Med.Over.Net

Ločitev, nezvestoba in varanje

Odgovarjajo: Boštjan Topovšek, Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja • Mirjana Frankovič, specializantka TA psihoterapije, doktorandka SFU Dunaj

Ločitev je predvsem čustven proces, ki se ne zgodi od danes na jutri. Veliko ljudi se z njo vsakodnevno spopada. Kakšne so vaše izkušnje? Kakšne so vaše težave?

Boštjan Topovšek , Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Bostjan_Topovsek

Mirjana Frankovič , specializantka TA psihoterapije, doktorandka SFU Dunaj

MirjanaFrankovic

Kako preboleti partnerkino prevaro

Default avatar

kren1974

Meni ni uspelo. Po prevari sem se še trudil, a se mi je čedalje bolj upiralo. Ni problem v prevari sami ampak v tem kar je do prevare pripeljalo. To je da te žena več ne ceni. In te nikoli več ne bo.
Default avatar

Gargamell

Čas celi rane, varal da bi jo - spustiš se na njen nivo.
Jasno ji daj vedet da ji ne zaupaš.
Sam bi delal na sebi in kaj ni štimalo.
Default avatar

Stepni_Volk

broken_1996 je napisal/a:
pozdravljeni.
se opravičujem, vem kako uporabljati besede vendar v slo slovnici ne obstaja drug izraz za to..
vse kaj me zanima je ali se da pozabiti in iti naprej ali je uspelo kateremu paru in ze ima leta za tem
Tudi tokrat popolnoma napačne besede: POZABITI.. “iti naprej”.

Oboje skupaj nakazuje ravno obratno od tistega, kar je potrebno storiti: predelati, se poglobiti vase.. v drug drugega.

Ampak, kot rečeno, to je težko.. zato bo večina ljudi raje hrepenela po pozabi (alkohol, droge, workoholizem, pretirano športanje itd.) ali pobegu. Vse samo, da se ni potrebno soočiti sam s seboj, drug z drugim.. odnosom.

Nihče dejansko ne pozabi temveč oprosti (kar je sicer dolgotrajen postopek gradnje medsebojnega odnosa in zaupanja).. ker se s tem ne osvobodi zgolj drugega, kot na prvi pogled napačno izgleda, temveč predvsem odpusti tudi sebi. Ne išče se krivde in vlog žrtve (najbolj pogost izzid).. temveč enakopraven odnos po preprostem motu: “Prav je tisto, kar obema (vsem, če jih je več) ustreza.”

Samo kot rečno, malo ljudi je tega zares sposobnih. Toliko “lažjih” izhodov je.
Default avatar

BTDT

Stepni_Volk je napisal/a:
broken_1996 je napisal/a:
pozdravljeni.
se opravičujem, vem kako uporabljati besede vendar v slo slovnici ne obstaja drug izraz za to..
vse kaj me zanima je ali se da pozabiti in iti naprej ali je uspelo kateremu paru in ze ima leta za tem
Tudi tokrat popolnoma napačne besede: POZABITI.. “iti naprej”.

Oboje skupaj nakazuje ravno obratno od tistega, kar je potrebno storiti: predelati, se poglobiti vase.. v drug drugega.

Ampak, kot rečeno, to je težko.. zato bo večina ljudi raje hrepenela po pozabi (alkohol, droge, workoholizem, pretirano športanje itd.) ali pobegu. Vse samo, da se ni potrebno soočiti sam s seboj, drug z drugim.. odnosom.

Nihče dejansko ne pozabi temveč oprosti (kar je sicer dolgotrajen postopek gradnje medsebojnega odnosa in zaupanja).. ker se s tem ne osvobodi zgolj drugega, kot na prvi pogled napačno izgleda, temveč predvsem odpusti tudi sebi. Ne išče se krivde in vlog žrtve (najbolj pogost izzid).. temveč enakopraven odnos po preprostem motu: “Prav je tisto, kar obema (vsem, če jih je več) ustreza.”

Samo kot rečno, malo ljudi je tega zares sposobnih. Toliko “lažjih” izhodov je.
Vpogleda globoko vase morata biti sposobna oba. Krivec, žrtev... bikov kakec! Oprostiš lahko hitro, še posebej, če tudi sam nosiš del krivde in se tega zavedaš. So pa situacije, kjer je tvoja krivda neznatna, reakcije nasprotne strani pa nekajkrat potencirane in v takih razmerah se je težko prilagoditi novim razmeram in narediti kaj več za sočloveka, s katerim si preživel dobršen del življenja. Upre se telo in um.
Default avatar

ker moram

Zakaj ga je "skenclala"? Zato ker je videla da ne bo mogla zamenjati gnezdo. Mogoče je tip rekel da ne išče resne pa se je hitro premislila.
Nimaš se kaj za sekirati. Na njeno varanje nisi imel vpliva. Babe so babe oz. ljudje so ljudje
Edina pravilna poteza bi bila da jo vržeš ven in si eno mlajšo najdeš. Sploh se ti ne sanja koliko je tam zunaj punc. Do nobenega nimaš obveznosti.
Navadi se.
Default avatar

Srečko5

Prevara je čuden hec. Boli. Ženske rade skačejo na pričakovanja, da si bo bolje postlala.
Tako so ustvarjene, skozi zgodovino se jim je reklo vedno, da so kače. V mladih letih sem doživel podobno zgodbo kot ti. V istem momentu sem jo odslovil. Boli, razumem, ko boš bolje razumel, kako ženske razmišljajo, ti bo veliko lažje. Po domače, z različnimi puncami imaš premalo kilometrine. Nekateri te izkušnje dobijo prej, nekateri pozneje ali zelo malo.
Predstava ki jo imaš o ženskah je naivna, žal.
Default avatar

Stepni_Volk

BTDT je napisal/a:
Stepni_Volk je napisal/a:


Tudi tokrat popolnoma napačne besede: POZABITI.. “iti naprej”.

Oboje skupaj nakazuje ravno obratno od tistega, kar je potrebno storiti: predelati, se poglobiti vase.. v drug drugega.

Ampak, kot rečeno, to je težko.. zato bo večina ljudi raje hrepenela po pozabi (alkohol, droge, workoholizem, pretirano športanje itd.) ali pobegu. Vse samo, da se ni potrebno soočiti sam s seboj, drug z drugim.. odnosom.

Nihče dejansko ne pozabi temveč oprosti (kar je sicer dolgotrajen postopek gradnje medsebojnega odnosa in zaupanja).. ker se s tem ne osvobodi zgolj drugega, kot na prvi pogled napačno izgleda, temveč predvsem odpusti tudi sebi. Ne išče se krivde in vlog žrtve (najbolj pogost izzid).. temveč enakopraven odnos po preprostem motu: “Prav je tisto, kar obema (vsem, če jih je več) ustreza.”

Samo kot rečno, malo ljudi je tega zares sposobnih. Toliko “lažjih” izhodov je.
Vpogleda globoko vase morata biti sposobna oba. Krivec, žrtev... bikov kakec! Oprostiš lahko hitro, še posebej, če tudi sam nosiš del krivde in se tega zavedaš. So pa situacije, kjer je tvoja krivda neznatna, reakcije nasprotne strani pa nekajkrat potencirane in v takih razmerah se je težko prilagoditi novim razmeram in narediti kaj več za sočloveka, s katerim si preživel dobršen del življenja. Upre se telo in um.
Vnaprešjne sklicevanje na OBA, že nakazuje, da smo (še vedno) v vlogi žrtvi.

Vemo, da smo odgovorni le zase.. in ta del tudi smemo spreminjati.. pri čemer pa kot rečeno: oprostimo - a ne pozabimo.
Ne bomo kar slepo nastavljali ves čas drugo lice, če uporabimo Biblijsko prispodobo.
Default avatar

BTDT

Stepni_Volk je napisal/a:
BTDT je napisal/a:


Vpogleda globoko vase morata biti sposobna oba. Krivec, žrtev... bikov kakec! Oprostiš lahko hitro, še posebej, če tudi sam nosiš del krivde in se tega zavedaš. So pa situacije, kjer je tvoja krivda neznatna, reakcije nasprotne strani pa nekajkrat potencirane in v takih razmerah se je težko prilagoditi novim razmeram in narediti kaj več za sočloveka, s katerim si preživel dobršen del življenja. Upre se telo in um.
Vnaprešjne sklicevanje na OBA, že nakazuje, da smo (še vedno) v vlogi žrtvi.

Vemo, da smo odgovorni le zase.. in ta del tudi smemo spreminjati.. pri čemer pa kot rečeno: oprostimo - a ne pozabimo.
Ne bomo kar slepo nastavljali ves čas drugo lice, če uporabimo Biblijsko prispodobo.
To, da smo odgovorni zase, seveda drži, a če želiš odnos z nekom pokrpati, ali postaviti na novo, pač ne more biti le rezultat dela ene same osebe. Žal sta pri takem odnosu vedno najmanj dva. Še posebej to velja, ko so tu še skupni otroci.
Zato in izključno zato, sem izpostavil OBA. ;)
...in če sem se sam pripravljen spremeniti, odpraviti moteče elemente, druga oseba v odnosu pa ne, odnos pač ne bo zaživel, ga ne bo možno pokrpati. Gre za odgovornost do sebe in tebi najbližjih oseb, ne za vlogo krivca ali žrtve.
Default avatar

Stepni_Volk

BTDT je napisal/a:
Stepni_Volk je napisal/a:


Vnaprešjne sklicevanje na OBA, že nakazuje, da smo (še vedno) v vlogi žrtvi.

Vemo, da smo odgovorni le zase.. in ta del tudi smemo spreminjati.. pri čemer pa kot rečeno: oprostimo - a ne pozabimo.
Ne bomo kar slepo nastavljali ves čas drugo lice, če uporabimo Biblijsko prispodobo.
To, da smo odgovorni zase, seveda drži, a če želiš odnos z nekom pokrpati, ali postaviti na novo, pač ne more biti le rezultat dela ene same osebe. Žal sta pri takem odnosu vedno najmanj dva. Še posebej to velja, ko so tu še skupni otroci.
Zato in izključno zato, sem izpostavil OBA. ;)
...in če sem se sam pripravljen spremeniti, odpraviti moteče elemente, druga oseba v odnosu pa ne, odnos pač ne bo zaživel, ga ne bo možno pokrpati. Gre za odgovornost do sebe in tebi najbližjih oseb, ne za vlogo krivca ali žrtve.
Ponavljam: “Vnaprešjne sklicevanje na OBA, že nakazuje, da smo (še vedno) v vlogi žrtvi.”

Človek, ki se zaveda svoje udeležbe (se jo aktivno loti preko terapij - tako zase, kot v idealnem primeru: v dvoje), kot tudi ve, da je odgovoren zgolj za svoj del (ki se preko terapij še razčlenjuje, išče ter raziskuje..), ne bo imel takšnega izrazoslovja.
Govoril bo izključno o tistem delu, ki je njegova domena: sebi.

Teh ljudi je izredno malo. Že v osnovi partnerji ne gredo preveriti svojih osebnih kompasov k licenciranemu iskalcu severa (magnetni sever se dejansko ves čas spreminja zaradi pretakajočega železnega jedra našega planeta): terapevtu.
Če so fizično bolni seveda gredo do zdravnika, ko gre za dušo, se ne odpravijo k kvalificiranim ljudem za ta del zdravja človeškega bitja.
Namesto tega si raje oblečejo obleko žrtve (kjer je nujno potrebno iskati krivca zgolj na drugi strani) in šele, ko čez nekaj časa okolica te 100% : 0% ne kupi več, se sklicujejo na oba.
“Oba” pomeni v žargonu: druga stran je že v osnovi 50% kriva, mojega dela soudeležbe v odnosu (beri: “krivde”) - saj sem vendar žrtev! - pa ni.

Razlika je v detajlih. In bolj, ko ljudem pustimo, bolj se razgalijo.. čeprav mislijo, da govorijo le o onem drugem ali “obeh”.. se s tem razkrijejo: kažejo, kdo so oni.
Drugi, oni.. so le izgovor za preslikave odgovornosti.. ker “JAZ” sem res storil “vse”, drugi pa “nič”. A ne vidite: žrtev sem?
Malce manj manipulatorski in zaslepljeni z jezo tako neposredno drugo stran aktivno napadajo, jo krivijo za vse.. malce bolj prefinjeni že vrtijo družbeno manj zaznano variacijo na temo: “oba”.

V izrazoslovju človeka, ki se je sebe osvestil, tako ne bo besed o drugih, temveč neposredno o njem samem.. kje se je motil, kako je to dojel, kaj počne sedaj.. skratka teče stvar o njemu. Torej tisti strani, za katero je odgovoren.

Ne potrebuje drugih, ne potrebuje preslikav in platen.. gre za njega.
In znotraj sebe ve, da je človeško zmotljiv.. posledično zna drugemu tudi oprostiti (ne tudi pozabiti). Zato omenjanja drugega pravzaprav ni (je oproščeno, človeško..).
Pozabil pa seveda ni in zato svojo pot nadaljuje sam.. oz. Drugje.
Default avatar

BTDT

Stepni_Volk je napisal/a:
BTDT je napisal/a:


To, da smo odgovorni zase, seveda drži, a če želiš odnos z nekom pokrpati, ali postaviti na novo, pač ne more biti le rezultat dela ene same osebe. Žal sta pri takem odnosu vedno najmanj dva. Še posebej to velja, ko so tu še skupni otroci.
Zato in izključno zato, sem izpostavil OBA. ;)
...in če sem se sam pripravljen spremeniti, odpraviti moteče elemente, druga oseba v odnosu pa ne, odnos pač ne bo zaživel, ga ne bo možno pokrpati. Gre za odgovornost do sebe in tebi najbližjih oseb, ne za vlogo krivca ali žrtve.
Ponavljam: “Vnaprešjne sklicevanje na OBA, že nakazuje, da smo (še vedno) v vlogi žrtvi.”

Človek, ki se zaveda svoje udeležbe (se jo aktivno loti preko terapij - tako zase, kot v idealnem primeru: v dvoje), kot tudi ve, da je odgovoren zgolj za svoj del (ki se preko terapij še razčlenjuje, išče ter raziskuje..), ne bo imel takšnega izrazoslovja.
Govoril bo izključno o tistem delu, ki je njegova domena: sebi.

Teh ljudi je izredno malo. Že v osnovi partnerji ne gredo preveriti svojih osebnih kompasov k licenciranemu iskalcu severa (magnetni sever se dejansko ves čas spreminja zaradi pretakajočega železnega jedra našega planeta): terapevtu.
Če so fizično bolni seveda gredo do zdravnika, ko gre za dušo, se ne odpravijo k kvalificiranim ljudem za ta del zdravja človeškega bitja.
Namesto tega si raje oblečejo obleko žrtve (kjer je nujno potrebno iskati krivca zgolj na drugi strani) in šele, ko čez nekaj časa okolica te 100% : 0% ne kupi več, se sklicujejo na oba.
“Oba” pomeni v žargonu: druga stran je že v osnovi 50% kriva, mojega dela soudeležbe v odnosu (beri: “krivde”) - saj sem vendar žrtev! - pa ni.

Razlika je v detajlih. In bolj, ko ljudem pustimo, bolj se razgalijo.. čeprav mislijo, da govorijo le o onem drugem ali “obeh”.. se s tem razkrijejo: kažejo, kdo so oni.
Drugi, oni.. so le izgovor za preslikave odgovornosti.. ker “JAZ” sem res storil “vse”, drugi pa “nič”. A ne vidite: žrtev sem?
Malce manj manipulatorski in zaslepljeni z jezo tako neposredno drugo stran aktivno napadajo, jo krivijo za vse.. malce bolj prefinjeni že vrtijo družbeno manj zaznano variacijo na temo: “oba”.

V izrazoslovju človeka, ki se je sebe osvestil, tako ne bo besed o drugih, temveč neposredno o njem samem.. kje se je motil, kako je to dojel, kaj počne sedaj.. skratka teče stvar o njemu. Torej tisti strani, za katero je odgovoren.

Ne potrebuje drugih, ne potrebuje preslikav in platen.. gre za njega.
In znotraj sebe ve, da je človeško zmotljiv.. posledično zna drugemu tudi oprostiti (ne tudi pozabiti). Zato omenjanja drugega pravzaprav ni (je oproščeno, človeško..).
Pozabil pa seveda ni in zato svojo pot nadaljuje sam.. oz. Drugje.
Mislim, da bo za potrebe reševanja partnerskih težav potrebno v Slovenščini na novo definirati termine, ki se bodo uporabljali v te namene, da bi se s tem izognili uporabi besede "oba". ;)

V primeru zanemarjanja odnosa, se res lahko govori le o sebi, a če partner to opazi in izpostavi, sam pa to popraviš, je na koncu vse ok. Ko pa partner to opazi pa tega ne izpostavi, ker se čuti, da je "žrtev" tvojega zapostavljanja pa bo zunanji opazovalec krivdo naprtil "njemu", "njej", ali "obema"? Sta torej za družino in odnose v njej odgovorna oba starša ali vsak posamezno? Kje se začne in konča posameznikova odgovornost? Kdo nosi večji, kdo manjši del odgovornosti in kako se to pozna pri delitvi obveznosti in beneficij, ki iz odnosa in bremena odgovornosti izhajajo? Kdo v odnosu preslikuje kaj na partnerja? Kje so meje?
Preverjanje orientacije in meja zna biti danes zelo težka naloga tudi za terapevta, ker se razmerja v družbi močno spreminjajo. Že samo, če pogledamo polje osebnih zaimkov in spola kot družbenega konstrukta... Osebno mislim, da je to novodobna afnarija za ljudi, ki majo preveč prostega časa in težavo z biološkim ustrojem lastnega telesa. Morda imam prav, morda pa ne. Bo čas pokazal...
Glede na to, da sem zadovoljen s svojim življenjem in odnosi, kot delom mojega življenja in mi beseda "oba" ne predstavlja ovire, ki bi bistveno vplivala na moja moralna načela in vrednote, ki ne vpliva bistveno na dojemanje odnosov in moje vloge v njih, jo bom še naprej uporabljal na način kot sem jo do sedaj.
Default avatar

Stepni_Volk

BTDT je napisal/a:
Stepni_Volk je napisal/a:

Ponavljam: “Vnaprešjne sklicevanje na OBA, že nakazuje, da smo (še vedno) v vlogi žrtvi.”

Človek, ki se zaveda svoje udeležbe (se jo aktivno loti preko terapij - tako zase, kot v idealnem primeru: v dvoje), kot tudi ve, da je odgovoren zgolj za svoj del (ki se preko terapij še razčlenjuje, išče ter raziskuje..), ne bo imel takšnega izrazoslovja.
Govoril bo izključno o tistem delu, ki je njegova domena: sebi.

Teh ljudi je izredno malo. Že v osnovi partnerji ne gredo preveriti svojih osebnih kompasov k licenciranemu iskalcu severa (magnetni sever se dejansko ves čas spreminja zaradi pretakajočega železnega jedra našega planeta): terapevtu.
Če so fizično bolni seveda gredo do zdravnika, ko gre za dušo, se ne odpravijo k kvalificiranim ljudem za ta del zdravja človeškega bitja.
Namesto tega si raje oblečejo obleko žrtve (kjer je nujno potrebno iskati krivca zgolj na drugi strani) in šele, ko čez nekaj časa okolica te 100% : 0% ne kupi več, se sklicujejo na oba.
“Oba” pomeni v žargonu: druga stran je že v osnovi 50% kriva, mojega dela soudeležbe v odnosu (beri: “krivde”) - saj sem vendar žrtev! - pa ni.

Razlika je v detajlih. In bolj, ko ljudem pustimo, bolj se razgalijo.. čeprav mislijo, da govorijo le o onem drugem ali “obeh”.. se s tem razkrijejo: kažejo, kdo so oni.
Drugi, oni.. so le izgovor za preslikave odgovornosti.. ker “JAZ” sem res storil “vse”, drugi pa “nič”. A ne vidite: žrtev sem?
Malce manj manipulatorski in zaslepljeni z jezo tako neposredno drugo stran aktivno napadajo, jo krivijo za vse.. malce bolj prefinjeni že vrtijo družbeno manj zaznano variacijo na temo: “oba”.

V izrazoslovju človeka, ki se je sebe osvestil, tako ne bo besed o drugih, temveč neposredno o njem samem.. kje se je motil, kako je to dojel, kaj počne sedaj.. skratka teče stvar o njemu. Torej tisti strani, za katero je odgovoren.

Ne potrebuje drugih, ne potrebuje preslikav in platen.. gre za njega.
In znotraj sebe ve, da je človeško zmotljiv.. posledično zna drugemu tudi oprostiti (ne tudi pozabiti). Zato omenjanja drugega pravzaprav ni (je oproščeno, človeško..).
Pozabil pa seveda ni in zato svojo pot nadaljuje sam.. oz. Drugje.
Mislim, da bo za potrebe reševanja partnerskih težav potrebno v Slovenščini na novo definirati termine, ki se bodo uporabljali v te namene, da bi se s tem izognili uporabi besede "oba". ;)

V primeru zanemarjanja odnosa, se res lahko govori le o sebi, a če partner to opazi in izpostavi, sam pa to popraviš, je na koncu vse ok. Ko pa partner to opazi pa tega ne izpostavi, ker se čuti, da je "žrtev" tvojega zapostavljanja pa bo zunanji opazovalec krivdo naprtil "njemu", "njej", ali "obema"? Sta torej za družino in odnose v njej odgovorna oba starša ali vsak posamezno? Kje se začne in konča posameznikova odgovornost? Kdo nosi večji, kdo manjši del odgovornosti in kako se to pozna pri delitvi obveznosti in beneficij, ki iz odnosa in bremena odgovornosti izhajajo? Kdo v odnosu preslikuje kaj na partnerja? Kje so meje?
Preverjanje orientacije in meja zna biti danes zelo težka naloga tudi za terapevta, ker se razmerja v družbi močno spreminjajo. Že samo, če pogledamo polje osebnih zaimkov in spola kot družbenega konstrukta... Osebno mislim, da je to novodobna afnarija za ljudi, ki majo preveč prostega časa in težavo z biološkim ustrojem lastnega telesa. Morda imam prav, morda pa ne. Bo čas pokazal...
Glede na to, da sem zadovoljen s svojim življenjem in odnosi, kot delom mojega življenja in mi beseda "oba" ne predstavlja ovire, ki bi bistveno vplivala na moja moralna načela in vrednote, ki ne vpliva bistveno na dojemanje odnosov in moje vloge v njih, jo bom še naprej uporabljal na način kot sem jo do sedaj.
Če se bi ljduje udeležili partnerske terapije in pri njej vstrajali (saj se stvari zares odvijati začnejo šele nekje po 10 srečanju - večina ljudi pa do takrat pobegne), bi vedeli, da je osnovna in edina naloga: govoriti o sebi.
In to ne na pasivni agresivni način, ko potem posredno preko našega “Čutenja” partnerja obsojamo (kaj vse nas je prizadelo s strani “drugega”).

Noro težko. Zato tudi pravim: je tako malo ljudi tega sposobno.

Vendar prav v tem se skriva osnovni problem zastavljene teme: sposobnosti “preboleti” partnerkino prevaro.

Kjer uporaba besede “preboleti” nakazuje, da populacija raje obleži in čaka, da mine kot prehlad. Še do zdravnika ne bi šla.
Pa ravno do terapevta je potrebno iti in se odločiti za verjetno najtežjo pot vašega življenja. Odkrivanje samega sebe.. “drugi” ne more povzročiti nečesa, kar je že v tebi.
In nenazadnje, ljudje smo zmotljivi, delamo napake.. smo šibki v določenih trenutkih.. in če lahko torej uvidimo, da smo sami enako zgolj človeški - nepopolni, potem oprostitev pride.. najprej sebi v celoti (za različne stvari v življenju), nato drugemu.
(Človek nesposoben dojeti lastno nepopolnost, svoj doprinos v nepopolno partnerstvo, se raje zateče v navidezno popolnost: žrtev. Popolno žrtev - vlogo, ki jo bo igral vse življenje.)

Seveda pa ne pozabimo.. ker, če drugi s svojim vedenjskim vzorcem ne odneha, le ta pa škoduje nam, je očitno človek ujet vanj in ni naša dolžnost odpuščati v neskončnost (ker le te ne bomo doživeli).

Ljudje partnerstvo ponavadi zaključijo na osnovi družbene simbolike, veliko prehitro (OFF in ON switch).

Dodatno, stvari raje “prebolevajo” ob čajčku. In seveda veliko govorance o drugih, drugem..

Govora pa mora biti pravzaprav: o tebi samemu.
Default avatar

BTDT

Stepni_Volk je napisal/a:
BTDT je napisal/a:


Mislim, da bo za potrebe reševanja partnerskih težav potrebno v Slovenščini na novo definirati termine, ki se bodo uporabljali v te namene, da bi se s tem izognili uporabi besede "oba". ;)

V primeru zanemarjanja odnosa, se res lahko govori le o sebi, a če partner to opazi in izpostavi, sam pa to popraviš, je na koncu vse ok. Ko pa partner to opazi pa tega ne izpostavi, ker se čuti, da je "žrtev" tvojega zapostavljanja pa bo zunanji opazovalec krivdo naprtil "njemu", "njej", ali "obema"? Sta torej za družino in odnose v njej odgovorna oba starša ali vsak posamezno? Kje se začne in konča posameznikova odgovornost? Kdo nosi večji, kdo manjši del odgovornosti in kako se to pozna pri delitvi obveznosti in beneficij, ki iz odnosa in bremena odgovornosti izhajajo? Kdo v odnosu preslikuje kaj na partnerja? Kje so meje?
Preverjanje orientacije in meja zna biti danes zelo težka naloga tudi za terapevta, ker se razmerja v družbi močno spreminjajo. Že samo, če pogledamo polje osebnih zaimkov in spola kot družbenega konstrukta... Osebno mislim, da je to novodobna afnarija za ljudi, ki majo preveč prostega časa in težavo z biološkim ustrojem lastnega telesa. Morda imam prav, morda pa ne. Bo čas pokazal...
Glede na to, da sem zadovoljen s svojim življenjem in odnosi, kot delom mojega življenja in mi beseda "oba" ne predstavlja ovire, ki bi bistveno vplivala na moja moralna načela in vrednote, ki ne vpliva bistveno na dojemanje odnosov in moje vloge v njih, jo bom še naprej uporabljal na način kot sem jo do sedaj.
Če se bi ljduje udeležili partnerske terapije in pri njej vstrajali (saj se stvari zares odvijati začnejo šele nekje po 10 srečanju - večina ljudi pa do takrat pobegne), bi vedeli, da je osnovna in edina naloga: govoriti o sebi.
In to ne na pasivni agresivni način, ko potem posredno preko našega “Čutenja” partnerja obsojamo (kaj vse nas je prizadelo s strani “drugega”).

Noro težko. Zato tudi pravim: je tako malo ljudi tega sposobno.

Vendar prav v tem se skriva osnovni problem zastavljene teme: sposobnosti “preboleti” partnerkino prevaro.

Kjer uporaba besede “preboleti” nakazuje, da populacija raje obleži in čaka, da mine kot prehlad. Še do zdravnika ne bi šla.
Pa ravno do terapevta je potrebno iti in se odločiti za verjetno najtežjo pot vašega življenja. Odkrivanje samega sebe.. “drugi” ne more povzročiti nečesa, kar je že v tebi.
In nenazadnje, ljudje smo zmotljivi, delamo napake.. smo šibki v določenih trenutkih.. in če lahko torej uvidimo, da smo sami enako zgolj človeški - nepopolni, potem oprostitev pride.. najprej sebi v celoti (za različne stvari v življenju), nato drugemu.
(Človek nesposoben dojeti lastno nepopolnost, svoj doprinos v nepopolno partnerstvo, se raje zateče v navidezno popolnost: žrtev. Popolno žrtev - vlogo, ki jo bo igral vse življenje.)

Seveda pa ne pozabimo.. ker, če drugi s svojim vedenjskim vzorcem ne odneha, le ta pa škoduje nam, je očitno človek ujet vanj in ni naša dolžnost odpuščati v neskončnost (ker le te ne bomo doživeli).

Ljudje partnerstvo ponavadi zaključijo na osnovi družbene simbolike, veliko prehitro (OFF in ON switch).

Dodatno, stvari raje “prebolevajo” ob čajčku. In seveda veliko govorance o drugih, drugem..

Govora pa mora biti pravzaprav: o tebi samemu.
Se strinjam. Vprašanje pa je koliko kdo želi oz. je pripravljen vložiti v ta proces, tako energije kot časa in do kakšne mere je to smiselno.
Sam namreč ne vidim smisla krpati odnosa, kjer je prevara le vrh ledene gore in je bila le povod, le točka preloma.
Zdi se mi, da so relativno liberalni pogledi, ki se tiho ukoreninjajo v družbene norme že skoraj stoletje, kljub vsemu malce prevelik zalogaj za večino ljudi in hitri način življenja, ki ga zahteva današnji čas.
Krpati odnos pri terapevtu? Da, a to je za ljudi, ki imajo čas, voljo, energijo in je razlog za razočaranje nad partnerjem res samo prevara in zadaj ni še N nekih drugih razlogov, prevarantu lastnih razvad, ki jih je prevarant(ka) dolga leta zanemarjal(a) in pometala pod preprogo.
Ostali pa... triaža in po njej se staro, v kratkem roku nepopravljivo, zavrže in temu sledi sestavljanje samega sebe in pogled zazrt v prihodnost.
Razlog, da ta način uspeva pa je prav liberalizacija odnosov, površnost odnosov, trivializacija nekdaj čislanih moralnih vrednot in poplava ponudbe tako v reali kot v virtuali.
Sam sem ob razkritju prevare naredil analizo, ki je pokazala, dvoje: Družinska zakonodaja se v sam odnos v družini vplete tako globoko in sodne prakse so tako naklonjene ženski, materi, da ob njenem nasprotovanju, ki morda ima smiselne osnove ali pa ne, pri otrocih, ki so dosegli starost pri kateri so uradno delno opravilno sposobni, urejanje odnosa na novo in/ali prerivanje za skrbništvo izgubi vsak smisel. Čas v katerem te reči lahko urediš, je namreč predolg, vložek pa prevelik. Odnosi med moškim, očetom in žensko, materjo pa so prav zaradi vpliva družinske zakonodaje dobili nov pospešek v smeri zmanjševanja vrednosti družine, moškega in favoriziranja ženske, kot nosilke odnosa in odločevalke pa če je tega v resnici sposobna ali ne.