Pred kratkim je moja mama mojega očeta šokirala z izjavo: dva meseca ti dam časa, da si piščeš drugo stanovanje, ker se bom od tebe ločila. Za razlog je navedla, da ne prenese več moževih očitkov na vsakem koraku, da hoče živeti mirno življenje. Očeta je tako šokiralo, da je postal kot robot, ne spejema več okolice, joka, hujša… Ta vikend se je preselil. Še vedno upa, da si bo moja mama premislila. Smili se mi. Kako naj mu pomagam?
Še to : poročena sta bila 30 let.

Tončka, kar sta imela onadva, sta imela onadva in ne vi trije.

Pomagaš mu lahko tako, da mu kdaj pa kdaj delaš drubo, da ga mal preusmeriš v razmišljanju in mu pomagaš poiskat aktivnosti, družbo… Ne vem, v hribe ga pelji, tam so baje vsi normalni in veseli…

Občudujem tvojo mamo, da je zbrala pogum. Tudi jaz sem poročena skoraj 30 let, mož me psihično maltretira, prav tako že odrasle otroke. Razumem jo, da si želi mirnega življenja, saj si ga tudi vsi drugi zaslužimo. Upam, da bom tudi sama zbrala pogum in enkrat do konca speljala. Že dvakrat sem vložila za ločitev, pa mi je vsakič obljubljal, da bo bolje, pa je samo slabše.

Najbrž imaš oba rada in vedeti moraš, da se NE RABIŠ postaviti na očetovo ali materino stran! Ti si od obeh in če ti eden kritizira drugega, reči, da tega ne misliš poslušati, da pa se z veseljem pogovarjaš o čemerkoli drugem. Ohrani dobre odnose z obema, saj gotovo sta nekako oba kriva za to, kar je med njima nastalo in ti nisi in ne rabiš biti razsodnik.

Pozdravljena!

Vsakdo živi svoje življenje in je odgovoren zanj. Napoved ločitve je stvar tvojih staršev, problem, ki sta ga onadva zakuhala in ga morata reševati. To je njuna globoko osebna zadeva, ki jima bo pomagala, da bosta dozorela kot človeka. Ločitev človeka strezni in ga prisili, da globoko razmisli o sebi in svojem življenju. In da se odloči za pozitivne spremembe. Ta proces mora vsak sam doživeti, drugi se ne smemo vmešavati.

Kaj lahko storiš ti? Ti jima lahko samo stojiš ob strani, obema, tako očetu kot mami, kajti verjemi: ločitev bo za tvojo mamo enako boleča kot za očeta. Poskušaj jih razumeti in kolikor se da mirno in brez vpletanja ali dramatiziranja sprejemati njune odločitve. To je v tej situaciji največ kar jima lahko daš.

Želim ti mirne živce in veliko razumevanja za tvoje starše! Podpiraj jih v njihovih odločitvah, kakršnekoli že bodo! Včasih svojo ljubezen naboljše pokažemo tako, da bližnjim ljudem pustimo živeti njihovo življenje!

LP