Najdi forum

Drage dame, dragi gospodje,
tale zapis je namenjen vsem prevaranim dušam, ki so v fazi najhujšega: hudih srčnih bolečin, raznih tesnobnih stanj z dihalnimi stiskami, občutki manjvrednosti, zapuščenosti, brezvrednosti … Sem ena izmed vas, doletelo me je lansko poletje. Po mnogih mukah in natančno postavljenih vprašanjih mi je mož končno priznal, da me vara že eno leto, po 26 letih skupnega življenja. Tisti trenutek sem izgubila tla pod nogami, stemnilo se mi je, potem pa sem šla jokat v klet, za dolgo časa. Sledilo je mučno večmesečno obdobje negotovosti, ko nisem vedela, kaj bo. V tem obdobju sem se (še vedno slepa od ljubezni) močno trudila, da bi ga pridobila nazaj. Na trenutke je izgledalo, da mi bo uspelo, večinoma pa ne. Moj mož ni kazal kaj dosti znakov za popravo storjenega, bil je kronično utrujen in brezvoljen, kar sem si napačno razlagala. Ko sem izvedela, da se še vedno greje pri ljubici, sem mu postavila ultimat in je v nekaj urah spakiral in šel, s solzami v očeh. Kljub odločnosti me je zvilo, trpela sem in jokala. Ko se je naslednje jutro vrnil in prosil, da ga vzamem, sem to storila brez oklevanja. Grešniku, ki se skesa, pač ne odrečem pomoči. A kmalu se je vrnil na stara pota. In enako se je zgodilo še štirikrat. Prosim, da me zaradi tega ne obsojate, vsakokrat so se mi zdeli dobri razlogi in razumne okoliščine. A kaj sem imela od tega? Petkrat strto srce, shujšano telo, prignano na rob obstoja, kronično objokane oči, povešen obraz, neskončna utrujenost. Da ne omenjam groznih občutkov poraza, sramu in nemoči, ko te tvoj najbližji tako ‘nategne’. In mesecev brez spanja ob človeku, ki te noče, a ne zbere poguma, da bi šel, zlasti zaradi najinih otrok. Februarja sem se odločila, da se ne grem več te brezvezne igre. Preveč se imam rada, rada imam življenje.
In danes? Lahko rečem, da šele sedaj vidim, kako brezplodno je spreobračanje varajočega človeka. Tudi če bi uspelo, mu ne bi nikoli več popolnoma zaupala, bila bi ujetnik v najinem odnosu, mučitelj in mučenec hkrati.
Če bi med nama bila prava čista ljubezen, ki vključuje tudi medsebojno spoštovanje, do varanja ne bi prišlo. Ljubezen je ali pa je ni. Ne da se je izsiliti, na novo ustvariti. Ljubezen ne more biti na preizkušnji, na čakanju. Ljubezen je lahko le sedaj in tukaj, ne včeraj in ne jutri. Moja ljubezen do njega je bila globoka, a danes izgubljena, pokopana. V zadnjem obdobju sem se obrnila na mnoge ljudi, ki so mi pomagali razumeti in me opogumljali. Da življenja ni konec, da se začenja novo, ne glede na to koliko smo stari. Da se ena vrata zaprejo in druga odprejo. In da morda za prvim vogalom trčimo v sorodno dušo, s katero bomo šli dalje.
Upam, da vam moja zgodba olajša osebno odločitev. Ne oklepajte se ruševin, ne bojte se prihodnosti. Pogumne spremlja sreča.

Spoštovana ptica72,

hvala za poglobljen opis vaše situacije, predvsem pa občutkov, s katerimi se lahko poistoveti toliko bralcev. Pravzaprav lahko da misliti vsakomur, ki je kdaj doživel izdajstvo najbližjega človeka, celo če nista bila v intimnem partnerskem razmerju. Izdano zaupanje je ena najbolj bolečih človeških izkušenj sploh. Ko nam je nekdo zelo blizu, v začetni fazi tega odnosa podoživljamo zlitost, ki smo jo občutili kot novorojenčki v odnosu z materjo. To so nehoteni in nezavedni procesi, zaljubljenost pa močna droga. In tudi ko vrelec zaljubljenskih hormonov usahne, nam ostane vedenjski vzorec, ki ga ponavljamo leta in leta – vzorec, ki potrjuje, da smo si z osebo blizu miselno, čustveno in seveda telesno, tudi seksualno. Vse to so močni utrjevalci prepričanja, da je ta oseba ‘naša’, tako kot smo tudi mi ‘njeni’. Celo če se na razumski ravni zavedamo, da ‘naš’ v resnici ne more biti nihče, pa je na psiho-biološki ravni utrjeno močno hrepenenje po tej vzajemni ekskluzivnosti – ‘Njene oči le za njega, on svoje vse le za njo’, kot poje Vlado Kreslin (Kakor zvezdi na nebu).

Vse to seveda vemo. Vemo, kako je težko, kadar smo v vlogi partnerja, ki ostane, partnerja, ki je ‘zamenjan’. Celo tisti, ki tega niso sami doživeli, vedo, ker so videli pri drugih in slišali, čutili njihovo bolečino.

Ker živimo v 21. stoletju, lahko to ‘rešimo’ tako, da izstopimo od odnosa oziroma si, če smo mi v vlogi zapuščenega, damo dovoljenje, da zaživimo na novo, morda tudi z novim partnerjem.

Pomanjkljivost te rešitve vidim v tem, da še vedno ostajamo sami z ranami, ki jih je povzročil ne toliko sam razhod kot način razhoda. (Da ne bi kdo narobe razumel – nisem zagovornica ostajanja skupaj, nisem zagovornica ločitve same po sebi, nasploh nisem zagovornica ničesar razen spoštljivih in iskrenih medsebojnih odnosov.) Tisti, ki bi našel odgovor na vprašanje za milijon dolarjev – namreč kako se izogniti prehudim bolečinam ob razpadu partnerskega odnosa, bi po moje dobil najmanj Nobelovo nagrado za mir! In to zasluženo!

Še vedno živimo v družbi, močno zaznamovani s precej nekoristnimi prepričanji o tem, kakšen bi zakon oziroma partnerska zveza morala biti. Nekoristnimi zato, ker čisto nič ne pomaga, kaj nam zapovedujejo moralni principi od zunaj ali pa etična načela od znotraj – dokler pri sebi stvari ne bomo imeli počiščenih, se bomo brezglavo spuščali v odnose in se trgali iz njih, mnogi celo brez zavedanja, zakaj to v resnici počnemo. Komur vlada nezavedanje, za tistega pa je iskren in empatičen pogovor težji, kot da bi se moral pogovarjati v kitajščini.

Tako da sklepam, draga ptica72, da v sedanjem obdobju rekonvalescence veliko svojih misli namenjate prav temu, čemur pravim zavedanje; in da se boste, ko/če se boste odločali za novo partnerstvo, precej opirali na svoj radar za iskrenost pri človeku, s katerim bi si želeli povezati svojo pot.

Še enkrat hvala za vaše razmišljanje in lep pozdrav,

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka I [email protected] I 040/523-787 I www.janalavtizar.com

Sem bila prevarana 2 leti nazaj. Imam pa drugačno izkušnjo. Moj mož je takoj prekinil z ljubico in se zelo potrudil, da bi najin odnos uspel. Lahko rečem, da nama gre dobro.
Vsako varanje ima svojo zgodbo in vsak razplet tudi…

nova
Uredništvo priporoča

Tudi jaz se soočam s partnerjevih varanjem. Lahko rečem, da je bila ta njegova poteza budnica za oba. V zvezi že dalj časa nihče od naju ni bil srečen. Po tem dogodku, sva si vzela čas za razmislek in nato sva zagrizla in se začela truditi za najin zakon. Lahko rečem, da sem srečnejša kot prej. Nad mano sicer visi oblak bolečine, prisoten je tudi strah, vendar mi dnevno dokazuje, da je ob meni, da me ima rad in da me je vreden.

Prevari me enkrat : tvoja napaka
Prevari me drugič : moja napaka

Po prevari je zakona kot ste ga poznali definitivno konec.
Ne slepite se.
Varanje nima ‘svojo zgodbo’ ampak je to kar je.
Game over.

Doživljam enako in upam na najboljše,sem mnenja da se je to moralo zgoditi da sva se zbudila in zopet našla in da se zelo trudiva za uspešen zakon.

Sem ravno v tem peklu, ko ne ves, kako bi se spravil s sveta, da bi najmanj bolelo ali prizadelo nemocne. Nisem prevaran ta prvic.
Hvala za vase spodbudne besede, pomenijo veliko, ceprav sem trenutno v taki temacnosti, da nikakor ne verjamem, da me se kdaj caka kaj lepega, ampak samo premlevanje bolecih spominov.

Varanje se nikoli ne zgodi ‘slučajno’. Čustveni ali spolni odnos z nekom je izbira. Morda se v ‘vročem trenutku’ zgodi tudi seks ampak v tem trenutku JE ‘izbira’. To flirtanje z SMS sporočilih, poslanih, ko veste da vas nihče ne gleda, so izbira. Izberete da ukradete veselje in življenje iz drugega človeka ki vas ima rad z enim uničojočim udarcem. ‘Slučajno’ vam lahko pade telefon iz rok,ne pa hlače.


Glavo gor in s pogumom naprej. Vsak preživeti dan je majhna zmaga in čez nekaj časa bo že mnogo bolje. In na svetu nismo samo zaradi ene osebe … Sama sem si po prvi fazi (temačnost) ustvarila neko rutino, ki mi je pomagala iz dneva v dan: delo, šport in branje. Treba se je zaposliti in čim manj premlevati preteklost. In izkoristiti vsako priložnost za druženje z ljudmi. Med njimi bodo zagotovo tudi taki, ki jim boste lahko zaupali in bo svet potem lepši. Srečno!

New Report

Close