Ljubice… ste zaključile?
Že takoj na začetku prosim brez obsojanja. Vprašanje je za tiste, ki ste oz.ste bile ljubice. Kako ste prekinile? Kako ste zmogle iti stran? Nama se je zalomilo, iz začetnega heca se je zgodilo, da sva se navezala en na druzga, da sva se zacela imeti rada in da nikakor ne zmoreva koncat tega razmerja. Nikoli ni obljubljal, da bi se ločil, nikoli se nisva pogovarjala o skupnem življenju, enostavno naju je samo nosilo čedalje dlje. Jaz sem samska, brez otrok, niti si jih ne želim, on poročen in 2 otroka. Zaboli me vsakic, ko se vraca k ženi. Ja vem, sama sem šla v to, sama sem si kriva. Zdaj samo iščem spodbudo tistih, ki ste šle čez to… traja že skoraj 3 leta, vsa dopovedovanja o nesmiselnosti tega razmerja v glavi izginejo, ko sva skupaj…
Ne bom obsojala..niti nisem bila na tvojem mestu..načeloma raje rešujem situacijo in jo rešim, preden se še bolj zakomplicira..
A v tvoji zgodbi je nekaj diskrepanc..
Praviš da si samska in brez otrok, niti si jih ne želiš imet.
Torej ti tvoj status ustreza, hkrati ti pa ne ustreza, ker bi rada bila v partnerski zvezi..??
A hkrati si si izbrala odnos, ki te “varno” drži na distanci (on vezan, z otroci).
Skratka, bi pa ne bi, pa spet neki bi pa ne bi.
Če bi bilo to res, da si želiš bit samska in brez otrok, bi bila popolnoma zadovoljna v situaciji v kateri si.
Občasno bi se z njim videvala, se imela fajn in to je to.
Če bi bilo res, da si želiš partnerske veze, torej odnos z nekom v kompletu, bi si izbrala partnerja, ki bi ti to lahko nudil, torej bi bil enako kot ti, samski.
Torej?
Vprašanje zate je, kdo sploh si, in kaj bi sploh rada od sebe in od drugih..
in kaj vaju ovira, da ne bi bila skupaj, če se imata tako zelo rada?
Kakšen smisel ima, da je on še vedno čisto zares poročen?
Saj bi vsem olajšala situacijo, če bi odločila drug za drugega.
Je možakar preveč navezan na hišo in lepo fasado, ki jo fura z ženo?
Brez veze je, da se mučiš, v končni fazi si ti samska.
Nehaj se skrivat, pa bo roku enega leta vse postavljeno na svoje mesto, kakor koli že bo.
Zakaj bi se odpovedala ljubezni? Obnašaj se, kot da si v odkriti zvezi, pa boš videla, kam bo pripeljalo.
V Playboyu je bil pred desetletji podučen vic. Takole gre: Zakaj imajo mlade ženske tako rade starejše moške?
Ker oni ne zmorejo več “tako” in ker še ne znajo “tako”.
Podobno se je dogajalo sošolki s faksa.. vedno se je zapletala s poročenimi. Imela je en tak neverjeten radar za poročene. Tudi, ko smo bili v tujini na daljšem šolanju, je spet našla poročenega.
In seveda jamrala.
Ne gre več za neko naključje, temveč vzrorec. Ljubezen na osnovi nedosegljivosti.
Podobno se otroci “zaljubljajo” v junake risank in najstnice v pop idole.
Ker so nedosegljivi.. ker je to varno.
Pročen partner.. v tem primeru moški.. je tudi VAREN. Je sicer fizičen, čuteč in vse kar sodi zraven.. vendar ni nevarnosti, da bo ženo zapustil.. večji del življenja ga bo vezalo na osnovno družino.. tako otroci, kot skupne nepremičnine ali celo podjetje.
Ljubice si najdejo takšno prostorsko-čustveno zamaknjeno razmerje prav zato, ker ni moč partnerstva v celoti zaužiti. Je torej varnejše, kot nek prost partner.. kjer bi morali dejansko vsega sebi razkriti in pokazati.
To, da je moški drugje.. da je poročen.. služi za izgovor, kjer lahko sebe poveličujemo.. in hkrati igramo vlogo žrtve, češ: “Če ne bi bil on poročen, bi bila res srečna.”
Pa ni tako.
Podzavestno se bojite ali celo minirate.. da se spuščate le v veze, ki nimajo dolgoročne prihodnosti.. s tem pa so za vas, za vaš pravi notranji jaz varne.
Varne, ker vam ni potrebno vložiti CELEGA SEBE, temveč le svoj “zabavni del”. O skupnem življenju tako ni govora.. temveč v neskončno podaljšani zaljubljeni fazi.. z vmesnimi tragedijami osamljenosti in depresije.. kar pa je v redu, vam celo služi v plus.. saj itak ne verjamete, da si zaslužite bolješega.. celotnega razmerja.
Per partes v nedogled.
In zato je to razmerje podobno tistemu vicu.. kjer je nesigurnost, neobvladovanje in nesamozavest glede partnerstev tako močna, da se odločate ostajati tam, kjer vam ni potrebno pokazati in vložiti celega sebe, temveč le majhen delček.
Nevredni delček, ki je zaradi neobsoječe prihodnost.. itak izgubljen.
Win – win situacija.
Duhovniki se bičajo v samostanih, da so bližje “bogu”.. vaše trpinčenje samo sebe nudi enako zveličanje in tudi pekel.
Ti ne zmoreš, ti ga imaš rada…on samo sledi toku. Ker mu nič ne manjka.
Moški, ki se dejansko zaljubi v svojo ljubico, bo odšel. Verjemi. Mogoče je navezan na vajin odnos brez obveznosti, če bi mu pa dala ultimat, bi izbral katero?
Ti se kr sprenevedaj in si meči pesek v oči.
Sem se nekaj let nazaj zaljubila v moškega, s katerim nikoli nisva nič imela. Vsaj fizično ne. Ampak če bi imela možnost, bi zaradi njega partnerja takoj zapustila. Priznam. Tako sem ga ljubila. Zato mi te neke flance o tem, kako se ima nekdo rad, ne more noben prodajat.
Al si al nisi. Vmes je samo “urejanje” potreb.
Imam podobno izkušnjo.. Skupaj sva pol leta. S partnerko ni srečen, odtujena sta že več let. Pravi da z njo vztraja zaradi otrok, ki sta v fazi odraščanja in potrebujeta avtoriteto, ki jima je sama ni zmožna dati. Se pogovarjava o skupni prihodnosti, nekoč. Me pa malo žre, zaradi njegove partnerke, včasih si še vedno želi njegove bližine, a njemu ni do tega. Če se postavim v njeno kožo mi je težko, tudi počutim se krivo. Sprva mi je bilo težje, imela sem slabo vest, vsakič ko sva se dobila sem razmišljala da je totalno nemoralno kar počneva im da razdiram družino. Sčasoma sem se sprijaznila, zagotavlja mi, da je bil že prej nesrečen, da bi do razhoda tako ali tako prišlo. Tudi nisem njegova prva ljubica. Seveda bi ga rajši imela zase, normalno zvezo, a sem se nekako prilagodila in sem zaenkrat pripravljena počakat. Vem da misli resno, skupaj preživiva veliko časa (za izgovor večkrat uporabi službo) in se imava iskreno rada. S časom se vse bolj navajam na to, da sem zaenkrat pač ljubica. Jaz mu verjamem in zaupam, v pol leta sva se spoznala bolje kot z marsikom. Me pa zanima kaj si o celotni situaciji mislite drugi… Vidim pa, da je objava precej stara..
Imam podobno izkušnjo.. Skupaj sva pol leta. S partnerko ni srečen, odtujena sta že več let. Pravi da z njo vztraja zaradi otrok, ki sta v fazi odraščanja in potrebujeta avtoriteto, ki jima je sama ni zmožna dati. Se pogovarjava o skupni prihodnosti, nekoč. Me pa malo žre, zaradi njegove partnerke, včasih si še vedno želi njegove bližine, a njemu ni do tega. Če se postavim v njeno kožo mi je težko, tudi počutim se krivo. Sprva mi je bilo težje, imela sem slabo vest, vsakič ko sva se dobila sem razmišljala da je totalno nemoralno kar počneva im da razdiram družino. Sčasoma sem se sprijaznila, zagotavlja mi, da je bil že prej nesrečen, da bi do razhoda tako ali tako prišlo. Tudi nisem njegova prva ljubica. Seveda bi ga rajši imela zase, normalno zvezo, a sem se nekako prilagodila in sem zaenkrat pripravljena počakat. Vem da misli resno, skupaj preživiva veliko časa (za izgovor večkrat uporabi službo) in se imava iskreno rada. S časom se vse bolj navajam na to, da sem zaenkrat pač ljubica. Jaz mu verjamem in zaupam, v pol leta sva se spoznala bolje kot z marsikom. Me pa zanima kaj si o celotni situaciji mislite drugi… Vidim pa, da je objava precej stara..
Tudi tebe se bo naveličal. Nesrečen je zato, ker ne zna uživati v malenkostih, ker ne vidi druge plati, ker ne razume, da se mu lahko vse skupaj v nekaj sekundah postavi na glavo.
Še prej se te bo naveličal pa če se loči in pride k tebi oz. ti k njemu za 24/7. Trenutno mu predstavljaš pobeg iz monotonije vsakdana, a ko bosta nekaj časa skupaj, boš ti postala ta njegova monotonija. Škoda, te je zanj in škoda, da ne premoreš toliko spodobnosti, da bi ga bila sposobna zavrniti… Morda boš nekoč, ko boš na mestu njegove sedanje žene, dojela mogočnost prepada med tem kako svojo in njeno situacijo vidiš danes in kar se ti razjasni, ko boš v njeni situaciji ti sama.
V temi o ljubicah in nesrecnih zakonih se spomnim zgodbe tasta in tasce. On se je zaljubil v zenino najboljso prijateljico in skupno sodelavko. Skupaj sta bila par let, preden je tasci prislo na pamet in usesa. Vmes sta 2x prekinila, ona se je kasneje locila in pustila oba otroka ocetu. Tast je v zakonu vztrajal, dokler sin ni odrasel. Ves ta cas je bila tasca kriva za vse slabo v zakonu in ni ga bilo vecjega veselja, ko sta tast in ljubica skupaj zazivela. Pac, slo je za veliko ljubezen in ljubica je koncno docakala, da je zapustil zeno. V resnici je bilo obratno, ampak pustimo podrobnosti. Kaj se je zgodilo? Po dveh, treh letih skupnega zivljenja, je razmerje postalo taksno in se slabse od tistega z zeno. Srecen ni nobeden, se najmanj ljubica, ki je ugotovila, da stalno zivljenje s clovekom, ki mu je toliko do pozornosti ……., le ni tako sanjsko. Vmes je bilo tudi varanje, ampak na starost ostajata skupaj. Ona zelo obzaluje, saj je pustila moza, ki je srecen z drugo ze vrsto let, otroka, s katerima ima bolj slabe stike in posledicno tudi z vnuki. Zivljenje je potrosila s cakanjem na princa, za katerega se je potem izkazalo, da to zagotovo ni. In zdaj je tu starost in osamljenost. Seveda je vmes uzivala, ko sta si privoscila svoje vikend odmore pa darilca in pozornosti, ampak to je minilo, ko sta prisla na tirnice skupnega zivljenja. Zanimivo, da je tudi tast obzaloval oz je priznal, da je zeno zamenjal za slabso in ga je tascina smrt prizadela bolj, kot vse ostale. Tasca pa ga je kljub temu imela tako zelo rada, da je o njem govorila se na smrtni postelji in bi ga vzela takoj nazaj, ce bi on le nakazal, da si tega zeli.
Se bere kot pocukrana tv serija, ampak drzi vse napisano. Ljudje smo res cudna bitja, sami sebi kompliciramo do kraja, pa ceprav imamo sreco in pogoje za njo cisto blizu.
Nikoli ne obsojam nobenega, ker vsak sam pozna razloge za svoje odlocitve. Moram pa priznati, da ljubic res nikoli nisem razumela. Verjamem, da se marsikatera zaljubi in ravno zaradi ker vem, kako je biti zaljubljen, si ne predstavljam, da bi svojega ljubega pustila v objem k zeni, da bi lahko prenasala, da zivi z drugo druzinsko zivljenje, da je z njo intimen, da hodijo skupaj na dopuste…… Pa nisem posesivna zenska, ampak moj moski je samo moj :-)) in ga ne dam nobeni. Pa tudi nobeni ga ne bi zelela odvzeti.
Prav nic vam ne zavidam situacije in upam, da se vse iztece v vase zadovoljstvo
Poznam primer, ko je poročenec ljubico nategoval 30 let, celo otroka sta imela skupaj. Najprej so morali otroci odrasti, potem je bila žena bolna, potem je bil on bolan, potem … vedno je bilo nekaj. Grd dedec, 25 let starejši od nje. Rešila se ga je šele tako, da je umrl, ločil se ni nikoli.
Če sta si usojena in namenjena, se bosta našla tudi čez pet let. Če si nista, je pa itak odlično, če ga pustiš že danes. Mene je pred precej leti osvajal en poročen. Nič nisva imela, sva se pa dovolj dobro štekala, da sva šla večkrat na kavo, kosilo itd, včasih sva si kaj pomagala … res eno tako prijetno tovarištvo. Je pa na veliko varal naokrog, ločiti se pa ni nameraval nikoli. No, pa ga je žena zafrknila in zahtevala ločitev. Pazi zdaj, ni potem priletel k meni – in ko sem ga vprašala, kako to, da ni navalil po ločitvi, je rekel, da se resne zveze z mano pa ne bi šel. Prej pa taka reč.
Kakorkoli že nekateri vpijejo, da se je ločiti lahko, in čeprav je res ogromno ločitev, se zavedaj, da je ločitev izredno izredno huda zadeva tudi za tistega, ki ne ljubi več, in da se ogromno ljudi ne loči čisto samo zaradi okolice, udobja in finančne plati. In moški izjemno redko predlagajo ločitev, raje naredijo tako kot ta tvoj biser: si omislijo ljubico.
Moški izjemno redko predlagajo ločitev?
Mislim, da je tu potrebno dodati: Moški, ki varajo izjemno redko predlagajo ločitev.
Razlogov za to je pa kar nekaj:
1. Doma mu žena omogoča relativno udobno življenje.
2. Ljubica mu zagotavlja vznemirjenost (metuljčke), ki je pri ženi ne občuti več.
3. Varanje je adrenalinski šport.
4. Tip dobi zunanjo potrditev, da je še zanimiv nasprotnemu spolu.
Te štiri točke pa ne bi bile izvedljive, če bi moški kot oseba bil pošten in imel primeren nabor moralnih vrednot in zaupal sam sebi.
Poznam pa nekaj obratnih situacij, torej takih, kjer je varala žena in v nobeni od teh žena ni bila pobudnica ločitve.