Najdi forum

Sem 4 mesece od kar mi je priznala.
Takoj mi je zatrdila da je bila napaka ter da se nebo ponovilo.
Glede na to, da kot moški vem, da je bore malo zaupat moškim glede prevar, me zanima koliko varajoče-i prevarani-e lahko trdite da so ženske bolj iskrene?
Ker ne glede na to koliko mi ona zatrjuje, da se nebo nikdar več videvala z njim, sum ostaja.

Generalno ženske niso bolj iskrene od moških, velja seveda tudi obratno.
So ljudje (ženske in moški), ki na osebni ravni sočloveka ne spoštujejo. Sočloveka jemljejo kot vir, ki je na voljo njim za čustveno oporo, seksualne potrebe, ekonomski vir… Ljubezni, prave in globoke do te osebe pa niti ne zmorejo udejanjiti. Praviloma začetno zaljubljenost enačijo z ljubeznijo in ko se ta ohladi na to osebo gledajo kot sem opisal zgoraj.
Moje mnenje je, da je najmanj kar si ljubljena oseba zasluži to, da ji ne počneš tega, česar ne želiš, da bi ona počela tebi. To je izhodišče, a v pravi globoki ljubezni je še mnogo več.
Zaupanje pa je hecna reč, gradi se na osnovi izkušenj z nekom, je izkustvena lastnost nekoga v odnosu s teboj, ki si jo deli le s tabo. V odnosu do nekoga drugega je ta ista oseba lahko zaupanja popolnoma ne vredna.
Tvoje vprašanje je generalno vprašanje, na katerega ima lahko vsak človek drugačen odgovor.
Če pa greš gledat statistiko in pričakovane osebnostne lastnosti glede na spol, starost, razmere odraščanja te osebe, evolucijo pa se ti odpre čisto nov svet, ki je precej širši, bolj pisan in precej bolj strašljiv od sveta osebnostnih odnosov ena na ena.
Lahko ti podam le moje osebno mnenje: Ta ženska ni vredna tvojega zaupanja. Kaj pa boš ti naredil z odnosom in zaupanjem do nje pa je povsem tvoja in le tvoja osebna odločitev.

Tako kot na splošno ne moremo reči, komu je bolj za zaupat, ženskam ali moškim, Evropejcem ali Američanom, … tako tudi v medsebojnih odnosih tega ne moremo ocenjevati tako na počez. Pomembno je, ali lahko zaupamo tistemu, s katerim smo, in je nepomembno, ali sodi v manjšino ali v večino.

Kar se tiče enkratnih skokov, je pa po mojem mnenju prav tako odvisno od okoliščin. Zase lahko rečem, da bi oprostila, če bi imela v zvezi s težave, če bi se odmikala, če bi zanemarjala partnerja, če tega ne bi reševala, ampak bi pustila, da med nama vlada napetost, in bi pač zato bil dojemljiv za tuje čare. Če bi bilo pa vse v redu in bi recimo preživela enkraten vikend, nato bi pa v ponedeljek brez posebnega razloga povaljal drugo samo zato, ker bi jo pač lahko, bi me pa to sesulo. Zakaj rabi drugo, če sem tam zanj v vseh ozirih in komaj čakam, da se vidiva in stisneva?

V glavnem, pobrskaj tudi po sebi, ali si bil dober partner, in na prevaro poglej tudi s tega zornega kota. Ne kot opravičilo ali izgovor za njeno varanje, mogoče bolj kot okoliščino, na katero imaš vpliv in za katero lahko poskrbiš, da se ne bo ponovila – v dobro obeh.

nova
Uredništvo priporoča

Tudi v primeru, ki ga navajaš, tipu ne bi bilo treba varati. Lahko bi ti preprosto povedal kako je in bi skupaj našla rešitev. Okoliščine so relativne…

Tudi v primeru, ki ga navajaš, tipu ne bi bilo treba varati. Lahko bi ti preprosto povedal kako je in bi skupaj našla rešitev. Okoliščine so relativne…
[/quote]

Seveda.

Ampak tukaj avtorju odgovarjamo na vprašanje, ali lahko po prevari še zaupa. Jaz sem opisala, v čem vidim bistveno razliko – jaz osebno. Če je bila prevara kot strela z jasnega, verjetno težko. Če je bilo pa že pred tem marsikaj narobe, morda je bilo to tudi že izpostavljeno, pa se ni nič zgodilo, in je ta prevara tudi glasen klic, da je nekaj treba narediti, je pa stvar precej drugačna. Vsaj jaz tako gledam na to. Mogoče bi brez te prevare še naprej vegetirala v slabem odnosu, čeprav bi si oba želela, da bi bilo drugače.

Seveda.

Ampak tukaj avtorju odgovarjamo na vprašanje, ali lahko po prevari še zaupa. Jaz sem opisala, v čem vidim bistveno razliko – jaz osebno. Če je bila prevara kot strela z jasnega, verjetno težko. Če je bilo pa že pred tem marsikaj narobe, morda je bilo to tudi že izpostavljeno, pa se ni nič zgodilo, in je ta prevara tudi glasen klic, da je nekaj treba narediti, je pa stvar precej drugačna. Vsaj jaz tako gledam na to. Mogoče bi brez te prevare še naprej vegetirala v slabem odnosu, čeprav bi si oba želela, da bi bilo drugače.
[/quote]

Razumem, a hkrati se ne strinjam z napisanim. Če je bila prevara pa prej z njene strani nobenega opozorila in izkazanega namena po izboljšanju stanja potem je odnos šel v franže… Zaupanje, ki je bilo izgrajeno na večletnih (pre)izkušnjah z njo je zapravila.
V odnosu vegetiraš pa takrat, ko razmer ne želiš popraviti in hkrati ne oditi iz odnosa. Torej, če ti v odnosu kaj ni všeč, je to potrebno povedati, partnerja pa morata biti toliko zrela, da znata težave predelati in neskladja zgladiti. Če tega ni, je bolje oditi iz odnosa, ker se neskladja sčasoma le še povečujejo in prepad v odnosu z njimi…

Ce bi zbirala je zenska bolj zaupanja vredna.
Pa tkole
Ce se je z njim dobivala da je to trajal
Hm hm…lahko je celo zaljubljena.
Ce pa je blo 1x 2x pol pa se tud da zakrpat odnos.
Mal prevec dajemo poudarek na varanje.
Narjeni smo tako da smo lahko z vecim.

Razumem, a hkrati se ne strinjam z napisanim. Če je bila prevara pa prej z njene strani nobenega opozorila in izkazanega namena po izboljšanju stanja potem je odnos šel v franže… Zaupanje, ki je bilo izgrajeno na večletnih (pre)izkušnjah z njo je zapravila.
V odnosu vegetiraš pa takrat, ko razmer ne želiš popraviti in hkrati ne oditi iz odnosa. Torej, če ti v odnosu kaj ni všeč, je to potrebno povedati, partnerja pa morata biti toliko zrela, da znata težave predelati in neskladja zgladiti. Če tega ni, je bolje oditi iz odnosa, ker se neskladja sčasoma le še povečujejo in prepad v odnosu z njimi…
[/quote]

Sem napisala že prvič, pa bom ponovila, ker je ravno v tem smislu napisano, kar si ti odgovoril in se ne strinjaš:

Zase lahko rečem, da bi oprostila, če bi imela v zvezi s težave, če bi se odmikala, če bi zanemarjala partnerja, če tega ne bi reševala, ampak bi pustila, da med nama vlada napetost, in bi pač zato bil dojemljiv za tuje čare.

Torej, ponavljam, če bi bile težave in bi se partner skušal pogovarjati, jaz bi se pa vseeno odmikala, zapirala, bi na prevaro gledala čisto drugače, kot če bi bilo med nama vse v redu in bi se spentljal z drugo.

Tu bi dodala nekaj, kar sicer ni nič novega. Kako smo narejeni – monogamno ali poligamno – je vprašanje, okrog katerega se lahko razvije neskončna debata. Pomembneje se mi zdi razmišljati o tem, ali se naša -gamnost ujema s partnerjevo (in o tem, da se to ujemanje s časom seveda tudi spreminja). In še: Ali smo zmožni biti ves čas zveze odkriti do sebe in partnerja glede svojih čutenj in doživljanj?

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka I [email protected] I 040/523-787 I www.janalavtizar.com

Sem napisala že prvič, pa bom ponovila, ker je ravno v tem smislu napisano, kar si ti odgovoril in se ne strinjaš:

Zase lahko rečem, da bi oprostila, če bi imela v zvezi s težave, če bi se odmikala, če bi zanemarjala partnerja, če tega ne bi reševala, ampak bi pustila, da med nama vlada napetost, in bi pač zato bil dojemljiv za tuje čare.

Torej, ponavljam, če bi bile težave in bi se partner skušal pogovarjati, jaz bi se pa vseeno odmikala, zapirala, bi na prevaro gledala čisto drugače, kot če bi bilo med nama vse v redu in bi se spentljal z drugo.
[/quote]

Moj point je bil “dojemljivost za tuje čare” nasproti spoštovanja partnerja/partnerke kot osebe in osnovno načelo, ki izvira iz spoštovanja: Ne počni drugim tistega kar nočeš, da bi drugi počeli tebi.

Koliko sploh lahko zaupamo obljubi o zvestobi, če je bila dana?

Veliko ljudi se sploh ne pozna in opletajo z zavezami in obljubami kot krošnjarji z lepimi besedami. Takšni dogodki so prilika za temeljit vpogled v zvezo in da se partnerja poglobita vsak vase. V kakšni meri sta pri tem iskrena, je pa spet drugo vprašanje.

Jaz sem sumničava do tistih, ki preveč naglas poudarjajo, da oni ne bi nikoli …

Tu gre tudi za količino vloženega napora v neko zvezo. Tudi jaz sem bil v prejšnji zvezi na robu pa sem ostal trden. Včasih se je res težko upreti in pri tem pomaga dober nabor vrednot, tehtna presoja in vpogled v prihodnost na podlagi analize lastnih, še ne storjenih dejanj, abstrakcija pač…
Take preizkušnje te utrdijo.


Kaj ti je povedala da je ‘samo dvakrat’ ?
🙂
Ehhh, če je rekla da ne bo več potem lahko greš mirno spat.
Fant, mlad si… perspektivan…
Ne zapravljaj si življenja brez potrebe…

Pozdravljeni,

Morda pa poglejte pri svoji partnerki na način, da pogledate kako in koliko pa drugi v njeni bližini njej sami zaupajo. Tu se včasih lahko (ne pravim, da vedno) skriva ključ ali ji lahko tudi vi zaupate. Nekako nas izkušnje in pretekli vzorci v bližini učijo kaj in kako naj bi bilo.

Pa srečno!

Še enkrat : Fant ne zapravljaj z njo časa.
Za prevaro opravičila ni.
Ona je zaupanje zapravila za vedno.
Če misliš da lahko živiš brez tega pol pa…

Moja izkušnja – po 13 letih lepega zakona je moja žena skočila v posteljo s sodelavcem. Zatrjevala je da ji je žal in da me ima rada. Vztrajala sva v zakonu še dve leti in sva se zelo trudila. Obnovila aktivnosti ki so naju nekoč zbliževale in veselile, hodila sama na vikend dopuste, se veliko pogovarjala, delala na sebi s pomočjo terapevta, … Vendar je zakon vseeno bil mrtev. Spoznal sem da gre žena k drugemu takrat ko te več ne spoštuje in ne občuduje. In od takrat naprej ji nisi in nikoli več ne boš njena prva misel. Lahko si lep, močan, lahko dobro služiš, lahko družini privoščiš lepe počitnice, hišo, lahko je doma seks super – nič ne pomaga in to ni zagotovilo da ne bo šla. Če jo drugi nasmeje in požene metuljčke, ti nič več ne pomaga. In je za njo za vedno odnos končan, ne najde več iskric s tabo. Zato sva se razšla. Ni več imelo smisla. Moški pa tudi ne moremo zbrisati slik nje z drugim v postelji. In si nenehno zastavljamo vprašanje: v čem je bil boljši? Ko dokončno ugotovimo, da ni pomembno v čem je boljši temveč da pač je boljši in je zato šla, ugotoviš da njej nisi in nikoli več ne boš na prvem mestu.

Pozdravljeni,

Lepo, da ste zapisali poanto vsega, glede varanja in poskusov, da se zakon ohrani. Verjamem, da ste vložili veliko truda in da ste verjeli, da zmoreta skupaj.

Sem pa mnenja, da ukvarjati se s preteklostjo, tukaj predvsem mislim, ko pravite, da ste imeli sliko v glavi, ali je tisti boljši in zakaj je šla k njemu, nima nobenega smisla. Enostavno, ko se stvari zgodijo, se zgodijo, to je potrebno sprejeti in poskušati to sprejeti brez analiziranja nasprotne strani, zakaj je to naredil/a. Verjamem, da je težko, toda žal je potrebno osebo zbrisati iz glave (v vašem primeru bivšo ženo) in vso pozornost usmeriti v ljudi/stvari/dogodke, ki nas delajo srečne, nam dajejo upanje, moč, srečo in ljubezen. Vse ostalo je v božjih rokah, bi rekel župnik.

Verjamem, da je veliko težje to narediti. Žal pa je tako, da je v povprečju (ne za vse) za večino ljudi, ki so v partnerskih zvezah to najučinkovitejši način kako se spraviti naprej in življenje kar se da polno zaživeti.

Hvala vam, da ste delili svojo zgodbo in vse dobro vam želim.


Najbolj realen odgovor. Rad bi krpal, rad bi, da bi bilo spet ok, pa vendar ni. Ni nikoli več. Večna misel, da nisi več prvi, nisi edini, nisi…

Dokler se boš spraševal v čem je bil boljši in kaj je videla na njem, dokler boš vedno tam na voljo zanjo kot glavniček na polici v kopalnici, ne bo in ne more biti drugače.
To, čemur je tvoja žena sledila, temu vzgibu rečemo hipergamija (podzavestno iskanje boljšega moškega, ki bo ustrezno poskrbel zanjo in njeno potomstvo). Ženskam jo je evolucija vtkala v zavest, skorajda v gene… Zanikanje tega podzavestnega ravnanja moškega pripelje v stanje, ki smo ga mnogi že doživeli, žensko pa v novo zvezo in “novo življenje”.
Rešitev problema ni v psihoterapiji, zakonskem svetovanju, ampak v osveščanju, predvsem moških. Reč se da omiliti, sploh ker so ženske različne in mnogim med njimi “metuljčki” kjub vsemu niso prva prioriteta v življenju.
Tako kot imajo ženske hipergamijo imajo moški željo po poligamiji… Vprašanje je le, ali se tega zavedamo in če znamo to zavestno omejiti in s tem zaščititi otroke, družino.


Najbolj realen odgovor. Rad bi krpal, rad bi, da bi bilo spet ok, pa vendar ni. Ni nikoli več. Večna misel, da nisi več prvi, nisi edini, nisi…
[/quote]

Ni pomembno, ali si prvi, edini… Pomembno je zaupanje.
Če sta se za nekaj dogovorila, potem se tega držimo brez fige v žepu.
Krpanje je vedno odvisno od bolečine, če je rana pregloboka in poškodba prevelika, pride v upoštev samo še “amputacija”…
Sam nikoli nisem razumel, kako ljudje tako zlahka požro dano obljubo, pisno, ustno…

New Report

Close