Najdi forum

Pozdravljeni
Z možem se nikakor ne moreva dogovoriti glede skrbništva glede sina ki ima 8 let.Želi deljeno skrbništvo in popoln nadzor nad mojo vzgojo .Naj omenim da imam precej bolj situirano življenje od njega kar se tiče delovnega časa in vikendov, ne vem kako si to predstavlja.Kaj menite ali bi lahko dosegel na CSD- ju deljeno skrbništvo ali ne? naj omenim da sem mu predlagala da lahko sina vidi kadarkoli in naj on najprej pove katere dni bi njemu odgovarjalo da ga vidi v tednu oz. kateri vikend naj bi bil z njim.Sina mu ne branim in vem da sta zelo navezana eden na drugega ampak madonca ali ima lahko sine dva doma in kako to izgleda ????Ne predstavljam si.Prosim za vaše cenjeno mnenje saj mi je v interesu da za sina kar se da najbolje poskrbim .

No ja, ne razumem kaj je narobe v tem, da ima otrok dva doma. Itak, da ju ima, ker z njegovim očetom ne živita več skupaj. Po mojem študiju tuje prakse je skupno skrbništvo najbolj fer do otroka in mu omogoča najboljše možnosti za nadaljni razvoj. Seveda pa to doseči ni ravno lahko, vendar je kakršenkoli drug model skrbništva nad otroci po ločitvi statistično gledano slabši za otroka.

Skrbništvo bo v končni fazi določilo sodišče, vendar ne vem kako boš zagovarjala dejstvo, da tovrstno skrbništvo za vajinega otroka ne bi bilo primerno, če ga je oče pripravljen prevzeti (če se z otrokom seveda res on ukvarja in ga ne misli zaradi maščevanja in poskusa eliminacije tebe iz otrokovega žviljenja pač prepustiti ljubici, sestri, materi ali komurkoli drugemu). Takoalitako sin od 7 leta dalje bolj kot mamo potrebuje očeta, seveda očeta v pravem pomenu besede (kakršnih je pa zelo malo…). Pri tovrstnem skrbništvu se dostkrat najbolje obnesejo delitve teden-teden, ob pogojih, da so bivališča staršev blizu. Možno pa je deljeno skrbništvo in popolnoma lastna ureditev stikov kot bi ustrezala otroku, tebi in bivšemu, vendar se bo v tem primeru potrebno dobro dogovoriti (CSDji in sodišča včasih celo odlične dogovore, ki bi bili v dobro vseh vpletenih stronirajo in ne vem kakšnih bedastih razlogov…). Če trdiš, da imaš bolj urejeno (ne vem kaj pomeni situirano, ker to jaz razujmem materialno) in lažje poskrbiš za šolanje in ostale dejavnosti otroka je tudi možno skupno skrbništvo in je potem delež očetovega preživljanja časa z otrkom pač manjši in potem seveda mora tudi kaj plačat za otrokovo žviljenje (pri enem mojem prijatleju je bil uradni dogovor 5-9 dni s tem, da se vsi ostali stroški (obleke, šolanje, šport, dejavnosti..) delijo čisto 50-50 po nabavljenih zadevah, počitnice pa vsak plača takrat ko so otroci z njim), spet drug primer očeta, ki financira vse otrokovo življenje, za otroka med tednom skrbi mamica, vsak vikend pa sine preživi z očetom, pa najstnik v skupnem skrbništvu, ki je živel pri očetu, ki se je tudi obvezal za 100% finančno skrb za otroka in je mama zanj skrbela kadarkoli se je fantu pač zazdelo, da pride k mami (al pa da tja svojo punco pripelje :)), al pa da je pri očetu npr vsako popoldne do večera, pri tebi pa spi ali pa obratno…, ni pravila, vse je odvisno od zmožnosti dogovarjanja in resnične volje za ureditev razmer, ki bodo najbolj v korist in veselje tega otroka (no vsi otroci si sicer želijo starša skupaj ampak vsaj potem naslednja najbolj idealna varianta zanje)… Si pa predstavljam, da so vajini odnosi zelo konfliktni (če ne veš kako si on to predstavlja in meniš, da se boste na CSDju o tem dogovarjali), kar je tudi običajno ob razvezah, tako da bo dogovor, ki bo otroku v korist in veselje najbrž težko doseči. Dejstvo pa je, da noben od vaju ne bi smel imeti “nadzora” nad vzgojo drugega, saj se vendar ločujeta. To pa je možno le ob zaupanju, da je vzgoja pri obeh vsaj kolikortoliko komplementarna oz. si vsaj ni v konfliktu. Vsak, če si oba res prizadevata za dobro otroka in otrok ni sredstvo manipulacije med vama (kar otroci žal vsepremnogokrat so, žal, žal, žal), mora pač v svojem času z otrokom opraviti svoj del vzgoje, mati svojega, oče pa svojega. Vendar…še idelanih družin je malo, idealnih bovših družin pa verjetno še manj….obstajajo pa – le tam, kjer bivša zakonca resnično vodi volja, da za sovje otroke poskrbita po najboljših močeh.

Po zdravi kmečki pameti menim, da “skupno skrbništvo” ni najboljša rešitev, ker otrok ne ve kje sploh je in kam spada. Za človeka je pomembno, da ima svoj dom – in dom je samo eden.
Lepo vas prosim – kaj pa če bivša partnerja ne živita v istem kraju. Jaz sem se odselila 40 km stran in hvala bogu da nimam teh problemov. To vlačenje otrok med vikendi in en dan popoldan sem in tja je že preveč, da pa da so “selitve narodov” vsak teden. Otrok je čist razdvojen – en teden veljajo ena pravila, drugi teden druga. In potem ima otrok dvoja oblačila, dvojne igrače…ne vem no. Men je to mal mimo.

nova
Uredništvo priporoča

To pa res ni zdrava kmečka pamet, to kar pišeš je egoizem.
Dejstvo, da sta starša ločena avtomatsko pomeni, da ima otrok dva doma, enega pri materi in drugega pri očetu. Spada v oba domova in se ne sprašuje kam spada-to se sprašuješ ti in tebi podobno misleči.Seveda veljajo neka splošna skupna pravila pri materi in očetu, če jih nista sposobna vzpostavit je krivda na starših in ne otrokih.
Skupno skrbništvo je najboljša možna oblika skrbništva za otroka,ki pa so jo na žalost zmožni le redki starši.

Katarina Bina…tole so pa flance:)

Čudim se ženskam, ki pravijo, da skupno skrbništvo pomeni, da ima otrok 2 doma – ITAK ju ima, saj oče in mama ne živita več skupaj….Mislim,pa, da je velikokrat tu finančno vprašanje, ker ni preživnine a se stroški delijo na pol…?!
Jaz in moj bivši imava skupno skrbništvo, pa nima on otrok pol časa…(teden-teden), ampak imava tako kot večina, pri stroških si deliva na pol (obračun konec meseca:):), in vse ostalo po dogovoru, ko ima kdo čas…enako je pri govorilnih, roditeljskih…bla, bla….skratka se ne obremenjujeva s tem ,kje je otorkom dom, ampak poskušava, da je otrokom pri obeh lepo in da si ne skačeva v lase in ne mečeva polen pod noge…:) Tako, če bi bilo malo več tega, bi tudi otroci malo manj travmirali….in bi si jih mame malo manj prilaščale, kar s tem skrbništvom dejansko naredijo…

Bravo Najina ljubezen, tole je krasna praktična izkušnja. Ob ločitvi otrok dobi dva doma in to je fakt, tega se ne da spremeniti. In večina otrok s tem nima nikakršnih problemov, če sta starša kolikortoliko normalna (t.j. da ne manipulirata ali zlorabljata otrok jasno!) se otroci tudi z lahkoto privajajo na dva različna sistema vzgoje in življenja. Še celo koristi jim, saj postanejo bolj prilagodljivi, dostikrat bolj samostojni in bolje orpemljeni za življenske izzive. Je pa seveda pri takem ali kakršnemkoli drugem skrbništvu potrebna neizključljivost posameznih vzgoj in kolikortoliko visoka stopnja starševske odgovornosti (naloge, higiena, vzgoja, …) pri obeh starših. Iz ameriških statistik velja, da je to edina oblika skrbništva, kjer otroci ne občutijo negativnih posledic ločitve staršev, ki se drugače izražajo na višjih stopnjah kriminalitete, drog, najstniških nosečnosti, prezgodnji seksualnosti, slabšem uspehu v šoli, doseganju nižje stopnje izobrazvbe in podobnih kazalnikov kot pri njihovih vrstnikih, ki so rasli v dvostarševskih družinah.

Katarina bina pe vprašanje zate – pišeš, da si se ti odselila (vzroki sploh niso pomembni!) in stroka bi gotovo priporočala, da otroci ostanejo v znanem okolju – je definitivno boljše, da ob ločitvi niso prikrajšani še za okolje in svoje prijatelje! Ne vem sicer ali je ex ostal tam kjer ste bili prej in ali ima sploh kakšen interes za ukvarjanje z otroci (morda se ti zato zdijo selitve za vikend tolk naporne??? al maš sam ti težave s tem??), vendar bi z lahkoto on dobil skrbništvo, če bi se potegoval zanj, ker bi s tem omogočil otrokom, da ostanjo v svojem domu, mar ne? Res ne vem kako bi takle razplet tvojega ločevanja vplival nate, če imaš problem že z vikend selitvami. In se strinjam z Gideonom, da iz tebe veje čisti egoizem. Skupno skrbništvo bi pravzaprav moralo biti uzakonjeno, ker bi mogoče le tako “prisilili” neodgovorne očete, da prevzamejo svoj del odgovornosti in skrbi za otroke, pa bi bil ves kreg okoli preživnin in stikov nesmiseln….

Okrog sebe imam nekaj ločenih, pri katerih se deljeno skrbništvo ni obneslo. Eni so pa čez nekaj časa bivanje v enem domu z enega tedna podaljšali na dva, ker je bilo preveč premikanja sem in tja. Tudi jaz sem iz ločene družine in mi je bilo fino, da sem bila pri mami res doma, k očetu sem pa hodila na obisk, tudi čez noč seveda, tudi kakšen vikend, počitnice….

Najvažnejši je pa seveda odnos med staršema.

Saj skupno skrbništvo verjetno ne pomeni ravno pol-pol, ampak skupno sprotno dogovarjanje in upoštevanje želje otrok, kolikor je mogoče? Tako to vidiva midva, ki se zdaj odločava za skupno skrbništvo. Otroci bojo več pri meni, ne vidim pa potrebe, da bi zaradi tega morali biti tudi uradno “bolj moji”.

Dragi Giedon

Otroci naj bi sprejeli dva doma in je to normalno! Pa se postavi v njihovo kožo…zakaj pa ti ne bi imel dva doma???? Recimo, da starša kupita stanovanje kjer živijo otroci…starša pa naj se vsak teden menjata…zakaj pa se to nikol ne zgodi??? Otroci se pa morjo vsega navadit…to je samo izgovor da starši nimajo slabe vesti, ker so si našli nove partnerje…

To večinoma ni možno zaradi ekonomske šibkosti večine ločujočih se prebivalcev Slovenije (v Ameriki in Zahodni evropi beremo, da tudi to tako lahko funkcionira). Iz tvojega zapisa pa lahko razberem frustracijo zaradi zapuščenosti, ker si je tvoj bivši očino našel novo partnerko.

Se pa strinjam,d a je v Sloveniji mnogo premalo odgovornosti tako do partnerstva posebej pa do otrok – tako ekonomske kot fizične (je pa res, da nas država dela neodgovorne – imamo zastonj zdravstvo, pa šolstvo, pa odpravnine ob izgubi službe, pa.,.,. torej vse kar dobimo lahko zapravimo…… ker so nam že tako ali tako odtrgali denar, ki ga zalsužimo). Če bi morali postati oblj odgovorni na mnogih področjih potem odgovornost do partnerja in otrok najbrž ne bi bila več vprašanje. Bilo bi jasno, da je prioriteta, da otroke do 20tega (ne dlje, hehehe) leta vzdržujemo in vzgajamo v samostojne in odgovorne osebe, ki se bodo po tem lahko same preživele. Vsak bi imel le toliko otrok kot jih lahko vzdržuje, partnerstvo pa bi bilo zelo ločeno od tega in oblike partnerstva tudi. Če bi bili bolj samostojni mnorda ne bi rabili novega partnerja, ki bi živel z nami v enem stanovanju, saj ne bi bili zasvojeni z odnosi, Novo partnerstvo brez pletenja gnezda z novimi otroci, ki jih očitno ne zmoremo preživet, bi moralo funkcionirat paralelno s skrbjo za obstoječe otroke, ki bi predstavljali prioriteto. Skupno gnezdo bi bilo najbrž možno šele ko bi ta skrb izvenela….

Odgovorni že sedaj razmišljamo tako. In meni se zdi zelo odgovorno imet skupno skrbništvo in enakovredno skrbet za otroke. Kje imaš pa ti slabo vest Katarinabina????

Kaj pa, če si niso našli novega partnerja? Ne boš verjela, eni smo se ločili in smo samski.
Otroci imajo v vsakem primeru dva doma, tudi če so pri drugem od staršev samo vsak drugi vikend.
Kaj pa ljudje, ki imajo vikende? In vandrajo tja vsak konec tedna? Jaz poznam človeka, ki štiri tedne dela 2000 km proč od doma, štiri tedne je pa doma. Pa študentje so med tednom v LJ, za vikend gredo domov k staršem. Dijaki so v internatih. Nekateri zaporniki lahko hodijo za vikende domov. In tako dalje in tako dalje. Tudi veliko odraslih ljudi ima dva domova in tega ne jemljejo kot slabo.

Strinjam se s Tetko, kar se tiče lastne izkušnje. Tudi jaz sem otrok ločenih staršev. Vedno je en sam pravi dom. Pa kakorkoli že, dejstvo je, da smo ljudje različni, eni bolj zapečkarski, drugi bolj “terenski”, zato enim otrokom selitve niso všeč, drugi pa s tem nimajo problemov. Da pa se tako pač zmenimo starši, otroci pa se morajo navaditi, pa če jim paše ali ne, to pa se mi ne zdi v redu, tudi če gre vse pod nazivom pravice in koristi otrok. Mislim, da je vsaka taka zgodba zelo posebna, že zaradi tega ker dva starša nista enaka, mislim drugim staršem in problemi, ki se pojavljajo (vedno se, slej kot prej) so tudi različni, včasih so lahko podobni, enaki nikoli, tudi ljudje na enake probleme reagiramo različno, tako odrasli kot otroci. Zato so taka dokončna mnenja na forumu vprašljiva, saj nikoli ne poznamo situacije na drugi strani, značajev in recimo tudi vzrokov, ki so pripeljali do razpada skupnosti. Rešitev, ki je za nekoga najbolj optimalna, za drugega sploh ni sprejemljiva, pa sta obe rešitvi lahko OK.

Poznam primer skupnega skrbništva in hčerkam ni noben problem se selit od enega do drugega, vsak teden fizično. Je pa starejša – 12 letna potožila, da bi bila raje skozi pri očetu, ker ima očitno njena mati težave v življenju in z novim partnerjem ter se ona kot otrok tam ne počuti v redu – ob njej, da se razumemo, fizična okolica, hiša, dom, konjeništvo in vse ostalo je bajno! Poleg tega jo mati v svoji stiski tudi kar precej “izkorišča”, saj mora dekle kuhati kosila za vso družino kadar je pri materi ipd (navljub dejstvu, da dekleti kosita v šoli; vendar materin novi partner (ki ga imata dekleti mimogrede rajši kot lastno mater?) zahteva kosilo na mizi…. ker so tako na deželi pač navajeni……….). Oče na drugi strani je ne razvaja prekomerno in nevzgojno, da bi to lahko bil vzrok njene preference, saj od hčerk pričakuje, da sta samostojni, vendar ju pa ne izkorišča niti fizično niti psihično.

Tko da, otrokom fizične selitve niso noben problem, problem so odnosi in starši. Vendar je ta problem odnosa s staršem in posledično bivanjske stiske prisoten tudi pri enostarševskih družinah in tudi pri dvostarševskih, tko da…. ne problematizirajte fizičnih selitev. Otroci potrebujejo varnost in sprejetost, ta pa ni fizično statičen dom, lahko sta dva domova, ki sta enakovredna (če gre za enakovredni starševski figuri seveda).

Opažam, da imajo največ “argumenotv” proti deljenemu skrbništvu zelo posesivne osebnosti. Le-ti nikoli niso sposobni zagotoviti otrokom kakovostnega odraščanja in jih nepopravljivo poškodujejo. Upam,d a so to deviacijo opazile tudi pristojne institucije in bodo začele delovati v smeri koristi otrok, svetovanja staršem pri urejanju kakovostnih starševskih odnosov po ločitvi – šola za starše: očete in mame, je najbrž več kot nujna!

mene zanima ali je imela katera podobne izkusnje,namrec imam dva sina ki sta bila dodeljena meni v skrbnistvo od locitve je ze 6 let in ves cas sta bila pri meni z mlajsim sinom zadnjo leto imama katastrofalne tezave star je 14 let in obnasanje ima do mene kot do najvecjega sovraznika,izraze in zmerjanje presegajo mejo ker z ocetove strani nikoli ni bilo podpore glede vzogeje enostavno nisem vec zmogla.sinu sem postavila vprasenje v prico njegovega oceta,ali je sposoben me spostovati kot mater odgovor je bil:NE NISEM!na to izjavo oce ni reagiral samo nasmejo,kaj mi je preostalo kot samo to da sem rekla potem se nimava kaj za menit imaz zeljo da gres k ocetu potem pa pejt,in je sel isti trenutek.starejsi sin je 15 in sem imela podobne tezave ker vsak otrok proba na svoje karte spilat tako kot on tud,sam mi je uspelo v red ga spravit in res nobenih tezav nimam z njemu vec zdjle gre v prvi letnik zdravstvene sole in je pob zivo nasprotje od mlajsega.zanima me pa to v 6letih je oce bil 2x v soli interesa nikoli ni pokazal za pobe razen tega da je prezivnino placeval in to je bilo vse kar sta dobivala od njega,1x na mesec sta sla k njemu na obisk zivimo pa v istem mestu,pocitnice so bile 2x po en teden v 6letih,zdj pa pravi da bo imel cas v solo hodit,zanimivo v tolkem cajtu ga ni bilo zdaj pa naekrat pa je?socijalna sluzba pravi da sem prav naredila,ce prav me boli to kar je naredo si mislim da res potrebuje eno dobro solo da dejansko vidi kaj lahko oce stori za njega kaj sem pa jaz vse naredila v 6letih.vsi mi pravijo da bo prisel nazaj ker poznajo kaksno je stanje pri ocetu.zanima me pa ce pride nazaj a je mozno da lahko imas isto zaupanje in ljubezen do otroka ce prav te tako prizadene das in ponudis vse stojis mu ob strani vedno in povsod,gor ga spravljas in svetujes rad ga mas najbolj na svetu in na koncu pa vse to zavrze?

Uf, da bi imel nekdo dva doma? Nezaslišano! Tale en, edini, sveti in nedeljivi dom je ekonomska danost. Jaz bi imel najmanj štiri, če ne bi bil prereven.

@mamcaA

Katera? 🙂 Jaz sem pri _vseh_ ločencih, kjer otroke ne vzgajata oba starša videl to fazo, ko pride dete v puberteto (ali celo prej).

Mogoče pa je otrok v stiski in to kaže na tak način. Verjetno je pogrešal očetovsko figuro. Če je otrok šel k očetu še ne pomeni, da od matere več ne bo dobival ljubezni in podpore, ali ne? Moj nasvet bi bil, da otroku ne pokažete zamere. Raje mu stojte ob strani in mu dajte jasno vedeti, da se lahko vrne kadarkoli želi, vendar se bo doma moral držati vaših pravil. Otroci potrebujejo oporo in če je pri očetu ne bo dobil, bo verjetno ugotovil koliko se zanj trudite. Če bo pri očetu razočaran, pride nazaj, če pa se bo oče izkazal, pa ni nič narobe, če otrok pri njem ostane.

Vsak primer je svet zase in težko govorimo o uravnilovki. Daleč od tega, da bi bila egoistična in omejevala stike. Ampak mi živimo 40 km zarazen in otroci na stike hodijo v drugo okolje, kjer ni prijateljev, ni šole ni vrtca…in je težko otroku dopovedat zakaj med vikendom ne more na rojstni dan k sošolcu, kjer bodo igrali nogomet…Mogoče ima otrok dva doma, če živite v Ljubljani v bloku in se otrok seli oz. hodi k dodatnim dejavnostim lahko popoldne iz dveh koncev. Na deželi pa smo še vedno veliko bolj povezani tudi med sosedi, v župniji, gasilcih…in otroci to okolje sprejmejo za svoje. Čeprav imajo radi očeta in gredo tudi radi k njemu..ampak tam ni več njihov dom.

“Razočarana do konca” – deljeno skrbništvo je možno samo in izključno na podlagi sporazuma med staršema, sodišče ti ga ne more vsiliti. In če se s tem ne strinjaš naj pač sodišče presodi in odloči pri komu bo otrok…večinoma jih itak dodelijo mamicam, če gre za otroke mlajše od 12 let.

Katarina bina, še vedno trapaš neumnosti, ravno opisan primer zgoraj ,kjer je ravno tako 40 km naazen je dokaz,d a je možno vse. Dekleti sta še vedno na “stari” šoli (kjer so živeli prej – majhen kraj) pa sta si našli ogromno družbe tudi v sosednjem kraju kamor se je v blok preselil oče, pa na deželi, na popolnoma novem 40 km oddaljenem kraju kamor se je preselila mati k novemu partnerju, ki živi na vasi in se ukvarja s konjeništvom in glasbo. Tudi tam imata vse od cerkve do gasilcev in vso vaško mularijo “pri roki”. Je pa res, da nobeden od njunih staršev ni toliko zategnjen,d a otrok ne bi vozil po rojstnih denveih kadar so, itak morata vsak po en teden skrbei zanje in potem so rojstni dnevi bolj obveznost kot pa če je otrok pri staršu samo na stiku čez vikend.

Je pa res, da so tudi v tej familiji težave, prdvsem zato ker mama toliko “tupi” in si je en čas itak hotela prisvojit hčeri s floskulo,d a otroci pripadajo materi. Pa čeprav zanju nikoli prej ni imela časa, ampak je imela skoz ljubimce, oče pa je skrbel zanju. Vendar pa je vsakomur jasno,d a dva visokoizobražena človeka z zahtevnimi službami, karierami, dodatnimi posli in hobiji pač potrebujeta čas tudi zase in noben od njiju ne more skrbet za otroke 24/7 in sta tako le pragmatično določila,d a si bosta to skrb “pravično” razdelila, kar pa je za njuni hčerki evidentno najbolje.

Baš to je resnična tragika. Prav bojim se izraziti mnenje, da edina oseba (glede na tvojo precej hladno rezonskost), ki v tem krogu ne trpi, si ti.

lp

We've got to get in to get out

Najprej: deljeno skrbništvo ti ne morejo vsiliti in ga na CSD tudi ne zagovarjajo, če vidijo, da se starša ne moreta, saj baje v praksi to ne deluje.

Katarina Bina: zdaj pa še jaz: mislim enako kot ti: nezaslišano se mi zdi, da je vsem tem ljudem, moškim itak, da vsem, povsem samoumevno, da ima otrok dva doma. Dom je en sam in mora biti ljubeč, če je pa nekdo odšel, ta že v štartu ni ljubeč.

Če oče ni znal imeti rad mamo, takega doma pri njem otroka ne potrebujeta. Mislim, da je en slov. psiholog rekel: največ kar oče lahko stori za svojega otroka je, da ima rad njegovo mamo.

Tako da, vsi ki trapate o dveh domovih-za otroka je to zelo slabo. Vem ja, da je enim to fajn, lahko pa da to tudi ne povejo.

Po mojih izkušnjah, po pripovedovanjih lastnih in tujih otrok, pa je to za otroke noro.

Enako, naj se tisti starš, ki ni zmogel seli kaj vem kam vsak vikend ali vsak drugi vikend.

Res smo zavožena civilizacija.

Moje mnenje kot hčere je, da pač mama je ena sama; očeta imam zelo rada, vendar mama je mama in le ona lahko da tisto toplino, oče pa je predvsem toliko vreden kolikor ima rad in pomaga mami, pa še enkrat poudarjam, mojega imam zelo rada in je krasen, vendar,….mama je pač le mama.

te norijo, da mora oče biti z otrokoma na silo, čeprav otroci tega ne želijo, ….ne vem, no-zgodbe so tako ali tako različne, niti ena ni enaka, pa vendar, včasih se zdi, kot da so vsi ti stiki le zaradi očetov, ki niso sposobni imeti radi in spoštovati mam svojih otrok.

Dejansko danes biti mama ne pomeni nič, oče ima kar enak delež in to je milo rečeno grozljivo, še toliko bolj pa je grozljivo, da se tudi ženske s tem strinjate in same prilivate sebi sranje v lastno skledo. Žalostne ste…res…

New Report

Close