Najdi forum

Mene pa zanima.. Jaz in partnerica sva šla naraze. Imava enega otroka ki je star 3 leta.
Na socijali sva podpisala da se strinjam da ma ona skrbništvo in da po pri meni pač po dogovoru , saj veste kako je dons v službi.. Pač kar se delovnika tiče.. Se potem več al manj sprot menva..

No to je bilo use preden se je ona zapletla v razmerje z moškim ki je pač kar problematičen.. Sicer, alkoholičar ( po zgodbica) ,narkoman..pač preprodajalec.. 3x zgubil izpit zaradi alkohola. Ima že otroka iz prejšnega razmerja za katerega slabo skrbi.. Primer.. Jo uzame s seboj in nekam v bife se ga napije ,tamala pa zraven čaka da se ati strezne da jo odpele domou..
Zgodovino ma tudi tako da to ni več normalno..

Zanima me če jaz kot oči lahko tukaj kej naredim.. Saj si ne predstavljam da bi moj otrok jutri,čez en mesec,6, biu v družbi takšnega človeka.. V primeru da se to razmerje razvije v nekaj bolj resnega. Sicer bivša pravi da je zaklučla to zadevo,ampka kaj če jaz ne vrjamem v to.. kaj naresti tukaj.
Sem je prosil da bi rajš vidu da sva spet skp..da smo spet skp kot pa se bat in razmišljat usak dan kaj se tam dogaja.. kako je sinček…
Skratka hočem povedat samo to da me skrbi za otroka. Mami naj počne kar hoče ampak ni več sama.. Ima otroka zraven na katerega mor najprej pomislit..
Prosim ne obsojat nič.. Saj nič ne mislm koga žalit al pa kej.. ne njo ne njenega..
Samo hočem poskrbet ( če že prej nisem ker sem biu neumen) da bo otrok v dobrih rokah.

hvala

Na napačnem mestu iščeš nasvet. Pojdi do dobrega odvetnika, še bolje odvetnice, ki odlično pozna to materijo.

Ne razumem, zakaj ne vzamete vsaj polovično starševstvo, ali zahtevate 100% starševstvo, če dvomite v bivšega partnerja kot v sposobnega starša za skrb in vzgojo vašega otroka?

Ker bodi fer, če si ji predal 100% starševstvo, si ji s tem javno in pravno in uradno izrekel, da ji 100% zaupaš vajinega otroka.

Zdaj boš moral imet krepko dobre dokaze za utemeljitev svojih dvomov in skrbi, torj, da se bojiš, da bi njen novi partner lahko ogrožal vajinega otroka.

Skratka zajebano.

Če je bila dovolj zaupanja vredna za otroka spočet, se boš pač moral potrudit in ji tudi zdaj do te mere zaupat, da bo dovolj dobro skrbela za vajinega otroka, kljubtemu s kakšnimi tipi se bo zapletala.

Pomoje to, kar ti je BTDT svetoval, k odvetniku vsaj na razgovor in po informacije, da boš vsaj pravno seznanjen s svojimi pravicami in možnostmi.

nova
Uredništvo priporoča

Ne razumem, zakaj ne vzamete vsaj polovično starševstvo, ali zahtevate 100% starševstvo, če dvomite v bivšega partnerja kot v sposobnega starša za skrb in vzgojo vašega otroka?

Ker bodi fer, če si ji predal 100% starševstvo, si ji s tem javno in pravno in uradno izrekel, da ji 100% zaupaš vajinega otroka.

Zdaj boš moral imet krepko dobre dokaze za utemeljitev svojih dvomov in skrbi, torj, da se bojiš, da bi njen novi partner lahko ogrožal vajinega otroka.

Skratka zajebano.

Če je bila dovolj zaupanja vredna za otroka spočet, se boš pač moral potrudit in ji tudi zdaj do te mere zaupat, da bo dovolj dobro skrbela za vajinega otroka, kljubtemu s kakšnimi tipi se bo zapletala.

Pomoje to, kar ti je BTDT svetoval, k odvetniku vsaj na razgovor in po informacije, da boš vsaj pravno seznanjen s svojimi pravicami in možnostmi.
[/quote]

Skrbništva nad otrokom si moški ne more kar vzeti. Za to mora soglašati mati, ali pa mora oče otroka dokazati, da mati ni sposobna prevzeti skrbništva. Zakaj? Zaradi zakonodaje in uzanc, ki jim sledijo na CSD in sodišču. Mantra teh uzanc je, da je za otroka najbolje, če ostane z mamo, oče pa seveda vzdržuje otroka preko preživnine in sofinanciranja…
Torej pot k odvetniku, pretres možnosti in nato pot na sodišče… to je žal neizbežno.

Skrbništva nad otrokom si moški ne more kar vzeti. Za to mora soglašati mati, ali pa mora oče otroka dokazati, da mati ni sposobna prevzeti skrbništva. Zakaj? Zaradi zakonodaje in uzanc, ki jim sledijo na CSD in sodišču. Mantra teh uzanc je, da je za otroka najbolje, če ostane z mamo, oče pa seveda vzdržuje otroka preko preživnine in sofinanciranja…
Torej pot k odvetniku, pretres možnosti in nato pot na sodišče… to je žal neizbežno.
[/quote]

Ja, za 100% skrbništvo razumem, sploh če so otroci majhni in mama ni alkoholik, narkoman ipd.nesposobna skrbeti za otroke.

Kaj pa skrbništvo 50:50?

Zakaj očetje takoj ne zahtevajo 50% skrbništva?
Mislim, da v takem primeru mati ne more kar zahtevati 100% starševstvo.
Seveda, če je on zanesljiv in zaupanja vreden kot STARŠ (ločujemo se, nekateri zaradi nefunkcionalnega partnerstva, ki je leta neuspešno razrešljivo in tone vedno bolj v negativo, kljubtemu pa sta lahko oba kot posameznika zanesljiva in dobra starša).

Ja, za 100% skrbništvo razumem, sploh če so otroci majhni in mama ni alkoholik, narkoman ipd.nesposobna skrbeti za otroke.

Kaj pa skrbništvo 50:50?

Zakaj očetje takoj ne zahtevajo 50% skrbništva?
Mislim, da v takem primeru mati ne more kar zahtevati 100% starševstvo.
Seveda, če je on zanesljiv in zaupanja vreden kot STARŠ (ločujemo se, nekateri zaradi nefunkcionalnega partnerstva, ki je leta neuspešno razrešljivo in tone vedno bolj v negativo, kljubtemu pa sta lahko oba kot posameznika zanesljiva in dobra starša).
[/quote]

Ne razumeš. Jaz sem zahteval deljeno skrbništvo (50/50) in na sodišču so mi povedali, da se lahko drajsam po nagi, dokler mati mojih otrok v to ne privoli. CSD je pač dala svoje “strokovno” mnenje in otroke dodelila psihično in ekonomsko šibkejši mami. Lahko bi sicer poskusil oblatiti mamo, predlagal psihološko oceno primernosti, bla, bla, bla… pa mi je bilo preprosto pod častjo, da bi se oklenil takih prijemov.
Reči okoli ločitve si slikaš preveč idealistično in takih razpletov je realno zelo, zelo malo.

Ne razumeš. Jaz sem zahteval deljeno skrbništvo (50/50) in na sodišču so mi povedali, da se lahko drajsam po nagi, dokler mati mojih otrok v to ne privoli. CSD je pač dala svoje “strokovno” mnenje in otroke dodelila psihično in ekonomsko šibkejši mami. Lahko bi sicer poskusil oblatiti mamo, predlagal psihološko oceno primernosti, bla, bla, bla… pa mi je bilo preprosto pod častjo, da bi se oklenil takih prijemov.
Reči okoli ločitve si slikaš preveč idealistično in takih razpletov je realno zelo, zelo malo.
[/quote]

Spet na osnovi lastne izkušnje, sodite o vseh ločitvah.

MON je prostor, kjer se pojavijo ljudje, ki so se soočili s problemom. Dejansko sporazumnih ločitev, zadvovoljujočih za obe strani, tu nihče ne obravnava. Občutek ob prebiranju MONa je tako specifičen.. ni pa dejanski pokazatelj posledic zapletov.

Večina problemov se da spraviti pod skupni imenovalec: Ignorantia juris non excusat – nepoznavanje prava ne opravičuje.
V primerih, kjer se oba partnerja posvetujeta tako s pravnikom )ločitev s tožbo) ali skupnim mediatorjem (sporazumna ločitev), rešitve ne bodo tako “črno bele”.
CSD in sodišča se črno belo slika kasneje, ko je že prepoznoa, ko človek ni ustrezno odreagiral.

Včasih bi se ljudje le radi losali te ločitve, imeli pravni del za sabo. Vendar tisto, kar takrat izgleda v redu, razumno.. 100% skrbništvo naleti na oviro.
In potem paradoks: dva, ki se že v osnovi očitno nista zmogla zmeniti, se za to ločujeta.. bosta sedaj v neki prihodnosti znala vse zmeniti?

To seveda ne drži. Tisti, ki mu je bilo dodeljeno 100% skrbništvo (mlajši, ko so otroci, bolj verjetno je to mama) pa dobi prednost. Vzvod za manipulacije v prihodnosti ali zgolj za to, da pač gre čisto svojo pot.
Sicer obstaja še institucija roditeljskih pravic, ki pa se jih je potrebno zavedati in jih uveljavljati.

Kot že mnogo poprej, je eden takšnih primerov bil Gospod Jež, kjer sta hčeri tudi bili dodeljeni bivši parnerici (ki je menda imela multiplo).. in potem se je začela trnova pot, bitka za obe hčeri.
Lahko si pogledate tudi intervju z njim in eno od hčera na TV SLO.

Kar pravi Levinja39, je resnično: moški bi se morali bolj potegovati za deljeno skrbništvo in tvoriti sostarševstvo še naprej.. in ne zgolj pobegniti iz veze.. tako kot pred problemi: v gostilno. Stereotipno.

Naj si bo razglog dobra vera, naivnost, nepodkovanost s pravom.. na koncu to otroke več stane in očete prav tako.
Pravno prakso, če je krivična, pa se spremeni prav z izgledi: z interesom očetov do otrok in pravno političnim udejstvovanjem.. kot že omenjeni gospod višje.

De omnibus disputandum..

Spet na osnovi lastne izkušnje, sodite o vseh ločitvah.

MON je prostor, kjer se pojavijo ljudje, ki so se soočili s problemom. Dejansko sporazumnih ločitev, zadvovoljujočih za obe strani, tu nihče ne obravnava. Občutek ob prebiranju MONa je tako specifičen.. ni pa dejanski pokazatelj posledic zapletov.

Večina problemov se da spraviti pod skupni imenovalec: Ignorantia juris non excusat – nepoznavanje prava ne opravičuje.
V primerih, kjer se oba partnerja posvetujeta tako s pravnikom )ločitev s tožbo) ali skupnim mediatorjem (sporazumna ločitev), rešitve ne bodo tako “črno bele”.
CSD in sodišča se črno belo slika kasneje, ko je že prepoznoa, ko človek ni ustrezno odreagiral.

Včasih bi se ljudje le radi losali te ločitve, imeli pravni del za sabo. Vendar tisto, kar takrat izgleda v redu, razumno.. 100% skrbništvo naleti na oviro.
In potem paradoks: dva, ki se že v osnovi očitno nista zmogla zmeniti, se za to ločujeta.. bosta sedaj v neki prihodnosti znala vse zmeniti?

To seveda ne drži. Tisti, ki mu je bilo dodeljeno 100% skrbništvo (mlajši, ko so otroci, bolj verjetno je to mama) pa dobi prednost. Vzvod za manipulacije v prihodnosti ali zgolj za to, da pač gre čisto svojo pot.
Sicer obstaja še institucija roditeljskih pravic, ki pa se jih je potrebno zavedati in jih uveljavljati.

Kot že mnogo poprej, je eden takšnih primerov bil Gospod Jež, kjer sta hčeri tudi bili dodeljeni bivši parnerici (ki je menda imela multiplo).. in potem se je začela trnova pot, bitka za obe hčeri.
Lahko si pogledate tudi intervju z njim in eno od hčera na TV SLO.

Kar pravi Levinja39, je resnično: moški bi se morali bolj potegovati za deljeno skrbništvo in tvoriti sostarševstvo še naprej.. in ne zgolj pobegniti iz veze.. tako kot pred problemi: v gostilno. Stereotipno.

Naj si bo razglog dobra vera, naivnost, nepodkovanost s pravom.. na koncu to otroke več stane in očete prav tako.
Pravno prakso, če je krivična, pa se spremeni prav z izgledi: z interesom očetov do otrok in pravno političnim udejstvovanjem.. kot že omenjeni gospod višje.
[/quote]

Res je. Izhajam iz lastne izkušnje, a moje odločitve so temeljile na osnovi pogovora in prejetih nasvetov dveh odvetnikov, odvetnika in odvetnice, ki delujeta na področju družinskega prava.
Odvetničine besede so bile: Če želite doseči deljeno skrbništvo ali 100% vaše skrbništvo nad otrokoma, mora mati imeti lastnosti, ki bodo sodišče prepričale v to, saj sama na to ne bo pristala. Odvetnik je bil ostrejši: Če ni pijanka, se ne drogira ali nima kake bolezni, ki bi resno ogrožala izvajanje njenih starševskih nalog, lahko na to kar pozabite.
Oba pa sta mi zagotovila, da se zna tožarjenje okoli tega vleči nekaj let in da mi niti slučajno ne moreta garantirati, da bom s predlogom oz. tožbo uspel. Kako take reči izgledajo v praksi pa si lahko preberete tukaj: Vaš link
Zakaj sem se posvetoval kar pri dveh odvetnikih? Zato, ker sem vedel, da nimam dovolj znanja in “pravne podlage”, da bi se lahko odločal o tožbi na lastno pest.
Kot sem že napisal pa sta otroka bila že prestara, da bi lahko upal na pozitiven razplet tožbe za skrbništvo do njune polnoletnosti.
Za primer kot je bil moj in takih je še kar nekaj, je apeliranje na očete, da naj se bolj potrudijo za skupno ali deljeno skrbništvo rahlo podcenjujoč, če že ne žaljiv. V večini primerov, kjer so dejanja mater prinesle ločitev kot posledico, je žal tako in njihov “boj” za otroke, vsem na očeh, je praviloma dobro podprt tako na CSD kot na sodišču.
K sreči sem uspel vsaj delitev premoženja spraviti skupaj kot sporazumno…

Ne razumeš. Jaz sem zahteval deljeno skrbništvo (50/50) in na sodišču so mi povedali, da se lahko drajsam po nagi, dokler mati mojih otrok v to ne privoli. CSD je pač dala svoje “strokovno” mnenje in otroke dodelila psihično in ekonomsko šibkejši mami. Lahko bi sicer poskusil oblatiti mamo, predlagal psihološko oceno primernosti, bla, bla, bla… pa mi je bilo preprosto pod častjo, da bi se oklenil takih prijemov.
Reči okoli ločitve si slikaš preveč idealistično in takih razpletov je realno zelo, zelo malo.
[/quote]

Res, ne bom pametovala, ker premalo poznam pravne zakone s tega področja.
Me pa vseeno zanima.
In se mi zdi to izredno krivično, da ima en starš (mama) takšen privilegij, na podlagi zgolj tega ker je mama.. ?!?..
Ok, razumem, če bi bili to praktično otroci, ne vem, dojenčki (npr.dojenje) ipd., da so dodeljeni v 100% skrbništvo mami, ampak, da za otroke, ki poznajo oba starša, odločajo zgolj na podlagi spola, se mi zdi pa dejansko krivično.
Ker pravico bi imel potem tudi drug starš izpodbijati, da se ne strinja s 100% starševstvom mame.
Kako bi se pa potem zadva pravno uredila?
A mama ni dolžna ravnotako podati ustrezne dokaze proti očetu, v primeru če bi on zahteval 50:50 starševstvo?
Je res dovolj, da reče; Ne, se ne strinjam. Zakaj? Zato.
In konec debate, se odločijo in dodelijo otroke 100% mami..???..

Res je. Izhajam iz lastne izkušnje, a moje odločitve so temeljile na osnovi pogovora in prejetih nasvetov dveh odvetnikov, odvetnika in odvetnice, ki delujeta na področju družinskega prava.
Odvetničine besede so bile: Če želite doseči deljeno skrbništvo ali 100% vaše skrbništvo nad otrokoma, mora mati imeti lastnosti, ki bodo sodišče prepričale v to, saj sama na to ne bo pristala. Odvetnik je bil ostrejši: Če ni pijanka, se ne drogira ali nima kake bolezni, ki bi resno ogrožala izvajanje njenih starševskih nalog, lahko na to kar pozabite.
Oba pa sta mi zagotovila, da se zna tožarjenje okoli tega vleči nekaj let in da mi niti slučajno ne moreta garantirati, da bom s predlogom oz. tožbo uspel. Kako take reči izgledajo v praksi pa si lahko preberete tukaj: Vaš link
Zakaj sem se posvetoval kar pri dveh odvetnikih? Zato, ker sem vedel, da nimam dovolj znanja in “pravne podlage”, da bi se lahko odločal o tožbi na lastno pest.
Kot sem že napisal pa sta otroka bila že prestara, da bi lahko upal na pozitiven razplet tožbe za skrbništvo do njune polnoletnosti.
Za primer kot je bil moj in takih je še kar nekaj, je apeliranje na očete, da naj se bolj potrudijo za skupno ali deljeno skrbništvo rahlo podcenjujoč, če že ne žaljiv. V večini primerov, kjer so dejanja mater prinesle ločitev kot posledico, je žal tako in njihov “boj” za otroke, vsem na očeh, je praviloma dobro podprt tako na CSD kot na sodišču.
K sreči sem uspel vsaj delitev premoženja spraviti skupaj kot sporazumno…
[/quote]

Torej, kot razumem, ti kot oče moraš imeti dokaze, utemeljene obrazložitve zakaj želiš 50:50, ona kot mama pa lahko 50:50 lahko zbija brez dokazov…?!?
Crap od prava!

Res je. Izhajam iz lastne izkušnje, a moje odločitve so temeljile na osnovi pogovora in prejetih nasvetov dveh odvetnikov, odvetnika in odvetnice, ki delujeta na področju družinskega prava.
Odvetničine besede so bile: Če želite doseči deljeno skrbništvo ali 100% vaše skrbništvo nad otrokoma, mora mati imeti lastnosti, ki bodo sodišče prepričale v to, saj sama na to ne bo pristala. Odvetnik je bil ostrejši: Če ni pijanka, se ne drogira ali nima kake bolezni, ki bi resno ogrožala izvajanje njenih starševskih nalog, lahko na to kar pozabite.
Oba pa sta mi zagotovila, da se zna tožarjenje okoli tega vleči nekaj let in da mi niti slučajno ne moreta garantirati, da bom s predlogom oz. tožbo uspel. Kako take reči izgledajo v praksi pa si lahko preberete tukaj: Vaš link
Zakaj sem se posvetoval kar pri dveh odvetnikih? Zato, ker sem vedel, da nimam dovolj znanja in “pravne podlage”, da bi se lahko odločal o tožbi na lastno pest.
Kot sem že napisal pa sta otroka bila že prestara, da bi lahko upal na pozitiven razplet tožbe za skrbništvo do njune polnoletnosti.
Za primer kot je bil moj in takih je še kar nekaj, je apeliranje na očete, da naj se bolj potrudijo za skupno ali deljeno skrbništvo rahlo podcenjujoč, če že ne žaljiv. V večini primerov, kjer so dejanja mater prinesle ločitev kot posledico, je žal tako in njihov “boj” za otroke, vsem na očeh, je praviloma dobro podprt tako na CSD kot na sodišču.
K sreči sem uspel vsaj delitev premoženja spraviti skupaj kot sporazumno…
[/quote]

Čisto verjamem, da so se stvari v vašem primeru pač obrnile v takšno smer. Zato je potrebno osveščati vse očete, vse moške, ki se za potomstvo dejansko iskreno zanimajo, da se zelo, zelo potrudijo to po pravni poti tudi doseči, še pred odločitvijo sodišča.

Po odločitvi so seveda vprašanje specifične okoliščine starosti otrok ter notorično dolgi postopki naših sodišč. EU je o tem že presodila: državljanom RS se s tem kratijo človeške pravice (postopki trajajo predolgo).

Alternativa je tako društvo, ki ga je ustanovil g. Jež.. preko katerega lahko moški dokažejo in aktivno posežejo v pravno prakso. Morda je za vaš primer prepozno, toda mar ne bi želeli pomagati vsem moškim, ki se lahko znajdejo v situaciji podobni vaši?

Sodelujte.

De omnibus disputandum..

Torej, kot razumem, ti kot oče moraš imeti dokaze, utemeljene obrazložitve zakaj želiš 50:50, ona kot mama pa lahko 50:50 lahko zbija brez dokazov…?!?
Crap od prava!
[/quote]

Ne. To ne drži. CSD da strokovni predlog na sodišče. Predlog se opira na študije, izpred 30 in več let nazaj, v katerih so ugotovili, da je za otroke bolje, če ne menjajo okolja, bolje če so z mamo…
Predloga CSD stranki v postopku, t.j. starša, ne vidita, ker je na voljo le sodišču.
Sodišče v predlog in študije ne dvomi, čeprav so na voljo nove študije, ki demantirajo stare, zato na prvi obravnavi preprosto potrdi to, kar je CSD dal od sebe.
Na obravnavi se pač dobil v poduk, da lahko reč uredim tako, da vložim tožbo za spremembo skrbništva. Od tod naprej pa pride branje mojih postov, kjer govorim o odvetnici in odvetniku in njunih izkušnjah s temi rečmi. Zakon sam ni diskriminatoren, ampak gre za sodno prakso, ki je usmerjena k materi in očeta tretira kot drugorazrednega starša, čeprav jasno izrazi željo po drugačni obliki skrbništva. Zato tudi vedno znova napišem, da je izhodišče napačno. Izhodišče bi moralo biti deljeno skrbništvo. Vkolikor pa to ni izvedljivo ali obstajajo realne okoliščine, ki bi to izhodišče postavilo pod dvom pa se poseže po 100% skrbništvu enega od staršev.

Čisto verjamem, da so se stvari v vašem primeru pač obrnile v takšno smer. Zato je potrebno osveščati vse očete, vse moške, ki se za potomstvo dejansko iskreno zanimajo, da se zelo, zelo potrudijo to po pravni poti tudi doseči, še pred odločitvijo sodišča.

Po odločitvi so seveda vprašanje specifične okoliščine starosti otrok ter notorično dolgi postopki naših sodišč. EU je o tem že presodila: državljanom RS se s tem kratijo človeške pravice (postopki trajajo predolgo).

Alternativa je tako društvo, ki ga je ustanovil g. Jež.. preko katerega lahko moški dokažejo in aktivno posežejo v pravno prakso. Morda je za vaš primer prepozno, toda mar ne bi želeli pomagati vsem moškim, ki se lahko znajdejo v situaciji podobni vaši?

Sodelujte.
[/quote]

Naj sodelujem? Kje? S kom? Kdaj? Za razliko od tokratnega vašega komentarja so bili do sedaj vsi več ali manj usmerjeni v drugo smer ali pa sem v njih našel instruiranje s kančkom posmeha. …ignoranca, nevednost te ne odvezuje odgovornosti, poduk o uporabi pravnih sredstev kako leto in pol pred polnoletnostjo otrok ipd.
Prav ti komentarji in splošen odnos družbe do tega problema mi da slutiti, da bi bil to v mojem primeru stran vržen čas in denar. Namesto tega raje gradim odnos z otrokoma.

Pozdravljen,

Kot prvo ti predlagam, da greš čim prej do odvetnika in sprožiš tožbo. To je žal v tukaj v RS in pri zakonodaji, ki jo imamo edina pot. Potem pa lahko samo upaš, moliš, da boš svoje dosegel, vse seveda za voljo otroka, da ne bo pomote!

Za ostale, pa še tole.
V RS je tako sistem, kot tudi zakonodaja zelo zelo diskriminatoren. Pri ločitvah predvsem do moških (pa niste ženske zato nič krive, da ne bo pomote!). Dokazovati kako mama otroka/otrok ni primerna za vzgojo in skrbništvo, je izpirjeno in dela ta narod še bolj nor, kot v resnici je. To, da že sama zakonodaja ne omogoča 50:50 v postopkih razveze (v postopkih pred sodiščem) je prva zadeva, ki jo bi bilo potrebno spremeniti. Manjka pa še veliko drugih zadev. Kot prvo pa razum in zdrava kmečka pamet, ne pa da se pred sodnikom oče in mati prikazujeta na način, kot da smo v kameni dobi. Ti časi so mimo. V primeru, da želimo biti napredna družba, je prvo kar je odgovornost. V postopku razveze pa je v prvi vrsti odgovornost do otroka/otrok, in ne pravice, kot to v RS po zakonu določa, da so mame tiste, ki so prve. Odgovornost potem, potem pa pravice. Tako to gre, ne pa da se skriva za neko mantro iz srednjega veka mama je prva, seveda, le takrat ko to paše.

Pa nimam, nič proti, tako ženskam, kot tudi moškim. Da ne bo pomote!

Srečno!

Društvo za otroke, očetovstvo in resnico – DOOR: http://door.si

De omnibus disputandum..

Kolikor razumem, je bivša s tem tipom prekinila in mu torej otrok ni več izpostavljen? In glede na to, da se je bila celo pripravljena normalno pogovarjat o tem s teboj, bi rekla, da imata med seboj očitno kar dobro popucano oziroma vama je uspelo ostati v civiliziranih okvirjih. Ne torej mešat dreka brez potrebe.

Poznam zelo veliko očetov, ki imajo skrbništvo oziroma skupno skrbništvo. Pravzaprav ne poznam ločenega moškega, ki bi bil “samo” skrbnik. So z različnih koncev Slovenije in otroci so bili različne starosti.
Načeloma kar velja, kar je napisala Lea: kaj je zdaj res tako zelo drugače, da si prej brez oklevanja pristal v takšno ureditev, zdaj pa ne bi več? Je pa že dobro vnaprej premislit. Razna društva razočaranih očetov odsvetujem, ker je to spet ene vrste zloraba tako otrok kot očetov, učinka ni pa nobenega (seveda, ker se v njih zbirajo samo zaslepljeni fanatiki). Lahko pa seveda bivši poveš, predlagaš, da bi rad imel več stikov. To pa ni prepovedano, ni se treba držati odločbe kot pijanec plota.

In tako kot je težko dokazat, da mati ni primerna, velja tudi za očete. Lahko otroke vozijo pijani naokrog, lahko jih zlorabljajo, zanemarjajo (jih potisnejo svojim staršem, ko imajo stike), ali še kaj hujšega, pa otrok stike mora imeti. Ne more se jim izogniti.
Obratno je pa mogoče. Če oče/mati noče imeti stikov, otrok nima vzvoda, da bi ga/jo k temu prisilil. Ja vem, v čem je smisel siljenja staršev v stike, če nočejo? Hm, v čem je smisel siljenja otroka v stike, če jih noče?

:))))))))))

Par postov nazaj sem to omenil. Društvu se ne bom pridružil, ker menim, da za časa mojega življenja ne bodo dosegli željenega.

Včeraj sem se za nekaj ur poglobila v te zadeve okrog skupnega starševstva, ker me je dejansko zanimalo in nisem mogla verjet in me je dobesedno groza, da v Slo. tako pravno, kot tudi med ljudmi prevladuje mnenje, da je to pravično, da če se bivša zakonca ne strinjata s 50:50, avtomatično dodelijo 100% starševstvo materi…?!?
Na Švedskem in Finskem imajo ravno obratno v zakonodaji.
Prevladuje skupno starševstvo, torej je apriori normalno, da ko se zakonca ločita, da imata v temelju oba 50% pravico do starševstva.
Zgolj in samo v primeru, če je to kakorkoli v škodo otrok, se dodeli in obravnava 100% starševstvo.

Zato se strinjam, da je naš zakon zastarel (sem laično sklepala, da tak zakon morda izhaja iz preteklosti, ko je bila dejanska skrb za otroke v zakonu in drugače dejansko na strani matere, oče se za vzgojo ni kaj dosti zanimal) in da je tak zakon popolnoma krivičen do očetov.
Ni čudno, da znorijo. Jaz bi tudi, če bi bila oče.
Nekdo je bil dovolj dober znotraj zakona desetletje in več skrbeti in vzgajati otroke, ob ločitvi se mu pa kar tako odvzamejo 50% pravice do starševstva, le zato ker je mama tako rekla…wtf!?
Brez dokazov, argumentov, zakaj noče 50% starševstva prepustiti očetu svojih otrok…?!?
In sodišče to mirno požre z izgovorom, “v dobro otrok”?
In nikomur ni jasno, da gre za maščevanje bivšemu partnerju (pa sploh ni važno ali je bilo posredi varanje enega, drugega, obeh ali nekaj desetega) in za nobeno dobro otrok.

Preberite si PAS, psihiatra dr.Gardnerja in seznanite vladne in odgovorne organe in ustanove, kako s tem našim zakonom 100% avtomatično dodeljenega skrbništva materam, dejansko “skrbijo” za dobrobit otrok..

https://leslinetmd.wordpress.com/2013/10/12/a-real-life-case-of-character-assassination-in-pas-richard-gardner-md/

Pokvarjeno in krivično.

:))))))))))

Par postov nazaj sem to omenil. Društvu se ne bom pridružil, ker menim, da za časa mojega življenja ne bodo dosegli željenega.
[/quote]

Sicer tvoja pravica do take odločitve, a hkrati se ti ne zdi, da če bi tako večina razmišljala, društva sploh ne bi bilo, tudi sindikatov ne, pravzaprav bi živeli verjetno še v sužnjelastniški dobi..ampak res v tistem pravem suženjstvu..brez malo morij pravic, ki smo jih kljubvsemu dosegli do zdaj..

Včeraj sem se za nekaj ur poglobila v te zadeve okrog skupnega starševstva, ker me je dejansko zanimalo in nisem mogla verjet in me je dobesedno groza, da v Slo. tako pravno, kot tudi med ljudmi prevladuje mnenje, da je to pravično, da če se bivša zakonca ne strinjata s 50:50, avtomatično dodelijo 100% starševstvo materi…?!?
Na Švedskem in Finskem imajo ravno obratno v zakonodaji.
Prevladuje skupno starševstvo, torej je apriori normalno, da ko se zakonca ločita, da imata v temelju oba 50% pravico do starševstva.
Zgolj in samo v primeru, če je to kakorkoli v škodo otrok, se dodeli in obravnava 100% starševstvo.

Zato se strinjam, da je naš zakon zastarel (sem laično sklepala, da tak zakon morda izhaja iz preteklosti, ko je bila dejanska skrb za otroke v zakonu in drugače dejansko na strani matere, oče se za vzgojo ni kaj dosti zanimal) in da je tak zakon popolnoma krivičen do očetov.
Ni čudno, da znorijo. Jaz bi tudi, če bi bila oče.
Nekdo je bil dovolj dober znotraj zakona desetletje in več skrbeti in vzgajati otroke, ob ločitvi se mu pa kar tako odvzamejo 50% pravice do starševstva, le zato ker je mama tako rekla…wtf!?
Brez dokazov, argumentov, zakaj noče 50% starševstva prepustiti očetu svojih otrok…?!?
In sodišče to mirno požre z izgovorom, “v dobro otrok”?
In nikomur ni jasno, da gre za maščevanje bivšemu partnerju (pa sploh ni važno ali je bilo posredi varanje enega, drugega, obeh ali nekaj desetega) in za nobeno dobro otrok.

Preberite si PAS, psihiatra dr.Gardnerja in seznanite vladne in odgovorne organe in ustanove, kako s tem našim zakonom 100% avtomatično dodeljenega skrbništva materam, dejansko “skrbijo” za dobrobit otrok..

https://leslinetmd.wordpress.com/2013/10/12/a-real-life-case-of-character-assassination-in-pas-richard-gardner-md/

Pokvarjeno in krivično.
[/quote]

Poglobi se še v vzroke za ločitev, pa v to koliko očetje skrbijo za otroke, dokler so skupaj, pa se bo groza še poglobila. Večina se ne loči, ker se zna tako fajn dogovarjat in ker očetje tako fajn skrbijo za otroke. Tudi samo skrbništvo nič posebnega ne pomeni, razen da se neskrbniku določi preživnina.

New Report

Close