KOMU PRIPADEJO OTROCI
Živjo, Neimenovana!
Naslov tvojega sporočila me je kar zbodel – ali otroci pripadajo staršem ali so naša lastnina???
Nisi dobro postavila vprašanja – vprašanje naj bi se glasilo – kako se v primeru ločitve dogovorim z očetom otrok glede skrbi zanje po ločitvi?
Tehnično: Skrbništvo za otroke ponavadi dobi mama, razen če si oče posebej prizadeva, da bi skrbništvo imel. Otroci nad 12 let se sami odločajo, pri katerem staršu bodo.
Človeško: čeprav je zakon v krizi, dobro premisli, kaj in kako boš urejala svoje življenje. Zdaj začenjaš spoznavati, kako boleča je vsaka ločitev, čeprav je včasih to edina rešitev. Otroke bo tudi bolelo, vendar če je zakon slab, je ločitev tudi za otroke boljši izhod (čeprav boleč).
vse dobro ti želim!
Četudi bi se oče boril za skrbništvo, bi po mojem na koncu odpovedal (veliko moških ne ve kakšne obveznosti prinašajo otroci, ker načeloma manj skrbijo za otroke), in zahteval le pogostejše stike ali pa mogoče skupno skrbništvo (oba skrbita za otroka 50 % časa, ne plačuje se preživnina …), se pa pri nas skupno skrbništvo redko prakticira. Še vedno mislim, da je mati le mati (in da otroci v prvi vrsti potrebujejo mamo) in da je bolje, razen v izrednih primerih, da so otroci pri njej. Saj so lahko, tudi če je skrbništvo dodeljeno tebi, otroci zelo pogosto pri njemu (kot tudi obratno). Tudi sama sem bila zaradi stikov na sodišču in sodnica tako kot porota zelo spodbujajo in težijo k zelo pogostim stikom tistega, ki mu skrbništvo ni dodeljeno. V čem je torej njegov problem? Mogoče bi pa rad, da mu ti plačuješ preživnino? Četudi bi zahteval skrbništvo, mora imeti utemeljene razloge za to (si mogoče alkoholičarka, ima kje spravljene slike, kjer ponočuješ, si pijana, ima kakšne priče (oz. jih lahko dobi), da si v razmerju imela druge moške … prikazati bi te namreč moral v zelo slabi luči, kar lahko terja ogromno podlosti in laži ter živcev) – drugače skoraj mislim, da je skrbništvo dodeljeno materi.
Upam, da bosta našla pametno rešitev predvsem zaradi otrok. Drži se!
> Zanima me, kakšna možnost je, da oče dobi skrbništvo nad otrokom?
Praktično izjemno majhna.
Predvidevam (torej ne vem zagotovo), da če morda nekako dokaže resno nesposobnost matere za skrb otrok (težek alkoholizem, nezaposlenost, duševna bolezen ali motnja (nezgodna poškodba možganov), potem še, drugače pa ne.
Vsekakor pa ti svetujem, da si poiščeš pravno pomoč.
rachek….finančno stanje matere ni in ne more biti razlog, da ji otroci nebi bili zaupani v varstvo vzgojo in skrb….
Pravna pomoč je v primeru takšnih “očetov” nujna.
WildWind
Hpj,
Pred desetimi leti sem bila trdno odločena, da se ločim. Bila sem brezposelna, mož pa je imel dobro službo in živeli smo v njegovem stanovanju. Obrnila sem se na pravniško pomoč in so mi razložili, da v primeru če mati nima stanovanja niti službe pripada otrok očetu.
Kasneje sem na enem forumu prebrala tudi eno podobno zgodbo, kjer je sodišče dejansko otroka dodelilo očetu – mati ni imela dohodkov, niti stanovanja.
LP,
Laura
Na bruhanje mi gre ko berem vaše odgovore. Pred štirimi leti sem se loči. Nisem imela drugega moškega, imam dobro službo z dopoldanskim delovnim časom, svoje stanovanje, alkohola nisem poskusila v življenju, ne kadim, se ne drogiram, nisem psihično motena….. še bi lahko naštevala.
Moj bivši nasilen do mene, sčuva otroka proti meni….. Po 4 letih bitke na sodišču, po nevem koliko izvedencih je bivši dobil skrbništvo nad sinom, ki je sedaj star šest let. Zato ne pametujte, ker trenutno v naši državi vlada “trend” dajanja skrbništva očetom, ker so v prejšnjih časih “avtomatično” dodeli skrbništvo materi.
vama….tudi jaz bijem podobno vojno, vendar sem imela to srečo, da je na začetku podpisal soglasje, da so otroci v vzgoji, varstvu in skrbi pri meni….seveda se je čez čas premisli in se je začelo….pa sodišče, pa izvedenci….ponudila sem nov dogovor in ga je sprejel, vendar se zavedam, da sem dobila samo bitko, vojne pa ne…takoj ko se mu bo sfižila naslednja ljubezenska avantura se bo ponovno začelo….upam, da ne bo kdo pametval da jih ima vseeno rad….ima ampak kot lastnino ne kot otroke, kot sredstvo za filanje lastnega ega…ni edini tak ati, kljub temu pa kapo dol pred vsemi atiji ki znajo to biti v pravem pomenu besede……
vama držim pesti, da se tebi in tvojemu sinu obrne tako, da bosta srečna….nobena moja beseda pa ne more omiliti tvoje bolečine ……
WildWind
p.s.: tred ki se ga zadnje čase držijo sodišča me pa sili na kozlanje….prej mame zdaj atiji….nihče pa ne gleda več na otroka…in prideš h kliničnemu psihologu, ta ti reče: strokovne obdelave je potreben oče in ne otrok in nihče ne naredi nič ( lastne izkušnje, pa ne mislit, da je bila to izjava izvedenca za sodišče , to je bila izjava strokovnjaka ki je imel v obravnavi otroka zaradi psihičnih težav povezanih z očetom….)
Se popolnoma strinjam glede novega trenda, saj imam žal tudi sama glede tega grenke izkušnje. Kot več kot zgovoren primer lahko povem, da ko je na glavni obravnavi moj odvetnik vprašal sodno izvedenko o primernosti zaradi starosti otrok (2 in 4 leta), le-ta niti z besedo ni omenila mame, na veliko pa je razlagala, kako pomembna je prav zdaj očetova vloga. Na splošno lahko glede izvedenke povem, da je tako v svojem mnenju kot v samem pričanju na sodišču govorila splošne stvari o očetih in mamah, kar menim, da zna povedati vsak povprečno intelegenten človek. Sicer imava 3 otroke, s 14-letno hčerko je govorila sodnica in dobila od nje neposredne informacije, ki sem jih jaz že prej ves čas govorila. Sledila je njeni želji, medtem, ko sodna izvedenka v svoje mnenje niti zapisala ni, ko ji je hčerka povedala, da želi živeti z menoj, temveč je povedala, da je to zanjo prevelika odgovornost. Tako je morala hčerka še naprej trpeti vsak drugi teden pri očetu, večkrat je po telefonu jokala, grozila, da bo nekam pobegnila, če se to že ne bo končalo, jaz pa nisem mogla ničesar, dokler ni tako odločila na podlagi pogovora z njo sodnica.
Te dni pričakujem pisno sodbo in močno upam, da se tudi moja sinova ne bosta potrebovala več tedensko seliti in doživljati razne manipulacije (v tednu, ko so pri očetu skrbi pogosto zanju očetova mama in jima tvezi svoje zgodbe. Zelo naporne so tudi menjave otrok, ko mi v času obiskuv pripelje sinova nazaj, saj ima vselej kaj za povedati, mi naročati, mi očitati itd. Tega preprosto ni konec in ne vem kako naj to končam, saj sama želim le, da mi preda otroka, se poslovi od njiju in gre. On pa očitno tega noče sprejeti in mi ob najinih srečanjih kljuva po možganih in vsiljuje svoje.
Zelo sočustvujem s teboj vama in če ti lahko kako pomagam, se javi.
Tako tebi kot ostalim, želim vse dobro!
Ja, tele “zgodbice”, ki sploh nikogar ne zanimajo, to pa poznamo. Koliko sva tega z bratom preposlušala od babice, ko sva bila še otroka in očitno nečaka (ali nečake, če bo brat imel še več otrok) čaka enako. Blablablablabla, če nočeš poslušat, padajo očitki, da se s tabo ni mogoče pogovarjati, če rečeš, da naj bo tiho: “Jaz sem samo čisto lepo vprašala!”(saj sploh ne, da vprašanje ne bi bilo nesramno), “Kaj zdaj bi morala roko dvignit, če hočem nekaj povedat?” in moj najljubši: “Jaz nisem ničesar rekla!”.
Nevrotiki. Vsepovsod so.
Ista zgodba pri meni. Kalvarija od maja lani. Na sodišču je lagal in lagal. Nič ni pomagalo, čeprav sem imela shranjene vse maile v katerih mi je grozil in jih predložila kot dokaz. Ista pesem s sodno izvedenko. Nakar mi je odvetnik po končanem procesu razložil, da imajo sodniki vrh galve mam, ki neprestanoma izsiljujejo očete, dobeseden citat. Sem mislila, da me bo pobralo. In tu je pravica?
Vso srečo in veliko dobrih živcev, ker jih boš potrebovala.
menim, da si vsaka mati želi biti s svojim otrokom. to mi je kot ženski povsem razumljivo. ne razumem pa zakaj matere mislijo, da si oče ne želi biti z otrokom! in zakaj bi naj bili po njihovo otroci kaznovani, ker so dodeljeni očetom. saj oče ni en tuj dedec ali mučitelj, temveč otrokov oče!!! oče in mati sta starša v istih procentih.
sama poznam dva primera v sorodstvu, ko je bil otrok dodeljen očetu in kot smo videli neprizadeti – upravičeno. ena mati je več letala z dedci okoli kot skrbela za otroka ena pa je pustila službo in bila brez sredstev še za sebe kako bi naj preživela otročka?
Ampak-zakaj pa sploh morajo biti komu dodeljeni?Zakaj ,že v štartu,niso obema.Vsaj formalno-pravno gledano.Detalje se pa dogovori.
Mislim,da bi bilo,iz psihološkega vidika, za oba starša manj boleče in manj travmatično,če ne bi bilo dodeljeno “skrbništvo”le enemu staršu in drugemu določeni le stiki. Ker gre v velikih primerih le za “prestiž”in boj staršev,ali enega od njih.
Moj otrok je tudi otrok očeta,mojega bivšega partnerja.In ga ni sodnika in ne izvedenca,ki bi se lahko bolje odločil,kot se lahko,z dobro voljo,potrpežljivostjo,popustljivostjo,modrostjo,odločita mati in oče,ki sta že v štartu enakovredna!
Popolnoma se motiš: ko ima otrok 11 let se lahko odloči kje bo živel in CSD in sodišče to upoštevata. Torej, če očka želi preživnino, če te želi prizadeti… otroku obljubi najnovejši računalnik in igrice, obljubi, da bo v sobi imel svojo TV in podobno. Čeprav mamica dokaže, da se je ona več posvečala otroku, z njim delal za šolo in podobno, oče pa ne, nima veze. Taka je želja otroka! se glasi mnenja CSD.
Ženske, rada bi vam rekla še to, da ko gledate življenske zgodbe- filme, si nikar ne mislite, da se podobne stvari ne dogajajo tudi pri nas! SE!
Ja, npr. po švedski zakonodaji je skupno starševstvo določeno z zakonom in če se kdo poteguje za eksluzivno starševstvo ga čaka dolg sodni postopek…Kljub temu, da so švedski očetje glede na svetovno povprečje morda prehodili še največ korakov k dobremu očetovanju (koriščenje starševskega dopusta, bolniške, enakopravnost med spoloma,…) le 3% švedskih otrok živi le z očetom (v skrbništvu) vsi ostali otroci pa so dodeljeni bodisi materam ali obema. Pa tudi v primeru obojnega skrbništva pogosto živijo pri mami in imajo z očetom le stike…