Kje spoznati normalno ločeno mamico
Ojla, pred kratkim je tudi mene žal doletela grenka izkušnja in vse kar mi je največ pomenilo v življenju (družina), ki je bila in je še vedno moja najvišja moralna vrednota, se je v trenutku razletelo na majhne koščke. Priznam, kljub temu, da sem v resnici pravi moški, ki redko potoči solzo, se mi je sesul svet, jokal sem kot majhen otrok kakšnih 14 dni. Najina zgodba je bila sanjska, toliko skupnih stvari verjetno ne bom našel pri nobeni. Okoliščine so žal poskrbele, da sva se za kratek čas odtujila, dovolj, da je našla besede, ki jih je želela slišati pri drugemu in žal se je zgodilo. Ločitev je bila neizbežna, od 14. let zakona pa sta ostali dve sončici, ki mi pomenita vse na svetu. Odločila sva se za deljeno skrbništvo, saj je tudi sama priznala, da sem najboljši oči na svetu, kljub temu, da partnerski odnos po njenem ni bil najboljši. V podrobnosti se ne bi spuščal, vsekakor pa priznam, da sem tudi sam naredil nekaj napak, za katere mi je sedaj neznansko žal in če bi lahko, bi vsekakor naredil drugače. Kljub temu, da je v tem ponorelem svetu prevara baje postala neka normalna stvar (vsaj tako mi govorijo mnogi, tudi poročeni pari) sem ostal zvest svojim načelom in sem po enem mesecu z dvignjeno glavo zakorakal v novo življenje, v upanju, da pa kje vseeno obstaja ženska, ki glede tega razmišlja podobno kot jaz, in takšnega stališča ne podpira. Ker se počasi bližam rosnim štiridesetim, se sprašujem, kje dejansko lahko srečam mamico s podobno izkušnjo, s katero bi lahko zgradil nov partnerski odnos. Dejstvo je namreč, da je moj urnik totalno zatrpan. Zjutraj jih odpeljem v šolo, jih grem iskat, pripravim kosilo, operem in poskrbim za naloge. Popoldne obe odpeljem na trening, v glasbeno šolo, nato k babici, da jih čuva medtem, ko tudi oči opravi večerni trening, nato pa obvezno malo crkljanja in končno zvečer v posteljo. V tednu, ko nista pri meni, pa je na vrsti pospravljanje po hiši in okolici, vsekakor pa si privoščim tudi kakšno razvajanje. V tem tednu se veliko ukvarjam s športom in glasbo, za kaj več pa preprosto zmanjka časa. Večerno obiskovanje klubov, te časi so žal minili in nimam nikakršne pretirane želje po teh aktivnostih. Ker za spoznavanje preko različnih portalov nimam posebnega interesa, saj sem bolj pristaš osebnega stika, prav tako pa moji nameni niso nepošteni me res zanima, kje spoznati kompatibilno osebo, za resno zvezo. O ponudbah različnih avanturistk, ki pogosto težijo preko različnih socialnih omrežjih ne bom izgubljal besed, ker me to ne zanima, prav tako pa imam odgovornost do svojih sončic, ki bosta zame vedno na prvem mestu. Vsi mi govorijo, da ljubezen pride sama, takrat, ko to najmanj pričakuješ, po vsej verjetnosti pa ne ve mojega hišnega naslova 🙂
Hehe, kolega, imam klonirano zgodbo, pa super si rekel na koncu, da ljubezen ne ve tvojega naslova.
Že po svojem času si ugotovil, da ga nimaš; statistično gledano boš pa z manj časa ravno na portalih našel kaj zanimivega. Kljub odporu malo razmisli, naredi profil, pusti ga magari kak teden, pa ga dopolni, klikni kako žensko, ki ti je všeč itd. Po nekaj časa boš zgubil odpor in šel na kak kofe ali event, nič obveznega, pri kaki boš samo seks hotel, kako drugo boš hotel oženit :), s tretjo boš pričal tri ure mimogrede… Od dvajsetih se ti bo pa ena ziher konkretneje usedla v misli; če ne drugega, pa za kak koncert ali kofe. In tako počasi naprej…
Ker sem sama pred nekaj leti bila na istem, bi ti iz srca svetovala nekaj:
-nekaj časa opusti misel na partnerko, še posebej nek ideal od ženske ne pričakuj, in prični delati predvsem na sebi; počni stvari, ki jih obožuješ ali pa najdi nove hobije (kaj veš, mogoče pa tam srečaš katero) ; po 14.letih zveze je to absolutno prehitro, da pričneš z novim razmerjem; nisi pripravljen, in to ne bi bilo fer do nove simpatije, ki bi se morebiti noro zaljubila vate. Izkoristi ta čas zase, mali srčici, prijatelje….uživaj življenje, pol pa pride vse drugo..bodi strpen, ne na silo, prišlo bo, ko najmanj pričakuješ…že iz pisanja se da čutiti da si srčen, iskren človek..obdrži to..Pa vso srečo..objem
Tudi jaz sem na pragu ločitve enostavno ni šlo.Tudi dva otroka zaradi katerih sploh še diham in uživam kadar sem z njima.Razumem te iščeš saj zaradi pogovora,osamljenosti,da ti nekdo pove spet nekaj lepega.Da začutiš,da si ljubljen,spoštovan,vreden nekoga.Imela sem vzpone in padce sedaj tako globoko padla,da se moram pobrati.Pri meni ne gre za nezvestobo ampak psihično uničenje ter alkohol.Svetujem ti delaj na sebi bodi moški na mestu kar po opisu sodeč si.Ter skrbi za svoji deklici.
Kakšni problemi… Na eno temo si me spomnil… :))))))
te povsem razumem-v enakem položaju,vendar ženska.Ni časa za okoli skakat,v bistvu je čisto ok biti sam, pa z otroci ,samo pride čas, ko pa razmišljaš,da bi bilo fino imet ob sebi še koga odraslega,seveda takšnega s katerim bi se ujel v čim več stvareh,počel stvari skupaj-vseh seveda ne gre…je pa cel kup nategov okoli,neiskrenosti….zato se sama vedno bolj nagibam k temu,da bom sama…..tako te vsaj prizadet ne more nihče…
sama imam poln kufer moških,ki ne razumejo,da ne moreš kar spokat in it na izlet,kot da si sam-sploh ženske ,ki imamo večino časa otroke….nisem pa tip,ki daje prednost dedcu pred svojimi otroci—nikoli…
Koliko so stari otroci?
Mogoče malce napačno gledaš na vse skupaj. Ne gre za dajanje prednosti ali enemu ali drugemu, temveč za to, da misliš tudi nase, na svojo srečo in dobro počutje. Tvojega razmišljanja pravzaprav ne razumem. Po tvojem starši ne bi smeli niti pomoliti nosu iz hiše brez otrok, saj ne smejo dajati prednosti ne partnerju, ne sebi. Pa verjetno v času zakona ni bilo tako (vsaj upam, da ne). Bolj se mi zdi, da so ti otroci izgovor. Ne vem pa, kaj boš naredila, ko bodo začeli hoditi po svoje in živeti svoje življenje.
Če spustimo neko osebo v svoje življenje, moramo biti pripravljeni na prilagajanje in mu nuditi neko pozornost. Nihče ne vidi rad, če pride na vrsto šele takrat, ko zmanjka drugega dela in idej, še najmanj si pa to zasluži partner, torej nekdo, ki bo – bog ne daj, da bi bilo res treba – tisti, ki nam bo pral rit in menjal plenice. Pa ni pomembno, ali je ta partner/partnerka hkrati tudi starš tvojih otrok ali je v naše življenje stopil po ločitvi. Poleg tega ta partner/partnerka po zakonu prevzema tudi določene obveznosti do otrok.
Če se nisi pripravljena vsaj tu in tam organizirati tako, da lahko greš na izlet, potem je verjetno res nesmiselno imeti partnerja. Drugo je seveda, če se ta oseba ni sposobna prilagoditi staršu z otroki in ti samo otežuje življenje s svojimi pričakovanji in užaljenostjo.
Saj tukaj je keč, samska mamica z otroci ki jih mora pedenat 24/7 ker je samska mamica. Za iskat fanta ima teoretično čas samo dooldne ampak takrat bi morala bit v službi in ponoči ko bi morala spati.
Tukaj ni jaz pa čas zame pa iskanja fanta ker je samska.
Realnost je pa nekaj drugega, sedaj je samska in gremo hitro iskat enega samo da ni sama. Otroc pa k očiju….
sponzorja???zakaj pa?sej imam vse.ma jok-men gre zdej bolje samski kot prej poročeni…pa še model si lohk izberem po volji….seveda dokler se mi bo dalo….
je pa s temi modeli mal problem-mlajšemu ne bom mame špilala-mojih let pa vsi zavaljeni,pa mislijo da so tombola….pri poročenih je še malo izbire,samo kaj ko se mi gabijo ponudbe takih,ker nekaj vrednot pa še imam….zase-ne zanje..rada mirno spim…
Hehe, zdaj še vsa na krilih leta, ko pa bodo leta usekala in bo postala grda in nagubana, bo pa jokala. Že neštetokrat videna zgodba. Potem pa bo vsak “sponzor” dober, tud če je zavaljen, hehe.
Itak pa samski moški samo izkoristijo mamice…da bi resno zvezo špilal in “sponzoriral tuje otroke”…haha, to sam tisti obupanci nasedejo, ki jim tanova hitro podtakne še enega al dva otroka, da jih priklene nase, ker se leta približujejo in ni več blago na trgu.
Zelo dobro napisano.
Sem mamica 3 sončkom, stara 40 let. Od aprila uradno ločena. En sin se je odločil da bo živel 24 ur /365 dni v letu z menoj, ker se mu je bivši premalo posvetil in nista našla nikoli skupne točke. Srednji in “tamal” pa imava z bivšim deljeno skrbništvo.
Moram reči da je precej pisano – ampak se da.
Čeprav se mi zdi da je dan čedalje krajši 🙂 – premalo ur!
Z vsemi preživim kvalitetni čas – edino kar sem se razbremenila je da nimam več 4 otroka – ki je bil moj bivši.
Moški?
ojojj – a je še kje kak normalen?
Upam da…..
….