kako naprej

Poročena sva 22 let, imava 3 krasne hčerke. Praktično na zunaj živimo idealno življenje. Mož kot otrok ni imel pravega družinskega življenja, zato se je navezal na prijatelje in sport. V vseh letih zakona se svojim hobijem, funkcijam in prijateljem ni odrekel, redno letno je hodil tudi na razne tekme po tujini in z njimi tudi na morje. Nekako smo prebili ta leta, včasih bolje, včasih slabše. Vedno sva na koncu tudi po mesecih brez besed, na koncu spet našla smisel skupnega življenja. In tako je bilo iz leta v leto. Jaz sem hodila v službo, skrbela za otroke, mož je tudi pridno služil in se še vedno tudi pridno udeleževal vseh tekm, izletov in vsega kar gre zraven. Nekako do lanskega leta.
Delala sem v pisarni za njegovo firmo in sem hotela ugasnit radio. Ker mi ga ni uspelo, sem šla v zgodovino, da bi tam našla povezavo in zadevo utišala. Skoraj me je kap, ko sem odkrila, kaj mož redno dnevno dela vsako jutro na računalniku in kakšne spletne strani obiskuje. Bile se strani s trdo erotiko predvsem v smislu moški-moški. Sprva zanikanje, kreg, na koncu priznanje v smislu iskanje samega sebe. Po nekaj mučnih dnevih in še bolj mučnih razgovorih, smo se še z dvema paroma na to temo usedli skupaj, odkrito pogovorili, vsaj upam, da je bilo tako. Rezultat vsega tega je bilo, da je mož mene s tem provociral, da to ni res, da sicer res obiskuje pornografske spletne strani vendar vse variante…
Pogovori, jok, neprespane noči, iskanje rešitve so naju pripeljale, da si zasluživa še eno, zadnjo šanso, da oba narediva max. vse, da poskušava najti še zadnji smisel najinega skupnega življenja. Jaz v smislu, da se mu bolj odprem, da postane mož števila 1, da okrepiva spolne odnose, v glavnem delava za sebe.
Moram priznati, da nama je vse do letošnjega februarja zelo lepo uspevalo, mogoče preživela najlepših 5 mesecev najinega zakona, februarja pa šok, kot bi mi zaril nož v hrbet. Redno obiskovanje gostiln, ponočevanje do 3h zjutraj, pa naj je bila sreda, petek, sobota, nedelja, ni važno, vsaka prilika je bila dobrodošla. Zabava na polno, kaj vse se je dogajalo, itak ne bom zvedela nikoli. Mož taji, govorice krožijo. Dvakrat sem celo bila zraven, ko je šel na tekmo z ekipo, takrat debate na polno, kaj vse se dogaja, kdo je s kom….Dejansko nisem vedela vsa ta leta, ja vem, rekli boste, kaj sem delala, kaj se je vse dogajalo na raznih after partijih po rekreacijah, tekmah, izletih.. Ja, šla sem spat, ker sem bila utrujena od vsega, zjutraj pa nov dan, nikoli spraševanja, kdaj si prišel, kje si bil, s kom si bil….Ugotovila sem, da moža sploh ne poznam, da živi dvojno življenje. Doma kot strog oče in mož, vse tipi top, zunaj pa žurer, zabavljač, in po njegovih besedah, to je zanj svet, v katerem se nafila, da lahko spet normalno funkcionira.
Spet pogovori, obtoževanja, jok, kaj sedaj. Priznam, da je bil mož dovzeten za pogovor, včasih kar preveč, saj se je dejansko zagovoril, kaj je kdo počel in kaj vse se je dogajalo. On nikoli nič, vse drugi.
Danes pa sva se znajdla v situaciji, ko je hotel dokazati, da govori resnico, me peljal k dvema ženskama, da sta potrdili, da se med njimi ni nič dogajalo. Vse v redu, za prvi hip verjamem. Potem mi pa začne razlagat o prvi, kako zapeljuje njegovega kolega, kako se mu maščuje, ker ga ne more dobiti. Ravno kolega, o katerem je razlagal pred dvema mesecema, da je največji k… in kako sili vanjo, da pa mu je ona dala dvojko. Čeprav sem mu govorila, da mene drugi ne zanimajo, da mene zanima, kaj imava midva, vse bolj je obračal stvari, katere mi je govoril pred dvema mesecema. Lagal je za kolega, ker se ga očitno boji, mogoče zaradi tega, ker imajo kakšne skupne skrivnosti, ne vem, mogoče se mi že meša, vendar imam občutek, da se boji, da bi jaz kaj izdala o tem kolegu in bi priplavala resnica tudi o njem. Zgleda, da me po vseh teh letih zelo slabo pozna in mi ne zaupa. Postavil je na tehtnico družino ali tega kolega. Kako naj mu verjamem, če mi dvakrat ne govori enako o nekom, ki nam nič ne pomeni, kako naj mu potem verjamem, kar govori za sebe.
Ne vem več, kako naj naprej. Ne vem, ali se mi že meša, sem paranoična ali je dejansko vse res, kar sumim. Moči nimam več…prevečkrat sem bila razočarana in tudi zavedam se, da se ne bo spremenil.
Prosim za vaše mnenje, kaj storiti oz. kaj mislite o vsej situaciji?

Poletje22

Spoštovani,

kar zadeva moža, ste bistveno nakazali že na začetku: »Mož kot otrok ni imel pravega družinskega življenja.« Ne vem, kakšno je bilo njegovo otroštvo, očitno pa v družini ni dobil izkušnje zaupanja; naučil se je, da je treba, če želi v tej družini preživeti, živeti dvojno življenje. In tako ste bili »na zunaj idealna družina«. Če bi na vašo situacijo gledali razumsko, bi lahko rekli, da je vam in hčerkam dajal veliko – več kot marsikdo, ki živi transparentno življenje. Če pa pogledamo skozi čustva, vam ta hip to ne pomeni dosti, tako zelo vas boli izdano zaupanje. Vaši možgani dobesedno ne morejo sprocesirati vseh novih informacij in posledica tega je nepopisna stiska. Ne meša se vam in niste paranoični, povsem normalen človek ste, ki se je nenadoma, nenapovedano in nehote znašel v čustveno izredno naporni situaciji. Vaše besede »ali je dejansko vse res, kar sumim« kažejo, da bi del vas še vedno rad verjel, da ni tako hudo, kot čutite. Ampak – ali ni odnos, katerega najintimnejši del trpi zaradi laži in prikrivanja, že dovolj prizadet? Ali potrebujete dodatne zgodbe in podrobnosti? Ali ne boli dovolj?

Kot pravite: mož se ne bo spremenil. Oziroma morda se bo, če bo sam globoko motiviran za to. Vsekakor ga ne boste spremenili vi. Zato bi se raje obrnila k vam in kako bi laže našli pot naprej, česar si tudi sami najbolj želite. Najprej dobra novica: našli jo boste. Potem naporna novica: potrebno bo delo, kakršnega še niste navajeni. Ob vaši zgodbi mi je prišla pred oči misel, da narava nikoli ne odpušča. Ali z drugimi besedami: če živimo v nezavedanju, nam bo narava nekoč nekje izstavila račun. Za prvo polovico življenja ste si izbrali doseganje materialnih ciljev: družina, dom, »krasni« otroci, marljiv mož, ki poskrbi za družino, na zunaj idealno življenje. S tem ni nič narobe – ljudje smo tako narejeni, da se želimo najprej dokazati v fizičnem svetu, na zunaj. Ko pa smo to dosegli, in navadno se to ujema s polovico prehojene življenjske poti, se začnemo obračati navznoter, k nematerialnemu. Če smo že prej živeli v zavedanju, se pravi, da smo vsaj približno vedeli in hoteli vedeti, kaj se nam v resnici dogaja, je ta obrat manj boleč. Če smo izbrali na zunaj lažjo pot – kako super, da je na zunaj idealno, saj mogoče, mogoče bo pa šlo še naprej tako (čeprav nekje globoko včasih zakljuva misel, kaj če se sami pred sabo pretvarjamo, da se naša idealna hiša iz kart ne bi sesula) – nas prej ali slej nekaj ustavi. Lahko je to bolezen, težave z otrokom, ki zrcalijo težave v družini, ali pa, kot pri vas, kriza v zakonu, ko je razpoka pregloboka, da bi se jo dalo zamazati in iti naprej.

»Nekako smo prebili ta leta, včasih bolje, včasih slabše. Vedno sva na koncu tudi po mesecih brez besed na koncu spet našla smisel skupnega življenja,« pravite. Vaše besede osvetljujejo, da ste imeli v teh letih že večkrat priložnost soočenja s tem, da v vajinem odnosu manjka neka raven funkcioniranja. Zdaj se je zgodilo samo nekaj povsem naravnega: ta raven se je razkrila. Ne mož ne vi nista zaradi tega slaba človeka. Vozila sta po najboljših močeh, se trudila za nekaj, kar je v vajinem vrednostnem sistemu dobro in pravilno. Da pa sta to sliko ohranjala, sta potrebovala vsak svoje pobege iz odnosa. Tu se boste morda začudili ali razjezili, češ, jaz nisem nikamor bežala, bila sem tu, ves čas. Da, na zunaj ste bili, vaše telo je bilo – vendar ste ga utišali z delom in spanjem … sicer bi že prej spregovorilo, ker ne bi zdržalo vseh moževih nočnih odhodov … Iz kakšne družine prihajate vi? Kje ste se naučili svojih vedenjskih vzorcev, tako koristnih kot tistih, ki vam zdaj ne koristijo več? Ko začnemo iskati odgovore na ta vprašanja, začnemo napredovati proti zavedanju. To pa je polovica opravljenega dela. Takrat lahko tudi najbolj boleče izkušnje integriramo v svoje življenje, dejansko vidimo, da so nas na določeni ravni obogatile, in gremo naprej.

Kako boste to storili? Na začetku seveda skoraj vsi želimo sami rešiti takšne probleme; iz strahu, sramu, upanja, da mogoče pa le ni tako hudo. To je tako, kot da bi si zlomili stegnenico, obvezali nogo in upali na najboljše. Popravite me, če se motim, ampak izkušnje kažejo, da z zlomljeno kostjo jadrno pohitimo na urgenco, kjer nas strokovno oskrbijo in preprečijo komplikacije. Čustveni zlomi zahtevajo malo drugačno celjenje. Iz vaše pripovedi razbiram, da ste za moža pravzaprav zelo pomembni – čeprav ne na način, kakršnega si želite vi. Na vašem mestu bi gradila na tem in ga povabila na terapijo. Dovolite si, da vsega bremena ne boste več nosili sami. Verjemite, laže bo.

Srečno vam želim na nadaljevanju poti,

Pozdravljeni,

Iz vaše pripovedi je moč izluščiti, da se je sedaj v nekem trenutku, vse tisto za nazaj in upanje za naprej, pri vas sesulo in to dobesedno. Morda ja, morda ne. Kaj je resnica veste samo vi.

Vsekakor se vam ne meša, niste paranoični, ste le oseba s svojimi občutki in je vaša reakcija povsem na mestu. Kaj storiti se sprašujete?

To je odvisno predvsem od vas, je pa vsekakor dobro, da se strasti najprej umirijo, da se posvetite le sebi in v sebi poiščete tisto kar vas dela srečno, tisto kar vam daje upanje v pravem pomenu besede (tukaj ne mislim neko sanjarjenje tipa princ na belem konju), pa tudi da se vprašate kaj so bili vaši cilji vseskozi, tudi 20+ let nazaj, kaj so vaši cilji danes in ali lahko glede na vse dogajanje skupaj z možem te cilje zasledujete, poiščite svojo notranjo moč, ta vedno obstaja.

Morda je tukaj na tem mestu potrebno nekaj korenito spremeniti, da boste lahko vi sami ali v dvoje te cilje danes, jutri in tudi v prihodnosti zasledovali. Tukaj predvsem mislim, da vse kar lahko spreminjate ste samo vi sami, nič mož (on je zase, on mora, če bo to seveda želel, sam pri sebi uvideti kje tiči zajec in kaj točno mora pri sebi spremeniti), lahko vas sicer prosi za pomoč, vendar na koncu bo vseeno moral sam brez vas pri sebi nekaj spremeniti. Šele nato, bosta morda skupaj sposobna uresničevati, med drugim tudi vaše, skupne cilje.

Zakaj to pišem? Ker so cilji tista skupna točka, ki lahko definira odnos in nudi nastavek za uspešen zakon. To sicer ni edini pogoj, je pa vsekakor dobra osnova za medsebojno spoštovanje tako plusov, kot minusov na obeh straneh.

Morda bi bilo dobro, da se vprašate kaj pa bo, ko se upokojiva, si res to želim? Otroci so tako ali tako ali pa bodo kmalu na svoje. Ostala bosta le še vidva in na tisti točki, če ne že prej se bo vajin odnos pokazal v vsej luči. Po mojem, je na tem potrebno skozi ves zakon delati, da lahko potem na stara leta uživamo sadove minulega dela. Po mojem bi bilo dobro, da te stvari predelate, predvsem pa dajte čas in potrpljenje sami sebi, delajte na sebi, saj če boste sama pri sebi v dvomih, boste še toliko težje razmišljali trezno in racionalno.

Predvsem pa ne se bati neznanega, neznano je zelo dobro, kakršno koli že je, to nas dela bogatejše, pogumnejše in ne nazadnje tudi uspešne, predvsem v smislu življenja in odnosov. Denar, kdo je koga, kje je kdo bil in koliko kdo ima časa so tako postranske zadeve, pa če o tem govorijo moški ali pa ženske, to vse skupaj je kaplja v morje v primerjavi z uspešnim življenjem v smislu odnosov med nami. Imata tri krasne hčere, to verjetno ni prišlo kar samo od sebe. Lahko ste v mes malo zavozili, pa vseeno pot naprej obstaja. Samo pogumno, strpno in ne se bati neznanega.

Vse dobro vam želim.

Zelo sem vesela za tako koristna odgovora. Res hvala. Možu sem predlagala pomoč pri zakonskem terapevtu, sama bom pa delala predvsem na sebi. Še vedno me iztiri vsaka malenkost, zato moram res v prvi fazi poskrbeti zase in iti naprej. Še vedno premlevam stare dogodke, besede, ….Kaj bo storil mož, še ne vem.
Sam se mora odločiti, po kateri poti bo šel. Vsekakor pa ne vidim več izhoda brez strokovne pomoči. Moram pa priznati, da me je strah, kaj če se bo tudi vse skupaj nadaljevalo tudi po tem.
Poletje22

Pri zakonski terapiji je po navadi prvo pravilo, da si oba partnerja to res želita. Nekako dostikrat pride do tega, da eden predlaga, drugi se pa prilagodi. To pa po navadi ni dobro izhodišče, vsaj v smislu končnega rezultata. Tako, da bodite pozorni na to, da si mož to želi po naravni poti, se pravi, sam od sebe in zaradi lastnih spoznanj, za dobro družine in vaju dveh kot zakoncev. Verjetno da vaju bodo to tudi tam prvo vprašali. Žal je pa dostikrat tako, eno mislimo, drugo govorimo, čisto nekaj tretjega pa naredimo, kar pa ni dobro.

Kar pogumno naprej, zmorete.

Žal se mož ne strinja preveč z zakonsko terapijo, metanje denarja skozi okno. Je pa v vseh teh pogovorih priznal, da še vedno gleda pornografijo in se ob tem zadovoljuje, jaz sem pa mislila, da sva od poletja, ko je ta problem izbruhnil, zadevo uredila, živela najlepših 5 mesecev najinega zakona. Ljubila sva se v povprečju 3-4 na teden, namenoma napišem ljubila, po moževih besedah seksala, ker on potrebuje seks. Kljub po mojem videnju lepemu odnosu možu to zgleda ni dovolj in po njegovih besedah jaz nisem normalna, ker se ne samozadovoljujem. Res nisem jaz normalna, to ni normalno , če želim biti intimna samo z možem, katerega še vedno globoko v srcu ljubim?
Nekako se vrtiva v začaranem krogu, nekaj rešiva, se pojavi spet nov ali celo star problem. Spet sva na lanskem juliju, s tem, da sem mislila, da sva naredila korak naprej, pa ga zgleda nisva, kar boli, boli do neba. Mogoče mi je sedaj tudi bolj jasno njegovo ponočevanje vedno v isti gostilni, z istimi ljudmi. Če on še vedno ni užival z menoj, je iskal potrditve drugje. Drugače se ne znam razlagati. Je sploh še kaj upanja, počasi izgubljam energijo.
Poletje22

Pozdravljeni,

Po mojem je intima, seks, ljubljenje ali spolno občevanje le nagrada samega odnosa med dvema. Že možno, da je včasih bolj strastno, na hitro in tako počez. V osnovi pa je ljubljenje vsekakor nagrada, spoštovanje, izkazovanje kaj imamo, kaj želimo in kaj lahko dajemo. Morda, ste pri vsem skupaj, sedaj ko vam je tako težko, malce neučakani, imate prevelika pričakovanja, posledično pa vas vse skupaj spravlja tja kamor nočete.

Vprašajte se kaj želite, kdaj in kako. Naj bo to en majhen cilj, ki pa potrebuje svojo pot, čas in predvsem v prvi vrsti vas. Potem pa naprej, se o tem morda malo z možem pogovorite, mu pripravite kakšno presenečenje (majhno, ne veliko), si vzameta čas samo zase/za vaju, za kakšen prijeten pogovor ali da kaj koristnega počneta skupaj. Ko bosta takole nekaj časa delala, je tudi smiselno pričakovati ljubljenje, seks, intimo ali kakor koli že temu pravimo in kot to vidite, ter čutite tudi sami.

Nekako nam je vse dano. Nočemo pa po navadi razumeti, da je ključ pot, mi sami in tisto predhodno delo, ki je osnova za samo dejanje in doseganje cilja. Pa ne mislite, vsi mi imamo težave, da ne bi dobili vtisa, da je z vami kaj narobe, da imate težavo, ki je nerešljiva in ji niste kos.

Samo pogumno naprej, z majhnimi koraki in veliko mero potrpežljivosti. Pa bo.

Srečno.

Malo taktike vklopi. Preveri telefon, obvezno naj ukine geslo odklepanja prstni vklop (to je žal danes super stvar……), če obstaja doma kakšna stara rezerva, tega nujno preverjaj, v avtu se nemalokokrat najde kakšen predmet, ki ga ljubice namenoma tam izgubijo, spletni portali itd. So pa to že malo zastarele metode, le redki frajerji ne pazijo in sproti brišejo zgodovino. Zato bodi pozorna na brisanje, nauči se poiskati izbrisano. Praviloma brišejo VSE PO MALEM, tako da če ugotoviš brisanje, imajo dober izgovor (haha). Soočanj in podobih, naprimer v smislu, vprašaj tega ali onega če mi ne verjameš, se izogibaj… je vse dogovorjeno in zaigrano. Uporabi pogovor, pogovarjaj se in boš marsikaj ugotovila. Le redki so takšni lažnivci manipulatorji, da se bi zapletli, kaj zarekli. Ko boš ugotovila, kako nizko se lahko spusti, boš veliko lažje zapustila ta odnos. Upam, da kaj pomaga.

Seveda si normalna, ampak tudi tvoj mož je, kar se tiče samozadovoljevanja, normalen.

Samo vidva imata res čisto osnoven problem, da sta očitno popolnoma nekompatibilna v postelji tako glede količine kot kakovosti te potrebe. Ti bi se ljubila trikrat na teden, on bi poleg tega včasih tudi seksal.

Ne vem, kaj si predstavljaš, da se dogaja v gostilni, ampak po mojem no, da ženske pa res ne čakajo z razprtimi nogami in vlažnim mednožjem, kdaj jih bo na gostilniškem WC poseksal en ostareli okajeni poročen wannabe plejboj? Verjetno gre predvsem za tretji problem, in to je, da je alkoholik.
Imam občutek, da si do nedavnega živela popolnoma odklopljena od realnosti in da moža sploh ne poznaš.

Pozdravljena,

poglej sosednjo temo Ločitev čez noč. Skupni imenovalec je, da nobena od vaju ne ve (ne more in tudi noče vedeti), s kom živi. Vse knjige itd., kar sem napisala tam, bi svetovala tudi tebi.

Ne vem, koliko nas je takih omogočevalcev (poglej v sosednjo temo, kaj je to), ki nam enkrat vendarle “dojadi” in nam zavesa končno pade izpred oči. To – soočenje z resnico – vedno vključuje soočenje z DVEMA osebama, ki sta nam lagali. Ena je zunanja (partner, prijatelj …). Druga – in to je najhujše – smo MI. Jaz. Ti. Sami sebi smo najboljši (najhujši) lažnivci. Ker hočemo verjeti. Ker hočemo verjeti, da če bomo verjeli, bo resnica. Ker hočemo verjeti, da če si nekaj dovolj močno želimo, bo resnica oz. se bo uresničilo. Itd. …

Meni je zavesa padla ob podobnem dogodku, kot si ga opisala ti (računalnik, zgodovina). Šlo je sicer za druge stvari, a v osnovi za isto stvar: laganje! Prikrivanje, zamolčevanje, kar je vse prav tako laganje. Soočenje s tem je bilo zame (še preden sem njemu rekla črkico) nekaj najhujšega. Kot da padam v brezno brez dna. Tako sem zablokirala, da se mesece nisem mogla zjokati, kar je bilo še hujše, kot če bi točila solze dan na dan. Adrenalin, kortizol idr. “telesna mamila” so mi šopala sto na uro, da sem v petih dneh spala vsega skupaj le šest ur. Ja, je hudo, nihče ne zanika. In tudi potem ni kar takoj lažje. Je treba na terapijo. Sama! Zakaj ne? Če si hočeš pomagati, boš šla. Lahko pa spet dvigneš zaveso – saj je v resnici še nisi zares spustila. To vidim iz tega:

Po nekaj mučnih dnevih in še bolj mučnih razgovorih, smo se še z dvema paroma na to temo usedli skupaj, odkrito pogovorili, vsaj upam, da je bilo tako. Rezultat vsega tega je bilo, da je mož mene s tem provociral, da to ni res, da sicer res obiskuje pornografske spletne strani vendar vse variante…

Dvoje bi izpostavila. Prvič – kaj šmenta imata druga dva para s tem? Ta stavek sem trikrat prebrala, pa ga še vedno ne razumem. To so globoko osebne stvari! Tako osebne, da si partnerja marsikdaj raje izbereta ločeno terapijo, da te zadeve zaupa vsak posebej izključno samo terapevtu. Niti zakoncu ne morejo. Kaj šele “dvema paroma”! Seveda je to, kar si napisala, mogoče – ampak samo do besede “skupaj”. Kar pa sledi: “odkrito pogovorili” – no, to je pa popolnoma nemogoče v taki situaciji (verjetno sploh v vsaki – še do sebe nam ne uspe biti vedno popolnoma odkrit; do partnerja nam marsikdaj ne uspe biti zares odkrit; do drugih smo pa tako in tako v veliki meri neodkriti – tudi iz “dobrih” razlogov, npr. vljudnosti). To sploh ne gre skupaj. Kot bi napisala “suha krpa na dnu morja”. Nemogoče.
Drugič: “Rezultat je bil, da je mož mene provociral”. Spet vprašam: kaj je to? Ker temu niti izgovor ni mogoče reči. Če pa že, pa izgovor na tisti otroški ravni, tako neumen in prozoren, da boli. Mož je pogledal v svojo kristalno kroglo, videl, da boš odkrila zgodovino, in se odločil za tako “provokacijo”? Ali ti uspe videti, kako noro to zveni? Pa greva še korak nazaj: zakaj, pri bogu nebeškem, bi te sploh tako “provociral”? Celo če bi to bilo res, bi bilo že to čudno in vredno razgovora. Bi ti recimo najela seksi fanta, z njim gola legla v posteljo in čakala, da pride mož, da ga pač malo sprovociraš? In če bi to naredila, KAJ bi te privedlo do take absurdne, groteskne provokacije? Zagotovo ne kakšna majhna, nepomembna stvar. S tem hočem reči, da je ta “izgovor” o provociranju tako nezrel in trapast (vključno z ljudmi, ki so ga sproducirali), da sploh ni izgovor, ampak priznanje (česar pa se nobeden od vas očitno ne zaveda). Priznanje, da je bodisi v moževi psihi ali v vajinem odnosu ali v vsem skupaj nekaj zelo narobe, če se možu zdi, da je potrebna taka “provokacija”.
(Seveda je to še vedno le izgovor, ne resnica. Je pa težko verjeti, da si ga požrla.)

Oprosti mi, če zvenim grobo. Govorim iz izkušenj. Prav tako budalo sem bila. Prav tako sem se slepila. Verjela marsikakšnim trapastim izgovorom. Ker sem sanjarila o ljubezni. Njegovi in svoji. Pa ni bilo nobene, vsaj ne zares prave, ali pa le košček, prekrit s kupom patologije. Z moje strani: soodvisnost od odnosov, strah pred zapuščanjem, nagnjenost k iluzijam, fantazijam, beg pred resničnostjo, iskanje zunanje potrditve in še in še. Vse to ozavestiš in razrešiš v terapevtskem procesu. Saj veš – medtem ko “mečeš denar skozi okno” …

S tem sem pri zadnjem, česar bi se dotaknila. Ko je meni “zavesa padla”, je – kljub vsemu, kar sem tedaj preživljala psihično in fizično – vame udarila še ena resnica, in ta je, da s takim človekom ne morem živeti. Če pomislim, da sem prej 12 let govorila ene in iste (določene) stvari, pa me je slišal prav toliko kot zid, potem pa je v eni uri slišal vse … Zakaj? Ker je prvič videl, da mislim resno. Da je vse skupaj tako zagreznilo, da ni več česa vleči ven – da je treba na pomoč z buldožerjem – ali pa pustiti vse skupaj zgniti do konca. Nekaj zdravega, pristnega je še bilo v njem, kar ga je očitno spodbudilo, naj se bori zase, zame in za družino. Kmalu sem tudi sama dojela, da moram skozi prav tako bitko tudi jaz.

Če se mož zanaša, da se bo že izgovoril in bo že šlo dalje, kot je šlo doslej – pač kak prepirček več kdaj pa kdaj, pa to se že da prenesti – ali pa če mu je dejansko vseeno, da vajin zakon razpade, potem je jasno, da je v njegovem primeru terapija čisto zares metanje denarja skozi okno. On NIMA INTERESA, da bi se spreminjal. Čemu? Saj mu tako, kot je, čisto ustreza. Ko njegova prikrita dejanja pogledajo skozi tanke obloge laži in izgovorov, pač vključi še dodatno “mašinerijo” in “vojščake”, pa te spet nekako prepriča. No, jaz pa sem prepričana, da se to, kar si opisala (govorim o vsem, kar si opisala v svojih pismih), nikakor ne da popraviti, rešiti, ozdraviti z nekakšnim pogovorom in (žal lažnimi!) obljubami. Ampak samo s trdim in kar dolgotrajnim delom na sebi s pomočjo terapevta. Če bi tak pogovor deloval, bi bili vsi ti forumi tu na monu in drugod 90 % manj zasedeni … 🙁 On ne more kar nehati in biti tak, kot si ti želiš. Ali bi ti lahko čez noč npr. sprejela njegovo homo/biseksualnost in promiskuitetnost? Ali pa, če bi ti rekel, nehaj me imeti rada, bi to lahko naredila? Čez noč? V mesecu, pol leta? Take stvari trajajo dolgooo. Nekaterih – če so v popolnem nasprotju z našimi vrednotami – pa ne moremo nikoli sprejeti.

Vprašanje pa je, ali si se že pripravljena soočiti s posledicami popolnega soočenja z resnico. Se pravi z možnostjo, da se tudi na račun izgube družine (to je pri zasvojenih in travmatiziranih ljudeh zelo pogosto!) ne bo poskusil spremeniti oz. najprej vsaj dojeti, da ima težavo, ki je ne more rešiti sam? Če se še nisi, možnosti ni veliko. Lahko pa počasi greš v to smer s pomočjo terapije. V nasprotnem primeru ostane to, kar že poznaš – laganje sami sebi, slepljenje, bolečina, ki jo kdaj lahko utišaš, potlačiš, drugič spet udari ven … (To si naredila v času, ki ga opisuješ kot “pet najlepših mesecev mojega življenja”. Prevod v realnost: pet mesecev najhujšega samoslepljenja.) Poznam to, saj sem tudi sama to počela.

Za konec – zagotovo imaš tudi sama težave, kot že rečeno (omogočanje, beg v iluzije …), in ena od njih je tudi ta, da se pustiš voditi naokoli po nekakšne “dokaze”. Namreč: če ti mora TUJ človek “dokazovati”, da je oseba, ki jo ljubiš (??), iskrena do tebe – potem tu ni ne ljubezni ne zaupanja. Pa še ponižujoče je. Do tebe namreč. Ne dopusti si tega. Vsaj tu potegni črto, če je drugje (še) ne moreš.

Vse dobro ti želim!

Hm. Ne morem razbrati iz pisanja ali je tvoj partner spal tudi z zenskami, ali ga privlacijo zgolj moski.
V Sloveniji je tako, da, predvsem na dezeli, CE bi priznal, da si gej, si socialno mrtev, ce ze ne fizicno. Druzba in klan te utegne izlociti. Zato mnogi bi in gej ljudje lazejo sami sebi, se porocijo in imajo otroke, kot zahteva druzba, in potem vsi trpijo. Ali pa ostanejo samski in igrajo aseksualnost. Ali naredijo samomor. NE VSI!!! Velika vecina pa. Menim, da je v tvojem primeru partner najmanj biseksualen. Ne upa nikomur priznati. Gleda gay porno.
Hudo mi je za oba. Ti, ki si bila od njega preslepljena, da bo zvest, in zanj, ki ti je povzrocil toliko trpljenja in samote, ker ne upa poloziti kart na mizo.
Zelim ti vse dobro. In da bi se tvoje trpljenje nehalo.

Huh, tole je pa kot klofuta, ampak taka, ki te zbudi. “Moza sploh ne poznas”… Ja. Tudi jaz ocitno svojega partnerja nisem HOTEL. Ce ne bi zivel v oblakih, bi videl, da je pokvarjen, oz. toksicen zame. Lahko za koga ni, zame pa.
Torej, stvari bolijo. Strahotno. So neskoncno ponizujoce.
Kako se spoprijeti s tem, nimam pojma. Ko vidis partnerjev pravi obraz in zagledas smrt.