Ločitev da ne

Ste se za ločitev dolgo odločali? Kaj je prevagalo? Vam je bilo kdaj za odločitev žal?

Hm, podzavestno kakšne tri leta (sem čutila, da ne bo šlo).
Zavestno kakšno leto in pol (ko si vsak dan rečeš na tiho, da je treba it).
Od dneva, ko sem povedala, da hočem ločitev, pa do dneva ločitve in razselitve vsak zase iz skupne hiše je pa trajalo še skoraj dve leti (veliko njegovega nagajanja vmes).
Veliko več sreče tebi, če to želiš. Je pa potrebno ogromno volje, poguma in moči, sploh, če je partner proti.

Dve leti sem mlela in mlela, potem sem izgubila sorodnika zaradi raka in pomislila, da bom tudi jaz od žalosti zbolela in umrla (in tega me je res strah) in sem končno naredila ta korak. Nikoli mi ni bilo žal, ker pač nisem bila srečna in mi gre zdaj bistveno bolje, je pa tako, da je to poglavje (se pravi življenje v dvoje) zame zaključeno. To me včasih malo žalosti, ampak se ne vidim z nikomer več.
Pa tudi svoboda in samostojno odločanje o vsem mi veliko pomeni. Pa bistveno manj dela je in več denarja je zdaj pri hiši. To je tudi fajn.

Jaz sem potrebovala kako leto, da sem se sama pri sebi odločila. Potem še dobro leto, da sem prepričala moža, da je tako najbolje…

Prevagal je zaključek v meni, do katerega sem v tistem letu, ko sem se odločevala, prišla: Če je to vse, kar obstaja od ljubezni, potem sem rajši sama celo življenje…..(moj zakon je bil namreč čisto povprečen za naše razmere, če ne celo relativno dober….). Med pomembnejšemi razlogi za ločitev pa je tudi bilo dejstvo, da me (bivši) mož nikakor ni sprejel takšne kot v resnici sem….ves čas je hotel nekaj spreminjat na meni….mučno.

No, in sem kasneje bila nagrajena, ker sem kljub vsemu ‘lagodju’ izbrala ločitev…..spoznala sem ljubezen svojega življenja….in zdaj vem, da obstaja dosti več, kot sem takrat imela.

In še se zgodi, da si v kakem trenutku, ko se z bivšim ne da pogovorit kaj glede otrok (čeprav tudi tu veljava za zgleden primer), zapojem: Hvala zemlji, hvala nebu, da sem se te končno znebu….

Vso srečo pri odločitvi!

No, jaz se šele odločam in glede na vaše odgovore kaže, da bom rabila še nekaj časa, da se bom odločila dokončno (teoretično sem razmišljala že kako leto, dve nazaj, resneje pa zadnje tri-štiri mesece). Trenutno sem še vedno v fazi, ko sploh ne vem točno, kaj bi. Motilo me je v vseh teh letih toliko stvari, da bo seznam predolg, če začnem naštevati, po drugi strani pa je marsikaj tudi drugače (bolje) kot je bilo prej, a še vseeno ne dovolj, da bi svojo naveličasnost spreobrnila nazaj v ljubezen. Možu sem enkrat že nakazala, kaj mi roji po glavi, pa je bil totalen šok, na koncu sva se zmenila, da si dava še eno šanso. Meni pa do te šanse nekako sploh ni in mi najbrž na obrazu piše, da še vedno razmišljam in razmišljam, saj mož kljub tistemu pogovoru čuti, da ni vse v redu. In če že pride pogovor na to temo, reče kaj v stilu “saj sem lahko sam”, “vseeno mi je” (pa mu ni), “zaradi mene lahko tudi greš” in podobno. A se kdo čudi, da v teh izjavah ne čutim ljubezni, čeprav trdi, da me ima zelo rad in me ne bi rad izgubil? Po eni strani se mi smili in ga imam čisto rada, po drugi ga sploh ne prenesem in se ga pravzaprav bojim (oz. bojim se njegovih reakcij). Skratka, zmedena sem popolnoma in zelo me zanima, če ste bile tudi ve tako zmedene in kdaj ste točno vedele: to je to, grem? Vem samo to (oz. se mi zdi, da je to tako), da če sem začela razmišljat o odhodu, se bo to skoraj stoprocentno tudi zgodilo. Ampak kdaj bom vedela? Obupno se počutim.

Meni se zdi, da se v takšnih obdobjih zbudi toliko nekih mehanizmov, da dejansko ne moreš več vedeti, kaj čutiš. To, kar se tebi zdi brezbrižnost do moža, je morda samo samoobramba, da bi laže prebrodila hudo stisko, po ločitvi pa bi se ti čustva spet oglasila. Podobno kot tvoj mož na glas govori eno (kot majhni otroci, ki mami zabrusijo, da je ne marajo), čuti pa nekaj čisto drugega.
Bi bila možna začasna odselitev, da vidiš, kako samsko življenje zgleda v praksi?

ločevalka,
verjetno bi bila začasna odselitev možna, saj se vse da, če se hoče. Dejansko sem o tem že razmišljala. Predvidevam, da bi mož to vzel kot dokončno, ne glede na to, da bi rekla, da je začasno. Pa tudi ne vem, koliko bi bilo smiselno, saj bi ves čas vedela, da nisem še dokončno odtrgana stran od njega, vedela bi, da me nekako še čaka in upa, da se bom vrnila in najbrž bi me to zelo bremenilo. Tako da ne vem… je pa vsekakor varianta. Poskušam se prepustit toku in ne preveč razmišljat, pa ne vem, če mi najbolje uspeva.
Glede tega, da mož govori eno, čuti pa drugo: ja, res to počne in tako kot si tako vedenje primerjala z otroci, toliko je tudi zares otročje. Da tako dela odrasel človek, se mi zdi nezrelo in v bistvu gre za čustveno izsiljevanje, saj mi s takimi izjavami želi samo zbuditi občutek krivde, nič drugega. Zakaj mi ne more naravnost reči: ni mi vseeno, ne želim te izgubiti? Če reče, da mu je vseeno, potem lahko pričakuje tudi to, da bom jaz rekla, prav, če ti je pa res vseeno potem pa čao. Ne marim takih testov.
Hja, koliko bi se mi po ločitvi čustva spet oglasila, ne vem. Najbrž bi se mi še najbolj oglašala slaba vest, občutek krivde, kaj da sem mu naredila. Dobro me je zdresiral, ni kaj. Ne verjamem, da se je on kdajkoli počutil krivega za stvari, ki mi jih je naredil oz. rekel. Tudi če se je, opravičil se ni nikoli. Res sem že napol nora od vsega razmišljanja.

Odločitev za začasno ločeno življenje je najbolj smiselna tam kjer ni nasilja ali kakšne hude odvisnosti saj se z razdalje da drugače videt odnos in dinamiko in kaj komu kdo pomeni pa še vsak s seboj se lahko sooči, kar ni mačji kašelj če nismo nikoli živeli sami.

Sodelovanje je lahko v tem času še vedno prisotno, sploh glede otrok, pa tudi kakšen pogovor v dvoje glede odnosa, mene-tebe, vsak par išče svojo varianto.

Potem se lahko lažje odločimo glede ločitve, če vidimo da iskra še je ali je ni, pa še marsikaj se nam lahko razjasni tako na samem. Srečno.

Ker imam sama isto vprašanje ne bom odpirala nove teme. Znašla sem se na prelomnici ko sama čutim da ni več rešitve, mož pa bi še vedno se pogovarjal. Vem rabite malo več podatkov.
Vnaprej vem da me boste obsojali pa mi je vseeno ker se sama že dovolj.
Skupaj živiva že skoraj 15 let, oba mlada, z dvema otrokoma malce večjima (11 let in 8). Pred tremi leti je mož prišel na idejo swinganja, po pogovorih itd. sva poizkusla, najdla par, s katerim smo se pogovorno ujeli. Zataknilo se je potem pri sami izvedbi ali seksu če hočete. Mož je mel neke zadržke enkrat je lahko dugič je zatajil itd. Vse skupaj se je vleko dve leti med nama so bili prepiri katerim je vedno sledila njegova trditev da sedaj pa jst ne bom več hotla pa da njega ne moti itd. V glavnem sami trije ( jst in tusti par)smo seksali 3x midva in una ženska 2x, polega tega je mož z to žensko bil tri dni na morju (sam) večkrat sta tudi šla na kavo, ipd. Jst s tem drugim moškim tega nisem počela. Problem je v bistu to da mož trdi da sem tega mošega povišala njega pa zatolkla do zemlje. Da je niko i ništa, da sem mu vzela moškost, da sem raje seksala z unim drugim itd. da ve da itak ne seksa vredu itd.
Najin seks je bil krasen in čudovit do začetka swinganja. Sedaj nikoli ni zadovoljen, nikoli ne vidi da me je zadovolij da mi je bilo krasno. Vedno uspe najti izgovor da nekaj ni bilo krasno in da je nezadovoljen. Sita sem vsega skupaj ker se že dve leti pogovarjava o tem analizirama dogodke, vsakič ko malce drugače povem je spet vse narobe. Vedno dobim nazaj trditev da unega drugega ščitim in delam vse za to da ga ja ne bi razočarala itd.
Enostavno ne vidim več izhoda oz rešitve. Predlagala sem zakonsekga svetovalca pa ni hoto. Ker ni nor in ker itak ne more pomagati. Ne zdržim več ker enostavno sva obstala v času. Vedno ene in iste teme in vprašnja in obtoževanja. Od psihičenga terorja do včasih tudi razbijanja po hiši in grožnje da me bo ubil itd. Začela sem se dejansko bat čeprav si samo želim da bi bilo že enkrat konec. Tako ali drugače.
Kako ste zbrale pogum in šle? Ste šle čez noč ali postopoma? Kaj je potrebno urediti?
Težava je tudi v tem da imava tudi posel skupen pa sem mu ga pripravljena tudi prepustiti.

Modrizajec.

Recimo da te razumem. Sem v fazi ko ne vem a požret ali poiskat pomoč. Sicer se meni dogaja to, da sva se z možem hudo sporekla, ne pomeni da se ne ljubiva, samo on je vedno vse, jast pa odkar sem bila na porodniški nič ne delam, vse on nardi…. v bistu gredo vse zasluge njemu, da se imamo lepo, da jemo,. da smo čisti, da imamo denar. Hecna sitaucija in sploh ni za razlagat, ker je enostavno preveč.Pri nama je problem to,da se preveč kregava, zdaj sva se začela tudi pred otrokoma in tega ne bom več dovolila. Ne razmišljam o dokončni ločitvi, ker so najina čustva močna, le vsakdanjik je naredil svoje. Poiskala bom strokovno pomoč in če se mi zbistri slika in ugotovim, da to ni to potem se ne grem več. moj nasvet je, da če veš, da tu ni pomoči ne odlašaj niti sekunde, ker s tem kradeš sebi in morda njemu dragocene trenutke.

Vsekakor veliko sreče ne glede na to kaj se boš odločila.

Sedem let sva odlašala z ločitvijo.Potem pa sem si našla sedanjega partnerja pa se odločila v roku pol leta.Ker oba sva vedela,da nisva za skupaj, samo zaradi otroka sva bila skupaj.Ampak to je največja napaka,ko marsikdo reče ja pa saj zaradi otrok potrpita in podobno.Ja res je potrpita in trpite vsi skupaj.

Nekateri se ločijo, čeprav ni nasilja, a vedo da niso za skupaj. Ker hočejo neobremenjeni s prtljago spoznavati nove partnerje.

Drugi se za ločitev odločijo, ko spoznajo nekoga, s katerim se vidijo v prihodnje. Kar ne pomeni, da ne bi znali bivati sami. Le na kocko se jim ne zdi smiselno postavljati odraščanja otrok.

Zato si odlašala sedem let. In največja napaka je govorit, da je zaradi tega trpel tudi otrok. Če sta znala normalno skomunicirat odnos, ni bilo tako.

Moski na taksno zacasno odselitev, kot jo opisujes, seveda znamo pogledat kot na lasten neuspeh, reagiramo s strahom in uzaljenostjo. Kadar lastnega custvenega zivljenja nimamo v svojih rokah.

Kot opisujes v prejsnjem svojem postu, se mi zdi, da tvoj moz nima povsem razsisceno kaj se mu dogaja. To ne pomeni nujno, da te nima rad itd. Zdi se mi, da zivi zivljenje na avto pilotu. In seveda so taki stavki kot ti jih je govoril, saj lahko gres, itd, na moc frustrirajoci. Izredno tezko je ziveti z nekom, ki nima prostega pretoka custev. Ja, ne vi. Lahko zbolis. Po drugi strani danes na avtopilotu zivi veliko ljudi. Resitev bi lahko bila psihoterapija. Ne nujno zakonska. Lahko gresta vsak k svojemu. Psihoterapija v smislu prebuditve lastnega zivljenja, da dobis pac bolj plasticno sliko, kdo si, kaj se ti dogaja v zivljenju, itd. Ker upam, da potem cloveku, ki ga imas rad, lahko reces rad te imam, ne pa saj lahko gres, kot kak uzaljen otrok.