Najdi forum

Ločitev čez noč – ko se čas ustavi

Skupaj sva bila 10 let in pol, skoraj tri leta poročena (tudi cerkveno). Čisto običajno partnerstvo, z vzponi in padci, veselimi dogodki in problemi. Nikoli ne bom pozabila srede 6.6.2018, ko me je zvečer šokiral z izjavo, da že dlje časa ni srečen in da bi se rad ločil. Mislim, da sem kar zamrznila, samo solze so se ulile, on pa je govoril, da se pogovoriva in bolj ko je govoril, vse več bolečih besed je izrekel. Med drugim tudi to, da že dlje časa premišljuje in da bo še malo premislil, vendar da je »malo, ampak res malo možnosti«, da bi ostala skupaj. V četrtek je izjavil, da me ne ljubi in da ne ve, če me sploh kdaj je. V petek se je odločil. Pri notarki je že vse uredil za papirje. V sredo naslednji teden sva podpisala sporazumno ločitev (kar pa zame seveda ni, vendar nisem mogla ničesar, saj se je on že vse odločil). Zakonsko posvetovalnico je omenil sam, vendar si je nato premislil, češ nič več nama ne morejo pomagati, kar se ne bi mogla sama pogovoriti.
Ne morem reči, da nisem opazila spremembe v njegovem obnašanju zadnje čase, vendar je na moja vprašanja vedno našel kak drug izgovor – da ga skrbi kaj, stres v službi, itd. Vse skupaj se je zgodilo kot strela z jasnega.
Čez noč sem ostala brez moža, ki sem ga ljubila, in ki je bil obenem tudi moj najboljši prijatelj; brez doma – stanovala sva v hiši njegovega očeta, v zgornjem nadstropju sva si že pred leti skupaj uredila stanovanje (vse od elektrike, laminata, ploščic, kopalnice, beljenje-vse sva delala sama); brez družine (njegovi sorodniki), ki sem jo vzljubila; verjetno se bom morala posloviti od večine prijateljev, ki so bili seveda najini skupni prijatelji.
Na »srečo« nimava otrok, saj sva se dobrih 6 let trudila zanj, med drugim sva bila tudi v postopkih OBMP (umetna oploditev – IVF/ICSI), imela sva 4 postopke, od katerih nama je ostal še zadnji 1 zamrznjenček.
Čisto sem sesuta, že več kot en teden pospravljam svojo staro sobo (pri svojih starših doma) in urejam vse stvari, ki sem jih prinesla nazaj. Vse kar primem v roke me na svoj način spomni nanj. Čeprav vem, da ne bi smela, si želim nazaj. Želim si, da bi lahko zavrtela čas nazaj. Vsi mi pravijo, da moram misliti nase in na boljšo prihodnost, meni pa se še vedno zdi, da so vse le sanje, iz katerih se še nisem zbudila. Kot da se mi je čas ustavil. Ne vem, kako ven iz tega..

Vem, da je dolgo branje, morala sem to nekako dat ven iz sebe. Hvala vsem, ki ste se prebili do konca.

Lep pozdrav Saška32.
Uhh prav vidim kako trpiš, ker se je meni lansko leto zgodilo isto. Kar tako, na hitro odšla brez kakega konkretnega odgovora, skoraj isto kot tvoj bivši mož. Ne bi karikiral ampak on ima dve možnosti po mojem mnenju, če temu lahko rečemo možnost, opcija…
Ali se je res naveličal kot pravi on, ali pa ima kje nagledano drugo ali mogoče že en čas ima kaj z njo. Saj najverjetneje veš da je ljubezen slepa oz. ko se človek zaljubi, pozabi na ves svet in počne reči, katere v “treznem” stanju niti približno nebi.Tudi jaz sem po nekajtedenskem raziskovanju in pritiskih na njo ugotovil slednje…Imela je drugega dobre 3 mesece. Dobivala sta se pred in po službi ter v službi…
Zdaj se bo zate začelo iskanje poti naprej, česar si tudi sama najbolj želiš. Če citiram moderatorko Jano Lavtižar: “Najprej dobra novica: našli jo boste. Potem naporna novica: potrebno bo delo, kakršnega še niste navajeni. Ob vaši zgodbi mi je prišla pred oči misel, da narava nikoli ne odpušča. Ali z drugimi besedami: če živimo v nezavedanju, nam bo narava nekoč nekje izstavila račun.” Njemu ga sigurno bo, ker to kar je naredil enostavno ni prav…Saj se spomniš zaobljube “za vedno skupaj v dobrem in slabem”…
Svetujem ti, da najprej umiriš strasti, da se posvetiš le sebi in v sebi poiščeš tisto kar te veseli, kar te dela srečno. Pot je trnova, verjemi a s pravo voljo gre vse. To sem občutil na svoji koži, ko sem se odločil da korenito spremenim moje razmišljanje in način življenja…Odločil sem se kot prvo da bom začel gradnjo na sebi oz po domače gradnjo telesa..Saj pravijo zdrav duh v zdravem telesu. Kolikokrat so me ob tem prešinile misli ah saj je tako vse brezveze, danes se mi ne da, nič mi ne pomaga če je ni ob meni itd.. NI RES! Zamoti se, naredi nekaj zase kajti če boš sedela med štirimi stenami in se smilila sami sebi še mogoče končaš v kaki ustanovi v kateri si ne želiš…
Najdi kak nov hobi, dan ti bo hitreje minil in s časom boš postala bolj samozavestna ter pripravljena na novega “princa”, ki te zagotovo nekje čaka. Mogoče bo minilo pol leta, leto ali več…Oba veva da se bo to zgodilo…Nič ne čakaj, začni kar takoj…Tega idiota pa kar lepo pozabi in daj času čas. Lahko ga skrivaj “opazuješ” kako se mu sesuvajo načrti za katere ti nisi vedela in se ob tem v sebi samo malo privoščljivo smejiš…Čas bo naredil svoje…
Obilo lepega ti želim…

Jep. Tako to gre.
Važno je:
1. Zbrati se,
2. Oditi naprej,
3. Postaviti nove cilje,
4. Slediti ciljem in jih izpolnjevati.

Saška, predlagam ti, da se ne oziraš nazaj in se ne sprašuješ zakaj je naredil tako kot je. Delaj na sebi tako kot je Razočaran33 predlagal. Šport ne zdravi le telesa, tudi um, dušo.
Pa pojdi med ljudi, zabavaj se in uživaj v trenutku.

nova
Uredništvo priporoča

Pozdravljeni Saška32,

Kot sta predhodnika povedala, se posvetite sebi, si zastavite nove cilje, spremenite način vašega pogleda na življenje in ga živite v skladu s tem in s cilji, ki si jih zastavite. Cilji naj bodo realni, bodite potrpežljivi in zaupajte predvsem sami sebi.

Verjamem vam, da je v danem trenutku zelo težko, da ne veste kaj bi, da vas trga nenazadnje, da se vam je vse obrnilo na glavo. Na drugi strani, če ste realni je situacija povsem logična in je tudi povsem naravno, da se tako počutite. Sicer ne želim komentirati vajinih (predvsem njegovih) razlogov za razhod, pa vseeno je to kdo in kako ljubi veliko več, kot sama beseda. Omenili ste, da je najboljši prijatelj. Žal bo potrebno na vaši strani uvideti, da sta za prijateljstvo potrebna dva. Če vaš bivši tega ne vidi, ne daje, ne čuti, je vsekakor na nek način fer, da vam je to tudi povedal. Seveda pa s tem pridejo posledice, ki pa jih v danem trenutku najbolj čutite vi sami. Toda, to bo minilo in spoznali boste (kar že sedaj sami dobro veste), da je to prijateljstvo tisto kar med drugim omogoča samo dejanje, da nekdo nekoga ljubi. Ne nazadnje, je v partnerstvu tako, da se da vse skupaj improvizirati do neke točke. Ko pa je ta točka dosežena, lahko sledi le dvoje, ali prilagoditev obeh strani, ali pa razhod. Očitno je vaš bivši izbral slednje, zato to poskušajte spoštovati, četudi vam je sedaj zelo težko.

Odsvetujem vam, da se z bivšim še kakorkoli ukvarjate, s kom je in kako mu gre, saj ste v prvi vrsti pomembni vi in samo od vas samih bo odvisno kako boste dano situacijo razrešili. Včasih je potrebno stvari pogledati tudi s pozitivne plati (četudi je sama ločitev zelo velika sprememba), nimata skupnih otrok, vsekakor bo naslednje prijateljstvo veliko močnejše, ste še mladi in pred vami je še veliko novih poti, bogatejši boste za vsaj eno življenjsko izkušnjo, marsikaj novega boste spoznali o sami sebi, pa še veliko veliko tega se lahko najde.

Bolečina, obup, jeza, razočaranje in vse kar pride z ločitvijo so povsem normalni občutki in jih ne zanikajte. Pomembno pri tem pa je, da se ne zaprete sami vase, da spoznavate nove ljudi, odkrivate nove stvari in hobije, ki vas veselijo in na ta način prebrodite te težke trenutke.

Samo pogumno naprej in vse dobro vam želim.

Draga Saška32,

zelo se mi smiliš, čeprav dobro vem, da ima vsaka zgodba več plati in te ne vidim (samo) kot žrtev, in to je tudi prav, tudi sama se ne smeš tako dojemati. (Mogoče trenutno ne moreš drugače, a naj to ne postane pravilo. Če pa to že JE pravilo, je čas, da ga zrušiš.) Mogoče je trenutno ena najpomembnejših reči ta: praviš, da je bil tvoj “najboljši prijatelj”. Čas je za reality check. Ta trditev namreč – glede na tvoj opis dogajanja – nikakor ne drži. Ravnanje, ki si ga opisala – tako ravnajo z nami – veš, kdo? Naši sovražniki? NE! Niti oni ne. Tako ravnajo z nami tisti, ki jim za nas ni mar, ki jim je za nas vseeno. In to je nasprotje ljubezni. (Mnogi mislijo, da je sovraštvo nasprotje ljubezni, pa ni res.)

Mislim, da bi ti ta prizemljitev trenutno najbolj pomagala. Mislim, da še zdaleč nisi na točki, ko bi lahko iskala v sebi, kar te veseli in osrečuje, kot sicer dobro svetuje razocaran33 – samo ne še zdaj. To bi bilo potlačenje, lepljenje obliža na kost, zlomljeno na šestih krajih. Stik s trdnimi – in trdimi, žal – tlemi je tisto, kar rabimo vsi mi, ki smo nagnjeni k iluzijam in tiščanju glave v pesek. Zakaj te štejem med nas? Zaradi tvojih besed: “Ne morem reči, da nisem opazila spremembe v njegovem obnašanju zadnje čase”.

Seveda, lagal ti je, vzroki spremembe so drugje. In nihče te ne obsoja, da si mu verjela. Želela si mu verjeti, zaupati, si z njim ustvariti družino. Logično, da si mu verjela. Pa vendar … mogoče del tebe ni verjel oz. je dvomil, pa si ga utišala. Iz strahu. In prav ta strah (pred zapuščanjem) je tisto, česar se moraš lotiti v naslednjem koraku. Da se soočiš z njim, ga razdelaš, poiščeš vir strahu, ozavestiš svoje obrambe in se nato “posodobiš”, ja, kot računalniški program. Američani rečejo ljudem, ki omogočamo drugemu živeti mimo nas, dvojno, trojno življenje, samo da nas ne bi zapustil, samo da bi “bili srečni” in “varni”, enablerji – omogočevalci. Poguglaj malo to terminologijo, našla boš podobne zgodbe in tudi načine, kako so se tega svojega podzavestnega oz. nezavednega početja znebili. Da se ti zgodba ne ponovi!

Je pa za dober začetek dela na sebi pomembno, da določiš, dojameš, kdo je kdo. Da v svojem srcu s svojega bivšega moža snameš značko “najboljši prijatelj” in mu namesto tega prilepiš značko “brezčutni izdajalec”. Ne zato, da boš kuhala jezo nanj, kovala maščevanje ali mu privoščila nesrečo – vse to bo vedno ranilo predvsem tebe. Pač pa zato, da se malo bolj realno zaveš, koga si “izgubila”. Da se lahko vse pogosteje in nato za zmeraj upreš miselnemu vzorcu, da si izgubila človeka, ki te je ljubil in ti bil prijatelj, ki te je poznal, ti stal ob strani, bil tvoja “sorodna duša” in podobne neumnosti, ki si jih mi omogočevalci tako radi nasanjarimo. V njegovem ravnanju se je namreč izkazala resnica, ne pa v njegovih morebitnih lepih besedah, obljubah, izgovorih in tvojih fantazijah oz. slepem (za)upanju, da je med vama vse v redu. Če tvoj opis situacije drži, potem lahko rečemo, da te je zavrgel. Pozor! To pove veliko o njem, skoraj nič pa o tebi. Pa čeprav zdaj morda razmišljaš, ali si res tako slaba, grozna, da si zaslužiš tako ravnanje. Oz. se počutiš ponižano. Ja, sram je skoraj vedno tistega, ki ga ne bi smelo biti sram, in obratno! Kot rečeno: največ to pove o NJEM. Kdor lahko z zakoncem tako ravna, ta ima sam hude hude težave. Preveri malo narcistično osebnostno motnjo (na monu je tudi forum za to). To kaže na objektivizacijo partnerja (kot igrača, avto – ko ti ni več uporaben/všeč, ga zavržeš in dobiš drugega – precej močno sem prepričana, da se mu je tako mudilo prav zato, da bi čim prej planil v naročje novi žrtvi). Način, kako si se odzvala (on je uredil vse papirje, še huje: on je sam odločil o ločitvi, ti pa si očitno (tiho?) prikimala), pa kaže, da sta bila verjetno ujeta v peklensko gugalnico (beri Sanjo Rozman, knjigo s tem naslovom, četudi ni problem v zvezi alkohol, se knjiga da aplicirati na praktično vse patološke odnose). Preberi si čim več o soodvisnosti. (Dobro je opisana tudi v knjigi Umirjenost, prav tako Sanje Rozman. In ko smo že pri njej, ti polagam na srce tudi Zaljubljeni v sanje, ki je tako rekoč “biblija omogočevalcev”.)

Ko to razrešiš – ko ugotoviš, kdo in kaj si ti, kdo in kaj je on – si že na pol poti. (In verjemi: nadvse odrešujoče in polno olajšanja in upanja je, ko ugotovimo, pri čem smo, ko dojamemo tudi zadeve s strani partnerja – in tedaj smo tudi zares svobodni, ker izgine želja po vrnitvi v prejšnje stanje!) Potem sledijo čustvene razrešitve. On je izstopil iz zakona kot iz avtobusa. Pa ti? Trajalo bo dlje časa, a glavno je, da ne ostaneš na avtobusu ujeta za zmeraj. Vsekakor pa ti za voznika, ki te bo pripravil do izstopa, priporočam dobrega terapevta.

Srečno!

Najprej slaba tolažba: ker ste poročeni cerkveno, boste poročeni z njim do svoje smrti, potem pa še celo bolj (kar je bog povezal v življenju, bo obdržal še po smrti).
V nebesu ali peklu, bo torej še večna debata o vsem skupaj.

Ne drži, da je razveza sporazumna, “ker je eden tako hotel”. Ločitev je lahko sporazumna zgolj in takrat, ko se oba s tem strinjata. Da ste sprejeli sporazumno ločitev, ste se morali z njo strinjati, nihče vas v to ne more prisiliti. To dokazuje vašo težnjo po vlogi žrtve,“Naivne dobričine” oz. Clueless – nekoga, ki nima pojma, kaj se dogaja.

V 10 letih oz. Po 3 letih v zakonu, vam ni nikoli uspelo videti, da bi bil partner nesrečen, pravite?

Hmm.

Ali imamo opraviti z neverjetno vrhunskim igralcem, ki se je ves čas pretvarjal.. ali pa bolj verjetno, določenih znamenj niste zaznali oz. Jih niste hoteli videti. Selektivna slepota.
Izgovore, ki vam jih je podajal, ste “kupili”. Ker je bilo lažje.
Ampak, da tako zlahka “kupuješ razne bučke – izgovore”, pomeni spet dvoje: neverjetno naivnost ali pa neko mero brezbrižnosti.
Da lahko noj tlači glavo v pesek, mora biti brezbrižen. Ne želi videti, ne želi slišati.. noče vedeti.. in predvsem: Noče čutiti!

V tem trenutku, ko je to še vedno bolj izbira enega, pač ni jasno. S časom, predebatiranih pri prijateljih in potencialno terapevtski skupini, vam pa bo postajalo vedno bolj jasno vse skupaj.
Da se lahko nekaj “zgodi iz danes na jutri”; je vedno potrebna neka brezbrižnost do drugega. Z ene ali druge strani, ponavadi iz obeh.
Zdaj “brezbrižnost” je takšna čudna beseda.. na katero se ne velja obešati. Ima še veliko drugih oblik. Od že omenjene naivnosti, namerne slepote (nojevskosti), kot tudi nekompatibilnost z drug drugim.
Shajaš, ostajaš.. zaradi navajenosti. Zaradi drugih, zaradi slike in fasade, ki jo predstavljaš drugim: zakonski par, družino.
In ne zradi sebe in tega, kar si.
Vsak malo laže, vsak malo prikriva. Dejansko sta tako zakonca vsak k sebi. Na veliki razdalji.

Nezmožnost komunicirati, biti odkrti se torej povečuje. Z vsakim dnem, tednom in mesecem.

Na koncu je brezno preveliko. In nezmožnost imeti skupne otroke to samo povečuje. Problem nekumunikacije, bi sicer ostal, tudi, če bi po spletu okoliščin otroci vendarle bili. Samo kasneje bi vse skupaj počilo, ker bi se pač skupaj pretvarjali, da ste družina.

Problem sodobnega sveta je, da se velik del prebivalstva pretvarja. Se poročijo in potem čakajo, da se bo nekaj magičnega zgodilo.. kot ameriški filmi, ki se vedno končajo pri poroki.. ali tisočletja pravljic pred tem, ki se končajo enako pri poroki. Ostalo življenje pa potem opišejo: “In nato sta živela srečno do konca svojih dni.”
Tako nekako si odraslo življenje predstavlja večina prebivalcev. Se bodo poročili, imeli otroke in dom, morebiti še psa (in prikolico na pavšalu v kempu). In potem tista silovita medčloveška praznina!?
Le, kaj je to?

Manjko odkritosrčne komunikacije med njima, družinskimi člani. Biti iskren, odkrit. Vsak igra le neko družbeno vlogo, ki je tradicionalno predpisana že tisočletja.
In to je to.

Prazna Potemkinova vas.

Vsaka sprememba te otopelosti, je potem “čisti šok”.

De omnibus disputandum..

Draga Saška32, veliko dobrih nasvetov in spodbude ste že dobila. Lahko samo še dodam, da je vsaka stvar za nekaj dobra. In vsaka stvar bi bila lahko še slabša. Npr. v sosednji temi se neka gospa muči z sumničenjem, negotovostjo. Predstavljajte si, da ste nenehno v stresu in pritiskom, kaj je res, kaj ni. Živeti z lažnivcem? Vam je to prihranjeno. Pomislite na vse tiste ljubice, ki za tiste skrite minute, ukradene poljube, zapravljajo življenje in ugled. Hvala lepa za bonbone in rože, če ni več vredna kajne. Bi vi živeli tako?
Zato bodite dobro, pomislite, kaj vam je prizaneseno in kaj vse dobro vas čaka še v življenju. Zapravljajte čas za ljudi, ki vas imajo radi, vas spoštujejo… brez laži in popolnoma predano. Držim pesti za vas.

Hvala vsem za prijazne besede in vzpodbudo, kar mi v teh težkih trenutkih res ogromno pomeni. Čeprav čutim, da moram nekatere stvari še malo pokomentirati, sem resnično hvaležna za vse komentarje. Marsikatera mnenja (pa čeprav se z njimi ne strinjam v celoti 😉) so mi tudi v precejšnji meri odprla oči na povsem nov pogled..

Vem, da je luč na koncu tunela, a se zaenkrat zdi še tako daleč. Čeprav po skoraj dveh tednih od ločitve že malo lažje zadiham, se moram vsak dan posebej opomniti, zakaj je, tako kot je, morda bolje tudi zame. Najtežja so jutra in vsakič, ko sem sama, spomini kar vrejo. Zavedam se, da bo z vsakim dnem lažje (ker sem na žalost že nekaj prebolevanj dala skozi, ampak ločitev je pač čisto drugačna zgodba), težje pa se je izogniti iskanju »razlogov« in samoobtoževanju. In vem, da me glede tega čaka še dolga, dolga pot.

Na srečo imam svojo družino ter kar nekaj pravih prijateljev, nekateri so to (na moje presenečenje) postali sedaj, pa tudi nekateri stari skupni prijatelji mi stojijo ob strani. Na srečo imam super službo, v kateri preprosto uživam (čeprav sem se zadnje dni malo težje zbrala), ki je obenem tudi moj »šport« in »hobi« in ki mi zapolni ogromno časa, ter seveda super šefa/sodelavca, ki razume mojo situacijo in mi v teh dneh vsaj malo popušča. 😊

Razocaran33, imaš prav glede obeh »možnosti«. Kot prvo, verjamem da se človek po tako dolgem času naveliča; lagala bi, če bi rekla, da tudi sama nisem občutila rutine. Ampak za spremembo mora človek kaj tudi narediti, se pogovoriti. Žal se je tu on zapiral vase, ker je pač tak človek – kot mi je povedal že čisto na začetku – ki probleme »rešuje v sebi«. O tem kaj je prav in kaj ne, tu ne bom sodila.. Kar zadeva drugo možnost, mi ni potrebno nič kaj dosti več raziskovati, saj sem na dan, ko mi je povedal, da želi ločitev, sama omenila tretjo osebo, česar ni zanikal, pač pa mi je priznal, da je zaljubljen. »V njo?« Po kratkem premoru.. »Ja.« Tu bo kdo vprašal, kako da nisem tega vedela.. Sem. Na nek način sem čutila, vedela, da sta si preblizu. Vendar je imela ona svoje težave s prebolevanjem in midva kot skupna prijatelja sva ji pri tem stala v oporo. Ko se je vse vrtelo okrog tega njenega moškega, kakšnega drugega šoka človek pač ne pričakuje od »prijateljice«.

BTDT, sem šla med ljudi, med prijatelje. Na morje. In spet na morje. Na jadrnico, med valove in nebo. Bilo je super, osvobajajoče. Res sem hvaležna za vse prijatelje, ki so mi pripravljeni v teh dneh prisluhniti. In ki me na koncu tudi razumejo, tudi njim namreč ni jasno, da kar naenkrat tega človeka ne poznajo več..

Eden1, vem, da tak človek ni moj najboljši prijatelj. Bil pa je. Nekoč. Do dne, ko me je brez slabe vesti prizadel. Pri tem je seveda sam (kakšen kliše) upal »da bova ostala prijatelja?«, ker on me sicer ne ljubi, vendar »me ima rad kot eno zelo dobro prijateljico«. Na tej točki žal ne morem, da se ne bi vprašala, kaj njemu ni jasno?! In seveda sem mu odgovorila naj »na to prijateljstvo ne računa preveč«.

Ilonina, hvala za malo drugačen pogled, mi je precej dalo misliti, čeprav nekatere stvari žal niso tako »splošne«, če se smem tako izraziti. Mogoče se res trenutno dojemam kot »žrtev«. Kako se lahko drugače počuti oseba, ki ji nekdo po 10ih letih reče, da ga ni nikoli ljubil? Da se je »zgleda samo tako dobro pretvarjal«? Mogoče sem res do določene mere naivna oseba, vendar ne v odnosu do njega. Žal mi je, da sem edina v najinem odnosu, ki se še spomni celotne zgodbe. Da je on očitno pozabil, kaj sva drug drugemu pomenila.. Seveda se zavedam, da to danes ne igra več nobene vloge.
Kar zadeva »spremembe v obnašanju« v zadnjem času, ne vem, če bi lahko rekla, da je šlo ravno za verjeti v laži in tiščanje glave v pesek. Včasih se sočasno pojavijo tudi drugi »vzroki«, katerim lahko pripišemo določeno obnašanje. Da pojasnim… Za slabo voljo je običajno krivil službo – in res je večkrat tudi sam od sebe potarnal, kaj ga glede službe teži. Oba sva imela ogromno dela v službi, ogromno stresa, zato slaba volja zaradi službe ni bila vedno laž. Drug, zelo velik, stresni faktor v najinem življenju pa je bil nakup psa. On si je vedno želel določeno pasmo, pa čeprav se sama sprva nisem strinjala, z razlogom, ker je to preveč energično zahtevna pasma (glede na najino zaposlenost in hobije). Seveda, ko enkrat vidiš tisto malo kepico, se pač ne moreš upreti, da je ne vzameš s sabo domov. In tako sva si omislila psičko mladičko. Ogromno dela. Bilo je osrečujoče, a obenem stresno. Sama sem hitela iz službe domov, vozit na sprehod,… On se ni odpovedal niti enemu svojemu treningu. Zadnje čase se je začel vse dlje zadrževati tudi po treningih. Po vsej svoji logiki sem zaključila, da se pač izogiba odgovornosti do psa, da vali to odgovornost name. Niti v sanjah ne bi pomislila, da se mu domov ne mudi zaradi mene, ker »ni srečen in ga ne vleče k meni domov«. Ne gre za to, da sem njemu karkoli verjela, ampak sem pač verjela. Verjela, kar se mi je zdelo logično. Da me ne ljubi, glede na vsa ostala dejanja, v tej zgodbi pač ni bilo nekaj logičnega.
Se pa strinjam glede »brezčutnega izdajalca« in kot sem že prej napisala, za najboljšega prijatelja sem ga smatrala zgolj do dne njegove »izdaje«, zato sem tudi v prejšnjem postu napisala, da sem »izgubila najboljšega prijatelja«. V enem dnevu so se razbile vse moje predstave in spoznanja o njem, o tem, kdo je. Človek, ki sem ga imela za dobrega, srčnega in preprosto poštenega, se je izkazal za popolnega egoista. Enostavno ga več ne poznam in to pač boli. Ne vleče me nazaj zaradi nekih iluzornih fantazij o pravljici do konca dni. Ni bil človek, ki bi mi obljubljal neke hude sanje, niti mi ni dostikrat govoril lepih besed, ampak vse so bila dejanja. Dejanja, ki so kazala samo ljubezen (in čeprav jo on zanika, sama predpostavljam, da verjetno sploh ne ve, kaj pomeni ljubiti in da trenutno ne loči zaljubljenosti od ljubezni). Že to, da je bil tam, ko sem ga potrebovala. Da sva šla skupaj čez nekatere življenjske preizkušnje. Kot kaže pa so naju nekatere zgolj bolj oddaljile, kakor še bolj zbližale. Vse do zadnje postaje na avtobusu…

Stepni_Volk, tale izjava o posmrtni večni debati me je pa kar malo nasmejala.. Kar zadeva »sporazumno ločitev« je bilo s tem mišljeno sporazumno v pravno-formalnem smislu. Mogoče se nisem ravno najbolje izrazila – nisem se strinjala z njegovo odločitvijo o ločitvi. Seveda nisem bila tiho, nisem bila brez pojma kaj se dogaja, niti brezbrižna, itd. Celo predlagala sem začasno ločeno življenje, da si razjasni v glavi, če si tega zares želi, saj ni zanikal, da mu mogoče kdaj ne bo žal za to odločitev. Seveda pa je bil tako trdno odločen, da sem na koncu pač morala sprejeti. Nikoli ne bi želela ostati s človekom, če me le-ta ne ljubi. Nikogar v čustva ne gre prisiliti, kvečjemu mučno bi bilo, nenazadnje tudi zame.
Ostati z nekom iz navajenosti? Jaz? dvomim. Verjamem, da je lahko posploševat pri večini ljudi in da je teh veliko ljudi opranih z ameriškimi filmskimi pravljicami. Pa bo kdo rekel, da se slepim. Ampak kdor pozna moj »film«, ve da ni bila ravno pravljica. Da za poroko ni prišel srečen preostanek življenja, ampak kvečjemu novi »problemi«. Koliko sem dala, koliko truda vložila. V življenje, v dom, tudi za odnos. Zakaj sem vztrajala? Ne iz navajenosti, ampak ker sem verjela, čutila, da je to to. Na koncu sem bila že na točki, ko tudi imeti otroke ni bil več »pogoj« za biti srečen z nekom. Kljub temu, da nisem bila vedno srečna in sem to znala tudi povedati. Navajenost – On? Mogoče. Če dobro premislim, skoraj gotovo. Objektivno gledano, manjkalo mu ni ničesar. Vse do dne spoznanja.. Zato tudi nisem opazila te njegove »nesrečnosti«, ker je enostavno ni kazal. Veliko stvari se nama je dogajalo, predvsem veseli dogodki, veliko sva bila v družbi. Kako potem opaziš, če je človek nesrečen? Če je nesrečen »v sebi«, na ven pa to zakrijejo vesela vsakodnevna dogajanja??
Komunikacija je temelj, se strinjam!

Avarat, tale izjava mi je zelo všeč: »Zapravljajte čas za ljudi, ki vas imajo radi, vas spoštujejo… brez laži in popolnoma predano.« Mislim, da bo to postal odslej moj življenjski moto. In že delam na tem!

Uffff, spet sem se (preveč) razpisala 😉

Hvala še enkrat za podporo, vsem želim veliko sreče v življenju!

Zaljubljeni ljudje so sebični in nekoliko zlobni. Ti si mu moteči faktor v njegovi trenutni mavrični pravljici, neprijetnost, problem, ki ga mora hočeš nočeš reševati, pa ga najraje ne bi, tvoje žalostne oči, ki so posledica njegovih dejanj … Odveč mu je to, zato govori stvari, ki jih verjetno ne misli (da te ni nikoli ljubil).
Možno je, da bosta čez čas lahko prijatelja. Zveza med dvema je žal zadeva, ki je zelo krhka, če ni več ljubezni. Rutina tukaj ni nič kriva. Ne vem, kaj je narobe s tem, če se imaš konstantno fajn z nekom, tudi če ni vsak dan ognjemeta, metuljčkov in strasti med rjuhami. Zrela ljubezen rutine ne vidi take, temveč kot umirjeno plovbo. Med vama se je razprla dovolj široka razpoka, da se je vanjo stisnila tretja oseba. Tvoj mož je začutil, da je lahko koristen, da ga nekdo potrebuje, ga občuduje, hvali, kuje v zvezde … verjetno ni bilo treba veliko, da se je zadeva stopnjevala. Malce nezrelo deluje tole med njima, ampak to zate niti ni pomembno.
Vesela sem, da imaš ob sebi zanesljive ljudi.

Po moje pa ne gre za zlobo, ampak le za delovanje v smeri želenega rezultata z najmanjšim možnim vloženim trudom. Zato pač pove, da je nikoli ni ljubil, ker tak pristop obeta najhitrejšo pot do želenega rezultata. Ker pa mu njeni občutki ob tem, možne travme, ne pomenijo več kot osebne težave tujke pa zlahka poseže po takem načinu komunikacije.
Od egoistične osebe, sužnju impulzov, niti ne moreš pričakovati kaj več.

Najprej slaba tolažba: ker ste poročeni cerkveno, boste poročeni z njim do svoje smrti, potem pa še celo bolj (kar je bog povezal v življenju, bo obdržal še po smrti).
V nebesu ali peklu, bo torej še večna debata o vsem skupaj.

Ne drži, da je razveza sporazumna, “ker je eden tako hotel”. Ločitev je lahko sporazumna zgolj in takrat, ko se oba s tem strinjata. Da ste sprejeli sporazumno ločitev, ste se morali z njo strinjati, nihče vas v to ne more prisiliti. To dokazuje vašo težnjo po vlogi žrtve,“Naivne dobričine” oz. Clueless – nekoga, ki nima pojma, kaj se dogaja.

V 10 letih oz. Po 3 letih v zakonu, vam ni nikoli uspelo videti, da bi bil partner nesrečen, pravite?

Hmm.

Ali imamo opraviti z neverjetno vrhunskim igralcem, ki se je ves čas pretvarjal.. ali pa bolj verjetno, določenih znamenj niste zaznali oz. Jih niste hoteli videti. Selektivna slepota.
Izgovore, ki vam jih je podajal, ste “kupili”. Ker je bilo lažje.
Ampak, da tako zlahka “kupuješ razne bučke – izgovore”, pomeni spet dvoje: neverjetno naivnost ali pa neko mero brezbrižnosti.
Da lahko noj tlači glavo v pesek, mora biti brezbrižen. Ne želi videti, ne želi slišati.. noče vedeti.. in predvsem: Noče čutiti!

V tem trenutku, ko je to še vedno bolj izbira enega, pač ni jasno. S časom, predebatiranih pri prijateljih in potencialno terapevtski skupini, vam pa bo postajalo vedno bolj jasno vse skupaj.
Da se lahko nekaj “zgodi iz danes na jutri”; je vedno potrebna neka brezbrižnost do drugega. Z ene ali druge strani, ponavadi iz obeh.
Zdaj “brezbrižnost” je takšna čudna beseda.. na katero se ne velja obešati. Ima še veliko drugih oblik. Od že omenjene naivnosti, namerne slepote (nojevskosti), kot tudi nekompatibilnost z drug drugim.
Shajaš, ostajaš.. zaradi navajenosti. Zaradi drugih, zaradi slike in fasade, ki jo predstavljaš drugim: zakonski par, družino.
In ne zradi sebe in tega, kar si.
Vsak malo laže, vsak malo prikriva. Dejansko sta tako zakonca vsak k sebi. Na veliki razdalji.

Nezmožnost komunicirati, biti odkrti se torej povečuje. Z vsakim dnem, tednom in mesecem.

Na koncu je brezno preveliko. In nezmožnost imeti skupne otroke to samo povečuje. Problem nekumunikacije, bi sicer ostal, tudi, če bi po spletu okoliščin otroci vendarle bili. Samo kasneje bi vse skupaj počilo, ker bi se pač skupaj pretvarjali, da ste družina.

Problem sodobnega sveta je, da se velik del prebivalstva pretvarja. Se poročijo in potem čakajo, da se bo nekaj magičnega zgodilo.. kot ameriški filmi, ki se vedno končajo pri poroki.. ali tisočletja pravljic pred tem, ki se končajo enako pri poroki. Ostalo življenje pa potem opišejo: “In nato sta živela srečno do konca svojih dni.”
Tako nekako si odraslo življenje predstavlja večina prebivalcev. Se bodo poročili, imeli otroke in dom, morebiti še psa (in prikolico na pavšalu v kempu). In potem tista silovita medčloveška praznina!?
Le, kaj je to?

Manjko odkritosrčne komunikacije med njima, družinskimi člani. Biti iskren, odkrit. Vsak igra le neko družbeno vlogo, ki je tradicionalno predpisana že tisočletja.
In to je to.

Prazna Potemkinova vas.

Vsaka sprememba te otopelosti, je potem “čisti šok”.
[/quote]
Saj ponavadi imaš prav, tu nimaš. Cerkveno pravo omogoča ločitev. Ni čisto enostavno, a da se. Obstajajo razlogi zaradi katerih se lahko ločiš in je izvedljivo. Ona vsekakor ima razlog…

Meni se zdite ena zelo fina oseba in všeč mi je bil vaš zapis, krasno pišete in razmišljate, mogoče bi pa lahko še to za hobi počeli. Mislim, da vajina zveza na koncu ni bila več tako globinska, bolj mimobežna, zato je bil dovzeten za čare druge. Res je tako, da če je človek srečen in ljubi, skušnjave vidi in zavrača. V nasportnem primeru se jim ne upre. Pa je lahko navidezno srečen, vendar to ni to. Sedaj ne vem ali vas je varal že pred tem, ker to pomeni, da ni kaj prida. V vsakem primeru vrjamem, da ste vredni močne ljubezni in da vas ta šele čaka. Sedaj je poletje, pa pijte rdeče vino in jejte ribe, hodite naokoli in spoznavajte nove ljudi. Čez nekaj časa boste pogledali nazaj in si rekli: Še sreča. Vse fino vam želim.


Saj ponavadi imaš prav, tu nimaš. Cerkveno pravo omogoča ločitev. Ni čisto enostavno, a da se. Obstajajo razlogi zaradi katerih se lahko ločiš in je izvedljivo. Ona vsekakor ima razlog…
[/quote]

Mogoče je zgolj razveljaviti cerkveno sklenjeno poroko, kar pa če je verjeti avtorici, ni utemeljeno. Oba sta se pri polni zavesti, prepričana v svojo odločitev poročila in bog je požegnal vse skupaj. Tri leta je bilo vse ok do nesrečnega datuma. Če jo je no krajši čas varal, to ni razlog za razveljavitev, čeprav danes institucija menda razveljavi že skoraj vse.
Ampak zakramenta, ki je veljavno podeljen, pa ni mogoče razveljaviti.


Saj ponavadi imaš prav, tu nimaš. Cerkveno pravo omogoča ločitev. Ni čisto enostavno, a da se. Obstajajo razlogi zaradi katerih se lahko ločiš in je izvedljivo. Ona vsekakor ima razlog…
[/quote]

Cerkveno pravo ne pozna inštituta ločitve. Cerkvena poroka je sedmi zakrament in velja VSE ŽIVLJENJE.
Možna je le razglasitev ničnosti cerkvenega zakona. Torej nikoli ni obstajal. Nekako čudežno se zbriše, s kanonsko radirko?

Postopek za dosego ničnosti je prekleto težaven in dolgotrajen ter seveda drag (pri cerkvah začuda denar skoraj vedno “reši” stvari – ne pa vedno, Henriku VIII že ni uspelo, je moral ustanoviti lastno anglikansko cerkev).
Ena izmed možnosti ničnosti zakona je, če le ta ni bil konzumiran (v primeru v tej temi, temu ni tako – poizkusi zanositve).. ali pa v primeru, da eden izmed zakoncev duševno zboli. V preteklosti je to bilo tako, da je nezaželjena žena “znorela”, da se jo je zaprlo v kakšen samostan ali inštitucijo, moški se je spet poročil.
Henrik VIII je našel preprostejšo rešitev: ženo je lepo obtožil izdajstva ter fizično eliminiral.

Moja trditev, da ločitve ni, torej drži.. ali bo možno razglasiti ničnost, je pa vprašanje. Glede na to, da je sedanji papež Frančišek že nekje javno govoril o tem, da naj bi bila razveljavitev cerkvenega zakona preprostejša in predvsem zastonj, se zna to zgoditi.
Ampak, v božjih očeh, si pa VEDNO poročen. Kot rečeno: “Kar je bog spravil skupaj, naj človek ne ločuje.”

De omnibus disputandum..

Cerkveno pravo ne pozna inštituta ločitve. Cerkvena poroka je sedmi zakrament in velja VSE ŽIVLJENJE.
Možna je le razglasitev ničnosti cerkvenega zakona. Torej nikoli ni obstajal. Nekako čudežno se zbriše, s kanonsko radirko?

Postopek za dosego ničnosti je prekleto težaven in dolgotrajen ter seveda drag (pri cerkvah začuda denar skoraj vedno “reši” stvari – ne pa vedno, Henriku VIII že ni uspelo, je moral ustanoviti lastno anglikansko cerkev).
Ena izmed možnosti ničnosti zakona je, če le ta ni bil konzumiran (v primeru v tej temi, temu ni tako – poizkusi zanositve).. ali pa v primeru, da eden izmed zakoncev duševno zboli. V preteklosti je to bilo tako, da je nezaželjena žena “znorela”, da se jo je zaprlo v kakšen samostan ali inštitucijo, moški se je spet poročil.
Henrik VIII je našel preprostejšo rešitev: ženo je lepo obtožil izdajstva ter fizično eliminiral.

Moja trditev, da ločitve ni, torej drži.. ali bo možno razglasiti ničnost, je pa vprašanje. Glede na to, da je sedanji papež Frančišek že nekje javno govoril o tem, da naj bi bila razveljavitev cerkvenega zakona preprostejša in predvsem zastonj, se zna to zgoditi.
Ampak, v božjih očeh, si pa VEDNO poročen. Kot rečeno: “Kar je bog spravil skupaj, naj človek ne ločuje.”
[/quote]

Tvoja trditev, da ločitve ni, sicer drži, a v sorodstvu imam žensko, ki so ji razveljavili v katoliški cerkvi sklenjen zakon. Res je, da je šla parkrat k maši in darovala nekaj soldov, a to ni zneslo niti desetino njene plače. Vse je odvisno od župnika, njegove pripravljenosti pomagati in njegovega znanja cerkvenega prava. 😉

Tvoja trditev, da ločitve ni, sicer drži, a v sorodstvu imam žensko, ki so ji razveljavili v katoliški cerkvi sklenjen zakon. Res je, da je šla parkrat k maši in darovala nekaj soldov, a to ni zneslo niti desetino njene plače. Vse je odvisno od župnika, njegove pripravljenosti pomagati in njegovega znanja cerkvenega prava. 😉
[/quote]
O ničnosti, razveljavitvi odloča cerkveno sodišče, ne župnik (ta lahko sicer pomaga, kot pišeš).

Kot rečeno, cerkev se prilagaja okolici (sicer z nekaj 100 letnim zaostankom), če se ne bi, bi ne vzdržala že dve tisočletij +.

“Ločitve” pa v smislu nekrivdnega dogodka, ki je običajen za civilno pravo (hvala Napoleonu, oz. Francoski revoluciji, da je sekulariziral države – tisto kar manjka bližnjemu vzhodu) v Cerkvi ni.
Tam je vedno “nekaj krivo”.
V civilnem pravu je dovolj nevzdržnost za eno stran.

Zato je toliko ljudi vernih, ker lahko igrajo vlogo žrtve: še institucija, kot je Cerkev jim to potem z razveljavitvijo to sporoča. Kar je tisto isto, kar je Martin Luthra pognalo, da je pribil tisti spisek na vrata.
Cerkev od nekdaj rada prodaja stvari. Odpustke, sedaj razveljavitve. Svoje ovčice odveže vse krivde in dolžnosti. A cena seveda obstaja: ovce je potrebno voditi.
Duhovni pastirji – duhovniki pa to počno. Že tisočletja uspešno lepo otopijo um in razum (ker hej!, še z drevesa znanja se ne sme jesti), če se kdo preveč vzdiguje, pa “ovčice” naščuva, da ga zažgejo.

LOČITEV = oba zakonca nosita svoj del bremena.
NIČNOST, RAZVELJAVITEV = višja inštanca, cerkev, duhovščina potrdi, da si res OK in je druga stran tako zelo bedna, da je potrebna razveljavitev. Za nameček, še bog pritrdi temu in si torej res fant od fare (grešnica je ponavadi ženska, že od onega jabolka z drevesa znanja, govoreče kače naprej).

De omnibus disputandum..

Tvoja trditev, da ločitve ni, sicer drži, a v sorodstvu imam žensko, ki so ji razveljavili v katoliški cerkvi sklenjen zakon. Res je, da je šla parkrat k maši in darovala nekaj soldov, a to ni zneslo niti desetino njene plače. Vse je odvisno od župnika, njegove pripravljenosti pomagati in njegovega znanja cerkvenega prava. 😉
[/quote]

Zakona ne razveljavi vaški župnik. Tukaj si ti nekaj pobrkal. Nekje na forumu je pred leti neka ženska opisala, kakšen je postopek, ker ga je sama uspešno dala skozi in niti slučajno ni bilo preprosto in kratko.


O ničnosti, razveljavitvi odloča cerkveno sodišče, ne župnik (ta lahko sicer pomaga, kot pišeš).

Kot rečeno, cerkev se prilagaja okolici (sicer z nekaj 100 letnim zaostankom), če se ne bi, bi ne vzdržala že dve tisočletij +.

“Ločitve” pa v smislu nekrivdnega dogodka, ki je običajen za civilno pravo (hvala Napoleonu, oz. Francoski revoluciji, da je sekulariziral države – tisto kar manjka bližnjemu vzhodu) v Cerkvi ni.
Tam je vedno “nekaj krivo”.
V civilnem pravu je dovolj nevzdržnost za eno stran.

Zato je toliko ljudi vernih, ker lahko igrajo vlogo žrtve: še institucija, kot je Cerkev jim to potem z razveljavitvijo to sporoča. Kar je tisto isto, kar je Martin Luthra pognalo, da je pribil tisti spisek na vrata.
Cerkev od nekdaj rada prodaja stvari. Odpustke, sedaj razveljavitve. Svoje ovčice odveže vse krivde in dolžnosti. A cena seveda obstaja: ovce je potrebno voditi.
Duhovni pastirji – duhovniki pa to počno. Že tisočletja uspešno lepo otopijo um in razum (ker hej!, še z drevesa znanja se ne sme jesti), če se kdo preveč vzdiguje, pa “ovčice” naščuva, da ga zažgejo.

LOČITEV = oba zakonca nosita svoj del bremena.
NIČNOST, RAZVELJAVITEV = višja inštanca, cerkev, duhovščina potrdi, da si res OK in je druga stran tako zelo bedna, da je potrebna razveljavitev. Za nameček, še bog pritrdi temu in si torej res fant od fare (grešnica je ponavadi ženska, že od onega jabolka z drevesa znanja, govoreče kače naprej).
[/quote]

Drži. Napisal sem, da imam v sorodstvu žensko, ki ji je uspelo razveljaviti cerkveno sklenjeno zakonsko zvezo, da se je lahko znova cerkveno poročila.

Zakona ne razveljavi vaški župnik. Tukaj si ti nekaj pobrkal. Nekje na forumu je pred leti neka ženska opisala, kakšen je postopek, ker ga je sama uspešno dala skozi in niti slučajno ni bilo preprosto in kratko.
[/quote]

Nisem nič pobrkal… 😉
Župnik je tisti, ki ti bo pomagal sestaviti vlogo za razveljavitev zakona in če ti bo svetoval pravilno, je možnost uspeha večja.
Ja, traja ta postopek in zelo je pomembno kaj napišeš v vlogo, zato ti spreten župnik, ki dobro pozna cerkveno pravo lahko zelo pomaga.

Cerkveno pravo ne pozna inštituta ločitve. Cerkvena poroka je sedmi zakrament in velja VSE ŽIVLJENJE.
Možna je le razglasitev ničnosti cerkvenega zakona. Torej nikoli ni obstajal. Nekako čudežno se zbriše, s kanonsko radirko?

Postopek za dosego ničnosti je prekleto težaven in dolgotrajen ter seveda drag (pri cerkvah začuda denar skoraj vedno “reši” stvari – ne pa vedno, Henriku VIII že ni uspelo, je moral ustanoviti lastno anglikansko cerkev).
Ena izmed možnosti ničnosti zakona je, če le ta ni bil konzumiran (v primeru v tej temi, temu ni tako – poizkusi zanositve).. ali pa v primeru, da eden izmed zakoncev duševno zboli. V preteklosti je to bilo tako, da je nezaželjena žena “znorela”, da se jo je zaprlo v kakšen samostan ali inštitucijo, moški se je spet poročil.
Henrik VIII je našel preprostejšo rešitev: ženo je lepo obtožil izdajstva ter fizično eliminiral.

Moja trditev, da ločitve ni, torej drži.. ali bo možno razglasiti ničnost, je pa vprašanje. Glede na to, da je sedanji papež Frančišek že nekje javno govoril o tem, da naj bi bila razveljavitev cerkvenega zakona preprostejša in predvsem zastonj, se zna to zgoditi.
Ampak, v božjih očeh, si pa VEDNO poročen. Kot rečeno: “Kar je bog spravil skupaj, naj človek ne ločuje.”
[/quote]

Malo kompliciraš… Sej razumem kaj hočeš povedati, sam to so samo okoli obrnjene besede, katere njej ne bojo nič pomagale. Dejstvo je, da se da urediti, da si fraj in da lahko nadaljuje življenje kot si ga zasluži / želi / je sposobna ustvarit.

New Report

Close