Najdi forum

Kako se pripraviti na ločitev in obdržati otroka?

Ločil se bom. Moški, star +40, po 15 letih, 2 majhnih otrokih in številnih lepih in manj lepih trenutkih imam vsega dovolj. Razlogi za ta mail niti niso pomembni (morda samo to – ni varanje, preprosto ne gre več, nihče ni kriv, ali pa morda oba, kaj pa vem), imam pa nekaj vprašanj, pa vljudno prosim za pomoč tiste, ki ste že šli čez to.

Odločitev sem sprejel, nisem ji pa še povedal. Mislim, da ne bo ravno strela z jasnega, presenečena bo pa zagotovo. Preden pa to storim, bi se rad pripravil, če se to sploh da.

Predvsem je jasno, da boste glavni “predmet” spora otroka. Kar je sicer tragično, vendar ne vidim, kako bi se temu izognila. Svoja otroka imam najraje na svetu in želel bi si neko razumno rešitev (npr. pol/pol oz. pač nek dogovor), vendar vnaprej z vso gotovostjo tega sveta vem, da bo tisti hip pograbila oba in ju odpeljala k svojim domov v drug kraj. Tega pa me je izredno strah, saj bi se lahko zgodilo, da bi me izločila iz otroštva mojih otrok, kar bi bila zame nepopisna tragedija. Njena družina me ne mara in ji bo pri njenem početju zagotovo pomagala.

Slišal sem govorice o “ženski falangi” (se opravičujem bralkam, samo prenašam izraz), ki prevladuje na CSD, med sodnicami, izvedenkami in družinskimi odvetnicami in katere rezultat je ta, da so otroci v Sloveniji v menda izjemno visokem deležu dodeljeni materam. Tudi tega me je strah.

Zanima me, ali ima kdo kakšen nasvet, kako se pripraviti na ta trenutek? Je možno kako preprečiti, da žena odpelje otroka (če izključimo fizično silo, seveda)? Ali je kakšna zadeva, ki bi utegnila vplivati na odločitev glede otrok in na katero bi se lahko vnaprej pripravil? Svoj čas kot oče že sedaj v največji meri posvečam tamalima, hiša je moja (ona se je priselila), finance niso problem (vse račune plačujem jaz), ničesar napačnega nisem storil (ne pijem, ne pretepam, ne varam…)… Je še kaj, kar se tehta in bi bilo morda treba kdaj dokazovati, pa sem pozabil?

Še to – pravnoformalno nisva poročena. Ne vem, če to kaj spremeni zadevo glede otrok. Za premoženje mi je dokaj vseeno in tukaj ne vidim (večjih) težav.

Spoštovani,

glede na to, da partnerka za vašo odločitev še ne ve, ne morete niti vi zanesljivo vedeti, kako jo bo sprejela. Vam pa verjamem, da bo pretresena, prestrašena, jezna, in iz tega se zna seveda izcimiti marsikatera neljuba posledica.

Samo toliko: mati ne sme otrok kar ugrabiti iz družine in jih odtujiti očetu, ravno tako kot tega ne sme storiti oče. Strinjam se, da žal v praksi ni zmeraj tako, kot bi moralo biti, prav zato pa je toliko pomembneje, kaj se starša med sabo zmenita sama, kolikor je le mogoče, in ne računata preveč na »sistem«. In mislim, da je čas – v dobro otrok in družbe nasploh – za t.i. emancipacijo očetov – razume se, da s tem mislim očete, ki se ne le borijo za svoje očetovske pravice, ampak tudi izpolnjujejo svoje očetovske dolžnosti. Mislim, da otroci nasploh, pa naj bodo starši ločeni ali ne, v velikem odstotku pogrešajo očetovsko figuro, ki bi jim bila lahko zgled, pogrešajo prisotnega očeta. In močno upam, da vaša generacija očetov dela vse, da jim zdravo očetovsko avtoriteto zagotovi.

Kot vidite, torej ne spadam v omenjeno ‘žensko falango’. Vendar tudi jaz ne morem vedeti, ali boste naleteli na nepristranske, čustveno zrele osebe v postopku, ki vaju čaka. Tu vam ne morem pomagati.

Morda pa vam je lahko v pomoč in razmislek moj nasvet iz prakse.

Poleg individualne delam tudi partnersko terapijo in v veliki večini pridejo k meni pari, ki so tik pred ločitvijo ali pa jo vsaj vidijo kot realno možnost. Nekateri na terapiji pridejo do ugotovitve, da želijo pravzaprav ostati skupaj in zastaviti odnos na novo, drugi do ugotovitve, da želijo zares narazen. Zanimivo in spodbudno dejstvo je, da je pri tej drugi skupini terapija vsaj tako smiselna kot pri prvi, to pa zato, ker partnerja razdelata in predelata marsikatero temo, ki se potem ne razraste v strupeno zamero. Pravzaprav se laže poslovita, to pa je blagodejno ne samo za njiju, ampak jasno tudi za njune otroke.

V luči tega spoznanja, ki ga delim s kolegi, bi vam rekla, da morda razmislite o tem koraku. Prvi pogoj za terapijo je namreč, da terapevt ustvari varen prostor, kjer se lahko izrečejo (in slišijo) besede, zaradi katerih bi bil doma že zdavnaj ogenj v strehi.

Ne vem, s katerega konca Slovenije ste, zato si lahko na strani https://zdt.si/terapevti-in-terapevtski-centri/ ogledate, kje vse delujejo zakonski in družinski terapevti.

Morda se vam zdi moj predlog absurden, ampak vas vabim, da ga prespite in zaradi svojih otrok vsaj poskusite (lahko tudi sami).

Lep pozdrav,

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka I [email protected] I 040/523-787 I www.janalavtizar.com

Veliko ljudi pohvali tudi mediacijo, vendar se ta običajno začne, ko je na sodišču že vložena vloga za dodelitev otrok oziroma za razvezo.

To, da nista formalno poročena, ne igra vloge.

Moški v glavnem “zvisijo” zato, ker niti ne poskusijo dobiti skrbništva ali pa ne vztrajajo. Otroci so materam večinoma dodeljeni zato, ker se te tudi sicer, pred ločitvijo, neprimerno več ubadajo z njimi, kar lahko opaziš tudi po razporeditvi spola staršev na roditeljskih sestankih, v čakalnicah pri zdravniku, na raznih treningih (izjema je po mojih izkušnjah nogomet pa mogoče še kak bolj “moški” šport). Osebno poznam očete, ki so zahtevali skupno skrbništvo in ga eni lažje, drugi težje, tudi dosegli. Sodnih postopkov zaradi skrbništva je pri nas glede na veliko število ločitev pravzaprav malo. Torej največja večina staršev ali sklene dogovor ali pa se eden ali drugi sprijazni in se ne bori.

Glede selitve otrok je pa žal tako: dokler sta vidva uradno še par, jih žena lahko odpelje kamorkoli, enako tudi ti. Saj se strinjaš, da s tem ni nič narobe in verjetno je kdo od vaju že šel kam sam z otrokoma tudi čez noč?

Predlog terapevtke se mi zdi odličen in dober način, da se lahko izogneš vojni. Skušaj si predstavljati, kako bi bilo tebi, če bi te žena postavila pred dejstvo. Mogoče bi ti njo skušal izsiljevati s premoženjem, tako kot naj bi ona tebe z otroki (ni pa to seveda nujno).

Dejavnik pri odločanju o skrbništvu je tudi starost otrok. Predvidevam, da nista malčka? Od neke starosti dalje lahko izrazijo svojo željo (kar je dvorezen meč, saj to pomeni, da se morajo opredeliti za enega od staršev, to pa je otrokom težko, razen če ne gre za hude zlorabe).
Naj se ti ne mudi.

nova
Uredništvo priporoča

Predvsem pripravi sebe na vse možne izhode in ne računaj na to, da ti bo sistem karkoli pomagal. Sistem je na strani žensk, še toliko bolj, če si finančno in psihično močnejši od partnerke. Nikar ne poslušaj ljudi, ki ti bodo pripovedovali kakšne vse pravice imaš in kako ti bo sistem pomagal… ne bo ti pomagal, če želiš kaj od sistema, si boš to moral izboriti.
Topel nasvet: Pojdi do odvetnika in se z njim dobro pripravi na ločitev. Če želiš kolikor toliko dober izplen pri dodelitvi otrok in sodno določenega časa, ki ga boš smel prebiti z njima, boš moral popustiti na nekem drugem koncu. Če je tvoja partnerka dobra oseba, te pri stikih z otroki ne bo ovirala, če ima s tem probleme, pa ti lahko popuščanje pri čem drugem (finance, premoženje) lahko precej pomaga.
Sam sem bil neprijetno presenečen, ko je gospa, ki so jo bila vedno polna usta rekov o nepomembnosti materialnega, trdo zastopala svoje materialne zahteve in bila za premoženje (tudi tisto, do katerega ni bila upravičena) pripravljena barantati tudi o dodelitvi otrok in stikih.

Sprašujete skoraj nekaj nemogočega. Tukaj zelo težko, da vam bo kdo lahko dal točen odgovor kako in kaj, vse je odvisno od vaju, od same situacije, kakšna oseba ste vi. Verjetno smo si tako različni, da na koncu nobena razveza nima nekih podobnih vzorcev reševanja samega postopka na optimalen način.

V prvi vrsti je pomembno, da veste kdo ste vi, kaj želite in česa nočete. Potrebovali boste:

1. Dobro se vprašajte ali ste trdno odločeni, da zvezo končate? V osnovi imejte razčiščene pojme kaj je vzrok razpada zveze. Po navadi, sta zato kriva oba. Lahko eden bolj, drugi manj. Vseeno so vzroki na obeh straneh. Ideali obstajajo samo v pravljicah. Upoštevajte otroke, imajo oba enako radi. Delajte v luči, da oni to kar se da min čutijo, kolikor se pač to da.

2. Kot je napisal BTDT, predvsem od nikogar, še najmanj pa od sistema ne pričakujte ničesar, saj se lahko zgodi, da boste na koncu zelo razočarani. Pod ena, ker bodo pričakovanja prevelika in kot dva, ker boste ob prevelikih pričakovanjih od drugih na koncu verjetno sami izviseli. Predvsem vedite, da je večina stvari odvisna le in samo od vas.

3. Dobrega odvetnika (ni treba da je tipa najboljši odvetnik), konec ni samo odvisen od njega/nje, ampak tudi od vas v smislu kako boste z njim/njo tekom postopka sodelovali in kaj oz. kako boste v času razveze sodelovali z bivšo.

3. Veliko mero potrpežljivosti, razuma in pa da kdaj tudi popustite.

4. Pričakujte vse nepričakovano. Zavržena ženska (v primeru, da se ne dogovorita) je lahko velik hudič, kar je tudi razumljivo, če se poskusite postaviti v njeno vlogo. Hkrati pa ne gojite nikakršnih zamer, saj to ne pelje nikamor in nikomur ne koristi.

5. Pa malo sreče bo tudi potrebno.

Srečno.

Potem ko se boš ločil, boš pa srečen? Ker je ONA kriva, da si ti nesrečen?

Ločitev prinese toliko gorja. Če ni družine, pač greš stran od človeka in nimaš več stikov.
Mame ali očeta pa se ne da zamenjati tako kot avto.

Človeika, ki je “kriv” za tvojo nesrečo se znebiti ne moreš. Hočeš alu nočes, ostajaš z njim, dokler so otroci živi.

Je res ločitev edina rešitev, ker potem ko se rešiš “bremena”, boš pa srečen? Pridejo nova bremena, ki jih boš enako težko nosil, kot nosiš zdaj to “breme”, zaradi katerega se hočeš ločiti.

Ni mi več fajn, ona mi ne paše več in vse sile usmeriš v to, kako se je znebiti, otroci so koleteralna škoda.

Jagodinka Simonović

Človek je povedal: … ni varanje, preprosto ne gre več, nihče ni kriv, ali pa morda oba, kaj pa vem …

Človek enostavno ne vidi v tej skupnosti več možnosti za napredek in pozitiven razvoj, še najbolj pa pri vsem, v skupnosti, trpijo otroci. Tega sicer ni napisal, je pa moč iz zapisa razbrati, da ga za otroka zelo skrbi. Ergo, zakon je na razpotju. Tukaj ni nič bolj tragičnega, kot to, da bo pa morda za otroke v prihodnosti bolje. Verjetno otroka že sedaj zelo trpita, v skupnosti in s problemi kot sedaj v tem momentu so.

Človek verjetno tega ne bi počel, ker mu nekaj ni samo všeč, ali ker mu nekaj ne paše. Ljudje, dosti krat sklepajo po sebi in potem vlečejo povsem napačne zaključke.

Ne nazadnje, ločitev sama po sebi tudi ni tak bav-bav, je pa izredno stigmatizirana in se je po navadi lotevajo s povsem napačnega konca, ravno iz razloga, kako naj ji/mu povem, kaj bo, pa otroci, pa krediti, pa hiša, pa pes, pa družba … Bistvo je v prvi vrsti posameznik, če ta v skupnosti ne zmore ali ne vidi načina kako bi napredoval, pa si to želi, potem je logično, da je potrebno nekaj spremeniti. Kaj, kako in kdaj bo to spremenil, je pa povsem njegova/njena odločitev in je prav, da to vsak spoštuje.

Srečno.


Ste prepričani? To mogoče velja v neki moderni ljudski morali, pravno pa ne vem, če. Dokler sta poročena, pravzaprav lahko otroka odpelje katerikoli od staršev. Razen če se je kaj spremenilo v zadnjem letu ali dveh. Ko sem nazadnje brala o teh stvareh, je še veljalo, da če je poročen starš odpeljal otroka in je drugi šel na policijo prijavit ugrabitev, so mu povedali, da če je otrok s staršem, to ne velja za ugrabitev. Ugrabitev je samo, če sta ločena in je nekje zapisan nek dogovor o stikih, ki se ga s tem krši. Recimo v hrvaških medijih – pa dvomim, da je pri nas kaj drugače – sem pred kakšnim letom brala o mami, ki ji med čakanjem na uradno razvezo otrokov oče in njegovi sorodniki že več mesecev fizično preprečujejo vsak stik z otrokom, policija pa pravi, da nič ne morejo.

Sicer pa to niti ni pomembno za tale primer. V bistvu me je zmotilo, ko pravite, da “mati ne sme otrok kar ugrabiti iz družine in jih odtujiti očetu”. Problematično pri tem je, da v trenutku, ko oče zapusti mater otrok, družina de facto ne obstaja več. V očeh matere, ki jo je zapustil partner, ona otrok prav nič ne “ugrablja iz družine”, če se skupaj z njimi vrne k svojim sorodnikom, kjer ima v tej zanjo katastrofalni situaciji oporo in pomoč. Nekdo, ki iznenada zapusti partnerja, potem bi mu pa za nameček hotel v imenu ljubezni do otrok in zakonodaje preprečevati, da se vrne k svojim bližnjim, mora računati, da to verjetno ne bo sprejeto zrelo in z razumevanjem. To so stvari, ki se jih pač nikoli ne pozabi in odpusti.

Avtor ima možnost, da svojo ženo zapusti, potem pa ji še oteži življenje s pomočjo sodišč, da bo morala svoje želje in možnosti podrediti njegovim predstavam o tem, kako bosta še naprej so-starševala in bo vse super. Ne bo. Enostavno bo v njej preveč zamere, da je ne bi prenesla na otroke, tudi če nehote. Ima pa avtor tudi možnost, da spoštuje njo in njene odločitve, ki bodo itak samo posledica njegove. V tem primeru bo mogoče malo manj videl otroka, kot bi si želel, bo pa mogoče med njim in njegovo bodočo bivšo malo manj sovraštva.

+1

Spoštovani,

hvala vsem za mnenja in odgovore. Glede na to, da gre za res pomembno odločitev, ki bo verjetno pomembno zaznamovala tako moje kot tudi druga življenja, sem si kljub že sprejeti odločitvi vzel še nekaj časa in se vmes sam prijavil na razgovor pri terapevtu. Sicer nimam posebnih pričakovanj, ampak škoditi zagotovo ne more in to je še najmanj kar lahko storim.

Nekdoze – hvala tudi vam in vse dobro vam želim.

BTDT hvala ti!

V sodnih spisih slovenskih družinskih sodišč se berejo prave psihič teroristične drame filmov noir. Med forumoma Ločitev in Mejna osebnostna motnja niti ni razlike. Ker ločujejo se pari, kjer je vsaj eden moten. Ko sem brala sodne spise, so me pritegnile zgodbe najprej na Mejna osebnostna motnja in potem Ločitev.

Ona se je priselila v hišo, kjer je stanoval on. Sta si uredila stanovanje v zgornjem nadstoprju, spodaj sta stanovala njegova starša. Prišla sta dva otroka en za drugim z majhno razliko. Sledili so sami problemi, bolniške, porodniške, stresne in negotove službe, naval starih staršev na vnuke….

Ona je ostala nekaj časa brez službe, si je potem našla novo, nista se strinjala glede vzgoje otrok, odnosa starih staršev itd. razlogov za nesoglasja.

In on se je odločil, da je ne mara več in kako bi jo izselil tako, da bi obdržal otorke pri sebi. Izoliral jo je od otrok in od sorodnikov, se posvečal zgolj in samo otrokom, ju umival, oblačil itd., jo izključil iz obiskov roditeljskih sestankov zdravnikov in postal najboljši oči na svetu.

In seveda ji obrazložil, da naj se zmenita, kako bo ona šla od hiše in postal obiskovalka svojih otrok. Ona tega ni sprejela, ni imela iti kam, stanovanja ni imela, otrok pa tudi ni mogla iztrgati iz okolja, kjer sta zrasla, iz šole, v katero sta ravno začela hoditi. In ni naredila nič v tej smeri, da bi se lepo prijateljsko zmenila, kako bo po njegovih predstavah odšla od hiše, on pa bo obdržal otroke.

Če ne bi šlo zlepa, bo šlo pa zgrda. Kako jo bom spravil od hiše in obdržal otroke? Sodni spis obtožb, kako slaba neskrbna mati je, da samo on skrbi za otroke, da ona pije in hodi okoli itd. bizarnih opisov, kaj vse počne ta grda in umazana mati.

Začel se je pregon te matere na sodišču. Ona je ravno začela novo službo, morala je začeti iz nule in se prebiti in borba z najboljšim očkom na svetu bi jo ubila. Ni se udeleževala sodišča, odkoder je dobivala pošto, je niti brala. Kot je post festum obrazložila, je bil to edini upor proti njemu, ki ga je zmogla. Ker on je bil odločen, da gre do konca in jo uniči. Z enim samim in edinim ciljem, da jo spravi od hiše in obdrži otroke.

Nakar je sledila še tožba za izselitev in nekega dne jo je čez noč z vsemi spakiranimi škatlami vrgel na cesto, pri čemer sta sodelovala še njegova starša, kjer se je njegova mati že vseskozi z navalom na vnuke obnašala, kot da je sama mati teh otrok.

Na cesto vržena mati se je preselila v svojo nekdanjo sobo v domu, kjer je zrasla. Zgodba dolga in grozna, pa še hujša je sledila. Za nekaj časa je čisto otopela in ni naredila nič, potem se je zbrala, v službi se je prebila do spodobne plače in začela boj za svoje otroke. Nov umazani sodni proces, kjer jo je šele sodni izvedenec opral vsega blata obtožb, ki ga je on zmetal nanjo. Da ne govorim o tem, da sta družini na smrt skregani, dva zmedena malčka, ki ne razumeta, zakaj se starša ne marata, zakaj se stari starši ne marajo.

Zgodba se seveda še nadalujeje…., nadaljevanje drugič, te nore bizarne noir psihič drame. In taki norci imajo otroke, odnosi se medgeneracijsko prenašajo in producirajo nove in nove norce, ki imajo otroke…..

Jep, žalostno. To so nekdaj urejale in blažile splošno sprejete družbene norme. Danes pa smo napredni z napredno družbo, kjer se naj vsak briga zase in vsak živi kakor mu je drago pa če ima podstreho pospravljeno ali razmetano pa če se drži nekih moralnih vrednot ali pa ne.
Danes se odloča pretežno na osnovi čustev, realna dejstva pa so potisnjena v ozadje. Mantra o več resnicah je nekaj vsakdanjega, čeprav je realno resnica le ena, vse ostalo so zorni koti, pogojeni z dobro mero čustev.

Pri vsem skupaj pa ne starši ne šolski sistem otrok ne opremi z osnovnim znanjem psihologije, ki bi jim razkril vsaj osnovne veščine, ki jih potrebujemo prav vsi…

Terapije in terapevti samo podaljšajo trpljenje, ti pa jim zato plačaš in na koncu zahvališ. Na novo začet in zastavit odnos?
Pa saj nismo roboti, če ni več ljubezni ni več odnosa in to noben terapevt ne more rešit.
Šel sem tako čes ločitev kot čes malverzacije z otrci… NI MI ŽAL!!
Vso srečo!

New Report

Close