreacijo…
Tvoja fikcija družine in moža je žal samo fikcija! Svet je krut, brez denarja si ne moremo privoščiti lepega žviljenja, za denar pa je treba delat cele dneve (sej nikoli ni bilo drugače, pomisli na zgodovino, kdaj neki pa so imeli ljudje prosti čas in kdaj neki so imeli sploh čas za vzgojo otrok in partnerstvo!!!???) Punca sedaj je čas, da pokažeš svoje sposobnosti – in ženske moramo bit sposobne organizatorke.
Poznam družinico – 2 zdravnika!!! v Lj. s karierami – lih specializirata, 3 otroci, noben še ne hodi v šolo. Ampak ko jih človek gleda skupaj so idealna familija, starša mirna, lepo vzgajata, čudovito izgledata (mimogrede tudi ona po 3h otrocih izgleda kot manekenka :))). Samo življenje sta si pa “organizirala”, da kar gledaš :))) Sedaj po tretjem nista dobila vrtca in sta zato najela varuško, ki vozi še starejšadva v vrtec, pa jim gospodinji (kuha za vse…). Že od prej imata čistilko – 1x tedensko, ki tudi lika…gospa pa res ne bo zgublala živcev z garanjem po stanovanju (ki je majhno. le 3 sobno v 8 štuku bloka), njegovi starši in njen oče jima drugače prevažajo otroke povsod kjer je to treba (prej je njegova mama prišla vsako jutro k njim, vstala otroka in ju peljala v vrtec in ju popoldne tudi prišla iskat), pa jima nakupujejo vso špecerijo (seveda prinesejo tudi vse čefe iz tržnice, ribarnice ipd kamor normalni zaposleni občani nimamo časa hodit!),… Onadva le vzgajata svoje otroke in uživata življenje. Je pa res, da zato ker imata enak poklic ne godrnjata drug na d drugim, ko enega ni doma drugi študira ponoči in obratno in pač izkoristita trenutek kadar se pojavi!
Imam občutek,d a ti bolehaš za kontrolfrikijo. Če bi bila sposobna bi se zorganizirala in bi bila tolk fleksibilna,d a bi znala uživat žviljenje. Kot pa berem zgoraj vidiš v “izkoriščanju” staršev za opravila le nevarnost, da drugi vzgajajo (ja to se res dogaja, če so tudi oni kontrolfriki in potem vzgajajo ti si pa še vedno garaška mula – le na tebi je, da znaš to obrniti sebi v prid! Garanje v gospodinjstvu in pozablajnje nase ni enako zanemarjanju in nevzgajanju otrok. Tvoj zdravnik pa…naj sam zase razmisli kaj v življneju mu je pomembno… če bo reveč časa namenjal karieri pa nič otrokom, bo šele ko bodo odrasli vedel kaj je zamudil. Njegov problem! Če pa ga ne veseli kuhanje, pa pucanje doma, pa prevažanje otrok naj vse to pač lepo plača, če zmore.Pol naj pa uživa v karieri. Če je res takšna ljubezen tvojega žviljenja, ga boš ljubila tudi takšnega kot je in znala uživat z njim. Če mu boš pa najedala…bo pa našel kakšno ljubico in ti bo itak on ušel. Tudi prav. Se boš vsaj zaradi smisla ločila.
Poškušam se vživeti v tvojo kožo in čutim veliko nezadovljstvo in jezo. Upam da bo ta jeza prišla še bolj na površje in te vzpodbudila za pozitivne spremembe. Seveda moraš začeti pri sebi. Za začetek morda tako, da greš sama v kino. Ali pa narediš nekaj za svoje zadovoljstvo: mogoče je to varuška občasno, mogoče…ti sama najbolje veš kaj bi ti ustrezalo. Na ta način boš sama bolj zadovoljna in mogoče do moža prijaznejša.
Morda se boš v takem notranjem počutju lažje pogovorila z možem in mu predvsem povedala kako se počutiš: to ti najbolje veš. Prosi ga da ti prisluhne in nikar ne govori o njem. Govori o tem kako ti je ko si sama, ko ga pogrešaš,ko hrepeniš po njegovi družbi, govori o sebi. Prosi ga naj ti zaupa kako se on počuti. Prosi ga če bi lahko bili več skupaj, če obstaja kaj v njegovi službi, čemur bi se lahko odpovedal.
Situacija v kateri si je priložnost da narediš nekaj novega, da rasteš. To ni lahko in enostavno, je pa priložnost. Kako se boš odločila je popolnoma v tvojih rokah, ampak za začetek poskušaj biti manj odvisna od njegove odsotnosti, odhodov in poskušaj vsak dan nekaj malega narediti za svoje zadovoljstvo. Morda bi to lahko bil prvi korak. Naslednji bodo sledili, vse ob svojem času.
Pričakuj pa da zelo na hitro se take zadeve ne rešujejo. Tudi ločitev morda ni rešitev. Ta naj bo tudi nekje na seznamu možnih variant, ampak prej se verjetno da še kaj narediiti.
Pa srečno.
Pozdravljena zelo utrujena mamica!
Če ga ljubiš in če on ljubi tebe, se nikar ne loči. Ampak, glede na vse povedano se zorganiziraj.
Najemi si gosp. pomočnico in uživaj čas s svojimi otroki in čas, ko pride ON. Ne pa takrat ko pride ON, ne čisti in ne kuhaj, ne se usajati na nered in otroke…… To je izgubljen čas…..
Jasno, če je on zdravnik z gibljivom del. časom in dežurstvi, seveda se morate prilagajati temu. Vendar še ne pomeni, da je tvoj popoldne uničen, če njega ni.
Zakon? Kdo ve, kaj je zakon? Iluzija na papirju, pa sanje filmov, ki jih proizvaja industrija dan na dan……….da je ženska vsa cvetoča ob 3 otrokih. Da se doma vse sveti, da kuha in čisti. Zraven je še manekenka in ima karero………pa kaj še!
Zakon je prej kaj vse drugega. Če drugega ne, je obljuba, ki sta jo dala drug drugemu, pa ne samo v dobrih časih in cvetočih letih……. Tudi takrat, ko ti gre vse narobe, ko si v težavah in bolezni…….. Ja, je to težko in to je vajin preizkus.
Majhni otroci prinesejo majhne skrbi, a vedi, da ko bodo otroci večji, boš z njimi imela večje skrbi.
Pogovori se z njim in se domenita, kako boste delili doma gospodinjska opravila, da ne boš samo snažilka in šofer in ena zmatrana mami. Če ON ne zmore, najemi pomočnico. Danes to ni toliko drago, pa še kakšna gospa, ki bi rada kaj zaslužila, bo dobila delo.
Poleg tega to ne pomeni, da si zato slaba mati, ker ne zmoreš vsega sama!! TO NI TVOJ NEUSPEH.
Ti pa pojdi z otroki na sprehod, preberi jim pravljico, spočij se, da boš vsaj malo boljše volje, ko pride ON…. 🙂
lp,k
A si prebrala, kaj si napisala? Za te tri otroke skrbijo štirje plus starši, ŠEST LJUDI. Za od utrujene mamice otroka pa samo ta utrujena mamica. Šest ljudi, ja, njeni in njegovi starši zraven. Pa celo mislim, da poznam družino, o kateri pišeš. Ali pa gre za podobno družino. Brez njenih in njegovih staršev bi šlo vse v maloro v mesecu, dveh. Je lahko graditi kariero, če ti za vse drugo z vseh strani odnašajo rit.
Jaz sem pa vesela ko preberem da nekateri zmorejo kariero, več otrok in celo odlično sodelovanje s starši in celo s pomislite!!!!!! taščami in tasti, kar je za mnoge znanstvena fantastika. Tako da kapo dol pred takimi razširjenimi družinami, ki se razumejo in se podpirajo.
Me pa moti tako pisanje na forumu, kjer se lahko ljudi prepozna, naprimer po podatku 3 sobno v 8 štuku in podobno…zdi se mi da se da bistvo napisati tudi brez takih podatkov.
Pa še ena stvar je: pogosto imam občutek da imajo ljudje otroke brez da bi prej dobro premislili kaj to prinese. Celo v odnosih kjer med partnerjema že krepko škripa, se “pojavi” še en otrok. Malo nepremišljeno se mi zdi. Pa brez zamere prosim, to je samo moje mnenje.
Draga Veselka :))
Poanta mojega pisanja je bila ravno to, da ljudje lahko uživajo v večplastnosti svojega žviljenja, če le hočejo.
Mimogrede poznam kar nekaj zdravniških družin in večina ima 3-4 otroke :))) In vesela sem zanje, kot tudi za vse ostale velike družine, ki jih poznam, ker so dobro situirane in svojim otrokom mnogo nudijo (ampak spet ne preveč, ker otroci ipak niso razvajeni edinčki in morajo pri taki količini otrok pač počakati in se navaditi socializacije, kar je odlično!), res pa je, da imajo večinoma odličen suport s strani staršev (kar se tudi meni kot tebi Veselka sploh ne zdi slabo; ločiti pa moramo seveda med suportom in kontrolfrikovstvom oz. vtikanjem v življenje mladih družin, ki pa je žal vse prepogosto šport slovenskih starcev; vendar je več kot očitno, da so samozavestni starši vzgojili uspešne otroke in jim še naprej pomagajo v življenju, vendar ne žvijo njihovega žviljenja) Primer je podan iz sorodstva, pa ravno podatek o 8. štuku je zlo nezanesljiv, ker pravzaprav ne vem v katerem štuku stanujejo (nekje med 1 in 12, ker ne vem niti točno koliko je štukov v stolpnici kjer živijo, hehehe! Tko da jih ona zgoraj res ni mogla “spoznat”, pa itak je podobnih družin, kot sem tudi že jaz navedla veliko…
Poanta mojega pisanja tele “prezaposleni mamici”, s katero definitivno sočustvujemm je v tem, da naj začne živet SVOJE življenje in naj neha pričakovat, da bo partner živel po njeni taktirki!!! Ne vem kaj je počela preden sta dobila otroke, saj predvidevam, da je tudi za študij porabil ogromno časa in ni “visel” vse dneve in noči pri njej doma. Kakšen je in kakšni so njegovi nameni je v dolgih letih (skupaj sta iz OŠ!!!) skupne poti vendarle morala sama spoznati, mar ne??? (ali pa se je vdajala nerealnim sanjarejenjem o tem kako bo zdravnikova žena in ni gledala realnega fanta ob sebi, kar tudi ni nič nenavadnega v psihografiji mladih žensk)Torej je definitivno nekaj narobe z njo in njenim pojmovanjem njunega skupnega življenja, ki ga je pristonost dveh otrok nedvoumno postavila na glavo. ONA se mora spremeniti (on se ne bo, gotovo! Itak je iz psihologije jasno,d a drugih ne moremo spreminjat!), spremeniti mora svoj pogled – lahko začne totalno uživat v svoji prezaposlenosti matere (če ji tako paše) ali pa se odloči za ORGANIZACIJO SVOJEGA žviljenja. Zmotilo me je predvsem njeno pisanje, da ji otrok ne bodo “vzgajali” stari starši in da pričakuje od moža, da se bo odpovedal svojemu poklicu, da bo igral njeno družinsko “dramico” (to oboje me navaja na sum, da je ženska kontrolfrikica, ki pa ob 2h ortrocih res ne sfolga več svojega lajfa, kar ji je prej nekako uspevalo). Smo ji pa vsi povedali, bo le mnogo mnogo slabše kot sedaj, od očeta svojih otrok tudi poslej ne bo imela časovno nič, bo pa finančno totalno v riti, ker so preživnine v slo poden od podna. Sedaj ima priložnost, da vsaj za organizacijo svojega živijenja (varuške, gospodinjske pomočnice, ostali servisi…) lahko “izstavi račun” svojemu prezaposlenemu možičku, mar ne?
Odločitev za družino ne pomeni, da morajo pol vsi viseti doma; večinoma pride do močnega povečanja zadolžitev pri starših in poskusov ustrezne delitve del (ki rpesegajo vse prejšnje udobno partnersko in ljubezensko življenje!). Delam v tuji firmi s tujci in vidim kako poteka življenje na zahodu – žena je doma, skrbi za otroke in se nikoli ne pritožuje zakaj moža ni cele dneve doma – jasno je, da on pač služi denar za vse. Je pa res, da je v Sloveniji kot posledica socrealizma vse postavljeno na glavo. Večinoma je vsa skrb na ženskah, moški pa veselo lenuharijo naokoli, se gonijo, niti doma ne delajo, niti denarja ne služijo (ni treba pol napadat tistih redkih priemrkov, ki so vsaj tolk delavni, da delajo kariere in služijo denar – pri teh je ptorebno le poskrbeti, da prispevajo ustrezen delež za razbremenitev matere svojih otok, da ta ni domača sužnja – poleg ponaadi svoje službe….)
Jaz pri avtorici posta v ločitvi trenutno gotovo ne vidim nobene rešitve njenih težav. le še eskalacijo točno teh. Ker se mi zdi, da do moža še vedno veliko čuti, njuna komunikacija je primerna,….in se gotovo lahko mnogo dogovorita in pogovorita.
V neki duhovni knjigi sem prebrala nekaj kar vam kaj dosti ne bo pomagalo ali pa vas bo še bolj razkurilo, vglavnem napisano je bilo v tem smislu da obstajajo poklici oziroma ljudje, ki lahko v službi naredijo mnogo več dobrega za veliko ljudi in da veliko takih ljudi nehote zanemarja družino v smislu ker imajo “višjo” nalogo. Mogoče je v tem kaj resnici, ampak verjamem da želite biti (tudi) vi tista ki bi od njega dobivala čas, pozornost, pomoč. Želim vam da uredite odnos z čimveč potrpljenja. Lepo pozdravljeni..
Vidim,da nihče od vas ni nakazal na to,da pa morda z njegove strani mogoče vseeno obstaja 3 oseba. Zakaj tako mislim. 20 let delam v zdravstvu, najprej v splošni bolnišnici, zdaj pa v specialni ustanovi. Sem administratorka in veliko sodeljujem z zdravniki in sestrami in imam lep pogleda na dogajanje. Roko na srce današnji specialisti (med drugim tudi kirurgi, ki so precej zaposleni) nimajo tako natrpanega urnika kot razlaga gospa! Vsi (razen ko dežurajo) tako kot jaz ob 15.h “letijo” domov!!! Redkokdaj se koga kliče nazaj v službo (mogoče neodložljiv kirurški poseg), nikoli pa še v vseh teh letih nisem videla, da bi kdo prišel s 3-4 tedenskega dopusta. Lahko vam na žalost rečem samo HALO, kje živite! (pa brez zamere).
Vsekakor pa se strinjam z ostalimi,da se morate najprej naučiti živeti sama, tudi za primer ločitve in uživati življenje z otroci! Potem bi pa jaz na veš mestu preverila g. “Dohtarjev”! (kot jim pravimo) URNIK! in potem dokončno ukrepala…..
Močno upam,da se motim in,da se bo za vaju srečno izteklo…,zame se ni, ker je bil G. Policist!
WTF??!!
Da bi mož rabil nekoga, ki ga bo podpiral …? V čem? V tem, da je cele dneve v službi, v tem da si ne vzame časa za ženo, otroke, družino, dopust?! Me zanima če obstaja kje na svetu ženska, ki od svojega partnerja NE pričakuje, da jo bo podpiral, da si bo vzel čas zanjo, za otroke, za družino?
Halo, zakaj pa se ljudje poročimo in skupaj živimo? Menda ne zato, da pač samo smo skupaj, ostalo pa delamo posebej. Partnerja se SKUPAJ odločita, da se bosta poročila. SKUPAJ se odločita za otroke. Kar pomeni, da ne glede na vse, bi morala OBA skrbeti za zakon, otroke, gospodinjstvo, družino.
Koliko žensk je, ki morajo same skrbeti za gospodinjstvo in otroke, ker ima njihov dragi pač pomembno službo ali pomembne hobije. Ali pa je enostavno “moški” in sedi pred tvjem in bere časopis, žena pa vse ostalo dela. Zakaj bi se potem sploh poročili, če naj bi živeli vsak po svoje?
In da bi si on poleg službe vzel še čas zase? Ja, prav, potem ga pa sploh ne bi bilo domov. Mislim, da je razbrati, da mu služba ogromno pomeni, da je že napol njegov hobi. Torej ne rab še drugih hobijev, ki “kradejo” čas družini in ženi.
Nimam sicer nasveta glede ločitve, hotla sem samo podpreti utrujeno mamico v njenem razmišljanju (da je po mojem mnenju prav, kar pričakuje od moža – da je družina na 1. mestu), glede na to, da nekateri pišete o tem, da kao ne zna živet svojega življenja in ne zna bit sama srečna. Če bi hotla bit SAMA, se ne bi poročila.
Pregovor pravi: tako je kričal da sam sebe ni slišal.
Terapevti radi vprašajo na kakšen način se obnašamo in če to rodi sadove, s katerimi smo zadovoljni. Ponavadi je odgovor da jih ne.
Nauk: treba se je začeti obnašati drugače! Kako? Mogoče začneš za začetek sebe tako ceniti da se ti povečaš, velikan pomanjša in mu iz oči v oči, na istem nivoju, precej tišje poveš kaj in kje te “žuli”.
Vse dobro.