boli, zadel rob
grozno, grozno … ločitev … mic po mic oddaljevanje in potem prevara iz njene strani. Ok .. sva se ločila sporazumno, soskrbnistvo, razdelila premozenje sem sodeloval … nisem hotel vojne … znotraj gorel … vse za otroke .. normalna komunikacija med nama … vem da ni bila srečna .. sedaj je srečna … ne moti me ko mi pove da je srečna … potem so se zadeve začele malo izboljševati. In potem zvem da ima drugega, ok sem si rekel, seveda ločena sva, lahko dela kar želi, čestital sem ji zasluži si kar si želi, nočem ji nagajat. Potem pa se je začelo ne jem ker vse slej kot prej izbruham, ne spim, ponoči se zbujam v krikih, boli, res boli, zaspim samo če se ga do nezavesti napijem, potonil sem v alkohol, napadi panike ne morem dihat, stiska. Ljudem lažem okoli sebe, lažem bivši parnerki, lažem staršem, lažem otrokom … otroci čutijo … sprašujejo me … otroci jočejo zaradi razpadle družine, jaz pa kot oče in zavetnik jim ne morem pomagat, še sebi ne morem pomagat. Brezno se odpira, skočil bi … konec, tišina, mir in tema. Koga bi razočaral svoje otroke, nočem tega. Večno sem mislil kako sem močen, racionalen in razumen, nisem, priznam motil sem se, prekleto motil, nisem dotikam se roba, del mene si želi da se zvrnem preko, ampak se ne smem, ne želim se … sploh nevem kaj vprašati, sploh nevem … bivša partnerka je tudi opazila, da nisem vredu mi ponudila pogovor, ne morem se o tem z njo pogovarjat. Kaj reči kaj vprašati, vrtim se, vem da me imajo ljudje radi, hočejo mi pomagat ampak ne zmorem sprejeti pomoči, kako sprejeti pomoč. Kje je konec, kje se začne spet tisto, da se ne bojiš noči in veseliš dneva. Strah me je resnično me je strah 🙁
Pozdravljeni,
Lepo, da ste se javili in izpovedali.
Ločitev sama po sebi je zelo boleč proces, kar tudi sami opažate, pa čeprav, kot ste sami povedali, sami od začetka niste tega občutili, kot sedaj ko se zavedate, da je bolečina zelo velika, sami pravite celo skoraj prevelika. Za začetek bodite razumni in logični, edino to vam preostane, kot vsakemu drugemu, ki se sooča z ločitvijo. Razumni zato, ker kot sami pravite, bivši privoščite srečo, imate otroke za katere je potrebno skrbeti in ne nazadnje imate sebe in svoj krog ljudi, ki vam stoji ob strani. Po logični plati pa bi bilo dobro sprejeti dejstvo, da po ločitvi vsekakor sledi nekaj novega, samo poiskati morate tisto kar vas veseli, kar vam daje upanje (alkohol, kot sami pravite to ni … morda pa je kakšen šport, ali kakšna družabna zadeva v čisto novem krogu ljudi) in si na ta način odpreti nove poti, nova poznanstva in nove priložnosti. Dobro bi tudi bilo, da si poiščete pomoč, ali osebnega svetovalca/zaupnika, vzamite v roko kakšno knjigo, ali se vključite v kakšno skupino, ki ima podobne težave. Predvsem pa si dajte lepo veliko časa, da se lahko posvetite sami sebi in na ta način poiščete tudi vi svojo srečo. Poskušajte ne biti pasivni in sprejmite dejstvo, da za nazaj ne morete ničesar spreminjati (četudi o tem niste nič napisali), iz vašega prispevka izgleda, da vas še vedno nekaj veže, to morate počasi izpustiti in se posvetiti sebi. Kako to narediti točno boste pa morali ugotoviti sami, potreben je čas, vaša volja (ki jo vsekakor imate), verjetno tudi kakšna pomoč pri svetovalcu/psihiatru in iskanje alternativ v smislu kaj vas veseli. Bilo bi tudi dobro, da spremenite svoje navade/misli in vse skupaj usmerite le v tisto kar vas veseli, vas izpolnjuje in videli boste, da se bo pa le počasi tudi za vas začelo premikati na bolje. Predvsem pa ne obžalovati stvari za nazaj. Priznajte si, kar je bilo, je bilo. Spominjajte se lepih trenutkov, slabše pa lepo pustite za seboj. Morda bi bilo dobro, da se vprašate tudi kaj je bil tisti ključni trenutek, ki vas je po sami ločitvi tako prizadel, morda so to novi partnerji bivše, morda kaj drugega, kar nima povezave z bivšo ali celo kaj tretjega. Ko boste to ugotovili, boste tudi po vsej verjetnosti spoznali, da na to kar vas je tako prizadelo niti ne morete vplivati in je zato bolje, da to kar pustite v preteklosti in si raje v prihodnosti najdete nekaj boljšega in kar vas bo ponovno naredilo srečnega.
Ločitev je vsekakor resnično lahko zelo boleča in težka, tako za eno, kot za drugo stran, da o otrocih niti ne govorimo. In če ste pri tem razumski, kar vsekakor ste lahko, potem lahko tudi vi enako kot drugi vpleteni sprejmete situacijo takšno kot je, se pri tem zavedate, da vam je sicer sedaj res težko, da pa bodo vsekakor počasi tudi za vas prišli lepši in veseli trenutku. Z vztrajnostjo, z majhnimi koraki pa počasi in strpno, pa bo šlo. Boste videli.
To, da bi se o svojih težavah pogovarjali z bivšo, imate kar prav, raje ne.
Žal čarobne palčke ali tablete za te stvari ni. Vam pa vedno ostaja volja, in tam kjer je volja je tudi pot, s tem pa tudi moč vas samih.
Držim pesti za vas in vam želim vse dobro.
Hvala za odgovor, sem ga z veseljem prebral.. hvala!
Pri meni pa je tako …
Nova noč nova borba … še sem tukaj … napol … kot sem omenil za ločitev prevzemam svoj del odgovornosti, sprejeti odgovornosti se nikoli nisem bal .. bilo je grdo kako je do tega prišlo, en kup laganja, manipuliranja, ampak mi je jasno da vsak hoče prikriti svoje grde stvari, tako jih je tudi ona (verjetno da me nebi preveč prizadela), ampak dobro vsak naredi napako in tukaj se sploh nebi želel pogovarjati o njej, ker imam jaz problem sam s sabo. Takoj po ločitvi so bile stvari okej … sedaj pa sem po čistem naključju izvedel … povezal točke .. glede njenega novega partnerja, bistvu niti ni partner ampak tisto drugo … prve dni še sploh ni bilo hudo .. potem pa kako naj povem prišlo za mano in to je sedaj en grozen orkan, ki noče iz mene … nevem … ali gre za ljubosumje, sovraštvo, jezo, žalost, ljubezen … glede na vrtinec bi rekel da za vse skupaj, ker kaj takšnega nisem nikoli doživel. Vedno sem verjel da sem toliko stabilen da obvladam svoja čustva. Za nič na svetu ji nočem škodit, samo sebi hočem pomagat, da dvignem to svojo prekleto glavo.
Imel sem hobije nogomet za katerega sem sedaj fizično preslaboten (že prej sem bil bolj suhkljat in sem zgubil skoraj 10 kil) in strelsko društvo, glede na moje psihično stanje sem sam sebi dal suspenz v strelskem društvu ker res ni pametno da imam v teh trenutkih dostop do strelnega orožja.
Nevem ali se sliši pozitivno, ta teden grem k psihiatrinji oz. psihoterapevtki, upam da mi bo znala pomagat, ker še sam nevem kaj potrebujem, mogoče mi bo pomagala postaviti pravilna vprašanja, ker jih sam trenutno ne znam. Prvič v življenju nimam plana in ne znam rešit enačbe.
Spoštovani,
zelo dobro vem, kako se počutite. Ko se nam sesuje zunanja struktura, obenem pa se ruši še notranja, je pač najbolj normalen občutek, da smo ostali brez opore, prav na robu, kot pravite; kot da nas bo najrahlejša sapica potisnila čez. Spomnim se, kako sem pred desetletji, zelo mlada samohranilka, v podobni situaciji stopila na cesto, ne da bi pogledala v smer, od koder bi lahko pripeljal avto, tako težko mi je bilo. Še danes točno vem, na kateri ulici je bilo to, in natanko se spomnim tudi misli, ki me je streznila: »Čakaj malo, otroka imaš! Zdaj pa dovolj s tem, škoda te je.« In danes, mnogo let kasneje, ko je tisti otrok odrasel v imenitnega mladega moža, moje rane pa so se zarasle, ni ostalo drugega kot dobro zaceljena brazgotina – in dosedanje življenje, bogato najrazličnejših izkušenj, in sedanji trenutki, med katerimi je večina lepih, tako barvitih.
Vsak od nas ima svojo pot skozi krize. Upam si trditi, da je trenutno vaš največji problem »večno sem mislil, kako sem močen, racionalen in razumen«. Seveda ste še zmeraj tudi to. Upam pa si trditi, da ste doslej zanemarjali drugo polovico, ki jo ima prav vsak človek, ne glede na spol, namreč svoj šibki, čustveni, iracionalni del. Ne vem, zaradi kakšnih vplivov in zgledov v otroštvu je ta vaš del ostal potlačen, ampak zdaj je prišel čas, ko ga lahko začnete spoznavati in priznavati. Ker boste šele tako postali zares celi, celostni, in boste lahko izbirali, kdaj biti »močan«, kdaj pa »ranljiv«. S tem ne mislim na samopomilovanje in mehkužnost, nasprotno; mislim na pogum in pokončnost, ki jo moški potrebuje, da si dovoli tudi besedno izraziti svojo grozo, žalost in strah. (Saj s tem pismom ste to odlično opisali, dobro vam gre!)
Ker si tega (še!) ne dovolite (»ne zmorem sprejeti pomoči«), je z vso močjo spregovorilo vaše telo: zavrača hrano, ne more spati, kot da bi se res hotelo izklopiti, s tem pa ugasniti tudi psiho, ki tako trpi. Kriki, s katerimi se zbujate, so zgovorni, da bolj ne bi mogli biti: to so kriki na pomoč. Vaši otroci jokajo, sprašujejo. Ne toliko zaradi ločitve, ampak zaradi vašega trpljenja. Oče ste – najmočnejši zgled, kako bodo šli v svet, se v njem postavili, se realizirali, zaživeli. Kako bodo znali reševati svoje probleme. V vaše življenje so prišli, ker ste jih vi povabili vanj, ne obratno. Zato boste tisto, česar sami niste zmogli, naredili zanje in zaradi njih. Prvi korak – in potem bo vsak naslednji lažji, in čez leta boste gledali nazaj, ponosni nase in na svoje otroke. Mogoče hvaležni, da vam je na prvi pogled zastrašujoča situacija odprla novo, prav odrešilno poglavje vašega življenja.
Preberite Nismo rojeni za trpljenje (Raffaele Morelli), odprl se vam bo čisto nov pogled na vašo stisko. Če želite, me lahko neobvezno pokličete za kako bolj konkretno usmeritev. Ni vam treba vsega prenašati sami. Nič več!
Vse dobro,
Spoštovana,
Nevem zakaj … ampak vaše pisanje danes prebiram že stotič … pa še 1000krat ga bom .. nevem zakaj, ampak me “pomirja”, ne znam razložit. Bi poklical ampak nevem kaj reči, nevem kaj vprašati. Kot ste omenili druga polovica je bila res zanemarjanja, odraščanje v betonu med vrstniki samorastniki ni ravno primeren mesto za izkazovanje čustev in šibkosti. Bistvu sem se zelo močno poglobil v del svojega otroštva, zakaj je ta del potlačen in mislim da sem povezal točke (zelo sem vesel da ste to omenili, ker se danes ukvarjam z otroštvom). Od jutra do večera med bloki, iskanje svojega mesta v množici fantov, med katerimi sem stkal močne prijateljske vezi ki trajajo še dandanes .. ampak to niso moški katerim bi danes jokal na rami .. to so danes moški, ki so takšni kot sem bil jaz nedolgo nazaj, nedotakljivi, nesmrtni, najmočnejši … spominjam se vseh izgubljenih služb ko se je slovenija osamosvojila in so tovarne propadle, spominjam se kako so starši zapadali v alkohol, eni zboleli in eni celo naredili samomore… spominjam se vse te negotovosti, ki je takrat vladala v okolišu. Zagotovo so me te stvari vsaj posredno izoblikovale, takrat je bilo v našem predelu ogromno mamil .. gledali smo kako so marsikdaj katerega starejšega znanca ali odpeljali z rešilcem, policijskim avtom in tudi črne vreče se spominjam. Mislim da sem tudi v tistem času v strahu, da bi tudi jaz koga izgubil naredil zelo trden zid med realnim svetom in mojimi čustvi. Starši me niso nikoli pretepali (sem ne štejem kakšne vzgojne klofute) in tudi pili niso. V zgodnjem otroštvu se spominjam večinoma mame, oče je cele dneve delal. nevem mogoče pišem zmedeno, ampak misli švigajo iz mene.
hvala!
Zelo bi bil vesel če bi še kaj napisali.
Pozdravljen…
Kar nekako čutim, da ti moram nekaj napisat… Čeprav se že nekaj časa počutim odlično, srečno in zadovoljno pa se zmeraj lahko občutim skoraj fizično bolečino, ko se spomnim najinega razhod, razočaranja, izdaje, noža v hrbtu….
Skratka, tudi sama sem doživela ta grozen vrtinec, ki te dneve in noči vrti in zabija ob trde in ostre skale… Pa si kar želiš, da se ne bi zbudil..
Kot večina sem tudi sama poiskala pomoč pri strokovnjakih in lahko rečem, da mi je bilo to v osnovi v pomoč… ampak kot povečini sem tudi jaz začela kopati po otroštvu, preteklosti… In se znašla se v bolj začaranem krogu… Kriviti sem začela moje otroštvo, nezdrav odnos mojih staršev, ljubosumno sestro…. mislim, da se s tem oddalji od bistva in to je najti ponovno moč in zaupanje vase… Mene je najbolj “brcnilo v rit”, ko mi je socialna delavka rekla, da sem sama izbrala moža in naj tudi sama rešim… Takrat sem bila tako huda nanjo, da se mi je kadilo iz glave… A se me je tako dotaknilo, da sem se isti večer obljubila sama sebi, da sem z namenom na tem svetu in če ga že ne bom našla, umrla vsaj v iskanju smisla.
Potreben je čas, da se vulkan najprej poleže.
Priporocam čim več gibanja v naravi. To je res bližnjica k okrevanju.
Moj topel nasvet… pojdi teči ali pa vsaj sprehod čez gozd… Na začetku je zelo težko potem pa je prava terapija…
Jaz sem dostikrat v navalu jeze kar tekla in tekla… In bila potem psihično olajšanja in fizično utrujena in sem lahko zaspala… pred tem pa sem imela hude težave z nespečnostjo…
Tole sem ti napisala v upanju, da ti vsaj za delček sekunde vlijem upanje in da veš, da nisi sam na svetu s to bolečino in izkušnjo…
Če se ni dobro, se ni konec…
Res je. Boli, zelo boli.
Pred očmi imej otoke. Strt in nemočen jim ne boš koristil prav nič.
Ukvarjaj je s sabo. Športaj, kot je predlagala Jazzzka in predvsem pojdi med ljudi.
Tudi mene je takrat zadelo, shujšal sem za 20kg, a sem ravno zaradi otrok stisnil pesti in zobe, se pobral, uredil najprej sebe in nato še propadli odnos. Meni je zelo pomagalo načrtovanje lastne prihodnosti in osredotočanje na posamezne, tudi dnevne cilje.
Ko greš pa naprej v življenju pa pozabi na pričakovanja, vse jemlji z rezervo, a brez pričakovanj. Jaz sem sčasoma dojel, da so največja cokla prav moja lastna pričakovanja.
Binbon1, verjetno sem ena izmed zadnjih oseb, ki bi jih rad slišal, vendar vseeno. Bila sem na mestu tvoje žene. Nesrečna v odnosu, predvsem zaradi njegovih bogatih staršev, ki so bili vselej prisotni in so želeli, da stvari tečejo po njihovo. Zadnji dve leti najinega odnosa sem vse noči prejokala, ker nisem bila dovolj dobra za njihovega sina in vedno manj tudi zanj ter po njihovo najslabša mama njihovi vnukinji, čeprav sem naredila zanjo vse. Bila sem napačna, ker sem bila drugačna, komunikativna, za njihove pojme preveč samozavestna glede na to, da sem prihajala iz navadne družine, vse sem delala narobe,… Skratka, trpela sem, on je trpel, ker sem jaz trpela in ker njihovi odnosi nikoli niso bili tako trdni in dobri, kot se je videlo na zunaj…ampak rešitve ni bilo. Vsega je bilo preveč, zamerila sem njegovi mami, očetu, bratu, na koncu pa tudi njemu samemu, ker ni naredila nič…najina zveza je propadla, še preden se je dobro začela, najhuje mi je bilo zaradi hčerke, zaradi nje sem ostajala v tem peklu. Pobirati sem se začela, ko sem se zbližala z nekom, ki je bil v podobni situaciji in…nisem naredila lepo, ni bilo načrtovano, vendar sem hotela, zavestno sem to naredila. Priznam, v tistem trenutku mi je bilo za vse vseeno. Seveda sva z bivšim šla dokončno narazen, bolelo ga je, takrat so bili dnevi grozni. Obtoževal me je vseh mogočih stvari, trpel je, jaz pa sem požirala, ker sem imela najslabšo vest na svetu, ker sem se zaljubila v drugega. Vendar sem se, to je bilo dejstvo, s katerim je moral živeti, se sprijazniti, prav tako jaz.
Kar ti hočem povedati, je to, da vem, da trpiš in je dan enak dnevu, večinoma so le-ti grozni. Vendar vem tudi, da trpi ali je trpela tudi tvoja bivša žena, ker meni je bilo grozno (že ko sem bila še v zvezi in tudi po razhodu). Šla sem na terapijo, naredila zase veliko, res je, da sem imela podporo sedanjega partnerja in mi je bilo zato verjetno lažje kot bivšemu, vendar to ne pomeni, da mi ni bilo težko. Vsakič, ko sem bivšega videla, mi je bilo grozno, želela sem si, da bi ga lahko objela, da bi mu pomagala, se z njim pogovorila on pa me je odrival, zmerjal, grozil in izsiljeval. Želela sem samo sprejeti odgovornost za svoje dejanje, moram pa reči, da on svojega dela odgovornosti ni nikoli sprejel. Zato sem vso težo razpada najine zveze nosila jaz. Še vedno jo. Veliko ljudi me grdo gleda, veliko njih me opravlja, njegova družina je dosegla, da sem izgubila marsikaj v vsem tem procesu, on je vse to dopuščal, ker je bil mnenja, da si ne zaslužim ničesar več dobrega v življenju…če dobro pomislim, niti ni bilo tako zelo drugače kot takrat ko sva bila še skupaj in me ni nikoli branil pred svojo družino, pričakoval pa je, da delam vse, tako kot rečejo oni, tudi pri otroku. Nikoli mu nisem odrekala stikov s hčerko, imava deljeno skrbništvo. Bila sem poštena. Pa ne zaradi slabe vesti, ampak zato, ker sem verjela, da sva oba dobra človeka in dobra starša. Vsak po svoje. Nekaj moraš vedeti, živeti s slabo vestjo in odgovornostjo ter težo svojih dejanj ter to tedensko poslušati še v vseh mogočih grdih verzijah, ni lahko. Tudi če tega zadnjega ni, je hudo. Zelo. Tudi jaz sem se zbujala iz nočnih mor, jokala, ob branju pravljic o srečnih družinah svoji hčerki sem se vsakič zjokala kot mali otrok.
Nisi ti žrtev in ni ona. Sta samo dva individuuma, čudovita vsak po svoje, ki sta se srečala in ustvarila svet, ki se ni obdržal. Vedno bosta imela del tega lepega (ker nekoč je bilo lepo) – otroke. Vem, da čutiš, da se ti godi ali se ti je zgodila največja krivica na svetu. Ni se ti. Če si sprejel del odgovornosti, ki jo imaš za razpad svojega zakona, je vse, kar ti še preostane, da dihaš, skrbiš zase fizično in psihično, se ne zlomiš, ne razmišljaš…ampak preprosto živiš…ne le za otroke in druge…v prvi vrsti zase. Verjemi, prišel bo dan, ko si boš rekel »danes se nisem zlomil, živel sem in če je to vse, kar sem naredil danes zase, sem ponosen…«. Če ne gre, se vprašaj, kaj bi svetoval otrokom, če bi bili na istem kot ti. VEDNO delaj to, kar želiš, da delajo tvoji otroci…ko je težko ali ko je lepo. Samo to. Ni nujna terapija. Nujno je, da ne delaš tega, česar si ne želiš, da bi počeli tvoji otroci
Zakaj bivši privoščiš srečo, sebi pa nesrečo? Izgleda kot da zastrupljaš sam sebe, ker nje ne moreš, saj jo imaš še vedno rad. Saj ti je jasno, kako neumno je to?
Moj bivši je našel sedaj ljubezen. In vse, kar mi je nekaj mesecev nazaj lahko rekel, je bilo »Oprosti, zdaj vidim, kaj je manjkalo obema. Hvala« To je bil trenutek, ko sva bila oba neizmerno srečna. Vsak zase, a vendar spet na enak način kot skupaj na začetku. Je trajalo, vendar to je to. Ponosna sem nanj in ponosna sem nase, da sva prišla do tu, kjer sva zdaj. Vse delava malce bolj prav…ne čisto, ampak verjetno bolj kot sva prej. Ali ni vredno težke situacije prebroditi zaradi takšnih trenutkov?
Bdtd…. Mislim, da si taksna moska verzija mene 🙂 se strinjam veckrat s tvojimi zapisi, ki jih obcasno preberem…
Tudi jaz sem se potrudila zaradi otroka, potem pa predvsem zaradi sebe… Mislim, da samo srecen in izpopolnjen stars je lahko dober stars…
Kar se pa pricakovanj tice… pa ja… tudi sama sem prisla do taksnega spoznanja in predvsem to, da se moram zanesti samo na sebe…
Pozdravljeni BDT,
Zelo lepo ste napisali, cokla vsega so velikokrat lastna pričakovanja.
Morda še nekoliko natančneje, lastna pričakovanja do drugih. To je tisto kar se mi zdi tukaj pomembno. Sebe tako ali tako po navadi poznamo in se po navadi težko zmotimo. Pri vseh drugih so pa lastna pričakovanja po navadi mnogo previsoka, in ko rezultatov ni v skladu z lastnimi pričakovanji, se prične odnos krhati.
Srečno!
Nisem prebrala vseh odgovorov, originalno sporočilo pa večkrat. Sem bila tudi sama v tem – na srečo še brez otrok, a bolelo je neznosno! Prevara, ločitev, bolečina.
Jaz sem kar hitro ugotovila, da bom potonila brez pomoči. Obrnila sem se na psihoterapevta in ne morem verjeti, kako je pomagalo. Na začetku večkrat na teden, zdaj še enkrat na mesec. In živim. Najprej je bilo grozno, korak po korak. Iz postelje vstala samo zaradi psov, na sprehod, nazaj v posteljo. Zdaj pa že živim! Vidim prihodnost brez njega! Traja, a je OK.
Psihoterapevta sem seveda vzela samoplačniško, ker tako hitro na napotnico ne gre. A je bilo vredno vsakega evra!
Me res zanima tboje mnenje, zakaj se motim….
Mogoče se niem najbolj posrečenonizrazila…. Samo starš, ki se trudi biti srečen in izpolnjen je lahko dober starš…. 🙂
[/quote]
Hja… starš alkoholik je srečen, ko je pijan in hkrati zelo slab starš in zelo slab vzgled otroku. 😉
Večno sledenje “sreči” in vztrajanje v stanju sreče za vsako ceno še ne pomeni, da si dober starš. Res pa je, da je zlomljen in potrt starš težko dober vzgled otroku. A to sta dve skrajnosti, vmes pa je še veliko prostora tudi za dobre starše.