Primož, pozdravljam tale forum. Upam, da ga bodo tudi tisti “kandidatki in kandidatke” z ljubezenskega foruma kmalu odkrili.
Trenutno še niham (zgleda odvisno od vremena) med vztrajati ali obupati. Srce bi še vztrajalo, a pamet nekako ne bi… problem je veeeliiiikooo nezaupanje in se mi zdi, da če tega ni, ne bo nikoli bolje.
Vprašanje za že ločene: Kako ste sprejele(i) dejstvo, da boste otroka delili…en dan tu, drugi tam.. en dan, en teden, vikend.. ni bistvene razlike..
LP

Meni je to deljenje otrok všeč. Če bi že prej (vsaj občasno) to prakticirala, morda ne bi prišla do ločitve. Biti ves čas skupaj je namreč nekako naporno, vsak rabi oddih, čas, ki ga ima sam zase in to je ob otrocih (sploh za večino mam) skoraj nemogoče.
Zdaj ko imam svoj prosti čas pogrešam otroke na nekako pozitiven način – tako, da se veselim, da bosta spet pri meni, da se takrat, ko sta z mano, bolj angažiram, da sem bolj potrpežljiva …
Seveda so stvari, ki jih z njima počne moj mož, meni pa niso všeč. A stisnem zobe. Tudi če bi bila skupaj, bi vzgajala vsak po svoje. Mislim, da otroci dobro vejo, kaj pri enem lahko, pri drugem pa ne. Pri meni določene stvari pač ne moreta delati in me niti ne silita, da bi jih (in obratno). Če pa prideta od svojega očeta in povesta, kaj so počeli, ne komentiram preveč. Gotovo so tudi stvari, ki njemu niso všeč, da jih jima dovolim.

To je samo en del vsega, o čemer zdaj razmišljaš. Del, ki se ti zdi najbnolj nemogoč. Ko imaš enkrat otroke, se VSE spremeni, nisi več neranljiv (no OK, to nismo niti bili ampak smo zdaj 1000% bolj ranljivi), odgovoren si zanje, rad jih imaš…

Otroka ne DELIŠ. Ali pa drugače; tudi v partnerstvu ga pač deliš, je od očeta in od mame, to sta njegova dva pola in vsako neravnovesje na kateremkoli polu je zanj destruktivno, je neravnovesje v njem samem.

Če bosta šla narazen, bosta še vedno starša. Dogovarjala se bosta o vsem, sama ali pa s pomočjo drugih in tudi o otroku se bosta dogovorila. Ne boš ga delila, le rada ga boš imela, kot zdaj in vesela boš, ko bo razvijal svojo očetovo plat in mu bo z njim fino in te bo presenečal…

Saj je do tja še daleč, veš kolk boš še zrasla vmes, zdaj se bolj poigravaš z mislimi…. Sploh pa je nezaupanje mačji kašelj. To lahko uredita, če si seveda želita.

Jen,
najprej bi ti povedala svoje mnenje glede tvojega nihanja: če vidiš kakšno možnost vztrajati, potem to naredi.
Vztrajanje je uspešno, če ob možu uspeš NAJTI SEBE. To je odvisno od tebe in ne od njega.
Nekoč sem brala v neki knjigi primer, ko je psihoterapevt obravnaval neko ženo, poročeno z alkoholikom. Ona ni mogla njega spremeniti, lahko pa je spremenila svoj odnos do njega in pridobila njegovo spoštovanje.

Kakršenkoli mož je in s tem vaijn odnos, važno je, kako se ti znajdeš v njem. Če je možno, da se naučiš živeti z njim tako, da boš sama zadovoljila svoje potrebe in želje – ohranila samo sebe, potem to poskusi.

jaz sem se ločila, ker sem ugotovila, da se on ne bo spremenil, jaz pa nisem bila sposobna živeti na takšen način, ker sem preveč globoko izgubila sama sebe, saj sem zbolela. Sebe sem rešila samo na ta način.

Če vidiš le majhno možnost, da obdržiš zakon, potem to poskusi.

Ločitev je globalna stvar, potem se radikalno spremeni tvoj status tako v družbenem kakor v vseh drugih pogledih.

žal sem prehitro stisnila tipko “Pošlji”.

pogovor brez obtoževanja je zelo pomembna stvar pri razreševanju odnosov, sploh pa pri pridobivanju zaupanja, vendar pa je pri vzpostavljanju zaupanja zelo pomembno obojestransko sodelovanje.

Glede otrok pa:
otroci definitivno ne smejo biti vzrok ali povod za ločitev.
Ko/če je ločitev neizbežna, potem se je potrebno zavedati po mojem tole:
otroku definitino ne koristi delitev staršev, vendar mu velikoooo bolj škodi slab zakon oz. starši, ki le na papirju živijo skupaj. to ni dober zgled zanj.
marsikateri od staršev se razumejo po ločitvi veliko bolje, to je za otroka koristno. samo fizično preseljevanje je resda zelo neudobno, vendar se mi zdi to vseeno le majhen komprimis.

v primeru, ko eden izmed staršev noče skrbeti za otroka po ločitvi (lahko iz maščevanja ali kakšnega drugega razloga), pa razmišljam takole, da bi verjetno otrok bil prikrajšanj za njegovo skrb in pozornost tudi v zakonu.

Moje nihanje oz. nezaupanje je posledica, ne vzrok. Za nama je več kot 10 let skupnega življenja in moje zaupanje je bilo ogromno. Žal se je v tem času nabralo toliko stvari, ki so to zaupanje spremenile v nezaupanje. Laži, skrivanje, varanje (če ne fizično, pa čustveno – fizičnega ne priznava, čeprav tudi to ne verjamem več), molk… Če vse za nazaj (spet) oprostim, ostaja nezaupanje, ker mi on ne ponuja niti najmanjšega upanja, ne vidim njegove pripravljenosti, da mi pomaga.
Sva bila tudi na svetovanju, kjer sem tudi od svetovalca dobila nasvet, da je zame bolje, da tole zaključimo. A ne morem. Nisem pripravljena. Razočarana sem nad sabo, nad njim. Ločitev, sploh zdaj, ko je tu še otrok, bi bila zame največji poraz v življenju.
Za otroka sva se odločila zavestno, po nekaj letih, ko sva bila pripravljena in sva si želela družino. Svojo družino. Ne mater samohranilko in ne vikend očija in ne otroka drugi ženski ali drugemu moškemu. Otrok je premajhen za življenje s potovalko. Ni ničesar kriv. In si ne zasluži takega življenja.

Greta, otroka SI deliš. V zdravem zakonu je delitev drugačna, je tista pozitivna, ob ločitvi je pa tudi fizična, ne glede na to, kako imaš otroka rad. Si njegov starš in vedno boš, a dejansko nisi z njim. Trpiš ti in trpi otrok. Če bi bil otrok starejši, bi bilo drugače, ker takrat bo imel tud on “svoj” čas in ni več normalno, da si non-stop z njim, a zdaj… Verjetno bo kdo rekel, da sem sebična. Morda bom sčasoma tudi sama to ugotovila. A zdaj še nisem v tej fazi. Moje predstave o družini so bile popolnoma nekaj drugega kot ločeno življenje.

Otrok tudi ne sme biti vzrok, da zakonca ostaneta skupaj – kar se velikokrat zgodi.

Ne bom ti o “vztrajati ali obupati?” – saj veš, da je to vse tako individualno. Če sem jaz proti vztrajati, je to zaradi določenih subjektivnih okoliščin. Ti pa sama najbolje veš, zaradi česa bi vztrajala in zaradi česa bi obupala.
Aja – srce zna dolgo vztrajati :(( , čeprav je tebi in tvoji pameti vse jasno.

Otroci… kako sprejeti dejstvo, da tvoji otroci ne bodo živeli v idealni družini, kot si jim jo ti oz. jaz namenila? Težko, zelo težko. Še vedno me zvije, ko vidim takoimenovane popolne družine. Pa moji živijo v idealnih poločitvenih pogojih skupnega skrbništva:) 🙁

Ampak, kot so ti že nekateri povedali: nikakor ne gre za deljenje otrok. Res pa da morajo otroci deliti svoj čas med vaju dva. Neudobno, včasih je tempo naporen za vse. Pri enem otroku še gre, če jih imaš več, je usklajevanje vseh dejavnosti strašno naporno. Pa še eno stvar vidim – ponavadi imaš (oz. ima vsak starš) oba otroka skupaj. Otrok pa rabi kdajpakdaj čas s staršem sam, brez sorojenca. Se sam z očetom ali mamo kaj pomeniti, kaj delati. POtem pa ukalkuliraj še to v sistem!? To vidim kot nekaj, za kar je otrok po ločitvi prikrajšan za razliko od tistih, ki imajo starša skupaj, pa vse dogajanje poteka tako mimogrede, po sprotnih dogovorih.

Če oba soglašata in se kolikor toliko dogovorita za stike je to prav lepo in osvobajajoče za oba,saj tako lahko najdeta tudi čas zase,ki ga morda vsaj eden od portnerjev prej ni imel ali je bil vsaj prikrajšan. Nikakor pa ni prav da si bilo katiri od partnerjev otroke priposeduje,kajti to vodi v napačno smir vzgoje otrok. Otroci namreč že zelo majhni znajo izkoriščati situacijo, znajo izsiljevati in to v veliko primirih kar oba starša ko ,roditelji v tekmi katirega bojo otroci imeli rajši, pričnejo preveč popuščati.

otrok ne sme biti razlog, da nekdo ostane skupaj (poznam tudi takšen zakon in verjemi mi, ni koristi), ne sme biti razlog, da nekdo gre narazen.

če nisi pripravljena se ne ločuj. vendar definitivno delaj na tem, da vzpostaviš zaupanje – to je bistveno. brez tega ne moreš biti v nekem praznem zakonu, jaz sem poskusila to, vendar ni možno – to človeka uniči.

zaupanje moraš vzpostaviti na takšen ali drugačen način. pogovor je prva stopnička. če en svetovalec ni pomagal, pojdita k drugemu.
odnos je treba graditi in to je prvi pogoj za zakon. prazen zakon otroku škodi in ne koristi.

Kaj vem, takole nekako, začni svoje življenje živeti polno, to pomeni, da si postaviš cilj, da delaš na sebi, v prid sebi in otroku. Strinjam se s teboj, ko praviš, da nisi pripravljena na ločitev, ta bi te ta trenutek preveč načela, zatorej hiti počasi. Vsakič, ko obžalujem, da se nisem ločila že prej, in ko pogledam nazaj, vidim, da je bilo takrat s tistimi občutki in mišljenjem to tudi nemogoče. Danes, ko sem spremenia svoj pogled, se je premenilo tudi to.
lp

Lej, Jen, jasno, da si ga deliš, ampak hotla sem rečt, da s tem ni nič narobe. Fizična ločitev praviš. Ja, saj tudi, ko sta skupaj, gre oče kam sam z otrokom, ne? Na sprehod, ko je dojenček, na celodnevni piknik, ko je predšolski, na ribolov s prijatelji čez vikend, ko je na predmetni stopnji, na počitnice?

Problem je v tem, da mi od naših moških veliko pričakujemo. (In ta pričakovanja zastrupljajo zadevo, mimogrede.) Ko pa imamo enkrat otroka, želimo zanj narest vse najboljše, nadoknadit vse, kar so naši starši izpustili in avtomatično pričakujemo, da bo naš tipček prav tako razmišljal in enako posvečeno deloval, pa ne. In to je to.

Naj ti povem, kot so ti rekli drugi tule; zakon ZARADI otroka je beda vseh bed, predvsem zato, ker proizvaja čustvene invalide, ki nikdar ne bodo vedeli, kaj je dober obojestransko enakovreden odnos, ljubezen. Mislili bodo, da je to; to, pa NI!!! Ti zdaj veš, da ni, ampak plemenitiš svoje cilje, kao zaradi otroka. Na žalost je prav otrok tu žrtev, ne ti.

Do otrok je treba bit pošten.

Lahko si dober starš, al pa to nisi. Lahko se tega naučiš. Težko je, a nagrajen si. Od moža ne moreš zahtevat, kakšen starš naj bo. Nimaš dveh otrok… (čeprav je velikokrat tako, kot da ju imaš, ha?)

Mal sem natresla, morda se bere nepovezano.

Nisi pripravljena, ne sekiraj e. Saj čas teče.

Srečno in veliko veselja ti želim!

Zivjo,
lahko prosim razlozis kaj mislis z besedami ‘ idealni poločitveni pogoji skupnega skrbništva ‘.
Hvala in lep dan!
Drejc

Drejc, najbrž sprašuješ Jano, ampak tudi mi smo se v danih pogojih “idealno” zmenili (to je seveda moj pogled) in to zgleda pri nas približno takole. Nikoli, apak res nikoli se ne kregava v prisotnosti otroka, še manj pa “šimfava” en drugega. Npr. če mali, ko je pri očetu kliče in cvili v telefon: mami, ati pa ne pusti da gledam TV, doma ga pa ob petkih lahko…., jaz rečem: ja ati že ve zakaj in ima prav. Najbrž si utrujen, prosim če ga ubogaš…. itd. Zelo pomembno se mi zdi, da je oče zanesljiv v odnosu do sina in kar mu obljubi, to tudi stori. Vedno se drži urnikov, če nam pride kaj vmes, se po “človeško” zmenimo, kako se bomo uskladili, glede na to, kaj je bolj nujno. Če kdo od naju potrebuje pomoč, ki mu jo drug lahko ponudi, to tudi stori (npr.: ko sva se z malim selila, nama je oče ponudil, da posodi ta velik kombi in rudla). Redno plačuje za otroka in sodeluje pri večjih stroških. Nikoli si ne očitava stvari za nazaj. Ko sem imela partnerja, s katerim smo šli skupaj na morje, sem očetu to sporočila, in vprašala, če ga želi spoznati. Tako da smo celo skupaj pili kavo. Itd, itd…
Od vsega daleč najbolj pomembno se mi zdi, da otroka ne obremenjuješ z odraslimi problemi: veš, ati je pa tak, pa tak, pa je naredil to pa to…. in pa to, da se otrok ne počuti da ga je kdo zapustil. Oči ga vedno pokliče, pride na prireditve in se vsak drug vikend veliko ukvarja z njim. To je to. Je pa res da zadeve niso stekle same po sebi in da sva se za tak odnos morala oba zelo ponižat, veliko “požret” in si utupit v glavo, da delava vse v otrokovo korist. Ne rečem, da ni težko, je pa vredno.

Mišolina, hvala za odgovor. Upam, da bo tudi nama uspelo doseči zrel dogovor, ko bo za oba sprejemljiv in predvsem v korist otroka. Kolikokrat med tednom pa oce obisce otroka, ki zivi pri tebi (ce prav razumem)? In pri kateri starosti je prvic spal pri ocetu (brez mame) – z (se)zeno se ne moreva sporazumeti, ce dvoletni otrok lahko tudi prespi pri meni – jaz v tem ne vidim problema, zena pa vztraja, da je se premajhen.
Lep dan zelim vsem!
Drejc

živjo drejc, ja sine stanjuje z mano in jaz sem skrbnica. Oče hodi enkrat na teden ob 15h po njega v vrtec in sta skupaj do večera. Kar se mene tiče (in če bi mali želel) bi lahko tudi dvakrat, vendar ima trenutno velike službene probleme in veliko razdaljo, tako da ne more. Bomo pa to vrjetno uredili drugo leto, ko bom jaz nadaljevala študij in imela dvakrat na teden predavanja. Pri njemu je vsak drug vikend in sicer od petka zvečer do sobote zvečer ali nedelje (spet dogovor, ker oče včasih potuje v ne. zjutraj v tujino). Kar se tiče spanja, ti pa težko kar koli rečem, ker sva se midva razšla v nosečnosti in ga mali ni bil tako navajen, tako da je začel spati pri njemu pri cca. 3,5 letih. Je pa sine tudi karakter, ki je zelo rad doma in mu še zdaj včasih ni prijetno tam prespat. Pa ne zaradi očeta, ker vem da ga ima rad in je rad z njim, mogoče že zaradi menjave okolja in malo zaradi bivše tašče, ki nima prav sodobnih nazorov. Tako da mi je včasih zelo hudo, ko mi tik pred odhodom reče: mami, jest bi tko rad doma spal, a ne moreva takoj jutri zjutraj z atijem na izlet? Ampak za enkrat ga prepričam, se o tem veliko pogovarjava, češ, da ga bo ati pogrešal, da ga ima rad… in potem ko ga vidi, se ga razveseli in gre. Potem so tu še letne in zimske počitnice po en teden in novoletni prazniki (eden božič en novo leto). So pa te stvari (predvsem spanje) zelo individualne, predvsem odvisne od otroka in njegove navezanosti na drugega partnerja. Čeprav sem jaz sama tak tip človeka, da najraje spim doma in si mislim, kako bi mi bilo če bi me en določil, da moram točno na 14 dni pa spat nekje drugje. Res so težke te stvari in težko se je prav odločiti.
Veliko sreče in potrpljenja ti želim, miša

Evo,

se ena…

Upam, da sem na pravem forumu, ceprav sem pravzaprav ze nasla novega partnerja (ze, no, po dooolgih letih samote, sicer).

Vedno pa pride do nesoglasij tudi v novi zvezi, saj so tu moji otroci, pa otroci partnerja, pa bivse in bivsi, godlja, skratka.

Moja dva sta bila stara tri in stiri leta, ko sva se razsla. In sta hodila k ocetu vsak drugi vikend in sta tam tudi prespala. Prav tako sta z ocetom prezivela polovico pocitnic.

Bilo je hudo, pogresala sem ju, ampak…tako je pac bilo. Meni se je smilil njun oce, ker ni mogel biti ves cas z njima. Ceprav se nisva razumela in se nisva nikoli uspela pogovarjati, nikoli, prav nikoli po locitvi se nisva o vzgoji pogovarjala…on se noce pogovarjati…mah….pa sem se v sebi vseeno uspela postaviti v njegovo kozo: lociti se je moral od otrok. Predstavljala sem si, kako bi bilo meni…uhh…hudo!

Vsak vikend sem jima spakirala potovalko in potem sta odsla….

Zdaj, ko sta najstnika, pa nic vec…oziroma vedno manj. Ne vem, kje ju je izgubil. Skoda.

A ja, se to: ena pripoveduje, kako se je z bivsim vse lepo zmenila in kako se se vedno clovesko o vsem dogovarjata, da otroci ne bi se bolj trpeli…
Vedno sem se sprasevala, kako da se taki sploh razidejo, ki se znajo vse tako lepo pogovoriti in zmeniti :))

LP

Drejc, zadaj za ‘ idealni poločitveni pogoji skupnega skrbništva ‘ je bil en smejko in en jokec…
Resno.
Skupno skrbništvo pomeni dogovarjanje in sporazumevanje o vsem. Je krasno in naporno. Na začetku je bilo krasno, ker sva se najbrž oba tako kriva počutila, da otrokoma jemljeva družino (ali nekaj podobnega), da sva oba naredila vse, da otroka ne bi doživljala preveč sprememb. Potem pa je sistem postal prenaporen,slaba vest pa je najbrž malo popustila, ko sva videla, da sta otroka kar v redu preživela poločitveno obdobje. Tako sva spet pri novem dogovarjanju in sporazumevanju – ampak saj to se tako ali tako moraš kar naprej, če imaš skupne otroke.
Težko je govoriti, kaj je primerno za otroke, saj so si tako različni. Odvisno od navezanosti, starosti, spola… Dvoletni otrok seveda lahko prespi pri očetu, če je bil že od prej navajen spati tudi kje drugje. Če ni nikoli spal drugje, potem bi mogoče rajši šli v to postopoma: najprej obiski, ki se podaljšujejo, potem pogovarjanje o tem, kje bi spal medvedek…
Tole prespanje bi bilo fino tempirati tudi na čas, ko nima kakšnih drugih sprememb v življenju, npr. se ne navaja na nov vrtec, skupino, da se ni ravnokar preselil. Preveč sprememb na kupu je za 2-letnika naporno.
Kolikokrat obiski čez teden: tako pogosto, kot le zmoreta uskladiti z bivšo. Zelo pogosto je v redu, vendar zna biti to obremenjujoče za vajino doživljanje ločitve, če se bosta preveč videvala.
Drugače pa… še par let pa bo tvoj otrok imel popoldne to pa ono in potem bosta samo še usklajevala, kdo in kdaj ga bo kam peljal.
Upam, da sem kaj pametnega povedala.

Mogoče res pričakujem od življenja preveč, če se razidem s partnerjem, s katerim se še lahko pogovarjam, si ne mečeva krožnikov v glavo in ne kričiva drug pred drugega. A včasih niso taki izbruhi (kratkotrajni a burni) nič kaj težji kot pa meseci in leta mlačnega življenja drug-mimo-drugega. Ko prihaja pobuda za karkoli vedno iz ene strani … Ko se človek s številnimi talenti zapusti do te mere, da samo še čepi na kavču pred TV …
Vem, da številni pari vztrajajo v takem zakonu, a jaz (morda zmotno) od življenja pričakujem več.

🙂

Saj se strinjam s tabo, popolnoma. Le da je ena zadnjic pisala, kako se z bivsim uspe vse lepo dogovoriti in ne meceta en drugemu polen pod noge,…, ne “simfata” en drugega otrokom,….pa sem samo opazila, kako zelo je to v nasprotju z mojimi izkusnjami. Moj bivsi nima nobene lepe besede zame pred otrokoma, da o bivsi tasci in tastu ne govorim…
Se dobro, da otroci hitro zacnejo misliti s svojo glavo.

Vztrajati v razmerah, kakrsne si opisala, pa po mojem otrokom bolj skodi, kot pa to, da malo “potujejo” od starsa k starsu.

LP