Kdaj mine
Zdravo. Po prebiranju vseh tem sem se odločil, da sem sam pišem sem. Poročen 25 let, dva otroka najstnika, odnos z zeno trenutno v redu ampak sploh ne to kar bi moral biti. Prezivela sva najrazličnejse krize, se nekajkrat hotela ločit, pa vedno nekako zakrpala nazaj. Varala sva oba, ampak sva si nekako oprostila. In zdaj ostajam z njo, hkrati pa imam zadnji dve leti ljubico. Najprej klasična ljubica, drug drugemu za seks, potem pa se je razvila navezanost in ljubezen. Se preden sem dobro dojel, sem se zaljubil. Ima vse tiste pozitvne lastnosti ženske, ki bi jo imel za zivljenje. Ona je samska in brez otrok. Zelo jo imam rad, ko nisva skupaj jo vedno pogresam, ko pomislim, da bi bila z drugim me lomi. Ampak jaz ostajam doma, nimam poguma za iti, mnogo prevec stvari to potegne za seboj. Vem, da bom moral ljubici pustit, da odide ampak me misel na to tako noro zaboli. Ko sem doma, sem z mislimi pri njej, ko je ni z mano razmisljam kaj počne in kje je. Povejte mi tisti, ki ste ostali doma a zaljubljeni v drugo, kako to preziviš, kako mine, ste se lahko se kdaj zbližali z zeno ali ni vec isto? Zmeden sem, tezko tako zivim ampak ne gre drugace.
Predvidevam ,da si tam nekje okrog 50 al pa tudi mal čez?
Tvoje razmišljanje je pa dokaj nezrelo.
Kaj bi sploh rad?
Se zbližal z ženo?
To je verjetno neka iluzija, ker pravzaprav na tem ne delaš oz.ne delata že nekaj let nič kaj konretno produktivnega.
Misliš ves čas na ljubico, a hkrati nimaš poguma se premaknit nikamor.
Hja, bi rekla, da je tvoja največja ljubezen pravzaprav komoditeta, ne žena, ne ljubica.
Otroci so odrasli, skratka, vsakodnevnih obveznosti do njih nimaš.
Do žene pravzaprav tudi že zdavnaj ne več (ne fizične verjetno, ne psihične, ne mentalne).
Z njo te torej vežejo spomini iz davne preteklosti, odrasli otroci in verjetno skupne nepremičnine.
Spomini ti ne uidejo, razen če te tisti Nemc ujame na stara leta..
Otroci ti pravtako ne uidejo..
Z ženo že zdavnaj nimata nobenega interesa po človeškem povezovanju in sodelovanju.
Torej?
So dejansko nepremičnine, predmeti, materialno, tisto kar te drži na mestu.
In je dejansko navajenost in komoditeta STVARI veliko več vredna kot drugi človek in povezovanje in sodelovanje z njim (visoko opevana ljubica, o kateri tako rad razmišljaš non stop)..
Imaš “vse” za srednjeletnega povprečneža; povprečen status poročenca, s povprečno ustvarjeno materialno komoditeto in s povprečnim občasno zadovoljenim seksualnim odnosom (beri: ljubica)..
Ok, pa še mal sanjaš, nekateri pa berejo kakšno bolj zanimivo knjigo.
Nič posebnega.
Dolgčas na kvadrat.
Upam, da bo ljubica spregledala in te zamenjala za kaj bolj produktivno zanimivega..
Lea je zelo dobro analizirala.
Zaradi nekega udobja lastne riti siliš menda ljubljeno žensko v ponižujoč položaj ljubice.
Upam, da bosta obe ženski prišli k pameti in se odločili namesto tebe.
Mnogo preveč stvari to potegne za seboj? Kaj le tako posebnega in izrednega, kar ne doživi skoraj polovica slovenskih zakoncev? Če imata otroke s PP, ki bodo potrebovali doživljenjsko oskrbo, sta pa z ženo itak dala skozi že toliko, da sta se prav gotovo sposobna nekaj pametnega dogovorit.
Predvidevam ,da si tam nekje okrog 50 al pa tudi mal čez?
Tvoje razmišljanje je pa dokaj nezrelo.
Kaj bi sploh rad?
Se zbližal z ženo?
To je verjetno neka iluzija, ker pravzaprav na tem ne delaš oz.ne delata že nekaj let nič kaj konretno produktivnega.
Misliš ves čas na ljubico, a hkrati nimaš poguma se premaknit nikamor.
Hja, bi rekla, da je tvoja največja ljubezen pravzaprav komoditeta, ne žena, ne ljubica.
Otroci so odrasli, skratka, vsakodnevnih obveznosti do njih nimaš.
Do žene pravzaprav tudi že zdavnaj ne več (ne fizične verjetno, ne psihične, ne mentalne).
Z njo te torej vežejo spomini iz davne preteklosti, odrasli otroci in verjetno skupne nepremičnine.
Spomini ti ne uidejo, razen če te tisti Nemc ujame na stara leta..
Otroci ti pravtako ne uidejo..
Z ženo že zdavnaj nimata nobenega interesa po človeškem povezovanju in sodelovanju.
Torej?
So dejansko nepremičnine, predmeti, materialno, tisto kar te drži na mestu.
In je dejansko navajenost in komoditeta STVARI veliko več vredna kot drugi človek in povezovanje in sodelovanje z njim (visoko opevana ljubica, o kateri tako rad razmišljaš non stop)..
Imaš “vse” za srednjeletnega povprečneža; povprečen status poročenca, s povprečno ustvarjeno materialno komoditeto in s povprečnim občasno zadovoljenim seksualnim odnosom (beri: ljubica)..
Ok, pa še mal sanjaš, nekateri pa berejo kakšno bolj zanimivo knjigo.
Nič posebnega.
Dolgčas na kvadrat.
Upam, da bo ljubica spregledala in te zamenjala za kaj bolj produktivno zanimivega..
[/quote]
Hat trick!
Zanimivo mi je, kako imajo prešuštniki po vsem kar so naredili še pogum spraševati take reči.
Hat trick!
Zanimivo mi je, kako imajo prešuštniki po vsem kar so naredili še pogum spraševati take reči.
[/quote]
Imajo, ker njihov namen, ni rešiti situacijo, karkoli spremeniti, ampak zgolj potrditev xy ljudi, da so kljubvsemu v redu ljudje, ali pa vsaj pridobiti nekaj tolažilnih floskul v stilu “saj bo vse ok”..
Pa smo spet pri temi in debati nekaj mesecev nazaj, kjer je Stepni ugotavljal, zakaj marsikdo išče “nasvete” na nestrokovnih forumih..(da dobi potrditev, da lahko upravičeno naprej špila žrtev, in daleč od tega, da karkoli na sebi in v bodoče nasploh, spremeni, ali vsaj sprejme realen pogled na celoto, torej sprejme del lastne “krivde”)..
Je bila tema prav zanimivo burna, če se spomniš.. 🙂
Imajo, ker njihov namen, ni rešiti situacijo, karkoli spremeniti, ampak zgolj potrditev xy ljudi, da so kljubvsemu v redu ljudje, ali pa vsaj pridobiti nekaj tolažilnih floskul v stilu “saj bo vse ok”..
Pa smo spet pri temi in debati nekaj mesecev nazaj, kjer je Stepni ugotavljal, zakaj marsikdo išče “nasvete” na nestrokovnih forumih..(da dobi potrditev, da lahko upravičeno naprej špila žrtev, in daleč od tega, da karkoli na sebi in v bodoče nasploh, spremeni, ali vsaj sprejme realen pogled na celoto, torej sprejme del lastne “krivde”)..
Je bila tema prav zanimivo burna, če se spomniš.. 🙂
[/quote]
Seveda se spomnim. Ena boljši tem in odlična debata. …se je kresalo.
Pozdravljen,
Sicer nisem nikoli bil v takšni situacije, vsaj da bi vedel ne.
Bom pa vseeno napisal moje razmišljanje.
Kot izgleda vama obema takšna situacija ustreza, saj sta še vedno skupaj. Iz česar sledi, da imata neke vrste patološki odnos in dokler se vsaj eden od vaju ne bo pričel spreminjati, bo tako tudi ostalo.
Bo ljubezen prišla nazaj? Težko reči oz. samo toliko se lahko s tem strinjam, kolikor bosta na tem skupaj delala. Če imaš resen namen je korektno, da se pogovoriš kot prvo sam s seboj, nato pa tudi z ženo, saj bosta le tako lahko vedela kako in kaj, ter našla rešitev na nastalo situacijo. Potrebno bo zapustiti cono udobja, se soočiti sam s seboj in morda bi bilo zelo pametno, da preveč ne kalkuliraš ampak uporabiš zdravo mero lastne intuicije.
Je pa vsekakor dober začetek že to, da si svojo zgodbo napisal.
Menim, da če boš iskren do samega sebe, tudi zgrešiti ne moreš. To pa še ne pomeni da bo vse in za vse ok.
Srečno!