Najdi forum

Zakaj vara(jo)mo – insajderski pogled

Povsem po naključju sem pred časom naletel na tale forum in se po nekaj ogledih odločil, da prispevam svoja dva centa k razpravi. Sem moških srednjih let iz LJ, poročen, dva otroka, situiran in izobražen. Trenutno v razmerju s 16 let mlajšo žensko, prav tako poročeno in z dvema otrokoma.

Osnovni namen tega prispevka je predvsem v tem, da razjasnim nekatere dileme okoli razlogov za varanje, ker je očitno, da marsikomu, še posebej prevaranim, ni jasno zakaj se jim to dogaja. Zadeva pa je veliko bolj preprosta, kot si mislite. Velika večina razlogov je pravzaprav v vas – prevarani. Moški – kdaj ste se nazadnje v postelji ZARES posvetili partnerki? Kdaj ste ji rekli, da jo ljubite, ji prinesli rože, pospravili stanovanje, jo odpeljali na romantično večerjo? Kdaj sta skrajšali delovnik, da bi bili samo z njo in z družino? Kdaj ste se odpovedali druženju s prijatelji, hobijem ipd. ? In ženske – ste v postelji še take kot pred leti, ko je bilo potrebno moškega osvojiti? Hodite cele dneve v razvlečeni trenirki in nergate, da nič ni pospravljeno? Kdaj ste ga nazadnje presenetile z novim spodnjim perilom in šampanjcem? In oboji – kaj ste naredili za svojo fizično kondicijo in izgled? Koliko ste se zredili v zadnjih letih?

Vse to so vprašanja, ki dajejo odgovore v veliki večini primerov. Iz mojih izkušenj je večina žensk nezadovoljnih in s tem potencialnih subjektov izvenzakonskih razmerij predvšem zaradi pomanjanja dvojega: seksa in pozornosti. Ne nujno v tem vrstnem redu. Kar pa se tiče žensk je verjetno glavni razlog tega, da so prevarane, predvsem v tistem, kar moškemu ne dajejo, predvsem v postelji, kar potem oni iščejo naokoli. Ko se ženska ne trudi več biti privlačna, gre razmerje nevarno proti tretji osebi…

Seveda pa obstaja še tretji razlog za varanje: neustavljiva želja po nečem novem, poskusiti z drugim/drugo, bodisi iz naveličanosti, radovednosti ali nezrelosti enega od partnerjev v odnosu. V takem primeru vam ne pomaga nobena pozornost, noben trud, kajti vaš partner ni zrel za resno partnersko zvezo in se nikoli ne bo spremenil.

Jep, kot vedno do sedaj…
Princip delovanja ega: zase, vase, nase. Partnerju/partnerki pa niti besede ne, da ti kaj ne paše, da kaj pogrešaš, da te teži monotonija.
Zanimivo je predvsem to, da ti očitki privro na dan praviloma šele po razkritju dejanj varajočega in ne prej. 😉
…in ko se na koncu z nekom, s katerim si v dobrem in slabem prebil 15 in več let vsedeš za mizo in se želiš pogovoriti o razlogih, ti postreže točno s temi razlogi, ki jih avtor teme opisuje zgoraj.
Hecno je le to, da nekateri res zanemarijo partnerja/partnerko, drugi spet ne, a očitki so enaki. Zakaj? Ker realno stanje in izvedbena možnost želenega temelji na povsem drugi, realni osnovi, občutek zanemarjanja odnosa pa na čustveni osnovi, ki velikokrat niti nima realne osnove.
Tako je bilo pri meni… Njene čustveno osnovane očitke sem z realnimi dejstvi zlahka demantiral. Resnični vzrok za njeno varanje je bil drugje: Preprosto se je naveličala vsega skupaj. 🙂
…ko sem to dojel sem spokal in odšel. To spoznanje mi je odprlo oči. Dojel sem tudi, da vnovično obujanje odnosa ne bo prineslo dolgoročno vzdržne zveze. Dojel sem tudi, da le izgubljam čas z osebo, ki ni zmožna partnerju pogledati v oči in mu povedati, da se je naveličala, da želi drugačen odnos, ali prekinitev odnosa in se raje zateče v iskanje razlogov, zakaj nisi več dober partner.
Danes mi je jasno, da je narobe, če do kogarkoli gojim pričakovanja, ker je oseb, od katerih resnično lahko pričakuješ zvestobo in odkritost tako zelo, zelo malo, da v življenju, z res veliko sreče, srečaš eno ali največ dve.
Večini je pač lažje iskati take in drugačne potešitve, iskati novo duhovnost, namišljeno osebno rast kot pa zazreti se vase in pospraviti nesnago najprej pri sebi.

Imaš tudi četrto možnost:
– ženska se tako razdaja v odnosu, prevzame 80% stvari (recimo iz strahu pred zapustitvijo, traume iz otroštva), da naredi vse in še več zanj.
– moški v takem odnosu podzavestno čuti, da ni M od moškega, ampak malo razvajeno dete, zakompleksano v svoji nekompatibilnosti in nezmožnosti odrasti, da mora nekam pobegnit.
Sprva ali pa hkrati pobegne, doma pa ženo maltretira, jo verbalno ponižuje, daje v nič, dokler ta skoraj ne izgori, in končno spregleda, da jo ni vreden.

Nobene veze z raztegnjenimi trenirkami, jamranjem, odtegovanjem seksa, zrejenostjo in zapuščenostjo.. 🙂

nova
Uredništvo priporoča

Težko verjamem, da se ženska kar čez noč naveliča vsega skupaj in si poišče ljubimca.
Sploh če je ta oseba 15 let in več živela v zakonu, kjer je bila zvesta, torej ni že od samega začetka bila nesposobna biti zvesta in predana enemu partnerju.
Naveličati se nekoga ne pade z neba.
Kako to, da nisi opazil, da je v vajinem odnosu nekaj narobe, da se žena spreminja, kakorkoli že, v jamrajočo in nezadovoljno, ali v ultra evforično “zadovoljno”?

Pomoje je še vedno vir “začetka konca enega dolgoletnega odnosa” manjko kvalitetne komunikacije. Ali ne znamo povedat, ali ne znamo dejansko drugega slišat in razumet ali pa oboje, malo enega in drugega.

Ja, verjamem, da je zares izgubila interes, kot si sam praviš dojel v besedah, da se je “naveličala”.

Pa si ugotovil zakaj se je naveličala?

Pozdravljeni,

Lepo, da delite svoje razmišljanje. Žal pa je tako, da ste zapisali le tisto kar vam leži na duši brez, da pomislite na drugo stran (pa pustimo ob strani, radovednost, pospravljenje, posvetitev partnerju, pomanjkanje seksa pa še se najde med vašimi ti. razlogi za varanje).

Pozabili pa ste, da vas ta druga stran (vaše žena/partnerka) verjetno nikoli ni prisilila v varanje, vam ni dala številko bodoče ljubice, še najmanj pa vam takšna in podobna dejanja ni želela. In tukaj se to začne. Odločitev je bila povsem vaša in vas za to tudi ni potrebno obsojati. Vi ste se odločili, vi ste to naredili in vi sami nosite posledice, v dobrem in v slabem kot po navadi pravijo.

Menim, da so razlogi za varanje, pri enih takšni pri drugih drugačni, odvisni od skupnosti in odnosov v katerih družina živi. Vendar pa je to le površinsko gledano. Razlogi za varanje so po navadi veliko globlji, v večini primerov so povezani s preteklostjo npr. nezaupanje, ego, samo všečnost, ne spoštovanje, zatiranje, nasilje, pa še veliko tega se najde. Karkoli je že razlog, je na koncu vedno tako, da tisti ki vara sam odloča ali bo varal ali ne. Verjetno se po vsej verjetnosti tudi sam/a ne zaveda zakaj to počne (sicer kot sami pravite, vi mislite, da veste zakaj je temu tako), saj se v večini primerov svojih težave iz preteklosti ali ne spomni, ali pa to preteklost zanika na podlagi vzorca, ki ga je osvojil/a v svoji preteklosti. In tako so potem te stvari na podlagi aktualne situacije (npr. ni dovolj posvetitve, seksa, pospravljanja …) v kombinaciji s preteklostjo tistega/e, ki vara povsem tako kot pravite tudi vi sami.

Če ste na koncu iskreni do samega sebe, so vaši razlogi za varanje iz vsega kar ste navedli povsem površinski in bodo vedno obstajali. Če pa boste kdaj rešili svojo preteklost, v smislu, da se boste resnično zavedali zakaj to res počnete (kje tiči zajec v vas), je velika verjetnost, da tega (vsaj iz razlogov za varanje, katere naštevate vi) ne boste več počeli.

Srečno in vse dobro vam želim, z varanjem ali brez njega.

V insajderskem pogledu ne omeniš, zakaj varaš ti, natresel pa si kup pavšalnih puhlic, nobena od teh ni nič novega, in mislim, da nisi nobene bistvene izpustil. Torej kilogrami, seks, trenirka, rože, pospravljanje …
Ampak nekateri moški imajo nasedlega kita z bradavico na nosu za ženo, ki se s kavča spravi le zato, da gre na WC, pa ne varajo, drugi imajo pa pridno, razgledano, fit lepotico, sami so pa kot eni knedli, pa varajo? Ne verjamem, da je tako preprosto. Jaz bi rekla, da zelo veliko ljudi že v zakon oziroma resno zvezo vstopi s figo v žepu, nekateri zavestno, drugi zato, ker sploh ne poznajo sami sebe. Potem je samo vprašanje časa, kdaj maska pade. Tako kot recimo v primeru BTDT – se mi zdi, da se njegova žena sploh ni poznala, odločila se je pač za dobrega partnerja in udoben zakon, ker je bil najbrž že čas in ker je bil fant staršem pri srcu, pa tudi, kaj bodo rekli sosedje in sorodniki, če bi šla že takrat narazen.

Težko verjamem, da se ženska kar čez noč naveliča vsega skupaj in si poišče ljubimca.
Sploh če je ta oseba 15 let in več živela v zakonu, kjer je bila zvesta, torej ni že od samega začetka bila nesposobna biti zvesta in predana enemu partnerju.
Naveličati se nekoga ne pade z neba.
Kako to, da nisi opazil, da je v vajinem odnosu nekaj narobe, da se žena spreminja, kakorkoli že, v jamrajočo in nezadovoljno, ali v ultra evforično “zadovoljno”?

Pomoje je še vedno vir “začetka konca enega dolgoletnega odnosa” manjko kvalitetne komunikacije. Ali ne znamo povedat, ali ne znamo dejansko drugega slišat in razumet ali pa oboje, malo enega in drugega.

Ja, verjamem, da je zares izgubila interes, kot si sam praviš dojel v besedah, da se je “naveličala”.

Pa si ugotovil zakaj se je naveličala?
[/quote]

Hja. Dobro je skrivala… Prevara, ki sem jo opazil, to sem izvedel kasneje, ni bila prva. Poleg tega pa polna rit vsega ne izboljša moralnih vrednot osebe, ki morda ni čisto stabilna, ampak jih poslabša. Torej, zagotovo se je naveličala že prej, a je zaradi udobja, ki ga ni bila pripravljena zavreči in zaradi mojega slepega zaupanja njej sklenila, da bo pač furala dvojno življenje. Saj… to bi ji verjetno še uspevalo, a je za to treba biti zelo bister, iznajdljiv in vedno razmišljati tri do štiri poteze naprej. Kako leto po mojem odhodu sem veliko bral o tem, razmišljal, sestavljal scenarije, preprosto zato, ker sem zaradi sebe moral priti temu do dna.
Glede na njene odzive in na to, kar je povedala, lahko ugotovim dvoje: Monotonija odnosa jo je spravljala ob pamet, in ker njena plača v resnici ni nič doprinašala družinskem proračunu, je hodila delat predvsem zaradi ljudi, ki jih je spoznavala in se z njimi tudi družila.
Pa, da ne bo monotonija razumljena narobe: Za vikende smo hodili v na morje, v hribe, na smučanje. Vsako leto smo tako na morju prebili med 40 in 60 dni, smučali najmanj po en teden v Franciji, Avstriji ali Italiji. Res pa je, da v našem družinskem življenju ni bilo drame… 😉


Če je vse, kar lahko v partnerski zvezi ponudiš: zgolj seksualna zvestoba, potem ni čudno, da se te partner naveliča. Prej ali slej.

Takšen odnos, kot sem pisal že v sorodni temi, pomeni zgolj to, da je “zvestoba” kot pojem pomembnejša od dejanskega živega človeka ob tebi.

V partnerstvu ne gre za apriori zvestobo, temveč zavestno odločitev za drug drugega, vsak nov dan.
To pa se lahko doseže zgolj z odkritostjo in iskreno komunikacijo. Sliši se preprosto, v dejanskem življenju je to zmožen malokdo. Tudi tisti, ki znajo, so se tega morali naučiti.. tudi ob napakah in propadlih minulih zvezah.

De omnibus disputandum..

Hja. Dobro je skrivala… Prevara, ki sem jo opazil, to sem izvedel kasneje, ni bila prva. Poleg tega pa polna rit vsega ne izboljša moralnih vrednot osebe, ki morda ni čisto stabilna, ampak jih poslabša. Torej, zagotovo se je naveličala že prej, a je zaradi udobja, ki ga ni bila pripravljena zavreči in zaradi mojega slepega zaupanja njej sklenila, da bo pač furala dvojno življenje. Saj… to bi ji verjetno še uspevalo, a je za to treba biti zelo bister, iznajdljiv in vedno razmišljati tri do štiri poteze naprej. Kako leto po mojem odhodu sem veliko bral o tem, razmišljal, sestavljal scenarije, preprosto zato, ker sem zaradi sebe moral priti temu do dna.
Glede na njene odzive in na to, kar je povedala, lahko ugotovim dvoje: Monotonija odnosa jo je spravljala ob pamet, in ker njena plača v resnici ni nič doprinašala družinskem proračunu, je hodila delat predvsem zaradi ljudi, ki jih je spoznavala in se z njimi tudi družila.
Pa, da ne bo monotonija razumljena narobe: Za vikende smo hodili v na morje, v hribe, na smučanje. Vsako leto smo tako na morju prebili med 40 in 60 dni, smučali najmanj po en teden v Franciji, Avstriji ali Italiji. Res pa je, da v našem družinskem življenju ni bilo drame… 😉
[/quote]

Monotonost si ti narobe razlagaš. Verjetno si storilnostno naravnana oseba – torej dogodek je le tisto, kar je fizično opazno in se odvija na očeh drugih, kar prinese konkretne, vidne rezultate in spremembe.
Verjetno je notranjo nekompatibilnost najlaže kompenzirati z divjanjem naokrog in bežanjem od doma. Sta bila z ženo kdaj cel vikend sama zaprta v stanovanju?


Če je vse, kar lahko v partnerski zvezi ponudiš: zgolj seksualna zvestoba, potem ni čudno, da se te partner naveliča. Prej ali slej.

Takšen odnos, kot sem pisal že v sorodni temi, pomeni zgolj to, da je “zvestoba” kot pojem pomembnejša od dejanskega živega človeka ob tebi.

V partnerstvu ne gre za apriori zvestobo, temveč zavestno odločitev za drug drugega, vsak nov dan.
To pa se lahko doseže zgolj z odkritostjo in iskreno komunikacijo. Sliši se preprosto, v dejanskem življenju je to zmožen malokdo. Tudi tisti, ki znajo, so se tega morali naučiti.. tudi ob napakah in propadlih minulih zvezah.
[/quote]

Vlečeš zajčke iz klobuka…
Sklepaš na osnovi premalo podatkov.
Niti slučajno pa si ne želim partnerke, ki se bo vsak dan znova odločala ali bo z mano ali z nekom drugim. Stresne razmere popolne negotovosti pač niso zdrave ne zame ne za otroke.
Iskrenost, to sem napisa, je ključna v odnosu, če umanjka, pride do težav, ki sem jih bil deležen tudi sam.

Monotonost si ti narobe razlagaš. Verjetno si storilnostno naravnana oseba – torej dogodek je le tisto, kar je fizično opazno in se odvija na očeh drugih, kar prinese konkretne, vidne rezultate in spremembe.
Verjetno je notranjo nekompatibilnost najlaže kompenzirati z divjanjem naokrog in bežanjem od doma. Sta bila z ženo kdaj cel vikend sama zaprta v stanovanju?
[/quote]

Bila, tudi sama na morju in v hribih. Smučala pa res nisva nikoli sama…
Je pa res, da je po tem, ko si obremenjen z malimi otroki in krediti, sam odnos prikrajšan in odrasla, psihično stabilna oseba bo razumela, da je treba včasih tudi malo počakati na “svoj trenutek”.

Mene je pahnilo v takšna dejanja obupanost…nisem znala več tolerirati tega, da sem bila vedno na n-mestu (nikoli na prvem, niti drugem…), čustva vseh ostalih ljudi (njegove družine) so bila bolj pomembna, nisem več prenesla stavka “bodi pametnejša, spoštuj bolj, bodi več tiho, naj ti gre skozi eno uho notri in drugo ven, takšni pač so…” Bolelo je, da jaz ne morem, ne smem biti takšna kot sem, ostali so lahko. Sem mu povedala, velikokrat jokala, prosila, moledovala. Njegova čustvena zavrtost pa je bila pika na i. Znal je lepo govoriti o svoji družini, kako jih spoštuje in je vesel, da so v njegovem življenju, meni pa je bilo namenjeno le “moraš biti takšna, naredi to bolje, ne delaj tega, bodi bolj to ali ono…« Enostavno ničesar nisem naredila prav, nisem bila dovolj. Tako zelo sem hrepenela po njegovi ljubezni, odobravanju, spoštovanju, sprejetju in to je resnično noro bolelo, saj je imel druge raje, drugim je bolj zaupal. Po porodniški sem bila brez službe in tudi stavek »pa pojdi, če imaš kam iti« ni bil redek. In potem me je začelo vse na njem odbijati, že gledala sem ga težko, če se me je dotaknil, me je kar zmrazilo. Nato sem dobila službo. Spoznala človeka, ki je v meni videl veliko več. Preden je prišlo do fizičnega kontakta, sem odšla, a ne bom lagala: če že ni bilo fizično, je bilo pa psihično. Slabe vesti sem imela zelo malo. Predvsem zato, ker pred tem več leti nisem bila tiho, povedala sem, kaj si želim, kaj pričakujem, kaj bom sama naredila za to… Pa je naletelo na gluha ušesa, še vedno sem bila jaz tista, ki se mora prilagoditi, spremeniti in delati tako kot želi vsa družina. Še preden sem ga zapustila, sem mu povedala za drugega. Da mi je všeč, da se zaljubljam, da ne vidim več možnosti za naju. Seveda me je takoj obtožil 1001 stvari, tudi varanja…pa saj je imel glede tega delno prav, verjetno je to, da si v mislih z nekom drugim tako ali drugače, tudi varanje? In to, da si z nekom v kontaktu, si pišeš sporočila, hodiš na kosila, kave in sprehode. Verjetno res nisem naredila prav…me je pa to privedlo do tega, kar imam sedaj. In tega ne zamenjam za nič na svetu. Nikoli. Mi je žal? Ne. Mogoče mi je žal samo tega, da v bivšem nisem znala prebuditi tega, kar je čutil do drugih. Očitno nisva bila za skupaj. Tudi zdaj me včasih boli. Jočem. Hkrati pa sem srečna, da sem našla ljubezen, takšno kot si zaslužim in niti na misel mi ne pride, da bi pomislila na koga drugega.
Dodala bi še to: če vprašate mojega bivšega, bo imel seveda v svojih očeh drugo sliko, druge razloge. Njegova resnica je pač njegova. In moja je moja. Dejansko pa je prava resnica nekje vmes. Zakaj sem »varala«? Ne vem, sem pa razmišljala, da sem to naredila nemara zato, ker sem iskala izhod, razlog, da grem ali da me odreši on in gre. Bila sem nepoštena, ker je bil on nepošten do mene. Otročje, vem. Nihče ni naredil prav. Ko se ujameš v ta cikel, je težko razmišljati pošteno, pravilno, razumno. Poznam nekaj ljudi, ki so imeli ogromno za povedati glede varanja, na koncu/kasneje pa sami niso bili nič boljši. Dvorezen meč. Nisem svetnica, nisem pa največja grešnica. Rada imam svoje življenje, takšno kot je sedaj, sovražila pa sem samo sebe, takšno kot sem bila z bivšim. Iz mene je znal potegniti moje najslabše plati. Seveda nenamerno, prepričana sem, da tega res ni želel in je dejansko upal, da se bom spremenila in se mu prilagodila. In veliko sem kriva sama – sama sem ga izbrala, jaz sem upala, da bo bolje, imela sem otroka z njim… Vem pa, da sva sedaj oba srečnejša.

Bila, tudi sama na morju in v hribih. Smučala pa res nisva nikoli sama…
Je pa res, da je po tem, ko si obremenjen z malimi otroki in krediti, sam odnos prikrajšan in odrasla, psihično stabilna oseba bo razumela, da je treba včasih tudi malo počakati na “svoj trenutek”.
[/quote]

Še ko sta bila sama, sta morala zbežati nekam drugam, ne ostati doma – o tem ti govorim. Vidva oziroma bolje rečeno ona ni mogla prenesti več kot toliko tebe. Nekaj časa je šlo s tem zamegljevanjem z izleti, beganjem na smučanje, na morje, v hribe. Večno pa tako ne gre.
Otroci tukaj nimajo zveze.
V takih primerih je vprašanje samo, ali je bila prej kokoš ali jajce (ali je bila ženska slaba žena ali moški slab mož). Ti partnerstvo vidiš kot skupno udejstvovanje. Kaj bi vama ostalo, če ne bi imela denarja in bi dejansko morala potrpeti drug z drugim v stanovanju ob doma pečeni pici in TV? Še enkrat preberi, kaj je malo više Stepni volk napisal o fizični zvestobi.

Še ko sta bila sama, sta morala zbežati nekam drugam, ne ostati doma – o tem ti govorim. Vidva oziroma bolje rečeno ona ni mogla prenesti več kot toliko tebe. Nekaj časa je šlo s tem zamegljevanjem z izleti, beganjem na smučanje, na morje, v hribe. Večno pa tako ne gre.
Otroci tukaj nimajo zveze.
V takih primerih je vprašanje samo, ali je bila prej kokoš ali jajce (ali je bila ženska slaba žena ali moški slab mož). Ti partnerstvo vidiš kot skupno udejstvovanje. Kaj bi vama ostalo, če ne bi imela denarja in bi dejansko morala potrpeti drug z drugim v stanovanju ob doma pečeni pici in TV? Še enkrat preberi, kaj je malo više Stepni volk napisal o fizični zvestobi.
[/quote]

Razumem, ti pa ne razumeš, da sva imela vse, kar sva si želela skupaj in posamič. Po tolikih letih se je pač spremenila. Nisem je imel privezane nase, ker tudi sam zase tega nisem želel. Bili so babji vikendi, feštice… A te reči se po tem, ko pridejo otroci in krediti pač malo omeji oz. se jih lotiš kolikor pač lahko. Tudi to, da se je odločila za tak korak po tem, ko sta otroka bila že povsem samostojna pove veliko prav o tem, da se je naveličala. Saj mi je bilo jasno kje sem jaz in kje ona in sva pač šla vsak po svoje. Na koncu je pa bilo narobe to, da sem si jaz življenje uredil, si našel novo partnerko, njen pa jo je zavrgel takoj, ko mu je postalo jasno, da mu bo v breme. Leto po ločitvi se je poskušala vriniti nazaj v moje življenje, a kot sem že napisal: Skok čez plot je bilo le eno izmed njenih dejanj, s katerimi je delala škodo družini. Jbg… z osebo, ki je tebe in družino spravljala v težave se pač ne zvežeš ponovno.

Pozdravljeni InsajderLJ,

Kot ste lahko opazili zadeve glede odnosov le niso tako enostavne in se ne morejo skoncentrirati le na pospravljanje, rože, seks, ljubim te, romantična večerja ipd.

Da vas pa pri vsem skupaj še malo izzovemo me zanima zakaj pa svoji ženi prvo ne poveste s čem niste zadovoljni, na teh stvareh prvo SKUPAJ delata in spremljata rezultat VAJINEGA DELA, pa se šele potem odločite kako in kaj naprej?

Zakaj se prvo ne ločite in potem iščete nekoga, ki vas in ga tudi sami osrečujete, na katerem koli področju pač želite?

Konec koncev, zakaj bi pa vztrajali v zakonu, kjer niste zadovoljni in zadovoljeni?

Takšna vprašanja v prvi vrsti za to, da morda pa le pri sami sebi uvidite zmotno prepričanje kdaj in zakaj se vara, pa čeprav se verjetno s tem ne strinjate.

BTDT velik priklon z moje strani. Pa niti ne, ker bi vse imeli prav, ampak predvsem zaradi tvoje iskrenosti in neposrednosti. Samo tako naprej in hvala ti!

LEA39 ni toliko manko komunikacije kot slab odnos v osnovi, to pa zato ker velikokrat drugi strani ne dopuščamo uresničevati temeljne potrebe, te pa so: preživetje, ljubezen in pripadnost, moč, svoboda in zabava. V skupnosti bi naj oba to počela, po eni strani neodvisno, po drugi strani pa skupaj, saj zato pa sta skupaj. Če eden ali celo oba tega ne počneta, je rezultat že v naprej znan, tudi s komunikacijo, če želiš.

žarna – vsekakor eni gredo v zakon ali s figo v žepu ali pa zato ker se to lepo sliši, moja princeska oz. moj princ z XXX avtom, barko in hišo iz pravljice.

Stepni_Volk v partnerstvu, gre predvsem za zaupanje, kot v vseh situacijah današnjega časa, to pa je tudi osnova za komunikacijo.

čisto iskreno vas povsem razumem, le pazite da se to kar ste naredili na koncu ne bo zgodilo vam. S tem mislim predvsem to, da je potrebno najprej aktualni odnos razrešiti ločitev/ostati skupaj, šele potem smo sposobni ustvariti drugačen (pri vas novi) odnos.

Thx!
Cilj ni, da bi imel vse prav. Cilj je debata, kolizija idej in prebiranje dejstev, analiza.
Teh reči pa brez dobrega nivoja iskrenosti ne moreš kvalitetno predebatirati in analizirati.

Slab odnos v osnovi je pa ravno zato, ker je manjko komunikacije, ali pa te sploh ni (tukaj ne štejem vsakodnevno komunikacijo o tem kdo bo kaj skuhal, pospravil, peljal otroke ipd.).
In vse kar si naštel, pripadnost, moč, svoboda, zabava izvira prav iz te.
Zakaj tako smatram?
Ker smo si različni, nismo kloni in tudi telepati ne. Imamo različno vzgojo, drugačen background, tudi gene.
Hkrati se življenje in mi vred z njim nenehno, vsakodnevno spreminjamo, tudi naše vloge se. Najprej smo mladi, zaljubljenci, morda študentje, nato postanemo zakonci, zaposleni, nezaposleni, mame, očetje, skratka cel kup novih vlog.
In znotraj vseh teh različnosti in sprememb ne moremo brati misli drug drugemu in vedeti do potanskosti, kaj nekomu predstavlja moč, svoboda, pripadnost brez KVALITETNE KOMUNIKACIJE drug z drugim, o sebi, spremembah, ki se nam dogajajo, strahovih, dogodkih, veselih, žalostnih.
Ljudje se prav zaradi komunikacije POVEZUJEMO, ali brez te RAZHAJAMO.

Zato še vedno trdim, da je za vse to našteto, tudi spoštovanje različnosti drug drugega in nasploh partnerja kot človeka, potrebna kvalitetna iskrena in odprta komunikacija OBEH, na vsakodnevni ravni.

Žarna – odgovor je preprost. Pravzaprav bi se lagal, če bi rekel, da mi v zakonu kaj manjka. Gre preprosto za željo poskusiti kaj novega. Tako v postelji kot drugje. Preprosto ne verjamem v monogamnost, to je to. Sliši se sebično ampak alternativa bi bila kaj? Ločitev? Zakaj? Zaradi par skokov čez plot?

Mislim, da si pravilno ugotovil. Polna rit pogosto povzroči preobilje, dolgočasje, naveličanost. Za nekatere je to le sprožilec, ki jih vodi v avanturo.

Eden1 – kdo pa je rekel, da nisem zadovoljen? Mislim, da imam urejene zadeve bolj kot 99,9% ljudi, ki so zvesti partnerju. Spolnost doma je OK, brez presežkov sicer, kar mi manjka, nadoknadim drugje. Občasni manjši prepiri niso nič posebnega, nezadovoljstvo pa sfiltriram drugje. Domov pridem zadovoljen in pomirjen in vse je Ok.

New Report

Close