Najdi forum

Zmedena, zaljubljena, nezadovoljna

Želim dobiti kakšen nasvet, kako si lahko pomagam sama sebi. Imam težave sama s sabo, ne vem kaj bi rada, ne vem ali sem sploh srečna ali ne. Vse bolj, ko razmišljam, ugotavljam, da v ljubezni nisem srečna. Nasplošno sem srečna in mi tudi nič ne fali, ampak kar se tiče ljubezni pa ne vem več ali je to pri vseh tako, ali je to le obdobje, me bo to minilo….pojma nimam pri čem sem.
Stara sem blizu 40 let, z možem sva skupaj 13 let in imava dva šoloobvezna otroka. Smo finančno normalno priskrbljeni…..nismo reveži nismo bogati. Če grem malo globje v moje življenje v otroštvu….mi načeloma ni bilo nekaj hudega, ampak odnos s svojo mamo ni bil najboljši. Zanjo nikoli nisem bila dovolj dobra, vedno me je tlačila dol, da nisem lepa, da sem debela….pa čeprav nikoli nisem bila debela, samo moja mama je bila vedno extra suha, jaz pa vedno nekaj več kilogramov kot ona…. vsi moji bivši partnerji in tudi moji prijatelji in prijatelice so mi vedno in še danes rekli, da se ona obnaša do mene tako, ker sem lepša od nje ona pa tega ne prenese…. Ampak pustimo to….. mislim, da veliko mojih težav nezadovoljstva izhaja iz mojega otroštva in odnosa z mojo mamo. Predvsem to, da ker sem premalo samozavestna in ves čas iščem potrditve. En dan sem si všeč, drug dan si nisem všeč…..v službi in tudi, ko grem ven običajno dobim veliko pohval, da dobro izgledam, da sem smipatična, lušna, zabavna….. imam veliko ljudi okoli sebe in me imajo radi, vsaj tako čutim. Ko se gre pa za nasprotni spol, pa zelo rada vidim, da mi moški dajo kakšen kompliment….. Ko sem se naveličala teh komplimentov, ki jih je zadnje čase veliko…..sem začela iskati pozornost pri moških, ki so meni všeč….. Načeloma želim od njih potrditev, da sem tudi jaz njim všeč. Stvar pa se zaplete predvsem pri mojem zakonu. Moj mož je zlati mož, ki mi nudi vso pozornost, izkazuje mi ljubezen, mi vedno pomaga….seveda ima svoje napake, tako kot vsak človek. Tudi skregava se tako, kot vsi pari. Ampak zadnje leto mi gre skoz bolj na živce….na živce mi gre skoraj vse kar naredi…..nič ne naredi prav….. (ubistvu vzorec obnašanja moje mame do mojega očeta in mene) Skoz bolj sem podobna svoji mami, pa čeprav si tega ne želim. Pri otrocih se obnašam drugače in jim nudim vso ljubezen in nikakor ne tako, kot moja mami do mene….. Se pa obnašam do moža tako. Prišlo je tudi do prevare, kar mi je mož oprostil, vendar sem prejšnjega ljubimca hitro pozabila in si našla drugega. Zdajšnji lubimec pa mi je bil všeč že v osnovni šoli, bila sem tudi zaljubljena vanj. Ko sem želela imeti spet ljubimca sem pomislila nanj in ga tudi takoj osvojila. Moški, ki se zanimajo zame, me ne zanimajo, zanimajo me samo tisti, ki so meni všeč in so izziv zame, da ga osvojim. To je neka potrditev zame. Zgodilo se mi je tudi to, kar se mi pri prvem ljubimcu ni….šlo je le za sex. Sedaj pa sem vpletla čustva in mi ta človek ful pomeni in me zanima vse o njem….. je pa tudi on poročen in ima družino. Vem, da je moje početje zelo napačno in ni prav. Ampak kako naj si pomagam, da se ne bom več tako obnašala, kaj lahko naredim, da me ne bodo zanimali drugi moški? Ali je to le neko prehodno obdobje, druga ženska puberteta? Kako končati vse to in začeti znova? Kako naj ugotovim ali mi je še kaj do moža? Saj sex z njim je ok, ampak ni neke strasti več…. pač sex je in oba uživava…. ni pa oh in sploh, tako kot na začetku.

Razmisli o sebi, kaj počneš. Ker te frača srbi, bodo mnogi prizadeti okrog tebe. Delaš jim krivico. Žal mi je, da mora tvoje *urbanje tvoj dobri mož prenašati. Ne zaslužiš si tega, da je ob tebi! Imaš muda pokazati tole tvoje pisanje možu? Poleg vsega si si pa ustvarila sloves najnižje kaste.

Glavni nasvet: večina izpostavljenih problemov tega foruma, ni rešljiv dopisno.

Noben nasvet, pa naj bo še tako brilijanten, ne bo imel efekta.

Da se lahko nekaj spremeni namreč ne zadostuje nasvet. Najpomembnejše je, da si spremembe sami želite.. kar je iz dopisa sicer razvidno in torej spodbudno.
Zdaj del motivov, ki vas vlečejo v nezavedno, se več kot očitno zavedate. To je tudi dobro.

A je za spremembo potreben še en pomemben korak: terapija. Kjer boste lahko pod nadzorom usposobljene osebe prišli do vseh ključnih stvari, ki se vam trenutno (še) izmikajo ter se tako lahko osvobodili (naziv “terapevt” je žal neurejeno področje, dejansko zaslužijo pa si ga zgolj psihiatri in klinični psihologi – z vsemi ostalimi gromozansko tvegate, z bivšim učiteljem telovadbe, ki uprizarja celo nekakšno komedijo po Sloveniji, pa si boste naravnost škodovali!)
Opozarjam pa, da je to daljša pot. Ni hitrih čudežev (bistvene stvari priplavajo na plan šele nekje po 10 zaporedni tedenski terapiji), ni tabletk, ni “nasvetov”, ki bi vas rešili.
Trdo delo in vztrajnost je edina možnost.. pa ne popustiti, čim vam bo “rahlo bolje”, kot počno ljudje z antibiotiki (in nas vse ogrožajo, saj bakterije postajajo odporne na antibiotike, farmacevtska industrija pa nima neskončnih možnosti izmišljati si nove).

Vse vzame svoj čas. In ta čas, še kako pomemben za vas, si morate najti!

De omnibus disputandum..

Bom na kratko. Odrasti. Dovolj si stara.

Ja, kar velik problem imaš sama s sabo. Iščeš instant užitke celo življenje. Ker pa ti užitki ne dajo čustvenega potešenja, se vrtiš v takem krogu. Pričakovanj, želja. Najti moraš srečo v sebi. Drugače se zate ne bo nič spremenilo.

_______________________________________________ SAMOZDRAVLJENJE S KANABINOIDI V SLOVENIJI https://m.facebook.com/groups/438014413832415/?multi_permalinks=548310252802830&notif_t=group_highlights&notif_id=1613462320193479&ref=m_notif Zdravilec s konopljo in zdravilnimi rastlinami. _______________________________________________

Bogi tvoj mož, bogi tvoji otroci. Očitno brez obžalovanja zlahka pohodiš vsa čustva drugih do tebe. Družina ti pomeni le ekonomsko in socialno varnost. Ravnaš egoistično, arogantno in “loviš metuljčke” izključno zaradi potrditve, ki je ne zmoreš uresničiti sama, ampak potrebuješ zunanjo potrditev. Iz napisanega sklepam, da si osebnostno tudi pri 40-tih še vedno na nivoju starejše najstnice.
Kot je že 0101 napisal: “Odrasti.”
Če imaš vsaj malo spoštovanja do moža, ga ne zadržuj in ga spusti naprej, naj vsaj preostanek življenja živi dostojno in brez drame.

Evo. Isto misleča in isto čuteča.
Sem najprej pomislila, da sem jaz kdaj to objavila.
Nimam nasveta, nimam pojma kaj naredit, ker še sama ne vem.
Midva sva edino skupaj kar nekaj let dlje in 2 leti sem bila zatrapana v moškega, ki ga ne bi mogla imet. Sedaj sem z njim prekinila stike (to je bilo v bistvu edino med nama, sporočila, splošno o vsem).
Ampak mojega še vedno ne prenesem, nimam ga več rada. Ostajam zaradi najinih zlatih otrok.
To je vse.

Spoštovani!

Najmnaj trikrat sem začela pisati svoj komentar v tej temi, pa vedno znova opustila… so bile vsakič neke druge stavri bolj pomembne. Kolegi psihoanalitiki bi rekli, da mi nezavedno nekaj sporoča…

Torej, zlat mož (partner/partnerka) in super otroci, je nekaj česar si velika večina ljudje srčno želi. Najprej si tega želimo, potem veliko vložimo, da to ustvarimo in nato, zato ker nam je to pomembno, mnogim najpomembneje, ta njihova dobrobit in naša v tem, pazimo, da nam to traje čim dlje. Da tega ne ogrozimo. Z ničemer, v kolikor imava s partnerjem dogovor o ekskluzivnosti. Odrasli ljudje, ki imamo tak vrstni red vrednot se umaknemo iz situacij in izogibamo se situacijam, ki bi lahko bile predstavljale rušenje miru ali stabilnosti tega odnosa. Če nam je to pomembno. Ker smo odrasli in se zavedamo neprijetnosti posledic. In v tem odnosu poiščemo, česar si želimo.

Če nam ni tako zelo pomembo, si lahko tudi privoščimo še malo “zabave” ob strani … pa bo kar bo. Obenem pazimo, da ne izgubimo vseh ugodnosti, ki nam jih nudijo znotraj družine, zato tak paralelni odnos skrivamo. In pričakujemo razumevanje naše čustvene stiske. Ker nam je tako hudo, ker ne moremo imeti vsega…otroci, tam nekje od 6ega leta naprej vedo, da se vsega ne da imeti. Najpogosteje v življenju je tako, da nekaj izgubim, da lahko nekaj drugega dobim.

Morda, če se bo vaš zlati mož strinjal, lahko “odpreta odnos” še za druge udeležence.

Na tem in drugih forumih smo večkrat zapisali: zaupanje, spoštovanje, tovarištvo, odkritost, bližina + sodelovanje… Toliko kolikor imate tega v vajinem odnosu, takšen odnos imata. In vi veste, kakšna je resnica.
Kar po mojem mnenju ni pošteno, je to, da vaš mož tega ne ve.

Vse dobro vam želim gospa,
in da najdete kar iščete.

Pozdrav
Mirjana

PhDc. Mirjana Franković, spec. dipl. oec. transakcijski analitik - psihoterapevtka I [email protected] I www.mirjana.si I Pogovor pomaga. I 040 520 257

Njen mož tega ne ve, ker gre pri njima v resnici za dogovor o ekskluzivnosti.
Zaradi tega in ker je zadaj še družina in otroci, v resnici ne gre za malo laž, nerodnost ali slučajno zaljubljenost. Gre za načrtovanje, skrivanje, laganje, nespoštljivost, manipulacijo v najslabšem pomenu besede.
Gre za zel nizkotne reči, ki bodo imele zelo močan vpliv prav na avtoričine najbližje.
Ne, da ni pošteno, da tega ni povedala možu, v resnici je njega in otroke izdala v zameno za malce adrenalina in mesenih užitkov.

ZMEDENA, ZALJUBLJENA, NEZADOVOLJNA sliši so kot ena romantična drama, v kateri igrata Jennifer Aniston in Katherine Heigl LOL

v svojem bistvu si zelo zelo ubogo bitje, ki je odvisno od zunanjih potrditev. Bližaš se 40. letu in se zavedaš, da imaš le še par let, ko boš moškim zanimiva za seks, kaj drugega jim pa ne zmoreš ponuditi, “zlati otroci” bodo odrasli, v tebi pa bo praznina ostala. Kot je že eden omenil, če želiš še kaj pametnega od življenja, nujno takoj na eno zahtevno terapijo.
Sicer bo prišel življenjski polom in zanj ne bo kriva tvoja mama.

Ohh …. the devil made you do it !
Mama !
Jaz mislim da ti mama ni povedala da je ‘OK’ dajati noge narazen, kot Lamborgini ,
najboljšem ponudniku. Starši po navadi učimo otroke kaj je prav in kaj ne. Dvomim da te je učila varati moža.
‘kako naj si pomagam, da se ne bom več tako obnašala’ ?
Za začetek drži noge skupaj.

New Report

Close