Locitev
Lepo pozdravljeni,
nikoli si nisem niti upala pomisliti, da bom kdaj brala vase zgodbe. Dolga leta sem bila na forumu neplodnost. Pred letom sem ugotovila, da me moz vrsto let vara. Ker se je, vsaj takrat se mi je zdelo, iskreno kesal, sem mu ponudila se eno priloznost. Imava sina, 6 let starega. Moz je sam je predlagal partenrsko posvetovalnico. Zdelo se mi je, da bom zmogla. Po enem letu me je zopet poklicala mozeva ljubica in mi povedala, da sta ze pol leta skupaj. Moz je zacel z njo, ko sem bila noseca. Odlocila sem se, da ga zapustim. Imel je priloznost in jaz sem naredila vse, da resim zakon. Vec kot pol leta je prosil, pisala sporocila in manipuliral z otrokom. Seveda je njegova ljubica kurba in podobno. V to se niti nocem spuscat. Me je pa zelo prizadela druga stvar. On hoce, da je otrok vsak dan z njim. Meni je hudo ko gledam otroka, ki upa, da bomo spet skupaj. Sestletnik mi govori, da me sovrazi, ker jaz nocem biti z njegovim ocetom. Primorana sem bila vloziti tozbo na sodisce. Vsa leta me je psihicno izsiljeval….ceprav bivsi moz zgleda, kot da ne bi mravlje pohodil. On je proti temu, da gredo moji starsi po otroka v solo. Po drugi strani, pa njegovi starsi peljejo otroka na aktivnosti, ko sem jaz doma. Dogovor je kar on sam sklenil. Moram priznati, da se je tudi meni takrat zdelo, da bo najbolje za otroka, da bo z obema. Sedaj pa hladen tus. Otrok mene obsoja, govori, da samo oceta pogresa ipd. Srce in dusa me bolita. Ali ima kdo podobno izkusnjo? Kaj narediti v primeru, ce recem, da grem jaz v solo po otroka in mi on napise, da bo sel on? Koliko casa priblizno traja od vlozene tozbe do poziva na csd in do pravnomocne razveze.
Hvala ze vnaprej za vase odgovore!
Odtujevanje otroka se začne že dolgo pred tem, preden se starša ločita.
Oče začne s ponižujočimi komentarji o mami, kadar nje ni zraven. Ko se stvari še bolj razplamtijo, postaja še bolj odkrit v svojih napadih. Izkoristi vsako priložnost, da mamo pred otrokom graja, se ji posmehuje in ji s tem ruši avtoriteto. V svoje početje rekrutira otroka, da ga gleda, kot tistega »ta boljšega« starša, ki ga ima otrok »bolj« rad. Drugi starš pa je manjvreden, pomanjkljiv, slab starš.
Na tej stopnji mama še ne dojame povsem, v čem je dejanski cilj tega početja. Njen mož nesramen in nespoštljiv do nje, ne dojame pa (še), kako zelo bo takšno ravnanje zaznamovalo njen odnos z otrokom.
Po določenem času, ko je otrok podvržen takšnemu početju in vzdušju, začne gledati svojo mamo kot slabo in manj vredno. Otrok začne še sam napadati svojo mamo, da se s tem poveže s ta “boljšim” in “več vrednim” staršem.
Nekje v tej fazi je začetek ločitve med staršema. Oče se odloči nadzirati in uničiti mamo, otroko pa mu je pri tem orožje. Obnaša se na “winner-takes-all” in nič ga ne more ustaviti, da doseže svoj cilj.
Z napihinjeni ali lažnimi obtožbami strahu, zanemarjanja in drugimi taktikami izolira mamo od njenega otroka. Uporabi družinsko sodišče, da mu pri tem pomaga, da doseže svoj cilj odrezati mamo od otroka.
Da oče uspešno ogrozi razmerje razmerje mame z otrokom, pa se lahko zgodi tudi ne da mu pri tem sodišče pomaga. Oče »zmaga« in škoda je že narejena otroku. Otrok mame »ne mara« in se po »svoji svobodni volji« ne mara družiti z njo.
To je tipičen potek dogodkov, skozi katere bo šla mama. Ali pa obratno, oče. Sicer je več mater odtujevalk, skupina, ko so odtujevalci očetje, pa tudi sploh ni tako majhna.
Sam si predstavljam, da pri tem tudi mama ni nič kaj drugačna in tudi ona otroku očeta prikazuje v slabi luči. Pa ne da bi starši to počeli načrtno, pač pa ko se starši med seboj sprejo, dejansko drug drugega vidijo v takšni luči. To, kako vidijo drug drugega, postane njihova resnica in zato se jim ne zdi nič spornega, če otroku predstavijo resnico. Še celo zdi se jim, da so otroku to dolžni ali pa upravičeni sporočit. Niti predstavljam pa si ne, kako se otrok v takem okolju počuti, ko se mu dva, na katera se lahko edina zanese in ki bi naj bila njegov varni pristan, takole predstavljata.
Seveda, za vsako stvar sta potrebna dva. Sedem let sem se borila za otroka. 11 umetnih oploditev je za menoj. Ves cas borba. Iskreno si zelim, da bi otrok imel oba “zdrava” starsa. Sama ze hodim vec kot leto na terapije. Hvalezna sem za vsak korak, ki mi uspe. Moj bivsi moz se je v nekem trenutku izgubil in potem nadaljeval svojo pot. Zelo tezko mi pa je, ko otrok bega iz dneva v dan. Pri meni je prvo naloga, pri ocetu igra. Vem, da je to pot locencev in verjamem, da bo tudi meni uspelo. Ampak je hudicevo tezko.
Toplo ti priporočam, pogovori se bivšim in skupaj postavita pravila vzgoje. Škoda bi bilo, da otrok ne bi dosegal kar zmore in izkoriščal vajine zamere. Meni sicer ni uspelo, a če uspeš bivšega prepričati v skupne temelje pri vzgoji, bo tudi sicer življenjska logistika okoli otroka lažja in preprostejša.
Pozdravljena,
svetujem ti, da jasno postaviš meje. Na CSDju jasno določita stike. Glede otroka, kot mama, vem da je to zelo boleče, vendar bodi razumska in svoje žalosti in bolečine ne projeciraj na otroka. Tudi ko te zavrača, ohrani mirnost in se pogovori z njim. Jasno mu daj vedeti, da sta se mami IN oči tako odločila, da razumeš, da mu je težko ampak da se morate vsi navaditi na nov način življenja, da mu boš stala ob strani in poskrbela zanj. Zavračanje je iz mojega vidika pogojeno s strahom in izgubo varnosti.
Glede pogovora, kako bo potekala vzgoja, je v teoriji idealno, da določita pravila, vendar iz mojih izkušenj, če partner ni pripravljen na normalno komunikacijo, to ni mogoče. Sama sem se sprijaznila s tem, da na njegov način vzgoje ne moram vplivati, lahko pa se sama maksimalno potrudim in jima določena načela predstavim sama. Pač bom dala 110% od sebe in sprejela, da vzgajam sama, otroka pa bosta nabirala cvetke pri očetu.
Včasih je najbolje, da si pri sebi razčistimo v katero smer gremo, ostalo pa samo opazujemo.
Vse dobro ti želim.