Po dveh letih še vedno nisem prebolel ljubice
Sem poročen že 20 let, dva otroka. Zakon ni ravno srečen in to že kakšnih 10 let je vse le še rutinsko, površinsko, kot obveza. Sedaj pa vse kaže, da sva skupaj le še zaradi otrok. Žene že dobrih 10 let ne zanimam več v smislu, poljubi, objemi, sex… Opažam, da se tudi izogiba temu, da bi bila sama. Ko bi že lahko bila sama, da nimava otrok, se vedno z nekom zmeni, da pride na obisk, ali kam gre…. skratka noče preživeti prostega časa z mano samim. Večkrat sem se želel pogovoriti, ji povedal, da mi to ni všeč, da si želim spremembe. Ona pa je rekla, zakaj saj je vse ok. Potem sem si dve leti nazaj našel ljubico, sorodno dušo. Dala mi je vse, česar mi žena nikoli ni (razen otrok). In ko sem bil z ljubico, sem bil najbolj srečen človek na svetu! Bil sem ljubljen, kot še nikoli v življenju. Vem, da varanje ni bilo ok, ampak mi nikoli ni bilo žal! Nikoli nisem imel slabe vesti. Žena po dveh letih niti opazila ni, da jo varam, da ji ne težim več za sex, da se sploh ne ubadam več z njo in se ne trudim več, kot prej…. In to ji je bilo še bolj vešeč. Sumil sem, da je tudi ona mene varla. No tega še danes ne vem. Ampak glede na težave, ki jih ima z intimnostjo…. da ji je nerodno, jo je sram, se ne brije spodaj, od sebe ne da niti glasu med sexom, sexat praktično ne zna, vedno sem vse moral narediti jaz… Tega ji seveda nikoli nisem rekel, da je ne bi užalil. Ampak zaradi tega dvomim, da bi sploh bila sposobna it s kom sexat. Skratka jaz sem dve leti užival z ljubico, kot še nikoli, zanjo bi naredil vse, tudi ločiti sem se bil pripravljen, saj je bila ženska mojih sanj v vseh pogledih. Potem pa me je očitno doletela kazen za moje varanje in me je ljubica zapustila. Nikakor je nisem mogel dobiti več nazaj. Ženi sem povedal, da sem jo varal, povedal sem ji, da sem se zaljubil v ljubico in da me je ljubica pustila, a si kljub temu želim, da se ločiva. Žena o ločitvi noče nič slišati. Razmišljam, da je žena z menoj le zaradi denarja. Ko je izvedela, da sem jo prevaral, je bila prizadeta, ne ne vem koliko hudo, ampak potočila je par solzic in potem življenje fura lepo naprej, kot da ni bilo nič. Vse ostalo ostaja še vedno enako. Povedal sem ji, da sem jo prevaral, ker pač doma ne dobim tistega kar želim. Pa se je le nasmehnila kokr češ, ja kva pa bi ti sploh rad? Ločiti se noče, ker se boji kaj bodo pa drugi rekli?!
Ne vem več kaj narediti. Še na piko na i pa je problem še v tem, da z ljubico nisem imel stika že 2 leti pa jo še vedno pogrešam, še vedno se mi orosijo oči, ko pomislim nanjo.
Mislim, da je moj lajf kar se tiče ljubezni do konca zafuran. Bil je že 10 let nazaj, sedaj je pa še bolj, zaradi neuslišane ljubezni mojega življenja.
Rekel bom dvoje. Partnerko bi moral biti pripravljen tudi “užaliti”, takrat pred leti, ko ji nisi upal povedati, da “ne zna” seksat.
In še to, ločiš se lahko tudi, če ona nič noče slišat o tem.
saj mu žena pusti odprto zvezo, samo ljubici to ni bilo dovolj in ga je načevaljala.
Kot so ti že drugi povedali, ločiš se lahko brez soglasja žene, otroci so že relativno veliki, tako da tukaj ne sme biti velikih problemov. premoženje lepo na pol in začni živeti svoje resnično življenje.
Kar korajžno, ločitev ni tak bavbav. kdor ne riskira ne profitira.
Tale časovna premica se meni ne izide – pred dvema letoma si našel ljubico in zdaj že dve leti nimata nobenega stika …
Ne dogaja se ti krivica, dogaja se ti samo tisto, kar dopustiš, da se ti. Vse je v tvojih rokah, samo ti bi rad, da bi ti drugi uredili življenje namesto tebe. Da bi se žena ločila in se tebi ne bi bilo treba, da ljudje ne bi govorili (po mojem tebe skrbi isto kot njo), da bi te ljubica osrečila in zvlekla od žene … Sumim, da si tudi v ta zakon kar nekako padel, pasivno, ne da bi si ga zares želel in ne da bi občutil kako posebno strast. Najdi že končno zametke jajc.
Življenje je samo eno in prekleto naporno in škoda ga je vsakodnevno posvečati ljudem, ki tega ne cenijo (več), pa čeprav je včasih bila to ljubezen.
Če jaz to prav razumem se vidva z ljubico že dve leti več ne slišita, pa se še ti vedno oz. komaj zdaj orosijo oči ob misli nanjo oz. na vajine spomine? Veliko ljudi malo ali dosti prepozno ugotovi kaj bi radi oz. da bi morali kaj storiti že dolgo časa nazaj, da bi bili tam, kjer si želijo, jin takrat je ponavadi že prepozno … Ni pa nujno. Tako bom rekla. Noben ni popoln, verjetno tudi tvoja žena ne, ampak če imaš do ljubice po tolikem času še vedno čustva, bi moral za to nekaj narediti, če še nima drugega oz. ima interes morda samo v primeru, da se ti ločiš. Valda te nobena ne bo čakala vnedogled kot ljubica, tudi najbolj potrpežljive in zaljubljene ne.
Poznam en tak par in se je on po par mesecih prešuštvovanja ločil, pa sta z ljubico sedaj že 5 let skupaj, za bivši ženo pa se je tako vedelo, da tudi ni bila zvesta, tako da … Malo je takih primerov, da se (sploh moški) ločijo, a so, in včasih je tisto potem tapravo, čeprav večina ljudi, ki živijo v nekih svojih okvirih in izhajajo iz svojega drugačnega življenja, v to ne verjamejo.
Vsak ima pravico do svoje poti in izbire partnerja, edino, česar ne podpiram oz. ne razumem, vsaj ne dolgoročno, je varanje brez želje po spremembi, navkljub obojestranskim čustvom in povezanosti. Če doma več nisi srečen, ne moreš ostati, še najmanj zaradi premoženja. Tudi ne tako dobro situirani ljudje se ločujejo, vsak dan, po celem svetu, tako da ga ni dovolj tehtnega izgovora za ostajanje v slabem zakonu.
Poglej,jaz sem naredil za kar ti nisi imel poguma. Po letu prešuštvovanja sem se ločil vrat na nos kljub opozorilom okolice naj premislim. Ženo in otroka sem prizadel ampak odkrito rečeno mi je v tistem trenutku bilo vseeno saj sem bil prepričan da začenjam novo lepše življenje. Glej ga zlomka! Po fantastičnih nekaj mesecih je za nama z novo partnerico prišla realnost v smislu skupnega življenja in prihodnosti. Ugotoviš da človeka sploh ne poznaš in da je tvoja predstava o njej popolnoma izkrivljena. Seveda sem takoj ugotovil da bivša žena sploh ni bila slaba pravzaprav odlična ženska. Jaz pa sem zamegljen z zaljubljenostjo iskal samo razloge za odhod in njene napake. Moral bi energijo vložiti v obnovitev zakona ne pa bežati. Moj nasvet tebi je da pozabiš ljubico, ker tako kot jokaš žena vidi da ljubiš drugo in je normalno jezna in te odvrača istočasno pa ne vem zakaj bi ona morala za tebe kaj narediti če ti še danes objokuješ ljubico.
Mislim da si ti tisti ki te je strah in se nočeš ločiti ker za ločitev pa res ne rabita biti dva.
“Če doma več nisi srečen, ne moreš ostati, še najmanj zaradi premoženja. “
Na žalost, 99% ostajajo samo zaradi tega. Otroci so le izgovor.
Zato podpiram predbračne pogodbe….
Nasvet bodočim parom: Pred poroko OBVEZNO imejte predbračno pogodbo.
Tako ko vas bo jutri prevarala da ji lahho spakirate kufre pred vrata.
žarna ti je že prav super napisala.
Mislim, da malo nakladaš in se sprenevedaš.
Žena se noče ločiti? Ti božček ti, potem pa pač ostani prisilno z njo zvezan do konca in pričakuj medaljo za mučenika tisočletja.. Zagotovo ti ne uide. Kak izgovor, res.
In kako si se sploh spentljal z njo, če te očitno (že dolgo) ne mara? In kaj sploh še rineš vanjo in jo/se siliš v seks, če itak baje ljubiš drugo?
Si se malo zapletel v tej zgodbici, ali ti logika malo šepa?
In kaj prikrivaš v zvezi z ljubico? A da je kar odkorakala? Verjetno res, ja. Sploh če je šlo za tako silno ljubav… In ti si se bil pripravljen celo ločit (čeprav se ženka noče). Svašta. Ti, pa si jo (ljubico) slučajno tudi seznanil s tem dejstvom, ali si do te brilijantne ugotovitve prišel šele zdaj, po dveh letih nepredstavljivega mučeništva?
In kaj boš sedaj naredil? Se boš zmigal sam kaj, ali ti mora najprej žena/sosed/sodelavec/teta/kelnarca/župnik/naključni mimoidoči… narediti plan poteka tvojega nadaljnjega življenja? In te še za rokico vodit korak po korak?
Bentiš…, Si dedec ti, ali kaj si?
Predporočne pogodbe so v Sloveniji nične. Zanekrat.
Ne mešati ameriških filmov z domačo realno zakonodajo. In četudi bo naslednje leto sprejeta ustrezna zakonodaja, se predporočno pogodbo lahko spodbija.
Plus paredporočna pogodba ima smisel samo za bogatega, kjer nesorazmerno več služi.
S približno enakimi plačami je pri nas z določilom deljenja premoženja, pridobljenega v času zakona, na pol – čisto lepo rešeno.
Zaščiteni so tudi partnerji, ki ostajajo doma, saj se njihovo delo vrednoti (in ne po ameriško “razvrednoti”).
Če pa si vseeno v tem času v ustvarjanju skupnega imetja prispeval nesorazmerno več (dokazi računi ter plačne liste..), lahko to drugačno razmerje uveljavljaš.
Ignorantia juris non excusat. – nepoznavanje zakonov ti škodi oz. dobesedno: ignoriranje prava ni opravičiljivo.
Ekonomsko ostajanje po sili razmer, je pa žal stanje širše družbe, posledice globalizacije in ostalih neoliberalnih aktivnosti, ki selijo delo na cenejša območja ali nižajo vrednost le tega.
Posledica pa so potem nezmožnost posameznikov odseliti se, postaviti spet na noge, kar lahko vodi tudi v tragične zgodbe, kot to pokaže tragikomedija: War of the Roses
Ja, začne se tako kot vsa pisma na MONu: “Na začetku je bilo vse v redu..”
Predporočne pogodbe so v Sloveniji nične. Zanekrat.
Ne mešati ameriških filmov z domačo realno zakonodajo. In četudi bo naslednje leto sprejeta ustrezna zakonodaja, se predporočno pogodbo lahko spodbija.
Plus paredporočna pogodba ima smisel samo za bogatega, kjer nesorazmerno več služi.
S približno enakimi plačami je pri nas z določilom deljenja premoženja, pridobljenega v času zakona, na pol – čisto lepo rešeno.
Zaščiteni so tudi partnerji, ki ostajajo doma, saj se njihovo delo vrednoti (in ne po ameriško “razvrednoti”).
Če pa si vseeno v tem času v ustvarjanju skupnega imetja prispeval nesorazmerno več (dokazi računi ter plačne liste..), lahko to drugačno razmerje uveljavljaš.
Ignorantia juris non excusat. – nepoznavanje zakonov ti škodi oz. dobesedno: ignoriranje prava ni opravičiljivo.
Ekonomsko ostajanje po sili razmer, je pa žal stanje širše družbe, posledice globalizacije in ostalih neoliberalnih aktivnosti, ki selijo delo na cenejša območja ali nižajo vrednost le tega.
Posledica pa so potem nezmožnost posameznikov odseliti se, postaviti spet na noge, kar lahko vodi tudi v tragične zgodbe, kot to pokaže tragikomedija: War of the Roses
Ja, začne se tako kot vsa pisma na MONu: “Na začetku je bilo vse v redu..”
[/quote]
Vse to se bo spremenilo z aprilom 2019. Takrat bo v uporabo stopil 85. člen družinskega zakonika, ki v naš pravni sistem uvaja pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij.
Predporočne pogodbe so v Sloveniji nične. Zanekrat.
Ne mešati ameriških filmov z domačo realno zakonodajo. In četudi bo naslednje leto sprejeta ustrezna zakonodaja, se predporočno pogodbo lahko spodbija.
Plus paredporočna pogodba ima smisel samo za bogatega, kjer nesorazmerno več služi.
S približno enakimi plačami je pri nas z določilom deljenja premoženja, pridobljenega v času zakona, na pol – čisto lepo rešeno.
Zaščiteni so tudi partnerji, ki ostajajo doma, saj se njihovo delo vrednoti (in ne po ameriško “razvrednoti”).
Če pa si vseeno v tem času v ustvarjanju skupnega imetja prispeval nesorazmerno več (dokazi računi ter plačne liste..), lahko to drugačno razmerje uveljavljaš.
Ignorantia juris non excusat. – nepoznavanje zakonov ti škodi oz. dobesedno: ignoriranje prava ni opravičiljivo.
Ekonomsko ostajanje po sili razmer, je pa žal stanje širše družbe, posledice globalizacije in ostalih neoliberalnih aktivnosti, ki selijo delo na cenejša območja ali nižajo vrednost le tega.
Posledica pa so potem nezmožnost posameznikov odseliti se, postaviti spet na noge, kar lahko vodi tudi v tragične zgodbe, kot to pokaže tragikomedija: War of the Roses
Ja, začne se tako kot vsa pisma na MONu: “Na začetku je bilo vse v redu..”
[/quote]
Vse to se bo spremenilo z aprilom 2019. Takrat bo v uporabo stopil 85. člen družinskega zakonika, ki v naš pravni sistem uvaja pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij.
[/quote]
100% neizpodbitne predporočne pogodbe ni. Kako to vemo?
Iz pravnih sistemov držav, ki jo že lep čas imajo.
Ni garancij na tem svetu, v nobenem obziru.
Dosedanja praksa je pa ustrezna, saj vse pridobljeno pred poroko in tisto podedovano ali podarjeno za časa poroke, ni predmet delitve.
Predporočna pogodba je smiselna samo, če kaniš postati Loto milijonar in šele takrat pokazati svoj pravi obraz in takoj zapustiš partnerja (ki je bil še minuto prej “dober”).
Kar pa je preračunljiva prevara nastavljena nekje na nesigurno prihodnost, samo še na zadetek se počaka.
Prevar pa ne marate?
Kako le, da tako podpirate inštrument, ki to spodbuja?
Ameriški filmi, ane.. kjer lahko zakonec doda klavzulo o varanju..
Le to je v našem pravnem sistemu spet nična. Ampak ljudje, perforirani z ameriško filmografijo, kjer avtomobili eksplodirajo ob najmanjšem trku, mislijo, da je seksualno varanje kakršenkoli pravni vzvod v našem pravoslovju..
Ni.
V grobem: Anglosaksonsko (case law, zakonodaja na osnovi minulih primerov) pravo ima sicer vpliv na našega, ki pa se večinsko napaja na germanskem (vnaprej predpisanega).. in fetišu na postopke, obrazce, štemplje in koleke.
Toliko kolikor uspem razumeti tvojo situacijo, toliko je ne morem. Ne morem pa zato, ker živiš v družbi, ki je pravno urejena tako, da se lahko loči vsak, ki se iz kakršnih koli razlogov že, ne počuti več srečnega/zdravega/živega v zakonu. Nihče ti ne drži pištole na glavo, da moraš ostati poročen.
Moja zgodba je bila nekoliko drugačna od tvoje, sem pa v roku nekaj mesecev vedel kaj želim, in to je bila ženska, s katero sem se zelo zbližal in družil več kot v zadnjih letih mojega zakona z ženo, ki je imela svoje hobije, družbo in ni hotela imeti spolnih odnosov zadnjih 5 let zakona. Nekaj časa sem še vztrajal, tako kot večina zakonov, ki niso več z od zakona, potem sem pa začel razmišljati v smislu – nikoli nisem bil slab mož, bom pa zdaj in si našel kar rabim in začel misliti nase. Ko sem dejansko našel izredno žensko, s katero sedaj živiva skupaj, a nimava otrok, sem ugotovil, da so moji otroci iz propadlega zakona že veliki, žena ima najverjetneje tudi kaj postranskega, ker par let brez seksa pač skorajda ni normalno, sem se odločil oditi. Ni bilo preprosto, predvsem iz premoženjskega vidika, a bi še enkrat naredil isto. Ne rečem, da je v zdajšnjem odnosu vse popolno, a sva bolj kompatibilna, jaz pa srečen oz. bolje rečeno spoštujeva se, to kar v prejšnjem odnosu ni bilo tako zelo prisotno že vsaj 10 let, če ne še dlje.
Tako da, kdor se smili sam sebi in drugim, mu je čisto prav, da je kjer je. Ne pravim, da je pravilno imeti ljubico, pravim pa, da ni pravilno ostajati v nesrečnem zakonu, kjer ni več niti malo (obojestranske) želje po izboljšanju odnosa. Kot rastlina jaz pač nisem mislil živeti, imeti nek stranski odnos pa mi ni bilo v interesu dolgoročno, če sem lahko z njo to kar si vsak želi, ko je zaljubljen – par, ki se drži za roke in gre skupaj kamorkoli. Nisva poročena, nimava otrok, niti ne razmišljava o tem, ker partnerka s tem ni obremenjena, sva pa srečna. Mislim da to edino šteje.
Interesantno kako vsi zakoni ‘niso več srečni’ po dvajsetih in več let … 🙂
Tako kot avto … ko ga kupiš novega …lepo diši …gre….
Po desetletjih pa gre za staro šaro če ga ne održavaš. Tudi če ga, konec je neizbežen.
Tako ti je nekakor v zakonu.Ampak…
Ženske/Moški si omislijo (ahh ti metuljčki…) drugo mašinco ker mislijo da je ta brez napak. Na žalost realnost je čisto neki drugega. Vsaka mašinca se znuca prej ali slej. In potem smo spet tam kjer smo že bili…
🙂
Zelo redki zakoni so še srečni po 20 in več skupnih letih. Si ti poročen ali bil poročen tako dolgo? Če si, in sta še vedno oba pripravljena izboljševati odnos, ko gre navzdol, kapo dol. Če pa si samo eden želi tega ali pa celo nobeden, pa ta vlak ne more več peljati daleč … Tako pač je. Večina tistih zakonov, ki se obdržijo do konca (dokler ju smrt ne loči) je itak že dolgo polomija, a pač navzven kažejo srečno plat ali pa še tega več ne in pač ostajajo skupaj zaradi premoženjske koristi oz. je tako manj komplicirano kot iti vse delit. Ampak zame to ni iskrenost in je huje od varanja. Živeti eden mimo drugega, po možnosti še spat ne več v isti postelji, se postrani gledat oz. si prav iti na živce … Ne vem no, zame to ni življenje. Nikjer ne piše, da moraš biti z istim partnerjem celo življenje, četudi si se poročil. Včasih pač več ne gre, kot pravim večinoma zaradi tega, ker se eni strani več ne ljubi vlagati niti 50% tistega kar je prej v odnos, včasih pa obema stranema več to ni interesu.
Najlažje je biti pameten za druge; ne samo za zakone, tudi nasploh. Ljudje vedo točno povedati kje gre drugim narobe in kako bi to morali reševati, ne vedo pa, da naj najprej začnejo živeti svoje življenje in reševati probleme pri sebi. Ker je vsak zakon, kaj zakon, vsak posameznik je univerzum zase in ga ne moreš primerjati z nikomer in ničemer!
Osebno poznam mogoče en par, o katerem si upam trditi, da poznam skoraj vse, in to z obeh strani, in jima laufa še tudi po 15 letih zakona, četudi vmes kdaj zaškripa kot vsem drugim krvavim pod kožo … ostali so pa bolj ali manj nesrečni, v zakonu ali ločeni.
Jaz sem raje nesrečen ločen kot vezan. Sem pa zdaj vsekakor bolj srečen. Sam bom menda še najbolj vedel zase. Zdaj mi vsi tisti (nekateri že bivši) prijatelji, ki še vegetirajo v nesrečnih umrlih zakonih, zavidajo in so se nekateri kar nehali družiti z mano … ker se ne morejo več poistovetiti z mano. Vsaj vem, da tisti, kateri so tapravi, mi privoščijo nič manj kot da sem srečen in ne zapravljam več časa in energije za rojstnodnevne zabave in piknike itd. za ljudi, ki so se 20 let pretvarjali, da so moji prijatelji.
Življenje je samo eno in škoda ga je posvetiti nekomu, ki te več ne opazi, ti ne nameni pozornosti tudi, ko ji jo sam posvetiš, in enostavno več ne obstajaš za to osebo kot nekaj posebnega. Jaz sem to počel tudi po desetletju in več, ampak nisem samo jaz tisti, ki bi to naj počel. Take stvari morajo biti obojestranske, da zadeva deluje.
Nikhlas, lepo povedano, si pač (čustveno) zrel moški, ki je v stiku s samim seboj in ne laže sebi in drugim. Veš, kaj hočeš in prevzemaš odgovornost za svoje življenje in svojo srečo.
Šele tak si sploh zaslužiš in si pripravljen za tisto pravo ljubezen, a vse premalo ljudi se tega zaveda, žal. Avtorja tudi najbrž čaka še dolga pot. K sebi in tja.
Vso srečo tebi in tvoji ljubezni.