Oče najinih otrok je podal ločitev zaradi 20 let mlajše deklice
Pozdrav od ločenke , mame dveh otrok ( 14 in 17 let). Pred kratkim sva se z očetom najinih otrok razšla.Na sodišču sva opravila vse formalnosti, preživnino plačuje. Do tu vse ok..Iziv mi predstavlja pogovor z otrokoma glede očeta. Namreč njun oče je podal ločitev zaradi 20 let mlajše deklice katera ima 1 leto starega otroka. Moja najstnika sta zaradi situacije zelo prizadeta. Očetove nove prijateljice ne želita spoznati , moj bivši mož pa obsoja mene da sem ju naščuvala, kar pa absolutno ne drži. Žalosti me , da svoja otroka vidi v tednu za kakšne pol ure ko se dobijo v lokalu ma kavi. Prosim za kakršnkoli nasvet kako pomagati najstniku da gre čez fazo ločitve. Jaz ju razumem da jima je hudo in da sta zelo razočarana. Ne zdi se mi pa prav da ju bivši mož dobesedno sili da spoznata njegovo prijateljico. Želi da gredo poleti vsi skupaj na morje , vendar moj starejši sin pravi da se mu zdi hecno preživeti dopust z enoletnim otrokom. Rada bi da se z očetom počutita ok , da se imajo dobro me pa moti to njegovo siljenje da morata sprejeti prijateljico. Z bivšim težko komunicirava, ker je trenutno v fazi zaljubljenosti in se dejansko obnaša kot najstnik. Pogovor med nama poteka nekako ti si kriva, ti ščuvaš otroke itd. Resnica pa je da mu nobeden nič noče. Privoščim mu to njegovo srečo, vse kar si želim je da upošteva tudi svoja otroka , njune želje , njuno razmišljanje.
Zoprno, vem. Ko se bo njegova zaljubljenost mičkn ohladila, ali celo, ko bodo pri njima prvi problemi, se bo situacija umirila.Ne zdi se mi ok posiljevati svoje otroke z novo partnerko, ki morda celo ni kaj dosti starejša od najstarejšega vajinega otroka…kar jima, sinovoma, vzbuja še večje nelagodje. Malo Save bo moralo preteči, da se zadeve postavijo na svoje mesto, svetujem pa lahko le nekaj- ostani tako fejst mama, da bosta vsaj ženski lik imela pošlihtan, če bo že moški slabši.
Njun oče je pač neodgovoren. Glede odnosa otrok z očetom ne moreš kaj dosti narediti. To, da ti očita ščuvanje otrok proti njem, je pričakovano. Otroka verjetno nikoli ne bosta sprejela očetove nove partnerke, morda svojega polbrata čez čas, ko se njuna jeza zaradi neodgovornosti očeta poleže.
Zate je zdaj pomembno, da narediš kaj zase, da se z bivšim partnerjem in njegovim početjem ne obremenjuješ in živiš naprej tako, da bo zate in za otroka kar se da najbolje poskrbljeno.
Če oče ne more skupaj spraviti zavedanja v kaj je pahnil lastna otroka pa bog pomagaj…
Ne sili ju, bosta že sama, če bosta hotela! Pri nas je bila podobna situacija in siljenje je pripeljalo do še večjega upiranja. Moja dva sta se ločila, ko smo čisto slučajno izvedeli, da ima fotr 1-letnega otroka z 21-letno afno! Sramota, jaz v 1. letniku gimnazije, brat v 8. razredu OŠ. Stikom in spoznavanju sva se upirala kake 3 leta, potem sva počasi popustila. Tudi pri nas je bila kriva mami – da naju hujska. Zdaj, po 7. letih, se nama ”Afna” zdi čisto ok (doma je imela celo dramo, ker se je zapletla s ”starim dedcem z najstniško prtljago” in še zdaj ni vse ok) in shajamo čisto dobro. Sestrica je čudovita, ”mačeha” mi jo večkrat da v varstvo, celo na dopust jo vzamem. Med tednom, ko sem na faksu, večkrat skočim tja na kosilo, da se malo pomeniva. Daj času čas …
Pozdravljeni.
Kjer so plod intimnega odnosa tudi otroci, popolna ločitev ni mogoča. “Mir” se lahko vzpostavi samo, če oba partnerja sprejmeta, da sta ločena kot partnerja, nista pa ločena kot starša. To pomeni, da se morata v zvezi z otroci še vedno usklajevati, podpirati in spoštovati. V kolikor glede tega ne zmoreta najdi dialoga, potem so težave samo vprašanje časa.
Kar počne vaš bivši partner ni prav. Napisali ste, da mu privoščite vse dobro. Ob tem sem začutil tipično telesno senzacijo v trebuhu, ki mi praviloma pove, da obstaja še nekaj globljega. Iskreno poglejte v sebe in preverite ali res ne občutite nobene jeze, zamere, sovraštva… Partner vas je prevaral z “deklico”, kot ste zapisali sami, ji naredil otroka, in vi mu želite vse dobro? Večina drugih žensk bi v podobni situaciji v svoji notranjosti upravičeno čutile vse prej kot to. Zakaj pišem vse to? Ker otroci ne reagirajo samo na tisto, kar je vidno, ampak tudi na tisto, kar je nevidno. Če imate svoja čustva in reakcije pod kontrolo oz. jih ne izražate, potem to še ne pomeni, da nimajo nobenega vpliva na vas in posledično na dinamiko vseh vpletenih. Pogosto so ravni otroci tisti, ki izražajo, kar ne izražajo starši. Morda se zelo motim, pišem pa na podlagi izkušenj z moji klientkami in njihovimi otroci. In če to ne velja za vas, se opravičujem. Sami veliko bolje kot jaz veste kje ste in kaj je res.
Odločitve vašega partnerja ne morete spremeniti, prav tako ne morete odločilno vplivati na odnos očeta do otrok. Morda se lahko skušate z njim pogovoriti. Povejte mu, da v kolikor ne našel potrebne potrpežljivosti do otrok in potrebnih socialnih veščin, potem ne more pričakovati čudeža. Povejte mu tudi, da niste ne dolžni ne poklicani popravljati njegovih zgrešenih vzgojnih pristopov. Seveda najstniki že imajo svojo pamet in sebi lastne reakcije, in zelo je normalno, da se bodo upirali novo nastali situaciji. Nobenemu otroku ni lahko, ko razpade njegova skupnost. Rešite se odgovornosti, da morate urejati vse. Osredotočite se na sebe. Delajte na svojih pristnih čustvih. Najdite dodaten smisel poleg otrok. Kot taki boste zadovoljni sami s sabo in v najboljšo možno oporo otrokom.
Bodite z njima, poslušajte jih in če res ni nujno ne vrednotite dejanj bivšega partnerja. Otroka bosta tako lažje sprejela dejstvo, da sta sedaj del razširjene skupnosti, kamor spada tudi dopust z očetom in njegovo novo partnerico. Glede tega se naj pogajata z očetom. Dovolj sta stara za to.
V kolikor bo njun oče uporabljal sumljive čustvene taktike in fizično nasilje, pa ga najprej opozorite na neprimernost tega in če to ne bo zaleglo, se v skrajni možnosti obrnite na CSD in zahtevajte njihovo posredovanje.
Gospod Boštjan hvala za vaše razmišljanje. Malo ste narobe razumeli eno stvar in sicer otrok ni od mojega bivšega moža ampak njen. Pravite da ste ob mojem pisanju začutili potlačeno jezo in sovraštvo do bivšega partnerja in njegove prijateljice. Naj povem da temu bi tako , jeza in vse ostalo je že zdavnaj izpuhtelo in sicer od kar sem spoznala lastno vrednost in da si pri mojih 43 res ne dovolilm podobnega sranja nikoli več v življenju. Predelala sem precej stvari zakaj sem dovoljevala določene stvari v zakonu v katerem je bilo vse druga samo ljubezni in spoštovanja ne. Vse kar si želim je neka zdrava komunikacija med nama z bivšim možem, vendar glede na to da se trenutno obnaša za moje pojme nezrelo je to misija nemogoče. Žalosti me samo to , da sili svoja otroka v nekaj česa ne želita. Pravi jima sprejmita že enkrat situacijo takšno kakršna je. Zaradi njegovega načina me skrbi da se bosta otoka še bolj odtujila od njega česar si pa absolutno ne želim. Vem kako pomemben je stik z očetom za otroka , ampak se bojim da se sam tega ne zaveda.
Res je. Se opravičujem. Čeprav sem dobro prebral vaš prispevek, so moji možgani ustvarili sklep na podlagi meni najbolj logičnega scenarija.
In točno to počnemo vsi. Stvari vidimo skozi svoje filtre. Če ste prepričani, da bivšega partnerja vidite točno takšnega kot je, potem vam bom verjel.
Žal težko napišem več brez da se z vama pogovorim osebno. Popolne ločitve, v primeru skupnih otrok ni. Stvari, ki so bile težava v času partnerske zveze so pogosto težava še naprej. Ima pa vaš bivši partner prav, ko pravi, da je potrebno sprejeti nastalo situacijo takšno kot je. Otroke morate zaščititi, če vaš bivši partner za prepričevanje otrok uporablja strategije telesnega in čustvenega nasilja. V kolikor pa temu ni tako, je prav da bivšega partnerja podprete v njegovih prizadevanjih, da si ustvari novo harmonično okolje. Otroka sta dovolj stara, da se pogajata z očetom, vaše zaščite ne potrebujeta več, če to res ni nujno.
Bo pa odnos oče-otroci težko popraviti, če v preteklih letih oče ni uspel vzpostaviti do otrok dovolj pristnega odnosa. Glede tega žal ne morete praktično ničesar. Morda lahko samo nekoliko popravljate vzgojne napake vašega bivšega partnerja, tako kot bo on popravljal vaše. V idealnih okoliščinah bi bilo prav, da tudi vi otrokom realno predstavite okoliščine in strategijo obiskov, dopustov … in jih nežno potisnete v novo nastalo realnost in novo cono neudobja.
V kolikor z bivšim partnerjem ne bosta našla pravega dialoga, bi bilo smiselno, da se pogovorita ob podpori strokovnjaka (mediatorja).
Vse dobro.
Oče z deklico, ki ima enoletno dete ni primerna družba za otroka, sploh pa ne občutljiva odraščajoča najtnika. Verjerno bosta otroka tista, ki mu bosta v končni fazi morala razložiti, da nočeta nič s tem novim življenjem očeta in iskreno, jaz jima dam popolnoma prav. Morje, aboslutno NE!! Tako življenje je kaos in najstnika sta povsem upravičena odločati o tem kaj jima paša in kaj ima ne paša, verjamem, da ju boste podprla. In ja, dejansko (če odmislim zakonodajo, ki jo itak pišejo kr eni) obstajajo določeni očetje, kjer je popolna prekinitev stikov najboljša izbira, saj lahko stiki (sploh na način kot jih želi oče) otroka to bolj prizadanejo kot so mu v korist. Vaš bivši je en sam EGOTRIP. Poznam osebno primere, kjer so očetje v končni fazi tko prizadeli otroke, da so pristali pri pedopsihiatrih, nekateri celo na zdravilih. Noben fotr tega ni vreden. Od g. strokovnjaka, pa bi vseeno pričakovala malo več izhajanja iz življenja samega, ne samo iz poklicnih deformacij. Verjeno bo CSD prej ali slej odnehal, če bosta otroka razložila, da tega nočeta.
ne čuti se poklicane, da ti otrokoma razlagaš okrog fotra. Otroka nista majhna, ampak sta nekje vmes na poti v odraslo dobo in foter se bo moral že sam potruditi, da bo z njima imel normalen odnos. Otroka sta že tudi toliko stara, da CSD in sodišče nimata več kaj praskat in določat kaj bosta počela. Če te otroka sama kaj vprašata, jima razloži, da se v življenju zgodi marsikaj in da se je včasih treba sprijazniti, da ni vse tako kot si želimo. Kar se morja tiče, toliko stari najstniki ponavadi ne želijo s starci na morje, četudi ti niso ločeni.
Ti lepo živi svoje življenje, bodi podpora otrokoma, ki te v tem trenutku še kako zelo potrebujeta (oče jima trenutno daje izkušnjo, da se na nikogar v resnici ne moreš zanesti), fotra jima ne šimfaj. V njihov odnos pa se nikakor ne vpletaj, še s tako “pobožnimi dobrimi željami ne.”, Če je znal 20 letnico prepričat, da je najboljša izbira, potem mu tudi pri otrokoma podobnih starosti ne bi moglo biti pretežko.
Kaj so za vas “sumljive čustvene taktike” očeta? Če prav razumem celotno zgodbo, oče sploh na stikov z otrokoma. Kdo bo “prijel za ušesa” mamo, ki čustveno (če) manipulira z otrokoma (težko dokazljiva stvar). Verjetno je zraven še kakšna “nezakonita zagovornica” ali “terapevtka” otrok, ki svetuje razočarani materi.