Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Odnosi in socialna prva pomoč Ljubezenski nasveti, partnerska intima in nezvestoba Ločitev od žene po 14 letih in dveh otrokih zaradi prevare

Ločitev od žene po 14 letih in dveh otrokih zaradi prevare

Pišem tukaj v upanju, da bom lažje prebolel vse, kar se mi je zgodilo predvsem zadnje 3 mesece (dejansko pa zadnjih 6 let) in je rezultiralo v moji ločitvi od žene. Vsebina bo dolga in se že vnaprej zahvaljujem, ker si boste vzeli čas in prebrali mojo zgodbo.
Z ženo sva bila skupaj 14 let, od tega 7 let poročena. Skupaj imava dve čudoviti hčerkici, stari 7 in skoraj 3 leta.

Z ženo sva bila 7 let izredno srečna, vse dokler se nisva poročila in je žena rodila prvo hčerko. Takrat sem jaz opazil, da je žena povsem drugačna. Razumel sem še pred rojstvom, da se bo marsikaj spremenilo in, da bo otrok na prvem mestu. Jaz sem si neizmerno želel otroka in družino, in sem bil takrat enostavno v nebesih. Kmalu pa te doleti realnost že v smislu skrbi za otroka (bolezni, jokanje ponoči, previjanje, hranjenje itd.), potem še v smislu odnosa do žene, ki praktično ni obstajal, ker se je povsem posvetila hčerki. Jaz sem vse to razumel in pomagal ženi kolikor sem lahko in celo moja mama je prišla pomagati.
Meseci so minevali in žena je živela samo za hčerko, do mene pa je bila povsem hladna in na trenutke celo očitajoča in ponižujoča. Meseci so se spremenili v leta in jeza in zamere do žene so zaradi takšnega odnosa žene do mene, v meni naraščala.
Potem sem tudi jaz postal žaljiv do nje in sva imela nekajkrat celo fizične prepire. Vse to je skozi leta postajalo samo slabše. Vmes sva šla tudi k zakonski svetovalki in psihiatru, ampak ni nič pomagalo.
Jaz sem čeprav sem bil na ženo jezen in totalno nesrečen, vedno izkazoval pozornost in izkoristil vsako priložnost, da jo lahko nekam peljem za obletnico, rojstni dan, 8. marec (na razne koncerte, potovanja, romantične večerje…), ker sem enostavno hrepenel po tem, da sem čimveč z njo. Ona pa je sicer šla z mano, ampak sem vedno občutil neko hladnost, kot da ni prisotna zraven in, da ji je vseeno zame.
Žena je enostavno živela za hčerko, dokler ni dobila službe v nekem privatnem podjetju v Ljubljani. Opazil sem, da se začenja žena spreminjati v smislu tega, da ji postaja služba prva prioriteta. Vmes sva se odločila za drugega otroka, ker sva razmišljala, da bi imela prva hčerka bratca ali sestrico, da ne bo tako osamljena in, da ji bo lažje ter, da bi mogoče drugi otrok pomagal v najinem odnosu.
Ampak že do druge hčerke je bila žena povsem drugačna kot do prve-hladna in odsotna. Živela je namreč le še za službo. Na začetku mi je govorila kaj se dogaja v službi, nato vse manj.
Mene je to motilo in sem ji rekel, da ko pride iz službe ugasne mobitel za službene klice in se posveti nam, ampak me ni hotela preveč poslušati.
Pred letom in pol pa se je zgodilo nekaj, kar je bila dokončna pot v propad. Na računalniku sem urejal pošto in naletel na pošto, ki jo je poslala svoji sestrični in bivšim sošolkam.
Zgrožen sem ugotovil, da jim je pisala o tem kako slab zakon ima, kako grozen da sem do nje itd. Njena sestrična ji je na to celo odgovorila kakšna mora biti do mene, da me bo zdresirala (gospodovalna, hladna itd.) Mene je to šokiralo in prizadelo, da sem jo takoj soočil s tem. Na to se je žena samo zasmejala in rekla, da pretiravam, ker tako vse ženske delijo stvari med sabo.
Jaz na to nisem pristal in sem takoj odvihral iz skupne postelje, kar sem dostikrat naredil, ko sva imela velik prepir.
Pred približno enim letom, ravno pred Novim letom pa je žena naredila nekaj tako groznega, da ji ne bom najbrž nikoli mogel odpustiti. Spet sva imela namreč prepir in me je začela poniževati v intimnih zadevah in sem enostavno izgubil živce in začel razbijati kozarce v kuhinji od čiste nemoči, osamljenosti in občutka ponižanosti. Takrat sem bil sam v kuhinji, nakar je pritekla žena in me začela zmerjati, da sem nor in da bo poklicala policijo. Jaz ji nisem verjel, ker sem bil prepričan, da ne more nihče prijaviti nekoga za tako stvar.
Zmotil sem se, ker je poklicala policijo in rekla, da se boji za svoje življenje in da naj pridejo čimprej. Jaz pa sem takrat stal nasproti nje povsem miren in jo prosil, da mi da slušalko da pojasnim še svojo zgodbo in je enostavno prekinila zvezo.
Epilog zgodbe s policijo je bil na koncu, da sem dobil opomin, ker naj bi žalil ženo, čeprav sem navedel, da je bila žena žaljiva tudi do mene. Takrat je v meni nekaj umrlo, ker je bilo to zame največje ponižanje v življenju, veliko večje od tega, kar sem preživljal od žene leta in leta.
Žena se mi za to ni nikoli opravičila ali pokazala sočutja do mene, ampak mi je na koncu nekajkrat celo rekla, da sem si to zaslužil in še hujše.
Jaz pa sem vedel, da je to začetek konca, ker takšne stvari ne bom mogel nikoli odpustiti.
Nič pa me ni moglo pripraviti na to, kar sem doživel 3 in pol mesece nazaj. Ko smo se vrnili z morja, kjer smo se imeli lepo in smo šli celo na izlet po nacionalnem parku in sem ženo razvajal kot vedno s pozornostjo in nakupovanjem, sva se doma kmalu zatem spet skregala in sem odvihral iz skupne postelje. Takrat se je začela žena do mene obnašati vsak dan bolj sovražno in žaljivo. Govorila mi je grozne žaljivke in ni hotela več niti pospravljati po hiši in likati mojega perila. Skoraj enako grozna je postala do hčera. Bila je nasilna do vseh nas, tako verbalno kot fizično. Ker mi je bilo vse skupaj zelo čudno, sem začel preverjati ženina sporočila na mobitelu in ugotovil, da pošilja ljubezenska sporočila nekemu sodelavcu iz službe.
Sporočila so bila tipa vzburjaš me, bogec moj, sonček moj itd.
Vse to je še bolj vzbujalo moj sum in sem hotel biti siguren. Potem sem en večer slučajno šel mimo njene spalnice, ker sva spala v ločenih, in slišal pritajeni glas kako se hihita in govori opolzko. Šel sem notri in videl, da je žena pokrita z deko in se ob 23h zvečer pogovarja po telefonu in se seksualno vzburja in govori nekomu, da ji pošilja seksi sporočila in kako je poreden itd. V stanju čiste razburjenosti sem odkril deko in žena je skočila na noge in prekinila zvezo. Vprašal sem jo koliko časa me že vara in s kom. Vse je zanikala in jaz sem ji vzel mobitel iz rok in pogledal s kom se je pogovarjala. Videl sem, da piše Primož in odločil sem se, da ga pokličem. Ko sem poklical, se je javil sodelavec iz službe, ki mu je bilo ime čisto drugače (pravega imena ne bom napisal, ker ni vreden tega) in je tudi sam zanikal zvezo z mojo ženo.
Rekel sem mu, da me ima za neumnega in, da je zanimivo, da imata z mojo ženo povsem enako zgodbo, kot da bi se pripravila na vse to.
Po vsem tem sem bil psihično uničen. Odvihral sem iz hiše in šel po mrazu na sprehod da ne naredim kakšne neumnosti. Ko sem se vrnil, nisem mogel cele noči zaspati in še danes ne dojemam v celoti realnosti. Naj povem še, da je bila žena zadnje mesece tako nasilna do otrok, da sem jo moral prijaviti CSD-ju, čeprav sem jo stalno opozarjal in rotil naj bo dobra do otrok. Na koncu sem sprožil ločitev in prav zaradi otrok ekspresno hitro pristal dati ženi vse, kar je potrebovala da je lahko šla s hčerkama živeti v moje prejšnje stanovanje, ki sem ga oddajal.
Tako sem ženi zagotovil vse materialne pogoje, da lahko živi s hčerkama nekje drugje, čeprav ni žena prispevala niti centa v skupno premoženje, katerega večino sem dobil kot dediščino svojih staršev.
Kar pa najbolj boli, da vsak dan bolj ugotavljam kako je žena spletkarila za mojim hrbtom že dolgo časa, ker je govorila vse sorte laži svojim sodelavkam/sodelavcem, šefici, sorodnikom, sosedom itd., da ljudje najbrž mislijo, da sem nek psihopat, čeprav v resnici sploh ne vedo kaj se je zgodilo in kakšna je pravzaprav žena. Ob tem naj povem, da sva si vmes brala elektronsko pošto eden od drugega in sem celo ugotovil, da dela šefici za hrbtom oz. dela proti interesom podjetja, v katerem dela in se prilizuje nekemu šefu, ki je bil pred kratkim medijsko zelo eksponiran. Počutil sem se kot da sem 14 let živel z nekom, ki ga sploh ne poznam-s tujcem.

Zanimivo je tudi sedaj, ko vidim ženo na kratko, ko pridem po hčerki, ko imam določene stike, da je povsem urejena in shujšana, ker v najinem zakonu že dolgo ni bila takšna.
Vse te stvari me bolijo, najbrž zato, ker jo imam kljub vsemu še vedno rad. Vem pa, da nikoli ne moreva več biti skupaj, ker se je zgodilo preveč groznih stvari.

Zdaj pa se sprašujem kako naj grem naprej in izbrišem ženo iz svojega srca in glave. Ali bom lahko še kdaj nekomu tako zaupal? Ali bom kdaj spoznal žensko, ki bo iskrena do mene in bila z mano samo zaradi ljubezni do mene? Ali sploh obstajate takšne ženske, ker sem jaz že obupal.

Hvaležen bom za vsako strpno mnenje, predvsem z ženske strani, ker bi res rad razumel kako one gledajo na vse to. Naj pa že vnaprej povem, da se zavedam, da sem tudi jaz naredil veliko napak kot vsak človek iz krvi in mesa, ampak tega si res nihče ne zasluži in ženo sem imel vedno rad, ji bil zvest do konca in se trudil maksimalno zanjo in za hčerki.

Hvala še enkrat.

“Dobrota je sirota” na žalost je tako……ampak pridejo trenutki,ko se življenje obrne in nam povrne vse dobrote,ki smo jih storili…..pa tudi tistemu nasprotniku se vračajo slabosti.

Držim pesti zate, da ti življenje v prihodnosti postreže z obilico lepih trenutkov.

Lp

Sem dvakrat prebrala tvojo zgodbo, ker sem že mislila, da jo piše moj mož, ampak je konec malce drugačen…
Oprosti, ker bom napisala tako..ampak iz napisanega tako vidim-bere…
Edino kar me je prizadelo je to, ko sem brala, da je žena fizično in psihično nasilna nad otroci. Tu ji ne dam prav, čeprav pa če je to res, zakaj so otroci pri njej?! In seveda kaj je za tebe psihično in fizično nasilje na otroci? Da ne misliš slučajno, da če jim ne kupi vsake stvari ko se v trgovini kdo vrže po tleh od trme, da je to psihično nasilje!
Za vse ostalo se mi kar “koža naježi” ko berem take “revčke”, ki vse dajo in razvajajo svoje žene, ona pa hladna in ne vem še kakšna…. Jaz sem na njeni strani, ker nikjer ne pišeš, koliko si ji pomagal, koliko si ji bil pripravljen prisluhniti, pogovarjati se z njo, kolikokrat si jo ti prizadel, kolikokrat te ni bilo nikjer, ko te je potrebovala, koliko si ti živel za službo in prijatelje, kolikokrat si brez njene prošnje kaj namesto nje postoril, koliko si bil DEC pri hiši (ne mislim na sex, ampak na to, da si znal v določenem momentu trezno razmišljat in bit glava družine), kje ste živeli, slučajo pri tvojih starših…. Vprašaj se ali si res, res, res tako idealen?! res si “kopija” mojega “moža”, ki je totalen egoist in vedno za vse sem jaz kriva, in ko normalen pogovor ne morem z njim vzpostavit, sem raje tiho, on pa ure in ure žali, dela scene (razbija z vrati, išče nože po kuhinji, ker si bo nekaj kao narediu, poslavlja se od otrok ker ga mamica več nima rada…..) in to cele noči, zjutraj pa se vleže zraven mene in želi sex… PSIHOPAT!! In ni ga opravičila da se razbija po hiši. Če je res tako slaba bila, bi jo pustil in bi šla narazen-če že misliš, da si kaj boljši. In po tvojem so sedaj vsi krivi, ona ljubimec in služba in ne vem še kdo, samo ti si idealen, brez napak, vse si ji kupil, pomagal kolikor se da (me zanima koliko je to???).
Njen skok čez plot pa-ni opravičila, ampak jo po eni strani razumem…

nova
Uredništvo priporoča

Pogosti prepiri, tvoje vihranje iz postelje in iz hiše, norenje, razbijanje, bila sta žaljiva in nasilna drug do drugega … No, ti temu praviš, da si zanjo naredil vse in jo nosil po rokah. Jaz pa v vsem skupaj vidim predvsem veliko neuravnovešenosti in nezrelosti na obeh straneh.

Prijavil si jo na CSD zaradi nasilja nad hčerama, vendar živita pri njej? Nič mi ni jasno.
Tisto varanje na koncu je pri vsej zgodbi popolnoma nepomembno, ker je vajin zakon začel razpadati že dolga leta prej.

Predlagam ti strokovno obravnavo TEBE SAMEGA. Težko verjamem, da je žena v tebi zbudila vse slabo, kar si opisal, to je v tebi, to si ti. In takšen – vihrav, neuravnovešen in nasilen – si skrajno neugoden.

še eden revež, pričakoval sem odgovor od ljudi, ki znajo dati trezen in dobronameren odgovor, ne pa lasten izliv, ki nima nobene zveze z mojim primerom. Zato bi rekel, da tisti, ki tako močno potrebujejo pomoč kot ti, ne jemljem kredibilno, da meni svetujejo.

V večje podrobnosti ne bom šel, ampak žena je govorila izredno hude stvari otrokoma in ju večkrat tudi udarila, stresla, vrgla ipd. Kar pa sem jaz slišal zadnje 3 mesece, je bilo grozljivo.
Strinjam se, da je neobičajno, da potem dobi otroka v skrbništvo, ampak smo skupaj s CSD zavzeli stališče, da se bo situacija pomirila, če gredo živeti drugam. Mimogrede, z ženo sva se mnogokrat razhajala glede vzgoje otrok, ampak sem jo kljub temu vedno podprl pred njima tudi, če se nisem strinjal z njo, ker sem stremel k temu, da imava enotno vzgojo in, da otroka upoštevata oba starša.
Mimogrede, živeli smo v moji hiši, ker imam lastno podjetje in sem 14 let materialno v celoti skrbel za ženo in potem še za otroka.
Za prijatelje in službo (razen nekaj let) nisem živel, ampak sem izgubil vse prijatelje in kolege, ker sem se povsem posvetil družini. Aja, in žena je meni grozila z nožem in drugim orodjem, pa razbijala po hiši ipd. pa mi nikoli ni prišlo na kraj pameti, da bi jo prijavil policiji, kot je ona mene za prazen nič. Pomisli kako bi izgledalo življenje, če bi se ob vsakem prepiru prijavljali policiji.

Z ženo sva se včasih ogromno pogovarjala in mi je vse zaupala, tudi glede svojih problematičnih sorodnikov in jaz sem jo vedno poslušal in svetoval. Bolj kot je ona pridobivala družbo v novi službi in dobivala občutek pomembnosti, manj sva se pogovarjala in bolj je bila distancirana od celotne družine. Enostavno nisem mogel priti do nje, čeprav sem jo stalno vabil nekam.

Za mene osebno ni opravičila za varanje, ker lahko človek vedno prej konča razmerje in začne novega. Varanje je bližnjica za nekoga, ki je preveč sebičen in strahopeten, da bi zaživel sam povsem od začetka, ampak si želi predhodno ustvariti novo življenje.

Te dni slišim od prijateljev, kolegov in drugih veliko misli. Zelo redko katera misel mi pomaga, ker je bolečina prevelika. Opažam pa veliko nelogičnosti kot recimo ta, da ženske veste kako druga ženska razmišlja in kakšne znate biti (mnogo bolj zlobne od moških recimo), ampak hkrati vedno zavzamete stran druge ženske, čeprav se vam niti sanja kaj se je res zgodilo.

Moje glavno vprašanje še vedno ostaja ali obstajajo še iskrene in ljubeče ženske, ki ne mislijo samo nase? Koliko vam danes sploh pomeni odnos z moškim in kako ga uvrščate in usklajujete med drugimi odnosi v teh norih časih?

Hvala.

Še en dobronameren nasvet za vse ženske, ker vidim, da ne razumete takšnih moških kot sem jaz – tudi mi potrebujemo ljubezen, pogovore, razumevanje, pozornost in podporo.
Tudi mi smo čustvena bitja, ki potrebujejo pohvalo, nasmeh, objem, poljub in da se nas nekdo spomni ob določenih datumih.

In ni pomembno za kakšnega mačota gre, VSI moški več ali manj to potrebujemo. Dokler boste ženske pričakovale, da to nudimo samo moški, bo vse več takšnih zvez kot je bila moja. Opažam pa koliko je propadlih zakonov in zvez in kako hitro ljudje končajo svoja razmerja in zbežijo v objem nekomu drugemu. Prav tukaj se kaže prava nezrelost in izkušeni ljudje pravijo, da takšni ljudje na koncu vedno ugotovijo, da je po treh letih odnos popolnoma enak kot prejšnji in, da bi bili najbolj srečni, ko bi se potrudili pri prvem odnosu.

Se opravičujem, ampak glede na to, da si pisal na forum, ti lahko podam svoje mnjenje, ki pa očitno ni takšno, ki si ga pričakoval. Mogoče iščeš nekoga, ki ti bo samo kimal in te sprejel kot največjega reveža na svetu. Ne iščeš ti nič drugega kot “naslednjo žrtev”.
Še enkrat si dokazal, da si egoist…nič drugega te ne boli kot samo to, da te je prevarala… Vse ostalo, da sta spala ločeno, da je bila hladan do tebe pa bla,bla…. pa bi “kao potrpel”??
Še enkrat trdim, da si “tipičen” moški, ki dovoli svoji zvezi-zakonu vse, samo skoka čez plot ne! Spala sta ločeno, sedaj te je pa prizadelo, da je imela drugega?? Smešno! Moje edino vprašanje je, zakaj jo nisi zapustil že prej? Prej, ko je bila hladna, ko je napredovala v službi…?? Ne, ti si celo njeno NASILNO vzgojo otrok podpiral. V čem si zdaj “boljši”???

še eden revež, mnenje se lahko poda tudi na kulturen način, brez obtoževanj, lastnega pucanja in nizkih označevanj kot ti počneš. To, kar počneš, zame ni pravi namen forumov.
Sicer pa sam rade volje sprejemam vsako konstruktivno kritiko (zato sem tudi pisal tukaj), obtoževanj (sploh ker me ne poznaš) na takšnem nivoju pač ne.

Jaz sem namreč že napisal, da vem, da sem storil veliko napak in vsak dan ugotavljam še za kakšno novo. Nisem torej človek, ki bi verjel, da sem brez napak ali da nisem sokriv za nastalo situacijo, ampak si želim razumeti kako sem jaz prispeval k temu, da se lahko naučim za v bodoče.
Z ženo sva spala ločeno, ko sva imela večje prepire, ne stalno. In zdaj vidim, da je bilo to z moje strani nezrelo, kot še marsikatera druga stvar. Žene pa nisem zapustil, ker sem jo imel ves čas rad in nisem tako sebičen in strahopeten, da bom ob prvi večji težavi ali krizi v zakonu zbežal in šel živeti k drugi ženski recimo. Sploh pa zame druge ženske niso obstajale, ker mi je bila žena z družino najpomembnejša in sem se odpovedal vsemu zanje.

In ne bereš pozorno, ker sem napisal, da je bila žena predvsem zadnje 3 mesece nasilna do otrok in jaz sem ukrepal tako, da sem jo prijavil CSD-ju po predhodnih neštetih opozorilih in poskusih, da se pogovoriva. Poleg tega sem ženi zagotovil stanovanje na drugi lokaciji, da se prepiri čimprej prenehajo. Kaj naj bi po tvoje še storil?

Ne jemlji si tega tako k srcu kar drugi rečejo vitruvian. Vsak lahko poda svoje mnenje in tudi če ni ravno pogodu poslušalca. Tukaj pokaži razum.
Verjetno si jo le malo preveč razvajal in v sebi se je počutila manjvredna. Kako si ti svojo nadvlado zaradi moči nad njo kontroliral pa ne morem soditi ker ne vem. Verjetno si že mislil jaz toliko naredim in si hotel nekaj v zameno.
Žal sta se izgubila res nekje že davno, le opazil nisi.
Poskrbi za otroke da bosta vedela da ju imata oba starša še vedno rada in že si korak do razumnosti. Vsak človek je poseben in ni za obtoževati. Ljudje smo različni.
Žal je tako.

Lp

@ še eden revež…:S
Meni je zanimivo predvsem to, da pri določenih ženskah ne obstaja nek mehanizem samopreverjanja in kontrole obnašanja.

Še prehitro postanete maščevalne, žaljive in napadalne, če ni tako kot bi ve želele. Kot bi človek gledal 5 letnega otroka, ko mu ne daš igračke, ki bi jo rad mel. Jaz, jaz, jaz, jaz, jaz in mogoče še kaj se tem ženskam podi v mislih… Zanimivo je to, da pridno stokajo drugim in te črnijo v njihovih očeh.

Ideja, da se vsi zakoni avtomatično prekinejo po 5 letih z možnostjo podaljšanja bi bila zanimiva novost in delna rešitev dosti problemov. Seveda v primeru ločitve vsak obrži svoje in se socializem deljenja “skupnega” premoženja takoj ukine.

@ vitruvian22
Preden boš lahko ljubil žensko boš moral pri sebi razčistiti kdo si, kaj hočeš in ostalo. Ceni najprej samega sebe, da boš sploh vedel kaj pomeni ceniti nekoga. Na koncu, ko boš vse pogruntal, pa še tukaj napiši kako pa kaj, da bo še nam kaj jasno.

menepani, jaz vem, da nimam razčiščenih emocionalnih stvari pri sebi in, da sem mnogokrat odreagiral napačno prav zaradi tega.

Vse, kar sem od žene pričakoval je izkazovanje ljubezni in zvestoba. Ker tega nisem dobil, sem postal kot otrok, to zdaj vidim. Poleg tega sem v procesu zakonskega in družinskega življenja izgubil svojo identiteto in to me danes najbolj muči.

Muči pa me tudi to, da sem v najhujši krizi in, ko se počutim, da sem izgubil čisto vse, povsem sam. Saj imam prijatelje in kolege, pa sorodnike, ampak razen na redke trenutke mi to ne nudi tolažbe. Res močno čutim, da rabim ob sebi nekoga, čeprav vem, da bi bilo zdaj to zame slabo.

Žena je šla mirno naprej, skoraj kot da se ne bi nič zgodilo, jaz pa sem ostal sam v veliki hiši.
Trenutno pa si najbolj želim službo, ki bi me čim bolj zaposlila, da ne mislim na vse to in, da spoznam novo družbo. Podjetje, ki ga imam je namreč samozadostno in sem veliko časa doma in to me tudi muči.

Če ima kdo kakšen koristen nasvet kako najti službo v teh časih, bom hvaležen.
Hvala tudi tistim, ki ste me skritizirali, ker sem tudi tam našel zrno resnice in ogledalo zase.

te vidim kot je opisala že metulka. Ti doma nisi bil moški, ki je opora svoji ženi v hudem, temveč rabelj – kolerik, ki vzkipljiva za vasko malenkost. Kot večina moških blazno gledaš na materialne stvari, ki si jih “nudil” ženi (pogosto zaznam iz pogovorov s prevaranimi moškimi…).

Osebno menim,d a ženino obnašanje izraža le njeno utesnjenost in nemoč zaradi tvojega odnosa do nje – reakcija na tvoje obnašanje, ki pa ga do poroke ni bilo, ker sta bila sama, samo vidva. Kot berem si ljubosumen tudi na prvo hčerko. Verjamem,d a žena sedaj izgleda odlično, ko se je znebila tvojega psihičnega maltretiranja in pridobila čas za posvečanje sami sebi (kadar imata hčerki stike stabo) lahko sijajno poskrbi zase. Mislim, da bo v bodoče izgledala še boljše in srčno ji želim,d a bo dobila dobrega moškega. Upam, da bo iz te izkušnje potegnila to, da bo spremenila svoj način izbire. Tebi pa svetujem,d a se poglobiš vase in začneš delat na sebi, najbolj uspešno bo s kakovostnim terapevtom ali skupino za samopomoč -v eš res pomaga in ti omogoči, da v drugo izbereš boljše :)))

tudi jazz, ne vem od kod ocene, da sem kolerik in, da ženi nisem bil opora.
Žena je bila do pred štirimi leti ves čas doma, jaz pa v službi in sem tam doživljal res težke trenutke.
Da sem bil jaz ljubosumen na otroka je nekaj, kar je tudi sama izjavila, ampak bolj daleč od resnice ne bi moglo biti, ker sem si sam najbolj želel otroka, hčerko čuval, ko je bila bolna, jo uvajal v vrtec in se ogromno ukvarjal z njo in skrbel zanjo.
Res pa je, da sem hotel imeti poleg otroka še ženo, s katero bova imal kdaj tudi čas samo za naju. Tega pa je bilo na pretek, ker je moja mama stalno pomagala pri otrokih. Ampak ženi enostavno ni bilo do tega, da bi se posvetila najinemu odnosu, ker ga je najbrž videla kot samoumevnega.
Jaz pa že delam na sebi že samo, ko berem te komentarje in preko zaupanja mojih čustev. 😉

Žal mi je, da nekateri spregledate dejstvo, da imam jaz ženo še vedno rad, sprejemam svojo odgovornost za nastalo situacijo in delam na sebi. Ali to nič ne šteje?

Poglej – pri meni je podobna situacija..12 let poznanstva, 8 let zakona in otroka stara 7 let in 3 leta, uradno še nisva ločena, živiva narazen leto in pol. Mož si je našel drugo – 10 let mlajšo, pričauje že otroka z njo. Ni bil osicer nobenega fizičnega nasilja, občasni kregi in preobremenjenost…Za nov začetek mislim, da moraš odpustiti sebi in njemu! Priznati svoje napake – tudi! Ampak jaz sem še vedno prepričana, da njegov odnos do mene ne bi bil tako hladen, ne bi tako provociral in iskal napake, če ne bi tam nekje že bila druga! Če je ne bi bilo bi “tudi če enemu dvigne pokrov” iskala rešitev, se pogovorila. In mislim, da je bilo tako tudi pri tvoji ženi – ok. ni vse štimalo – ampak, ko imaš “na lagerju še nekoga” si bolj hladen, bolj samozavesten v smislu “kaj mi pa moreš”.

In njegov odnos do mene, otrok, cele družine se je spremenil ko se je začela razvijat simpatija s tanovo. In tukaj smo si zgleda enaki – možki in ženske – marsikaj potrpimo in ne naredimo odločilnega koraka, ker se bojimo osamljenosti. Ta korak smo pripravljeni narediti šele “ko imamo že nekaj drugega v igri”.

Prevara pa zelo boli. Mene ni prizadelo, da sem 8 let garala na njegovi kmetiji in hodila ob petih zjutraj na njivo in se mi na koncu ne da 10 let tožarit za premoženje, ni me prizadelo, da me je tanova ovadila na policijo, da sem jo zmerjala s “kurbo” čeprav jo tistega dne tudi pogledala nisem in z njo nisem spregovorila besede, niso me prizadele njegove laži kaj naj bi vse govorila čez njegove sorodnike…prizadela me je prevara! Ker je zvestoba najvišja vrednota veze, zakona in zato tisti, ki smo prevarani rabimo nekaj let da se poberemo.

@ vitruvian22
Mojster, umiri se malo, preveč razmišljaš. Približno te razumem, ker sem tudi sam doživel podobno, le brez otrok.

Sam bi na tvojem mestu odšel na dopust za kak mesec. Seveda bi šel kam v tujino, nekam daleč. Ko sem se sam ločil sem si naslednji mesec kupil darilce, nekaj na dveh kolesih.

Ti pa povem, da je iskanje ženske v tej fazi največja napaka. Tudi sam sem kmalu dobil prijateljico in povem ti, da takrat nisem najbolje izbiral. Če si boš sedaj iskal žensko je velika možnost, da najdeš eno, ki te bo še bolj prizadela.

Odpočij si, zberi svoje misli in postavi se na noge – lahko traja nekaj let. Naj se ti ne mudi. Ko boš ok se bo že našla kakšna ženska, ki te bo imela rada. Do takrat se pa izogibaj vseh žensk, ki te imajo rade in nimajo urejeno življenje, so brez delovnih navad in nimajo urejenega doma. Take pusti drugim, ker verjemi, da jih ne rabiš.

Še posebej se izogibaj ženskam kot je tudi “jazz”, ker verjemi, da ne rabiš take ženske v svojem življenju. Niti ji ne razlagaj stvari, ker ni sposobna razumeti.

Dejstvo, da imaš ženo še vedno rad, je samo dejstvo in ti tukaj nič ne pomaga.

Delaš na sebi, ko bereš komentarje? To bo premalo. Ti se na stresno situacijo odzivaš z viharjenjem in razbijanjem kozarcev! A je to reakcija uravnovešenega, zrelega človeka? Prepir je strastna izmenjava mnenj, ne pa laufanje naokrog, kričanje in razbijanje. Se v primeru nesoglasij sploh znaš pametno pogovorit? Ali pa med glasnim kričanjem raje odvihraš iz hiše in mimogrede še koga ali kaj brcneš ali razbiješ? Neprimernega soočanja s konflikti se ne boš rešil s prebiranjem forumov, sploh ker sprejemaš samo mnenja, ki te božajo po dlaki.
Ja, si ubožček, ampak predvsem zato, ker se ne znaš soočati z izzivi zakonskega in družinskega življenja. Tvoje reakcije so ostale na ravni predšolskega otroka. In ko vzgajamo otroke, nam take reakcije niso všeč, jih skušamo spremeniti.

metulka, zelo rada posplošuješ in enoznačno postavljaš ocene. Življenje pa je dosti bolj kompleksno od tega.
Jaz nisem nikjer napisal, da vedno tako vihravo odreagiram in, da delam na sebi samo s prebiranjem komentarjem. Ti mi s tem polagaš besede v usta, tako rečeno.
Znam se zelo dobro pogovarjati in konstruktivno reševati težave, ampak v mojem primeru se je nabralo toliko stvari, da se enostavno nisem zmogel več spopadati z njimi.

Ker tako enoznačno postavljaš ocene, si najbrž spregledala, kjer sem napisal, da je bila žena nasilna do mene in do otrok in, da se enostavno ni želela pogovarjati z mano. Naj dodam, da je bila za kričanje v hiši zadolžena žena, ne jaz. Jaz sem v 14 letih samo enkrat razbil kozarce in nikoli kaj drugega, ker sem enostavno psihično “počil”. Pri ženi pa je bilo razbijanje po hiši tedenska aktivnost.

Tisti, ki tako radi enoznačno napadate, vem, da je tudi vam takšna tema terapija, ker tudi sami najbrž nimate urejenih odnosov. In s tem je moj namen dvojno dosežen.

Potem sem tudi jaz postal žaljiv do nje in sva imela nekajkrat celo fizične prepire

Jaz na to nisem pristal in sem takoj odvihral iz skupne postelje, kar sem dostikrat naredil, ko sva imela velik prepir.

Spet sva imela namreč prepir in me je začela poniževati v intimnih zadevah in sem enostavno izgubil živce in začel razbijati kozarce v kuhinji od čiste nemoči, osamljenosti in občutka ponižanosti.

sva se doma kmalu zatem spet skregala in sem odvihral iz skupne postelje.

V stanju čiste razburjenosti sem odkril deko in žena je skočila na noge in prekinila zvezo

Odvihral sem iz hiše in šel po mrazu na sprehod da ne naredim kakšne neumnosti.

Vedno ne reagiraš burno, dostikrat pa, kar si napisal tudi sam – in takrat odvihraš, noriš. Kolikokrat si odvihral v sedmih letih? Kolikokrat sta bila v sedmih letih drug do drugega psihično in fizično nasilna? Kolikokrat si se tako razburil, da se nisi imel več pod nadzorom?

Odrasel človek si takšnih odzivov enostavno ne sme privoščiti.

Pa še to – tukaj “obravnavamo” tebe, ne tvoje žene. Če napišemo, kaj ona dela narobe, to ne pomaga niti njej (ker verjetno ne bere tega foruma), niti tebi, ker ti namesto nje ne moreš začeti ravnati pravilno.
Pa še to: v prvem odgovoru sem ti napisala, da sta oba neuravnovešena in nezrela.

Če še tako pihaš in se trudiš, nisi bil nek zgled moža, partnerja, zrele osebe, na katero se človek lahko zanese. Ne glede na to, kaj je počela žena, si ti še vedno samostojen človek – če pa si zaradi njenih dejanj zapadel v početje, ki sicer ni značilno zate, si pa očitno čisto preveč dojemljiv za tuje vplive. Kar je zelo nevarno. Osebno ne verjamem, da človek tako ravna pod tujim vplivom ali zaradi hudega pritiska, ampak sem prepričana, da to nosi v sebi. Mene ne more nihče sprovocirat, da bi postala fizično nasilna. Tebe je pa žena pripravila do tega.
Ja, ljubezen … Ljudje ljubimo dobro hrano in kapljico, pa nam zdravnik reče, da nam škodi in bomo umrli zaradi te ljubezni. Ti bi ljubil naprej in dočakal prerano smrt. Marsikdo bi se pa tej svoji ljubezni v lastno dobro raje odpovedal. Če razumeš, kaj hočem povedati. Ljubezen niti slučajno ni dovolj za dober zakon in prav tako ni razlog za vztrajanje v zanič zakonu. Včasih ljubiš, pa moraš vseeno it. In to je bilo popolnoma v tvojih rokah. Tvoja odločitev. Ljubezen je samo izgovor.

Moji privat odnosi so pa urejeni, ne skrbet zame. So pa bili v razsulu, ravno zato pa vem, kar vem.

Menim da dober in kvaliteten zakon ni darilo, ki je namenjeno vsakemu. Včasih pride do kolizije interesov, mnenj, želja, situacij ko vsaka stran skuša nekako reševati potapljajočo barko, pa bolj ko rešuješ, bolj tone. Obdobje pred zakonom naj bi bilo tisto, ko se partnerja spoznavata, Razumsko, čustveno in duševno. Presojata in primerjata svoja vrednostna sistema.

Čez palec bi rekla, da se vsi problemi, ki si jih naštel, niso pojavili čez noč, oziroma z rojstvom otroka, zadeve že prej niso bile razjasnjene. potiskala sta jih pod preprogo, Tiščala glavo v pesek in iskala instant rešitve za površinsko glajenje malih zarezic, rana in prepad, ki je nastajal med vama, pa je bil vsak dan globlji.
Vedno sta dva prizadeta, tudi žena je vložila svojih 14 let, tudi ona je verjetno neštetokrat računala in upala, da se bodo stvari izboljšale. Tu ni žrtev in zmagovalcev, so samo različni karakterji in različne reakcije na stisko, prevara je bila njen zasilni izhod. Hočeš,nočeš, vsi smo egoisti in ko zares zagusti vsak rešuje samega sebe. Zakaj ni končala zakona, ki je obstajal glede na napisano, le še na papirju, verjetno ve samo ona. zaradi dveh otrok, ki jih imata in ki so v tej situaciji najmanj krivi.

Poskusi razumeti tudi njeno plat, sedaj ni čas za užaljenost. Če potrebuješ začasen odmik od situacije, dejansko, če delo dopušča odputuj za kak mesec, da zbistriš glavo in srce. pusti jezi, zameram prosto pot, vzemi si čas da izraziš te občutke in jih odvržeš in na koncu odpustiš. Njej in sebi.

Predvsem pa ne hiti z novo zvezo, pa če boš nekaj časa “na suhem”, verjemi ne bo te pobralo. karkoli bi sedaj zaštartal, bi bilo le mašilo in nekako nepravično do človeka, ki bi ga potegnil v to. Prežvečiti, predelati, pregristi se moraš skozi te občutke. Sam. Ugotoviti, kje so bile napake, kaj je bilo fino, kaj si želiš. Sam. Ne ustvarjaj novih dramatičnih zgodb, če še stare prtljage ne zmoreš prenašati.

In ja, niso za vedno odpovedali Božiča, sonce vsak dan posije, v zaporu pa tudi nisi. Ljubezni je v univerzumu menda dovolj za vse. Tudi žensk, ljubečih, zvestih, čustvenih, pozornih….je veliko, ob vsej kalvariji nekompatibilnosti, ki si jo dal čez s svojo bivšo, menda “bolj primerne” ne bo tako težko trofniti.
Vse dobro!:)

metulka, ali si do vseh tako pikolovska in neživljenjska?
Jaz vem, da si odrasel človek marsičesa ne bi smel privoščiti, ampak vsi smo krvavi pod kožo in delamo napake. Ja, tudi jaz in ti in ostali odrasli jih delajo vsak dan.
Bistvo je, da ne moraliziramo tukaj, ampak se učimo in pomagamo med sabo. Temelj za to pa je odkrita komunikacija, kar vidim, da je danes večini ljudje neznano.

Prav zaradi zapikovanja v dele, ki ti ustrezajo, spregledaš, da sem napisal, da sva bila z ženo, tedaj punco, 7 let izredno srečna in sva imela enake vrednote in enake želje glede družine in ostalega. Kako bi jaz nosil ne vem kaj v sebi, če sva se 7 let super razumela? Ne razumem tega.

In ne želi si, da te nekdo začne sistematično provocirati, ker boš spoznala, da se ne poznaš prav dobro. Ker nihče izmed nas ne ve sigurno kako bo odreagiral v določeni stresni situaciji. Lahko le ugibaš, ampak vedeti ne moreš. Sam verjamem, da smo ljudje zmožni tako ogromno dobrega, kot tudi ogromno slabega. Tako je recimo vsak zmožen tudi ubijati v določeni situaciji.

Po vsem tem ugotovim, da je najtežje poznati samega sebe, ker prej vidimo vse ostale.
In jaz bi tokrat res rad videl sebe v celoti (dobre in slabe strani), zato razgaljam svojo zgodbo.

Ljubezen do žene še vedno čutim, ampak sam sem tudi vedno govoril, da to ni dovolj za zakon in družino. Meni je dovolj životarjenja in želim končno zaživeti.

p.s. alisca, kako resnično. Kriva sva oba in jaz to vem. Hvala za lepe želje!

New Report

Close